Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Gospod Marko že skoraj poldrugo leto živi na cesti. V to je bil prisiljen, ko mu je center za socialno delo po letih prejemanja denarne socialne pomoči prenehal dajati pomoč, pa tudi zdravstveno zavarovanje. Upoštevati je namreč začel, da ima v lasti za bivanje neprimerno nepremičnino, ki je po GURS-ovi oceni vredna toliko, da njen lastnik ni upravičen do nikakršne pomoči.
Je fiktivna in v praksi čisto nerealna ocena vrednosti res lahko argument za to, da sistem bolnega človeka potisne pod prag vsega humanega?
Kdaj vrednost premoženja onemogoča socialno in zdravstveno pomoč, kdaj jo je treba vračati in ali res v celoti?
Premoženje prosilcev za socialno pomoč, četudi le njegova fiktivna vrednost, vse od spremembe zakonodaje leta 2012 kroji preživetje številnim ljudem. Marka je ocena vrednosti njegove nepremičnine spravila ob vso pomoč, čeprav je za to vrednost nikakor ni mogoče prodati.
Kar nekaj let je preživel brez pravega doma, s stalnim naslovom na centru za socialno delo v Šiški. Zaradi hudih socialnih in zdravstvenih težav so mu pri upravljanju denarne socialne pomoči, ki jo je prejemal vrsto let, pomagali člani društva za pomoč in samopomoč brezdomcem Kralji ulice. Skrbeli so za to, da je imel s tem denarjem zagotovljen najem sobe.
Denarno socialno pomoč, svoj edini dohodek, je prejemal vsaj od leta 2001, marca lani pa jo je, ne da bi v njegovem materialnem položaju nastale kakšne spremembe, v celoti izgubil. S tem oz. z isto odločbo centra za socialno delo pa je izgubil tudi zdravstveno zavarovanje.
“S tem so ga potisnili dobesedno na cesto, postal je ulični brezdomec in ostal brez zdravstvenega zavarovanja. Ima hude težave v duševnem zdravju, veliko bolezni, toda skoraj nikakršne pravice do zdravstvene pomoči. Na urgenco ga sprejmejo, ko je res hudo, in ga odpustijo prvo minuto, ko je mogoče, ker je jasno, da njegovega zdravljenja ne bo nihče plačal.”
Tako v opisu posledic te odločbe predsednik društva za pomoč in samopomoč brezdomcem Kralji ulice in socialni delavec Bojan Kuljanac.
Na Centru za socialno delo v Šiški so svojo odločitev utemeljili z zakonsko določbo, da ob ocenjeni vrednosti nad 50.00,00 evrov socialni delavec nima več možnosti, da bi podelil take pravice. Predstavniki Kraljev ulice so se seveda pritožili proti odločbi, ki je za Marka pomenila popolno izgubo najosnovnejše varnosti, vendar so na ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti odločitev centra v celoti potrdili.
Navedli so argument, da morajo biti najprej izčrpane vse možnosti za pridobitev sredstev za preživljanje, zato ob oceni vrednosti Markovega premoženja ne center za socialno delo ne ministrstvo nimata možnosti, da tega ne bi upoštevala. Pripisano je še, da lahko gospod pot iskanja pravice nadaljuje na sodišču.
Zato se je zdela edina rešitev, da se nepremičnina proda po ceni, ki jo je zanjo v tem hipu sploh mogoče iztržiti. Po mesecih iskanja kupcev, tudi ob pomoči agencije in nujnega nižanja cen, sta bila v začetku letošnjega leta resna kupca za podrtijo in zemljišče, na katerem stoji, pripravljena odšteti 15 tisočakov. A se je znova zapletlo.
“Na nepremičnini so namreč tri zaznambe zaradi dolga. Dve terjatvi bi se iz kupnine zlahka poplačali v celoti, problem pa je zaznamba države, ki določa, da je pogoj za umik zaznambe poplačilo dolga v celoti – torej več kot 30.000 evrov. Takoj sem poklical na ministrstvo in vprašal, ali je možno, da bi država kaj popustila in da nakažemo le ves preostali del kupnine, tako da Marku ne ostane niti za burek, le da se mu vrnejo zdravstvene in socialne pravice. Vendar je gospa zatrdila, da za kaj takega ni zakonske podlage in da mora biti dolg poplačan v celoti. Na ministrstvo smo takoj poslali tudi pisno vlogo, a do danes, skoraj pet mesecev pozneje, odgovora še zmeraj nismo prejeli.”
Za birokratski aparat je to namreč postopek, ki pač zahteva svoj čas, za prosilca brez dohodkov pa je nekaj čisto drugega. “Odkar ga poznam, še nikoli ni bil v tako slabem stanju.Leto in pol na cesti zapusti zelo hude posledice, res bi nujno potrebovalpomoč!” je prepričan predstavnik humanitarne organizacije.
Ali se človeku v tako izjemni stiski ni dalo pomagati drugače kot z vztrajanjem pri fiktivni oceni geodetske uprave in takojšnjem odrekanju vseh pravic, četudi za ceno brezdomstva, smo najprej hoteli vprašati pristojne na centru za socialno delo v Šiški, tam pa so z argumentom, da nam ne morejo zagovoriti sogovornika, sodelovanje zavrnili.
Ker je MDDSZEM s svojo drugostopenjsko odločbo potrdilo odločitev centra, hkrati pa že več kot štiri mesece ni odločilo, ali dovoli prodajo nepremičnine, smo odgovore poiskali tudi tam. Generalni direktor Direktorata za socialne zadeve Štefan Lepoša je najprej poudaril, da o konkretnem primeru ne more govoriti, da pa za prav vse upravičence velja, da jih lahko kot življenjsko ogrožene upoštevajo le, če njihovo premoženje ne presega 50 tisočakov – četudi gre samo za fiktivno oceno vrednosti.
Ocena premoženja na več kot 50.000 evrov jim tudi onemogoča, da bi denarno socialno pomoč in zdravstveno zavarovanje odobrili vsaj za čas, ko se nepremičnina dokazano aktivno prodaja – to je namreč za dobo največ dveh let in z dokazili o aktivnem reševanju tega problema mogoče takrat, ko ocenjena vrednost nepremičnine ne dosega 50 tisočakov.
Zaznamba je neizbežna, kdaj pa je pomoč res treba vrniti?
Štefan Lepoša je še pojasnil, da je zapis zaznambe na nepremičnino samodejen in neizbežen ukrep. “Kadar prejemnik dobiva denarno socialno pomoč in varstveni dodatek, vloži zaznambo država, kadar pa je kdo upravičen do oprostitve plačila socialnovarstvenih storitev oz. prejema sredstva od družinskega pomočnika, pa to zaznambo vloži občina.”
(Podrobnejše informacije najdete tukaj.)
In ker je Marko je izpolnil vsaj dve merili po navedbah direktorja direktorata, država nima druge možnosti, kot da od njega izterja izplačano denarno socialno pomoč. “S temi problemi se spopadamo in vemo, da bo to zakonodajo na neki način treba spremeniti. V tem trenutku še težko povem, v kakšno smer naj bi šle spremembe, a treba bo najti pametno razmerje med reševanjem resničnih socialnih stisk in hude ogroženosti na eni strani ter dejstvom, da ta človek vendarle imapremoženje. Najti je treba pravo sorazmerje in dati socialnemu delu večjo veljavo. Osebno sem velik zagovornik socialnega dela in menim, da ljudje nikoli ne bi smelibititako ogroženi.”
Nujnost izterjave dolga naj bi veljala za vse primere, ko za izbris prosijo še živeči prejemniki socialnih transferjev. Nekoliko drugače pa velja za morebitne dediče nekdanjih upravičencev; pri teh se država lahko odloči, da dolga ne bo zahtevala, če so tudi oni socialno ogroženi.
In potem preobrat – zakonodaje o vračilu za prosilce sploh ni!
Ko smo pogovor na ministrstvu že posneli, ko se je že zdelo, da rešitve ni in da Marko ostaja prepuščen cesti, so Kralji ulice, ki mu v postopku že ves čas pomagajo, po skoraj petih mesecih le dobili pisni odgovor na svoje vprašanje, ali bo država umaknila zaznambo. V odgovoru piše: “Ministrstvo lahko da soglasje za prodajo s pogojem, da se s kupnino zmanjša terjatev do Republike Slovenije v zvezi z zaznambo.”
Na vprašanje, ali ta neoprijemljiva izjava pomeni, da bo ministrstvo zaznambo res umaknilo, so z ministrstva pisno odgovorili: da, če bo sklenjena posebna pogodba z državo kot stranko.
Odgovorili pa so tudi na vprašanje, katera zakonodaja določa, da mora biti dolg v celoti povrnjen in da zaznamba prej ne sme biti umaknjena. Odgovor je bil presenetljiv in v nasprotju s trditvami, ki so jih Kralji ulice pred meseci prejeli v ustnem odgovoru.
“Postopka vračila za življenja ne ureja noben predpis, ampak se je oblikovala določena praksa, saj bi bila sicer zakonodaja preveč neživljenjska.”
Težko je soditi, kaj so imeli s tem v mislih, saj je praksa, ki človeka vrže na cesto in ga pusti brez evra dohodka in zdravstvene oskrbe, najbrž težko še bolj neživljenjska.
Čeprav je še pred nekaj meseci veljalo, da država sploh nima druge možnosti, kot da izterja vse do zadnjega centa, zdaj kaže, da zakonodaja pravzaprav sploh ne govori o tem! Škoda, da ni tega kdo preveril pred vsaj pol leta. Ne samo zaradi Marka.
Tako zaradi togosti zakonodaje kot zaradi počasnosti ministrstva, ki si je za svoje odločitve vzelo mesece, Marko že skoraj leto in pol živi na cesti. Vsaj del tega časa, kot kaže, popolnoma neupravičeno.
Sprememb, o katerih se že dolgo in veliko govori, a še zmeraj samo govori, že nekaj let tako rekoč ni. Čas neproduktivnega debatiranja brez prevzemanja odgovornosti namreč teče čisto drugače, ko si na strani, ki o tem premleva, kot tedaj, ko je treba pozimi in z bolečinami spati na cesti.
Pomemben podatek za številne, ki so tako kot Marko pri odmerjanju socialnih transferjev ujeti v lastništvo nepremičnin, je tudi, da je parlament prejšnji teden sprejel nekaj sprememb zakona o dedovanju. Če bo po vetu državnega sveta zakon dokončno potrjen, se bosta lahko RS ali občina, iz proračuna katere se je financirala pomoč zapustniku, odpovedala pravici do povračila te pomoči, če bi premoženje, ki bi postalo lastnina RS ali občine, zanju pomenilo breme ali bi zaradi upravljanja te lastnine imeli nesorazmerne stroške.
Država bo s potrditvijo te spremembe tako imela v rokah orodje, ki ga bo lahko uporabila, ko bo presodila, kaj ji v dednem postopku prinaša večjo korist.
A vsaj enako močno bi potrebovali zakonodajo, ki bi kaj takega omogočala ljudem: da jih togost zakonodaje in njenih birokratkah izvajalcev ne bi tako z lahkoto potisnila pod rob vsega humanega.
676 epizod
Novinarji Vala 202 se posvetijo tudi majhnim in velikim težavam, ki jih poslušalci ne morejo rešiti sami. Rešujemo nerešljivo, in to po navadi uspešno.
Gospod Marko že skoraj poldrugo leto živi na cesti. V to je bil prisiljen, ko mu je center za socialno delo po letih prejemanja denarne socialne pomoči prenehal dajati pomoč, pa tudi zdravstveno zavarovanje. Upoštevati je namreč začel, da ima v lasti za bivanje neprimerno nepremičnino, ki je po GURS-ovi oceni vredna toliko, da njen lastnik ni upravičen do nikakršne pomoči.
Je fiktivna in v praksi čisto nerealna ocena vrednosti res lahko argument za to, da sistem bolnega človeka potisne pod prag vsega humanega?
Kdaj vrednost premoženja onemogoča socialno in zdravstveno pomoč, kdaj jo je treba vračati in ali res v celoti?
Premoženje prosilcev za socialno pomoč, četudi le njegova fiktivna vrednost, vse od spremembe zakonodaje leta 2012 kroji preživetje številnim ljudem. Marka je ocena vrednosti njegove nepremičnine spravila ob vso pomoč, čeprav je za to vrednost nikakor ni mogoče prodati.
Kar nekaj let je preživel brez pravega doma, s stalnim naslovom na centru za socialno delo v Šiški. Zaradi hudih socialnih in zdravstvenih težav so mu pri upravljanju denarne socialne pomoči, ki jo je prejemal vrsto let, pomagali člani društva za pomoč in samopomoč brezdomcem Kralji ulice. Skrbeli so za to, da je imel s tem denarjem zagotovljen najem sobe.
Denarno socialno pomoč, svoj edini dohodek, je prejemal vsaj od leta 2001, marca lani pa jo je, ne da bi v njegovem materialnem položaju nastale kakšne spremembe, v celoti izgubil. S tem oz. z isto odločbo centra za socialno delo pa je izgubil tudi zdravstveno zavarovanje.
“S tem so ga potisnili dobesedno na cesto, postal je ulični brezdomec in ostal brez zdravstvenega zavarovanja. Ima hude težave v duševnem zdravju, veliko bolezni, toda skoraj nikakršne pravice do zdravstvene pomoči. Na urgenco ga sprejmejo, ko je res hudo, in ga odpustijo prvo minuto, ko je mogoče, ker je jasno, da njegovega zdravljenja ne bo nihče plačal.”
Tako v opisu posledic te odločbe predsednik društva za pomoč in samopomoč brezdomcem Kralji ulice in socialni delavec Bojan Kuljanac.
Na Centru za socialno delo v Šiški so svojo odločitev utemeljili z zakonsko določbo, da ob ocenjeni vrednosti nad 50.00,00 evrov socialni delavec nima več možnosti, da bi podelil take pravice. Predstavniki Kraljev ulice so se seveda pritožili proti odločbi, ki je za Marka pomenila popolno izgubo najosnovnejše varnosti, vendar so na ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti odločitev centra v celoti potrdili.
Navedli so argument, da morajo biti najprej izčrpane vse možnosti za pridobitev sredstev za preživljanje, zato ob oceni vrednosti Markovega premoženja ne center za socialno delo ne ministrstvo nimata možnosti, da tega ne bi upoštevala. Pripisano je še, da lahko gospod pot iskanja pravice nadaljuje na sodišču.
Zato se je zdela edina rešitev, da se nepremičnina proda po ceni, ki jo je zanjo v tem hipu sploh mogoče iztržiti. Po mesecih iskanja kupcev, tudi ob pomoči agencije in nujnega nižanja cen, sta bila v začetku letošnjega leta resna kupca za podrtijo in zemljišče, na katerem stoji, pripravljena odšteti 15 tisočakov. A se je znova zapletlo.
“Na nepremičnini so namreč tri zaznambe zaradi dolga. Dve terjatvi bi se iz kupnine zlahka poplačali v celoti, problem pa je zaznamba države, ki določa, da je pogoj za umik zaznambe poplačilo dolga v celoti – torej več kot 30.000 evrov. Takoj sem poklical na ministrstvo in vprašal, ali je možno, da bi država kaj popustila in da nakažemo le ves preostali del kupnine, tako da Marku ne ostane niti za burek, le da se mu vrnejo zdravstvene in socialne pravice. Vendar je gospa zatrdila, da za kaj takega ni zakonske podlage in da mora biti dolg poplačan v celoti. Na ministrstvo smo takoj poslali tudi pisno vlogo, a do danes, skoraj pet mesecev pozneje, odgovora še zmeraj nismo prejeli.”
Za birokratski aparat je to namreč postopek, ki pač zahteva svoj čas, za prosilca brez dohodkov pa je nekaj čisto drugega. “Odkar ga poznam, še nikoli ni bil v tako slabem stanju.Leto in pol na cesti zapusti zelo hude posledice, res bi nujno potrebovalpomoč!” je prepričan predstavnik humanitarne organizacije.
Ali se človeku v tako izjemni stiski ni dalo pomagati drugače kot z vztrajanjem pri fiktivni oceni geodetske uprave in takojšnjem odrekanju vseh pravic, četudi za ceno brezdomstva, smo najprej hoteli vprašati pristojne na centru za socialno delo v Šiški, tam pa so z argumentom, da nam ne morejo zagovoriti sogovornika, sodelovanje zavrnili.
Ker je MDDSZEM s svojo drugostopenjsko odločbo potrdilo odločitev centra, hkrati pa že več kot štiri mesece ni odločilo, ali dovoli prodajo nepremičnine, smo odgovore poiskali tudi tam. Generalni direktor Direktorata za socialne zadeve Štefan Lepoša je najprej poudaril, da o konkretnem primeru ne more govoriti, da pa za prav vse upravičence velja, da jih lahko kot življenjsko ogrožene upoštevajo le, če njihovo premoženje ne presega 50 tisočakov – četudi gre samo za fiktivno oceno vrednosti.
Ocena premoženja na več kot 50.000 evrov jim tudi onemogoča, da bi denarno socialno pomoč in zdravstveno zavarovanje odobrili vsaj za čas, ko se nepremičnina dokazano aktivno prodaja – to je namreč za dobo največ dveh let in z dokazili o aktivnem reševanju tega problema mogoče takrat, ko ocenjena vrednost nepremičnine ne dosega 50 tisočakov.
Zaznamba je neizbežna, kdaj pa je pomoč res treba vrniti?
Štefan Lepoša je še pojasnil, da je zapis zaznambe na nepremičnino samodejen in neizbežen ukrep. “Kadar prejemnik dobiva denarno socialno pomoč in varstveni dodatek, vloži zaznambo država, kadar pa je kdo upravičen do oprostitve plačila socialnovarstvenih storitev oz. prejema sredstva od družinskega pomočnika, pa to zaznambo vloži občina.”
(Podrobnejše informacije najdete tukaj.)
In ker je Marko je izpolnil vsaj dve merili po navedbah direktorja direktorata, država nima druge možnosti, kot da od njega izterja izplačano denarno socialno pomoč. “S temi problemi se spopadamo in vemo, da bo to zakonodajo na neki način treba spremeniti. V tem trenutku še težko povem, v kakšno smer naj bi šle spremembe, a treba bo najti pametno razmerje med reševanjem resničnih socialnih stisk in hude ogroženosti na eni strani ter dejstvom, da ta človek vendarle imapremoženje. Najti je treba pravo sorazmerje in dati socialnemu delu večjo veljavo. Osebno sem velik zagovornik socialnega dela in menim, da ljudje nikoli ne bi smelibititako ogroženi.”
Nujnost izterjave dolga naj bi veljala za vse primere, ko za izbris prosijo še živeči prejemniki socialnih transferjev. Nekoliko drugače pa velja za morebitne dediče nekdanjih upravičencev; pri teh se država lahko odloči, da dolga ne bo zahtevala, če so tudi oni socialno ogroženi.
In potem preobrat – zakonodaje o vračilu za prosilce sploh ni!
Ko smo pogovor na ministrstvu že posneli, ko se je že zdelo, da rešitve ni in da Marko ostaja prepuščen cesti, so Kralji ulice, ki mu v postopku že ves čas pomagajo, po skoraj petih mesecih le dobili pisni odgovor na svoje vprašanje, ali bo država umaknila zaznambo. V odgovoru piše: “Ministrstvo lahko da soglasje za prodajo s pogojem, da se s kupnino zmanjša terjatev do Republike Slovenije v zvezi z zaznambo.”
Na vprašanje, ali ta neoprijemljiva izjava pomeni, da bo ministrstvo zaznambo res umaknilo, so z ministrstva pisno odgovorili: da, če bo sklenjena posebna pogodba z državo kot stranko.
Odgovorili pa so tudi na vprašanje, katera zakonodaja določa, da mora biti dolg v celoti povrnjen in da zaznamba prej ne sme biti umaknjena. Odgovor je bil presenetljiv in v nasprotju s trditvami, ki so jih Kralji ulice pred meseci prejeli v ustnem odgovoru.
“Postopka vračila za življenja ne ureja noben predpis, ampak se je oblikovala določena praksa, saj bi bila sicer zakonodaja preveč neživljenjska.”
Težko je soditi, kaj so imeli s tem v mislih, saj je praksa, ki človeka vrže na cesto in ga pusti brez evra dohodka in zdravstvene oskrbe, najbrž težko še bolj neživljenjska.
Čeprav je še pred nekaj meseci veljalo, da država sploh nima druge možnosti, kot da izterja vse do zadnjega centa, zdaj kaže, da zakonodaja pravzaprav sploh ne govori o tem! Škoda, da ni tega kdo preveril pred vsaj pol leta. Ne samo zaradi Marka.
Tako zaradi togosti zakonodaje kot zaradi počasnosti ministrstva, ki si je za svoje odločitve vzelo mesece, Marko že skoraj leto in pol živi na cesti. Vsaj del tega časa, kot kaže, popolnoma neupravičeno.
Sprememb, o katerih se že dolgo in veliko govori, a še zmeraj samo govori, že nekaj let tako rekoč ni. Čas neproduktivnega debatiranja brez prevzemanja odgovornosti namreč teče čisto drugače, ko si na strani, ki o tem premleva, kot tedaj, ko je treba pozimi in z bolečinami spati na cesti.
Pomemben podatek za številne, ki so tako kot Marko pri odmerjanju socialnih transferjev ujeti v lastništvo nepremičnin, je tudi, da je parlament prejšnji teden sprejel nekaj sprememb zakona o dedovanju. Če bo po vetu državnega sveta zakon dokončno potrjen, se bosta lahko RS ali občina, iz proračuna katere se je financirala pomoč zapustniku, odpovedala pravici do povračila te pomoči, če bi premoženje, ki bi postalo lastnina RS ali občine, zanju pomenilo breme ali bi zaradi upravljanja te lastnine imeli nesorazmerne stroške.
Država bo s potrditvijo te spremembe tako imela v rokah orodje, ki ga bo lahko uporabila, ko bo presodila, kaj ji v dednem postopku prinaša večjo korist.
A vsaj enako močno bi potrebovali zakonodajo, ki bi kaj takega omogočala ljudem: da jih togost zakonodaje in njenih birokratkah izvajalcev ne bi tako z lahkoto potisnila pod rob vsega humanega.
Globalne teroristične grožnje vse bolj zaostrujejo varnostne ukrepe, še posebej na izpostavljenih kritičnih točkah, kot so letališča. Ob tem pa zaposleni v varnostni službi na Aerodromu Ljubljana izgorevajo zaradi vse bolj zahtevnih delovnih pogojev, odnosa nadrejenih in nadur. Zagotovljenih nimajo niti dovolj delovnih uniform, motivacijo pa jim zbija tudi plača, s katero ne vedo, kako naj se prebijejo skozi mesec.
Kako je mogoče, da nekdo svoje podjetje registrira na vašem naslovu, vi pa o tem niste obveščeni? Ter seveda o tem, kakšne birokratske ovire so na poti za odjavo tako registriranega podjetja z vašega naslova. Ugotavljali pa smo tudi, zakaj morajo podjetniki za bolniško odsotnost zaposlenih, ki traja več kot trideset dni, Zavodu za zdravstveno zavarovanje plačati prispevke, te pa potem Zavod v tridesetih dneh nakaže nazaj podjetju?
V vasi Jarenina pri Pesnici vre. Vaščan je pred leti tik ob občinski cesti zasadil borova drevesa. Danes so ti borovci veliki, njihove korenine pa so močno poškodovale cesto. Kljub škodi, ki nastaja, občina z odstranitvijo borovcev odlaša, župan pa si vedno znova izmišlja birokratske izgovore. Medobčinski inšpektor pa že napoveduje zaprtje ceste.
Razmere v vinski kleti Agroind Vipava, ki se ponaša z več kot 120-letno tradicijo in je od konca januarja povsem v ukrajinskih rokah, so iz dneva v dan težje in bolj negotove. Zaposleni so že četrti mesec brez plač, v proizvodnji kronično primanjkuje materiala, uprava pa se pred dvema tednoma podpisanega dogovora o poplačilu obveznosti do delavcev ni držala.
Gledalci in poslušalci ste lansko leto poslali varuhu svojih pravic skoraj 1600 vprašanj in pripomb. O vaših kritikah in o položaju, moči in vlogi varuha pravic gledalcev in poslušalcev RTV Slovenija smo se pogovarjali z Ladom Ambrožičem.
Gledalci in poslušalci ste lansko leto poslali varuhu svojih pravic skoraj 1600 vprašanj in pripomb. O vaših kritikah in o položaju, moči in vlogi varuha pravic gledalcev in poslušalcev RTV Slovenija smo se pogovarjali z Ladom Ambrožičem.
Z letošnjim majem so subvencijo stanarine, ki so jo socialno najbolj ogroženim plačevale občine, izgubili še zadnji upravičenci. Zdaj je namreč v celoti zaživel ukrep iz februarja lani sprejetega Zakona o uravnoteženju javnih financ občin, s katerimi so se država in občine dogovorile, kje zmanjšati obveznosti, ki jih občine zaradi zmanjšane glavarine ne morejo več plačevati. Odločitev je bila soglasna in v parlamentu potrjena z veliko večino. Vzeli so socialno najšibkejšim. Leto kasneje te odločitve ni obžalovala ali kakorkoli skušala popraviti nobena od parlamentarnih strank, ki so jo izglasovale. Kar je bilo za 67 poslancev le eno od glasovanj, je bilo za okoli 3000 družin nepopisen šok.
Na spletu se pojavlja kar nekaj izdelkov, v katerih tržijo tako imenovano čudežno učinkovino v peškah marelic, vitamin B17, ki naj bi – trdijo oglasi – pomagala pri preprečevanju raka in drugih bolezni. A nič od tega za zdaj ni potrjeno, celo nasprotno, vztraja farmacevtska stroka. B17 ni vitamin, temveč snov glikozid. Ta v kislem okolju želodca razpade na strupeno snov HCN, ki so jo med drugo svetovno vojno uporabljali v obliki plina za usmrtitve. Se pod pretvezo prehranskega dodatka prodaja strup? Podobnih oglaševalskih trikov, ki kujejo dobiček na plečih bolnikov z najhujšimi kroničnimi boleznimi, je vse več, inšpektorjev, ki bi to zajezili, pa primanjkuje, opozarjajo sogovorniki.
Zelo buren odziv javnosti na strokovno odločitev o rejništvu dveh otrok je znova spomnil na dejstvo, da zakonodaja staršem ne daje možnosti vnaprejšnjega odločanja o usodi otrok. Je sploh mogoče karkoli ukreniti, da bodo naše želje upoštevane? Kako na odločitev po naši smrti lahko vplivajo bližnji, ki otroke res dobro poznajo? Kaj na koncu pretehta? Je vloga centrov za socialno delo pri končni odločitvi res prevelika in kaj bi bilo drugače, če bi o usodi otrok odločala sodišča? Tudi na vaša vprašanja bo odgovarjala predstavnica Skupnosti centrov za socialno delo Sendi Murgel.
V Sloveniji ima dovoljenje za posest orožja skoraj 40 tisoč fizičnih oseb, kar nas uvršča v evropsko povprečje. V zadnjem času se je število prosilcev za pridobitev in nakup orožja povečalo.
Novinarji Vala 202 se posvetijo tudi majhnim in velikim težavam, ki jih poslušalci ne morejo rešiti sami. Rešujemo nerešljivo, in to po navadi uspešno.
Trenutno je v Sloveniji več kot 230 pogrešanih oseb, odraslih in mladoletnikov. Svojci pogosto sami organizirajo iskalno akcijo, predvsem zato, ker menijo, da policija ne naredi dovolj. Kakšne pa so pristojnosti policije pri iskanju pogrešanih?
Kdo so bile Pavlina Pajk, Ljudmila Poljanec, Vida Jeraj? Morda ste kako od imen po naključju našli zaprašeno v knjižnici, če zanje še niste slišali, pa ni nič nenavadnega. To so slovenske književnice, pozabljene pisateljice, ki jih je spregledal tudi naš učni načrt. In prav na to, na odsotnost avtoric, predvsem slovenskih, v učnih načrtih za pouk slovenščine, že dlje časa opozarjajo v Ženskem odboru slovenskega centra PEN - Mira. V osnovnih šolah, kjer je učni načrt že 20 let nespremenjen, vidijo največjo napako v zadnji triadi osnovne šole, kjer med obveznimi in preglednimi avtorji v berilih ni niti ene avtorice. Ob tem pa besedila v osnovnih šolah zamujajo čas sodobnih otrok za eno ali dve generacije, saj je večina književnih besedil, ki jih berejo in obravnavajo iz 60., 70. ali 80. let prejšnjega stoletja. Prav tako skrbi odsotnosti slovenskih avtoric v sklopu Književnost na maturi. V vseh dvajsetih letih, kar dijakinje in dijaki pišejo maturitetni esej, se v obravnavana dela še nikoli ni uvrstila nobena slovenska književnica, bili sta le dve tuji, Jane Austen in Nathalie Sarraute. Torej, če vedno poudarjamo, kako pomembna je literatura za slovenski narod, zakaj potem, ko gre za slovensko književnost v izobraževanju, tako hitro pozabimo na to, da naš narod sestavljamo tako ženske kot moški?
Septembra 2013 so na Ptuju slovesno odprli prenovljen Dominikanski samostan. Mogočna stavba naj bi postala središče kulturnega in kongresnega dogajanja v najstarejšem slovenskem mestu, a po dveh letih in pol je vse kaj drugega. Samostan še vedno čaka zadnja stopnja prenove, vendar sredstev ni.
Sodniki si pri svojem delu večkrat pomagajo s sodnimi izvedenci, ki določen primer strokovno razložijo, ocenijo. Zgodi pa se tudi, da sodnik ali sodnica mnenja sodnega izvedenca enostavno ne upošteva. Kdaj se sodnik lahko odloči, da izvedeniškega mnenja ne bo upošteval? Kakšna je sodna praksa v primerih, ko je vključen sodni izvedenec? Si ga lahko izberemo sami?
V Sloveniji vsak dan zaradi kajenja umre 10 ljudi. Stroški posledic kajenja so do štirikrat višji od zneska, ki ga država dobi s trošarinami in davki na tobačne izdelke. Bodo grozljive slike na tobačnih izdelkih in licence za prodajalce prinesle zaželene učinke, ali pa bodo celo povečali nezakonito trgovino in prodajo še bolj strupenih tobačnih ponaredkov?
Gorazd Rečnik je raziskoval, komu ustreza kaos na področju psihoterapije. Čakalne dobe na psihoterapevtsko pomoč v Sloveniji pogosto presegajo eno leto, ponekod pa storitev sploh ni dostopna. Dejavnost zakonsko ni urejena, zato lahko psihoterapijo izvaja kdorkoli.
Slovenija je ena od držav Evropske unije z najmanjšim deležem obdelovalne zemlje, kljub temu pa s temi zemljišči ravnamo skrajno neodgovorno. Tako so denimo v občini Vodice svetniki kljub negativnemu mnenju stroke glasovali za sprejetje prostorskega načrta za obrtno cono, kljub temu, da gre za prvo kategorijo kmetijskega zemljišča, ki za povrh vsega leži še na vodovarstvenem območju. Nekateri vaščani vasi Repnje trdijo, da gre za zveze, poznanstva in osebne interese.
Za nami je dolgo obdobje temperaturne inverzije, v katerem je onesnaženost zraka s prašnimi delci redno tudi do trikrat presegala dovoljene vrednosti. Zakaj ni učinkovitega nadzora nad izpusti prašnih delcev iz individualnih kurilnih naprav, ki po podatkih agencije za okolje povzročijo največ izpustov delcev PM10? Zakaj dimnikarji ne merijo prašnih delcev? Iskali pa smo tudi odgovore na vprašanji, zakaj dihamo zrak, ki je med najbolj onesnaženimi v Evropi in zakaj je letna mejna vrednost prašnih delcev v EU nižja od mejne vrednosti WHO?
V vasi Vir pri Stični v občini Ivančna Gorica so zgradili nekaj več kot 4.000 metrov kanalizacijskega omrežja. Naš poslušalec je že med izkopom opozarjal tako izvajalca del kot občino, da kopljejo po njegovem zemljišču, a mu niso verjeli. Sprva je bil lastnik pripravljen zemljišče odstopiti brez odškodnine – zahteval je le, da mu uredijo priključek ter zemljišče uredijo v stanje, kot je bilo pred izkopom. Izvajalec se tega dogovora ni držal, zato je lastnik zemljišča prepovedal uporabo kanalizacije.
Neveljaven email naslov