Organizacija in pomoč tako velikemu številu prihajajočih migrantov in beguncev, ki prečkajo Slovenijo, so na robu zmogljivosti. Sprejemni in nastanitveni centri pokajo po šivih, a zagotavljanje zavetja, hrane in osnovnih življenjskih potreb izčrpanim prebežnikom je človeška obveza. Je organizacija prostovoljcev, ki se trudijo po najboljših močeh ustrezna, jih je dovolj, so ustrezno usposobljeni? O izkušnjah bodo govorili prostovoljni humanitarni delavci sami, odgovore pa bomo iskali tudi pri predstavnici Rdečega križa Slovenije.

Organizacija in pomoč tako velikemu številu prihajajočih migrantov in beguncev, ki prečkajo Slovenijo, sta na robu zmogljivosti. Sprejemni in nastanitveni centri pokajo po šivih, a zagotavljanje zavetja, hrane in osnovnih življenjskih potrebščin izčrpanim prebežnikom je človeška obveza. Je ustrezno organiziranje prostovoljcev, ki se trudijo po najboljših močeh, jih je dovolj, so ustrezno usposobljeni? O izkušnjah bodo govorili prostovoljni humanitarni delavci sami, odgovore pa bomo iskali tudi pri predstavnici Rdečega križa Slovenije.

“Največ težav je v Brežicah in Dobovi. Opozarjali smo na to, da nas Hrvaška ni obveščala, kdaj pridejo migranti in koliko jih je. Nemogoče je v eni uri urediti oskrbo dveh tisoč migrantov.” – Nataša Pirc Musar

“Trudimo se, da ljudi iz sprejemnih centrov čim prej pripeljemo v nastanitvene centre. Tam dobijo tudi topel obrok.” Vendar na mejah v sprejemnih centrih še vedno vladajo izredne razmere – ali je dovolj prostovoljcev? Rdeči križ ne zavrača prostovoljcev, imajo tudi kontaktno točko, kjer prostovoljce zbirajo in jih skušajo razvrstiti. “Rdeči križ vsem prostovoljcem, ki so brezposelni in se javijo, svetuje, naj se zaposlijo za določen čas. Država omogoča dodatno zaposlovanje.” 

Temperature se nižajo, vse več je prehladov, ozeblin, bolnih. Nujna pomoč, ki jo izvajajo zdravniki, je res nujna. Rdeči križ in ekipe pomoči oskrbijo 1500 migrantov na dan in tako razbremenijo številne okoliške zdravstvene domove. Organizacija je pri tem ključna, opozarja Nataša Pirc Musar.

“Ne želimo si, da bi kdo na slovenskih tleh umrl, toda če stvari ne bodo organizirane, bodo prvi umirali prav otroci.”

Pomoč na hrvaško-slovenski meji

Poklicali smo tuje prostovoljce v Brežice, ki so se poimenovali kot Mednarodna pomoč beguncem v Sloveniji. Oglasila se nam je Aurelia Fisher iz Švice –  ena od štirih, ki so osnovali skupino prostovoljcev.

“Nekaterim je težko razložiti, da morajo ravnati premišljeno, da so na terenu vzpostavljeni določeni sistemi in oblast ter da ne morejo ničesar delati na lastno pest. Veliko težav nastane tudi zaradi pomanjkanja informacij, zato poskušamo ravnati zelo previdno, ko se začne kakšna panika.”

Direktorica Mirovnega inštituta Neža Kogovšek Šalamon pravi, da se sprejemni in namestitveni centri med seboj zelo razlikujejo. Sama je kot prostovoljka v petek pomagala v Brežicah. Tako tudi predlaga, da bi se hrana lahko delila na več in ne samo na dveh točkah, da bi ljudje lažje prišli do živil. Opaža pa tudi druge stvari, ki bi jih lahko izboljšali.

“Veliko pomoči prihaja samoorganizirano. Organizirajo se lokalne skupnosti, prihaja veliko tujih prostovoljcev, ki imajo mobilne kuhinje, nekatere kapacitete in zaloge, ki bi jih lahko razdelili. Tega seveda ni mogoče primerjati s tem, kar lahko naredijo Rdeči križ in druge humanitarne organizacije, ki imajo obroke pripravljene za več tisoč ljudi, imajo pa te skupine vseeno obroke za več sto ljudi. Žal pa se dogaja, da jih zavračajo, da se jim prepovedujejo dostop, da ne sprejemajo pomoči, namesto da bi malo več energije in časa vložili v koordinacijo. Morda bi se dalo določiti skupino desetih koordinatorjev, ki bi skrbeli samo za to, kako vključiti to pomoč, ki prihaja nenapovedano.”

Dr. Kogovšek Šalamon še poziva, da se oskrbi da prednost pred registracijo. “Registracija ne sme biti pogoj za to, da nekdo po 12 urah čakanja šele pride do prvih čevljev. Bližajo se noči, ko bodo stopinje pod ničlo, in ljudje bodo začeli umirati. To je nesprejemljivo, najprej mora biti življenje in potem registracija.”

Na Mirovnem inštitutu vidijo tudi več prostora za predloge, ki morda niso uresničljivi v tistem trenutku, “ampak mora obstajati način, kako se jih usmeri, kako se sistem nenehno izboljšuje. Ne bi želela zveneti enostransko, sistem se tudi nenehno izboljšuje.”