Gospod Marko že skoraj poldrugo leto živi na cesti. V to je bil prisiljen, ko mu je center za socialno delo po letih prejemanja denarne socialne pomoči prenehal dajati pomoč, pa tudi zdravstveno zavarovanje. Upoštevati je namreč začel, da ima v lasti za bivanje neprimerno nepremičnino, ki je po GURS-ovi oceni vredna toliko, da njen lastnik ni upravičen do nikakršne pomoči. Je fiktivna in v praksi čisto nerealna ocena vrednosti res lahko argument za to, da sistem bolnega človeka potisne pod prag vsega humanega?

Kdaj vrednost premoženja onemogoča socialno in zdravstveno pomoč, kdaj jo je treba vračati in ali res v celoti?

Premoženje prosilcev za socialno pomoč, četudi le njegova fiktivna vrednost, vse od spremembe zakonodaje leta 2012 kroji preživetje številnim ljudem. Marka je ocena vrednosti njegove nepremičnine spravila ob vso pomoč, čeprav je za to vrednost nikakor ni mogoče prodati.

Že leto in pol je ulični brezdomec

Kar nekaj let je preživel brez pravega doma, s stalnim naslovom na centru za socialno delo v Šiški. Zaradi hudih socialnih in zdravstvenih težav so mu pri upravljanju denarne socialne pomoči, ki jo je prejemal vrsto let, pomagali člani društva za pomoč in samopomoč brezdomcem Kralji ulice. Skrbeli so za to, da je imel s tem denarjem zagotovljen najem sobe.

Denarno socialno pomoč, svoj edini dohodek, je prejemal vsaj od leta 2001, marca lani pa jo je, ne da bi v njegovem materialnem položaju nastale kakšne spremembe, v celoti izgubil. S tem oz. z isto odločbo centra za socialno delo pa je izgubil tudi zdravstveno zavarovanje.

“S tem so ga potisnili dobesedno na cesto, postal je ulični brezdomec in ostal brez zdravstvenega zavarovanja. Ima hude težave v duševnem zdravju, veliko bolezni, toda skoraj nikakršne pravice do zdravstvene pomoči. Na urgenco ga sprejmejo, ko je res hudo, in ga odpustijo prvo minuto, ko je mogoče, ker je jasno, da njegovega zdravljenja ne bo nihče plačal.”

Tako v opisu posledic te odločbe predsednik društva za pomoč in samopomoč brezdomcem Kralji ulice in socialni delavec Bojan Kuljanac.

Ob takem premoženju nihče ne sme dodeljevati pravic

Na Centru za socialno delo v Šiški so svojo odločitev utemeljili z zakonsko določbo, da ob ocenjeni vrednosti nad 50.00,00 evrov socialni delavec nima več možnosti, da bi podelil take pravice. Predstavniki Kraljev ulice so se seveda pritožili proti odločbi, ki je za Marka pomenila popolno izgubo najosnovnejše varnosti, vendar so na ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti odločitev centra v celoti potrdili.

Navedli so argument, da morajo biti najprej izčrpane vse možnosti za pridobitev sredstev za preživljanje, zato ob oceni vrednosti Markovega premoženja ne center za socialno delo ne ministrstvo nimata možnosti, da tega ne bi upoštevala. Pripisano je še, da lahko gospod pot iskanja pravice nadaljuje na sodišču.

Plačajte vse za nazaj ali pa zaznambe ne umaknemo

Zato se je zdela edina rešitev, da se nepremičnina proda po ceni, ki jo je zanjo v tem hipu sploh mogoče iztržiti. Po mesecih iskanja kupcev, tudi ob pomoči agencije in nujnega nižanja cen, sta bila v začetku letošnjega leta resna kupca za podrtijo in zemljišče, na katerem stoji, pripravljena odšteti 15 tisočakov. A se je znova zapletlo.

“Na nepremičnini so namreč tri zaznambe zaradi dolga. Dve terjatvi bi se iz kupnine zlahka poplačali v celoti, problem pa je zaznamba države, ki določa, da je pogoj za umik zaznambe poplačilo dolga v celoti – torej več kot 30.000 evrov. Takoj sem poklical na ministrstvo in vprašal, ali je možno, da bi država kaj popustila in da nakažemo le ves preostali del kupnine, tako da Marku ne ostane niti za burek, le da se mu vrnejo zdravstvene in socialne pravice. Vendar je gospa zatrdila, da za kaj takega ni zakonske podlage in da mora biti dolg poplačan v celoti. Na ministrstvo smo takoj poslali tudi pisno vlogo, a do danes, skoraj pet mesecev pozneje, odgovora še zmeraj nismo prejeli.”

Za birokratski aparat je to namreč postopek, ki pač zahteva svoj čas, za prosilca brez dohodkov pa je nekaj čisto drugega. “Odkar ga poznam, še nikoli ni bil v tako slabem stanju.Leto in pol na cesti zapusti zelo hude posledice, res bi nujno potrebovalpomoč!” je prepričan predstavnik humanitarne organizacije.

Ocena premoženja onemogoča tudi pravico do zdravstvenega zavarovanja

Ali se človeku v tako izjemni stiski ni dalo pomagati drugače kot z vztrajanjem pri fiktivni oceni geodetske uprave in takojšnjem odrekanju vseh pravic, četudi za ceno brezdomstva, smo najprej hoteli vprašati pristojne na centru za socialno delo v Šiški, tam pa so z argumentom, da nam ne morejo zagovoriti sogovornika, sodelovanje zavrnili.

Ker je MDDSZEM s svojo drugostopenjsko odločbo potrdilo odločitev centra, hkrati pa že več kot štiri mesece ni odločilo, ali dovoli prodajo nepremičnine, smo odgovore poiskali tudi tam. Generalni direktor Direktorata za socialne zadeve Štefan Lepoša je najprej poudaril, da o konkretnem primeru ne more govoriti, da pa za prav vse upravičence velja, da jih lahko kot življenjsko ogrožene upoštevajo le, če njihovo premoženje ne presega 50 tisočakov – četudi gre samo za fiktivno oceno vrednosti.

Ocena premoženja na več kot 50.000 evrov jim tudi onemogoča, da bi denarno socialno pomoč in zdravstveno zavarovanje odobrili vsaj za čas, ko se nepremičnina dokazano aktivno prodaja – to je namreč za dobo največ dveh let in z dokazili o aktivnem reševanju tega problema mogoče takrat, ko ocenjena vrednost nepremičnine ne dosega 50 tisočakov.

Zaznamba je neizbežna, kdaj pa je pomoč res treba vrniti?

Štefan Lepoša je še pojasnil, da je zapis zaznambe na nepremičnino samodejen in neizbežen ukrep. “Kadar prejemnik dobiva denarno socialno pomoč in varstveni dodatek, vloži zaznambo država, kadar pa je kdo upravičen do oprostitve plačila socialnovarstvenih storitev oz. prejema sredstva od družinskega pomočnika, pa to zaznambo vloži občina.”

(Podrobnejše informacije najdete tukaj.)

In ker je Marko je izpolnil vsaj dve merili po navedbah direktorja direktorata, država nima druge možnosti, kot da od njega izterja izplačano denarno socialno pomoč. “S temi problemi se spopadamo in vemo, da bo to zakonodajo na neki način treba spremeniti. V tem trenutku še težko povem, v kakšno smer naj bi šle spremembe, a treba bo najti pametno razmerje med reševanjem resničnih socialnih stisk in hude ogroženosti na eni strani ter dejstvom, da ta človek vendarle imapremoženje. Najti je treba pravo sorazmerje in dati socialnemu delu večjo veljavo. Osebno sem velik zagovornik socialnega dela in menim, da ljudje nikoli ne bi smelibititako ogroženi.”

Nujnost izterjave dolga naj bi veljala za vse primere, ko za izbris prosijo še živeči prejemniki socialnih transferjev. Nekoliko drugače pa velja za morebitne dediče nekdanjih upravičencev; pri teh se država lahko odloči, da dolga ne bo zahtevala, če so tudi oni socialno ogroženi.

In potem preobrat – zakonodaje o vračilu za prosilce sploh ni!

Ko smo pogovor na ministrstvu že posneli, ko se je že zdelo, da rešitve ni in da Marko ostaja prepuščen cesti, so Kralji ulice, ki mu v postopku že ves čas pomagajo, po skoraj petih mesecih le dobili pisni odgovor na svoje vprašanje, ali bo država umaknila zaznambo. V odgovoru piše: “Ministrstvo lahko da soglasje za prodajo s pogojem, da se s kupnino zmanjša terjatev do Republike Slovenije v zvezi z zaznambo.”

Na vprašanje, ali ta neoprijemljiva izjava pomeni, da bo ministrstvo zaznambo res umaknilo, so z ministrstva pisno odgovorili: da, če bo sklenjena posebna pogodba z državo kot stranko.

Odgovorili pa so tudi na vprašanje, katera zakonodaja določa, da mora biti dolg v celoti povrnjen in da zaznamba prej ne sme biti umaknjena. Odgovor je bil presenetljiv in v nasprotju s trditvami, ki so jih Kralji ulice pred meseci prejeli v ustnem odgovoru.

“Postopka vračila za življenja ne ureja noben predpis, ampak se je oblikovala določena praksa, saj bi bila sicer zakonodaja preveč neživljenjska.”

Težko je soditi, kaj so imeli s tem v mislih, saj je praksa, ki človeka vrže na cesto in ga pusti brez evra dohodka in zdravstvene oskrbe, najbrž težko še bolj neživljenjska.

Čeprav je še pred nekaj meseci veljalo, da država sploh nima druge možnosti, kot da izterja vse do zadnjega centa, zdaj kaže, da zakonodaja pravzaprav sploh ne govori o tem! Škoda, da ni tega kdo preveril pred vsaj pol leta. Ne samo zaradi Marka.

Tako zaradi togosti zakonodaje kot zaradi počasnosti ministrstva, ki si je za svoje odločitve vzelo mesece, Marko že skoraj leto in pol živi na cesti. Vsaj del tega časa, kot kaže, popolnoma neupravičeno.

Sprememb, o katerih se že dolgo in veliko govori, a še zmeraj samo govori, že nekaj let tako rekoč ni. Čas neproduktivnega debatiranja brez prevzemanja odgovornosti namreč teče čisto drugače, ko si na strani, ki o tem premleva, kot tedaj, ko je treba pozimi in z bolečinami spati na cesti.

Bo država pri izterjavah od zdaj lahko manj toga, vsaj v svojo korist?

Pomemben podatek za številne, ki so tako kot Marko pri odmerjanju socialnih transferjev ujeti v lastništvo nepremičnin, je tudi, da je parlament prejšnji teden sprejel nekaj sprememb zakona o dedovanju. Če bo po vetu državnega sveta zakon dokončno potrjen, se bosta lahko RS ali občina, iz proračuna katere se je financirala pomoč zapustniku, odpovedala pravici do povračila te pomoči, če bi premoženje, ki bi postalo lastnina RS ali občine, zanju pomenilo breme ali bi zaradi upravljanja te lastnine imeli nesorazmerne stroške.

Država bo s potrditvijo te spremembe tako imela v rokah orodje, ki ga bo lahko uporabila, ko bo presodila, kaj ji v dednem postopku prinaša večjo korist.

A vsaj enako močno bi potrebovali zakonodajo, ki bi kaj takega omogočala ljudem: da jih togost zakonodaje in njenih birokratkah izvajalcev ne bi tako z lahkoto potisnila pod rob vsega humanega.