Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Gospod Marko že skoraj poldrugo leto živi na cesti. V to je bil prisiljen, ko mu je center za socialno delo po letih prejemanja denarne socialne pomoči prenehal dajati pomoč, pa tudi zdravstveno zavarovanje. Upoštevati je namreč začel, da ima v lasti za bivanje neprimerno nepremičnino, ki je po GURS-ovi oceni vredna toliko, da njen lastnik ni upravičen do nikakršne pomoči.
Je fiktivna in v praksi čisto nerealna ocena vrednosti res lahko argument za to, da sistem bolnega človeka potisne pod prag vsega humanega?
Kdaj vrednost premoženja onemogoča socialno in zdravstveno pomoč, kdaj jo je treba vračati in ali res v celoti?
Premoženje prosilcev za socialno pomoč, četudi le njegova fiktivna vrednost, vse od spremembe zakonodaje leta 2012 kroji preživetje številnim ljudem. Marka je ocena vrednosti njegove nepremičnine spravila ob vso pomoč, čeprav je za to vrednost nikakor ni mogoče prodati.
Kar nekaj let je preživel brez pravega doma, s stalnim naslovom na centru za socialno delo v Šiški. Zaradi hudih socialnih in zdravstvenih težav so mu pri upravljanju denarne socialne pomoči, ki jo je prejemal vrsto let, pomagali člani društva za pomoč in samopomoč brezdomcem Kralji ulice. Skrbeli so za to, da je imel s tem denarjem zagotovljen najem sobe.
Denarno socialno pomoč, svoj edini dohodek, je prejemal vsaj od leta 2001, marca lani pa jo je, ne da bi v njegovem materialnem položaju nastale kakšne spremembe, v celoti izgubil. S tem oz. z isto odločbo centra za socialno delo pa je izgubil tudi zdravstveno zavarovanje.
“S tem so ga potisnili dobesedno na cesto, postal je ulični brezdomec in ostal brez zdravstvenega zavarovanja. Ima hude težave v duševnem zdravju, veliko bolezni, toda skoraj nikakršne pravice do zdravstvene pomoči. Na urgenco ga sprejmejo, ko je res hudo, in ga odpustijo prvo minuto, ko je mogoče, ker je jasno, da njegovega zdravljenja ne bo nihče plačal.”
Tako v opisu posledic te odločbe predsednik društva za pomoč in samopomoč brezdomcem Kralji ulice in socialni delavec Bojan Kuljanac.
Na Centru za socialno delo v Šiški so svojo odločitev utemeljili z zakonsko določbo, da ob ocenjeni vrednosti nad 50.00,00 evrov socialni delavec nima več možnosti, da bi podelil take pravice. Predstavniki Kraljev ulice so se seveda pritožili proti odločbi, ki je za Marka pomenila popolno izgubo najosnovnejše varnosti, vendar so na ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti odločitev centra v celoti potrdili.
Navedli so argument, da morajo biti najprej izčrpane vse možnosti za pridobitev sredstev za preživljanje, zato ob oceni vrednosti Markovega premoženja ne center za socialno delo ne ministrstvo nimata možnosti, da tega ne bi upoštevala. Pripisano je še, da lahko gospod pot iskanja pravice nadaljuje na sodišču.
Zato se je zdela edina rešitev, da se nepremičnina proda po ceni, ki jo je zanjo v tem hipu sploh mogoče iztržiti. Po mesecih iskanja kupcev, tudi ob pomoči agencije in nujnega nižanja cen, sta bila v začetku letošnjega leta resna kupca za podrtijo in zemljišče, na katerem stoji, pripravljena odšteti 15 tisočakov. A se je znova zapletlo.
“Na nepremičnini so namreč tri zaznambe zaradi dolga. Dve terjatvi bi se iz kupnine zlahka poplačali v celoti, problem pa je zaznamba države, ki določa, da je pogoj za umik zaznambe poplačilo dolga v celoti – torej več kot 30.000 evrov. Takoj sem poklical na ministrstvo in vprašal, ali je možno, da bi država kaj popustila in da nakažemo le ves preostali del kupnine, tako da Marku ne ostane niti za burek, le da se mu vrnejo zdravstvene in socialne pravice. Vendar je gospa zatrdila, da za kaj takega ni zakonske podlage in da mora biti dolg poplačan v celoti. Na ministrstvo smo takoj poslali tudi pisno vlogo, a do danes, skoraj pet mesecev pozneje, odgovora še zmeraj nismo prejeli.”
Za birokratski aparat je to namreč postopek, ki pač zahteva svoj čas, za prosilca brez dohodkov pa je nekaj čisto drugega. “Odkar ga poznam, še nikoli ni bil v tako slabem stanju.Leto in pol na cesti zapusti zelo hude posledice, res bi nujno potrebovalpomoč!” je prepričan predstavnik humanitarne organizacije.
Ali se človeku v tako izjemni stiski ni dalo pomagati drugače kot z vztrajanjem pri fiktivni oceni geodetske uprave in takojšnjem odrekanju vseh pravic, četudi za ceno brezdomstva, smo najprej hoteli vprašati pristojne na centru za socialno delo v Šiški, tam pa so z argumentom, da nam ne morejo zagovoriti sogovornika, sodelovanje zavrnili.
Ker je MDDSZEM s svojo drugostopenjsko odločbo potrdilo odločitev centra, hkrati pa že več kot štiri mesece ni odločilo, ali dovoli prodajo nepremičnine, smo odgovore poiskali tudi tam. Generalni direktor Direktorata za socialne zadeve Štefan Lepoša je najprej poudaril, da o konkretnem primeru ne more govoriti, da pa za prav vse upravičence velja, da jih lahko kot življenjsko ogrožene upoštevajo le, če njihovo premoženje ne presega 50 tisočakov – četudi gre samo za fiktivno oceno vrednosti.
Ocena premoženja na več kot 50.000 evrov jim tudi onemogoča, da bi denarno socialno pomoč in zdravstveno zavarovanje odobrili vsaj za čas, ko se nepremičnina dokazano aktivno prodaja – to je namreč za dobo največ dveh let in z dokazili o aktivnem reševanju tega problema mogoče takrat, ko ocenjena vrednost nepremičnine ne dosega 50 tisočakov.
Zaznamba je neizbežna, kdaj pa je pomoč res treba vrniti?
Štefan Lepoša je še pojasnil, da je zapis zaznambe na nepremičnino samodejen in neizbežen ukrep. “Kadar prejemnik dobiva denarno socialno pomoč in varstveni dodatek, vloži zaznambo država, kadar pa je kdo upravičen do oprostitve plačila socialnovarstvenih storitev oz. prejema sredstva od družinskega pomočnika, pa to zaznambo vloži občina.”
(Podrobnejše informacije najdete tukaj.)
In ker je Marko je izpolnil vsaj dve merili po navedbah direktorja direktorata, država nima druge možnosti, kot da od njega izterja izplačano denarno socialno pomoč. “S temi problemi se spopadamo in vemo, da bo to zakonodajo na neki način treba spremeniti. V tem trenutku še težko povem, v kakšno smer naj bi šle spremembe, a treba bo najti pametno razmerje med reševanjem resničnih socialnih stisk in hude ogroženosti na eni strani ter dejstvom, da ta človek vendarle imapremoženje. Najti je treba pravo sorazmerje in dati socialnemu delu večjo veljavo. Osebno sem velik zagovornik socialnega dela in menim, da ljudje nikoli ne bi smelibititako ogroženi.”
Nujnost izterjave dolga naj bi veljala za vse primere, ko za izbris prosijo še živeči prejemniki socialnih transferjev. Nekoliko drugače pa velja za morebitne dediče nekdanjih upravičencev; pri teh se država lahko odloči, da dolga ne bo zahtevala, če so tudi oni socialno ogroženi.
In potem preobrat – zakonodaje o vračilu za prosilce sploh ni!
Ko smo pogovor na ministrstvu že posneli, ko se je že zdelo, da rešitve ni in da Marko ostaja prepuščen cesti, so Kralji ulice, ki mu v postopku že ves čas pomagajo, po skoraj petih mesecih le dobili pisni odgovor na svoje vprašanje, ali bo država umaknila zaznambo. V odgovoru piše: “Ministrstvo lahko da soglasje za prodajo s pogojem, da se s kupnino zmanjša terjatev do Republike Slovenije v zvezi z zaznambo.”
Na vprašanje, ali ta neoprijemljiva izjava pomeni, da bo ministrstvo zaznambo res umaknilo, so z ministrstva pisno odgovorili: da, če bo sklenjena posebna pogodba z državo kot stranko.
Odgovorili pa so tudi na vprašanje, katera zakonodaja določa, da mora biti dolg v celoti povrnjen in da zaznamba prej ne sme biti umaknjena. Odgovor je bil presenetljiv in v nasprotju s trditvami, ki so jih Kralji ulice pred meseci prejeli v ustnem odgovoru.
“Postopka vračila za življenja ne ureja noben predpis, ampak se je oblikovala določena praksa, saj bi bila sicer zakonodaja preveč neživljenjska.”
Težko je soditi, kaj so imeli s tem v mislih, saj je praksa, ki človeka vrže na cesto in ga pusti brez evra dohodka in zdravstvene oskrbe, najbrž težko še bolj neživljenjska.
Čeprav je še pred nekaj meseci veljalo, da država sploh nima druge možnosti, kot da izterja vse do zadnjega centa, zdaj kaže, da zakonodaja pravzaprav sploh ne govori o tem! Škoda, da ni tega kdo preveril pred vsaj pol leta. Ne samo zaradi Marka.
Tako zaradi togosti zakonodaje kot zaradi počasnosti ministrstva, ki si je za svoje odločitve vzelo mesece, Marko že skoraj leto in pol živi na cesti. Vsaj del tega časa, kot kaže, popolnoma neupravičeno.
Sprememb, o katerih se že dolgo in veliko govori, a še zmeraj samo govori, že nekaj let tako rekoč ni. Čas neproduktivnega debatiranja brez prevzemanja odgovornosti namreč teče čisto drugače, ko si na strani, ki o tem premleva, kot tedaj, ko je treba pozimi in z bolečinami spati na cesti.
Pomemben podatek za številne, ki so tako kot Marko pri odmerjanju socialnih transferjev ujeti v lastništvo nepremičnin, je tudi, da je parlament prejšnji teden sprejel nekaj sprememb zakona o dedovanju. Če bo po vetu državnega sveta zakon dokončno potrjen, se bosta lahko RS ali občina, iz proračuna katere se je financirala pomoč zapustniku, odpovedala pravici do povračila te pomoči, če bi premoženje, ki bi postalo lastnina RS ali občine, zanju pomenilo breme ali bi zaradi upravljanja te lastnine imeli nesorazmerne stroške.
Država bo s potrditvijo te spremembe tako imela v rokah orodje, ki ga bo lahko uporabila, ko bo presodila, kaj ji v dednem postopku prinaša večjo korist.
A vsaj enako močno bi potrebovali zakonodajo, ki bi kaj takega omogočala ljudem: da jih togost zakonodaje in njenih birokratkah izvajalcev ne bi tako z lahkoto potisnila pod rob vsega humanega.
676 epizod
Novinarji Vala 202 se posvetijo tudi majhnim in velikim težavam, ki jih poslušalci ne morejo rešiti sami. Rešujemo nerešljivo, in to po navadi uspešno.
Gospod Marko že skoraj poldrugo leto živi na cesti. V to je bil prisiljen, ko mu je center za socialno delo po letih prejemanja denarne socialne pomoči prenehal dajati pomoč, pa tudi zdravstveno zavarovanje. Upoštevati je namreč začel, da ima v lasti za bivanje neprimerno nepremičnino, ki je po GURS-ovi oceni vredna toliko, da njen lastnik ni upravičen do nikakršne pomoči.
Je fiktivna in v praksi čisto nerealna ocena vrednosti res lahko argument za to, da sistem bolnega človeka potisne pod prag vsega humanega?
Kdaj vrednost premoženja onemogoča socialno in zdravstveno pomoč, kdaj jo je treba vračati in ali res v celoti?
Premoženje prosilcev za socialno pomoč, četudi le njegova fiktivna vrednost, vse od spremembe zakonodaje leta 2012 kroji preživetje številnim ljudem. Marka je ocena vrednosti njegove nepremičnine spravila ob vso pomoč, čeprav je za to vrednost nikakor ni mogoče prodati.
Kar nekaj let je preživel brez pravega doma, s stalnim naslovom na centru za socialno delo v Šiški. Zaradi hudih socialnih in zdravstvenih težav so mu pri upravljanju denarne socialne pomoči, ki jo je prejemal vrsto let, pomagali člani društva za pomoč in samopomoč brezdomcem Kralji ulice. Skrbeli so za to, da je imel s tem denarjem zagotovljen najem sobe.
Denarno socialno pomoč, svoj edini dohodek, je prejemal vsaj od leta 2001, marca lani pa jo je, ne da bi v njegovem materialnem položaju nastale kakšne spremembe, v celoti izgubil. S tem oz. z isto odločbo centra za socialno delo pa je izgubil tudi zdravstveno zavarovanje.
“S tem so ga potisnili dobesedno na cesto, postal je ulični brezdomec in ostal brez zdravstvenega zavarovanja. Ima hude težave v duševnem zdravju, veliko bolezni, toda skoraj nikakršne pravice do zdravstvene pomoči. Na urgenco ga sprejmejo, ko je res hudo, in ga odpustijo prvo minuto, ko je mogoče, ker je jasno, da njegovega zdravljenja ne bo nihče plačal.”
Tako v opisu posledic te odločbe predsednik društva za pomoč in samopomoč brezdomcem Kralji ulice in socialni delavec Bojan Kuljanac.
Na Centru za socialno delo v Šiški so svojo odločitev utemeljili z zakonsko določbo, da ob ocenjeni vrednosti nad 50.00,00 evrov socialni delavec nima več možnosti, da bi podelil take pravice. Predstavniki Kraljev ulice so se seveda pritožili proti odločbi, ki je za Marka pomenila popolno izgubo najosnovnejše varnosti, vendar so na ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti odločitev centra v celoti potrdili.
Navedli so argument, da morajo biti najprej izčrpane vse možnosti za pridobitev sredstev za preživljanje, zato ob oceni vrednosti Markovega premoženja ne center za socialno delo ne ministrstvo nimata možnosti, da tega ne bi upoštevala. Pripisano je še, da lahko gospod pot iskanja pravice nadaljuje na sodišču.
Zato se je zdela edina rešitev, da se nepremičnina proda po ceni, ki jo je zanjo v tem hipu sploh mogoče iztržiti. Po mesecih iskanja kupcev, tudi ob pomoči agencije in nujnega nižanja cen, sta bila v začetku letošnjega leta resna kupca za podrtijo in zemljišče, na katerem stoji, pripravljena odšteti 15 tisočakov. A se je znova zapletlo.
“Na nepremičnini so namreč tri zaznambe zaradi dolga. Dve terjatvi bi se iz kupnine zlahka poplačali v celoti, problem pa je zaznamba države, ki določa, da je pogoj za umik zaznambe poplačilo dolga v celoti – torej več kot 30.000 evrov. Takoj sem poklical na ministrstvo in vprašal, ali je možno, da bi država kaj popustila in da nakažemo le ves preostali del kupnine, tako da Marku ne ostane niti za burek, le da se mu vrnejo zdravstvene in socialne pravice. Vendar je gospa zatrdila, da za kaj takega ni zakonske podlage in da mora biti dolg poplačan v celoti. Na ministrstvo smo takoj poslali tudi pisno vlogo, a do danes, skoraj pet mesecev pozneje, odgovora še zmeraj nismo prejeli.”
Za birokratski aparat je to namreč postopek, ki pač zahteva svoj čas, za prosilca brez dohodkov pa je nekaj čisto drugega. “Odkar ga poznam, še nikoli ni bil v tako slabem stanju.Leto in pol na cesti zapusti zelo hude posledice, res bi nujno potrebovalpomoč!” je prepričan predstavnik humanitarne organizacije.
Ali se človeku v tako izjemni stiski ni dalo pomagati drugače kot z vztrajanjem pri fiktivni oceni geodetske uprave in takojšnjem odrekanju vseh pravic, četudi za ceno brezdomstva, smo najprej hoteli vprašati pristojne na centru za socialno delo v Šiški, tam pa so z argumentom, da nam ne morejo zagovoriti sogovornika, sodelovanje zavrnili.
Ker je MDDSZEM s svojo drugostopenjsko odločbo potrdilo odločitev centra, hkrati pa že več kot štiri mesece ni odločilo, ali dovoli prodajo nepremičnine, smo odgovore poiskali tudi tam. Generalni direktor Direktorata za socialne zadeve Štefan Lepoša je najprej poudaril, da o konkretnem primeru ne more govoriti, da pa za prav vse upravičence velja, da jih lahko kot življenjsko ogrožene upoštevajo le, če njihovo premoženje ne presega 50 tisočakov – četudi gre samo za fiktivno oceno vrednosti.
Ocena premoženja na več kot 50.000 evrov jim tudi onemogoča, da bi denarno socialno pomoč in zdravstveno zavarovanje odobrili vsaj za čas, ko se nepremičnina dokazano aktivno prodaja – to je namreč za dobo največ dveh let in z dokazili o aktivnem reševanju tega problema mogoče takrat, ko ocenjena vrednost nepremičnine ne dosega 50 tisočakov.
Zaznamba je neizbežna, kdaj pa je pomoč res treba vrniti?
Štefan Lepoša je še pojasnil, da je zapis zaznambe na nepremičnino samodejen in neizbežen ukrep. “Kadar prejemnik dobiva denarno socialno pomoč in varstveni dodatek, vloži zaznambo država, kadar pa je kdo upravičen do oprostitve plačila socialnovarstvenih storitev oz. prejema sredstva od družinskega pomočnika, pa to zaznambo vloži občina.”
(Podrobnejše informacije najdete tukaj.)
In ker je Marko je izpolnil vsaj dve merili po navedbah direktorja direktorata, država nima druge možnosti, kot da od njega izterja izplačano denarno socialno pomoč. “S temi problemi se spopadamo in vemo, da bo to zakonodajo na neki način treba spremeniti. V tem trenutku še težko povem, v kakšno smer naj bi šle spremembe, a treba bo najti pametno razmerje med reševanjem resničnih socialnih stisk in hude ogroženosti na eni strani ter dejstvom, da ta človek vendarle imapremoženje. Najti je treba pravo sorazmerje in dati socialnemu delu večjo veljavo. Osebno sem velik zagovornik socialnega dela in menim, da ljudje nikoli ne bi smelibititako ogroženi.”
Nujnost izterjave dolga naj bi veljala za vse primere, ko za izbris prosijo še živeči prejemniki socialnih transferjev. Nekoliko drugače pa velja za morebitne dediče nekdanjih upravičencev; pri teh se država lahko odloči, da dolga ne bo zahtevala, če so tudi oni socialno ogroženi.
In potem preobrat – zakonodaje o vračilu za prosilce sploh ni!
Ko smo pogovor na ministrstvu že posneli, ko se je že zdelo, da rešitve ni in da Marko ostaja prepuščen cesti, so Kralji ulice, ki mu v postopku že ves čas pomagajo, po skoraj petih mesecih le dobili pisni odgovor na svoje vprašanje, ali bo država umaknila zaznambo. V odgovoru piše: “Ministrstvo lahko da soglasje za prodajo s pogojem, da se s kupnino zmanjša terjatev do Republike Slovenije v zvezi z zaznambo.”
Na vprašanje, ali ta neoprijemljiva izjava pomeni, da bo ministrstvo zaznambo res umaknilo, so z ministrstva pisno odgovorili: da, če bo sklenjena posebna pogodba z državo kot stranko.
Odgovorili pa so tudi na vprašanje, katera zakonodaja določa, da mora biti dolg v celoti povrnjen in da zaznamba prej ne sme biti umaknjena. Odgovor je bil presenetljiv in v nasprotju s trditvami, ki so jih Kralji ulice pred meseci prejeli v ustnem odgovoru.
“Postopka vračila za življenja ne ureja noben predpis, ampak se je oblikovala določena praksa, saj bi bila sicer zakonodaja preveč neživljenjska.”
Težko je soditi, kaj so imeli s tem v mislih, saj je praksa, ki človeka vrže na cesto in ga pusti brez evra dohodka in zdravstvene oskrbe, najbrž težko še bolj neživljenjska.
Čeprav je še pred nekaj meseci veljalo, da država sploh nima druge možnosti, kot da izterja vse do zadnjega centa, zdaj kaže, da zakonodaja pravzaprav sploh ne govori o tem! Škoda, da ni tega kdo preveril pred vsaj pol leta. Ne samo zaradi Marka.
Tako zaradi togosti zakonodaje kot zaradi počasnosti ministrstva, ki si je za svoje odločitve vzelo mesece, Marko že skoraj leto in pol živi na cesti. Vsaj del tega časa, kot kaže, popolnoma neupravičeno.
Sprememb, o katerih se že dolgo in veliko govori, a še zmeraj samo govori, že nekaj let tako rekoč ni. Čas neproduktivnega debatiranja brez prevzemanja odgovornosti namreč teče čisto drugače, ko si na strani, ki o tem premleva, kot tedaj, ko je treba pozimi in z bolečinami spati na cesti.
Pomemben podatek za številne, ki so tako kot Marko pri odmerjanju socialnih transferjev ujeti v lastništvo nepremičnin, je tudi, da je parlament prejšnji teden sprejel nekaj sprememb zakona o dedovanju. Če bo po vetu državnega sveta zakon dokončno potrjen, se bosta lahko RS ali občina, iz proračuna katere se je financirala pomoč zapustniku, odpovedala pravici do povračila te pomoči, če bi premoženje, ki bi postalo lastnina RS ali občine, zanju pomenilo breme ali bi zaradi upravljanja te lastnine imeli nesorazmerne stroške.
Država bo s potrditvijo te spremembe tako imela v rokah orodje, ki ga bo lahko uporabila, ko bo presodila, kaj ji v dednem postopku prinaša večjo korist.
A vsaj enako močno bi potrebovali zakonodajo, ki bi kaj takega omogočala ljudem: da jih togost zakonodaje in njenih birokratkah izvajalcev ne bi tako z lahkoto potisnila pod rob vsega humanega.
Pred ginekološko kliniko v Ljubljani se že dlje časa shajajo 'Božji otroci', skupina, ki verjame, da je splav umor. Čeprav ne povzročajo nobenih kršitev javnega reda in miru, nekatere ženske njihovo delovanje doživljajo kot hudo nadlegovanje. V 55. členu Slovenske ustave piše, da je odločanje o rojstvih svojih otrok svobodno. V ustavi je opredeljena tudi nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti, zasebnosti ter osebnostnih pravic. Vse te pravice so zapisane z razlogom.
Operaterji kabelske, internetne in satelitske televizije so na potrošnike že prevalili stroške, nastale zaradi posebnih zahtev komercialnega ponudnika TV programov. Podražitev pa še ni konec, saj je trg nekonkurenčen, regulatorji pa ne delujejo. Zakaj imamo ohromljen in nekonkurenčen trg, zaradi česar za televizijo in internet plačujemo več kot drugod po Evropi?
Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije je v letu 2016 opravil skoraj 3.500 nadzorov nad bolniškimi odsotnostmi. V 205 primerih je pri tem ugotovil kršitev. Kako in s kakšnimi pristojnostmi ZZZS izvaja te kontrole in zakaj specialisti medicine dela opozarjajo, da nadzor nikakor ne bi smel biti glavni način boja za manj bolniških odsotnosti, smo preverili v oddaji Kje pa vas čevelj žuli.
Kmetje v spodnji Vipavski dolini so siti obljub in sprenevedanja o obnovi vodnega zadrževalnika Vogršček. Zgrajen je bil pred vsega 30 leti, a so po njegovi dograditvi ga niso niti redno vzdrževali, kaj šele skrbeli za obnovo. Prišlo je tako daleč, da je inšpekcija lani poleti celo prepovedala namakanje iz zajetja, saj so v vodi ugotovili presežne vrednosti bakterij fekalnega izvora.
V Kranjski Gori propada počitniški dom, ki je v lasti Slovenskih železnic. Še pred leti so v njem počitnikovali šolski in predšolski otroci, turisti, počitnikovali pa so tudi uslužbenci Slovenskih železnic. Najemnici doma se je iztekla petletna najemna pogodba, na Slovenskih železnicah pa niso bili več pripravljeni pogodbe podaljšati za pet let, temveč samo za eno leto, kar pa se najemnici zaradi vlaganja v objekt ne bi izplačalo. Tako danes dom propada in je sramota tako za občino kot za Slovenske železnice.
V Sloveniji deluje približno 90 detektivov z licenco, podjetij, ki imajo registrirano poizvedovalno dejavnost, pa je več kot 300. Ta podjetja nas med drugim lahko preverjajo, ko smo na bolniški, čeprav gre za dejavnost, ki je v zakonu opredeljena kot detektivska dejavnost. Zakaj je sporno, če lahko po nas poizveduje kdorkoli? Zakaj so posamezniki, ki nimajo detektivske licence, podvrženi manjšemu nadzoru, kot detektivi z licenco?
Visokonapetostni daljnovod Cirkovce – Pince že šest let razburja ljudi v vaseh, kjer je predvidena trasa. Šest let upiranja, pogajanj in protestov zaradi daljnovoda ob stanovanjskih hišah je bilo zaman, saj je zdaj jasno, da niso dosegli ničesar. A vaščani Póbrežja in Šturmovcev v občini Videm se ne dajo in od ELESa zahtevajo, da daljnovod vkoplje pod zemljo. Daniel Poslek preverja, zakaj vkop za ELES ne pride v poštev in o drugih povsem nasprotnih stališčih vseh vpletenih.
Spremenjena socialna zakonodaja s februarjem ukinja zaznambe na nepremičninah in vračanje varstvenega dodatka in denarne socialne pomoči, a le pod določenimi pogoji. Kakšni so, kdo bo po novem pomoč lahko prejemal brez strahu pred vračilom, komu bo lastnina še zmeraj ovira do socialne pomoči, se bo država odrekla tudi že ustvarjenim dolgovom, je pojasnila pristojna ministrica dr. Anja Kopač Mrak.
Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo namerava deregulirati poklic turističnega vodnika. Turistični vodniki so na nogah. Prepričani so, da bo trg poskrbel predvsem za dobiček, ne za kakovost. Zagovorniki po drugi strani mislijo, da bo prav trg vse uredil. Bo Slovenija deregulirala ta poklic zaradi zahtev Evropske unije in zakaj naše sosednje države vztrajajo pri regulaciji? Kakšni so argumenti za deregulacijo?
Šport in kultura sta najbrž poglavitni področji, ki majhen narod naredita znanega in priznanega. Pri športu nam gre dobro, nasprotno pa je slika precej drugačna v kulturi in kulturni dediščini. Prirodoslovni muzeji so ena temeljnih ustanov, ki jih imajo narodi vse od razsvetljenstva, če ne kar od renesanse naprej, in če rečemo, da so tudi narodova osebna izkaznica, potem je naša precej razcefrana in že dolgo pretečena. Že nekaj let, če ne kar desetletij, zaposleni v Prirodoslovnem muzeju Slovenije opozarjajo na neprimerne prostore in nizke standarde, ki ne dosegajo zakonsko določenih normativov za hranjenje kulturne dediščine, to pa pomeni tudi propadanje muzejskega gradiva. Zakaj se nič ne premakne, pa čeprav so načrti za nov muzej narejeni, zemljišče kupljeno, smo vprašali na ministrstvo za kulturo, odgovorno za Prirodoslovni muzej Slovenije.
Pred časom smo izpostavili problematiko prirejanja okoliščin poškodb na javnih ali zasebnih površinah, za kar po naših informacijah v številnih primerih poskrbijo ali odškodninske družbe ali celo nekateri odvetniki. Ker je takšno početje nezakonito, tokrat zgodbo nadaljujemo tudi s pojasnili iz odvetniških vrst, še prej pa smo preverili, kakšne posledice so imela naša razkritja o primerih povsem izmišljenih škodnih okoliščinah.
Tudi v letošnjem letu smo v oddaji Kje pa vas čevelj žuli opozorili na številne teme, ki tako ali drugače krhajo naše pravice. Izkoriščanje posameznika pogosto gre z roko v roki z izkoriščanjem okolja, zato se nam bo pri pregledu oddaj Kje pa vas čevelj žuli v letu 2016 s svojimi komentarji pridružil filozof in okoljski analitik Luka Omladič.
Na inšpektoratu za delo ugotavljajo, da v nekaterih podjetjih sploh ni odgovornih oseb, in v zadnjih tednih se intenzivno ukvarjajo z vprašanjem, kako je to sploh mogoče. Stanje na področju delavskih pravic se v številnih podjetjih le še slabša, saj morajo delavke in delavci delati vedno več. Kako je mogoče, da prihaja do tako hudih anomalij in kršitev delavskih pravic, bo pojasnila glavna inšpektorica za delo Nataša Trček, svojo zgodbo pa bo povedala čistilka, ki ji podjetje ne plačuje nadur in prispevkov, delavke pa sili v odpiranje s. p.-jev.
Slovenija je v ustavo vpisala pravico do pitne vode, hkrati pa bo z uredbo državni nadzor nad pitno vodo, ki ga je izvajal Nacionalni laboratorij za zdravje, okolje in hrano, prenesla na upravljavce vodovodov. Teh je v Sloveniji več kot sto. Kako upravičeni so pomisleki, da uredba prinaša nevarnost za to, da rezultati ne bodo več realni? Kako velike so razlike med rezultati državnega in notranjega nadzora pitne vode? Najnovejše evropsko poročilo kaže, da je Slovenija na repu evropskih držav, kar zadeva mikrobiološko skladnost vzorcev pitne vode. Bo uredba prinesla tudi višjo vodarino?
Pod drobnogled bomo vzeli reševalne prevoze. Čeprav ima zdravstvena zavarovalnica jasno določena pravila o tem, kdaj in komu pripada nenujni prevoz z rešilnim vozilom, praksa kaže, do so predpisi precej neusklajeni in potrebni sprememb. Na eni strani lahko bolniki sicer prosto izbirajo specialista, a zavarovalnica krije prevoz samo do najbližjega. Zapleti nastajajo tudi zaradi dolgih čakalnih dob. Zaradi njih bolniki iščejo zdravljenje v drugih krajih. In če se tja odpeljejo z rešilnim vozilom, jih lahko to stane celo premoženje.
Smrt petletnika iz Bregane zaradi okužbe s salmonelo, s katero naj bi se celotna družina okužila pri uživanju kokošjih jajc, uvoženih s Poljske, je pred dobrim mesecem na Hrvaškem sprožila plaz vprašanj o tem, kako nadzirana je hrana na hrvaškem tržišču, sploh tista iz uvoza. Hrvaški potrošniki pa so skozi niz primerov oporečnega mesa vse bolj spoznavali, od kod vse prihaja hrana na njihove krožnike in kako globalna trgovina z lahkoto obvladuje trg tudi s pomočjo luknjaste zakonodajo. Najpogosteje na račun kakovosti. Kaj bi se morali slovenski potrošniki naučiti iz tega primera in kako vemo, da snovi za lekcije že ni na naših policah? Kakšen je nadzor nad mesom in jajci pri nas, se bistveno razlikuje od hrvaškega, od kod jih mi uvažamo in ali lahko oporečna živila prek hrvaških in tujih trgovcev zaidejo tudi na naše police?
Januarja 2013 je nesreča prazne gondole zaustavila žičnico na Kanin. Po črnih oblakih, ki so vedrili nad goro dobri dve leti in pol, je občina Bovec prevzela Kanin v svoje roke in poiskala izvajalca popravil. Začele so se obljube o začetku obratovanja. Seznam datumov je dolg, zadnja obljuba objavljena na spletni strani – če bo sneg, bo smučišče odprto 1. decembra letos.
V tokratni oddaji razkrivamo izkoriščanje tujih delavcev v znanem podjetju iz Ajdovščine, ki je v lasti enega od najbogatejših Slovencev. Sum kaznivih dejanj pri posredovanju tuje delovne sile na Primorskem preiskujejo tudi policisti. Kaznivega dejanja je osumljena tudi tuja pravna oseba, prek katere so bili predvsem Bolgari in Makedonci napoteni na delo v to podjetje. Odšli smo preverit, in čeprav so nam skušali preprečiti stik z ljudmi, smo posneli nekaj izjav delavcev, ki so brez prostega dne delali tudi po 350 ur na mesec, plačilnih list niso prejemali, delali so po bolgarski zakonodaji. V studiu se nam bo pridružil Goran Lukič z Migrantske svetovalnice.
V Sloveniji smo se odločili pravico do pitne vode zapisati tudi v ustavo, državljani in državljanke pa si vsekakor najbolj želimo čisto vodo v vodovodih in kozarcih. Da voda predstavlja vse večje bogastvo, spoznavajo tudi v Pomurju, kjer so po desetletjih prepričevanj in dogovarjanja lani vendarle predali v uporabo daleč največji in najdražji regijski projekt Pomurski vodovod, za katerega sta večino – od približno 150 milijonov evrov – prispevala Kohezijski sklad Evropske unije in naša država. Ker se 27 občin zdaj ne more dogovoriti ne o upravljanju vodovoda ne o ceni vode, jim Ministrstvo za okolje in prostor, ki je projekt vodilo, grozi celo z vračanjem evropskega denarja. Kje in zakaj se zatika?
Prometne nesreče, nezgode na javnih površinah pa tudi tiste pri zasebnikih. Vse to že nekaj časa niso le nesreče pri katerih bi ostalo le pri dogodku kot takšnem ampak se razvijejo v boj za čim višjo odškodnino prizadetemu. Vse lepo in prav do točke, ko so prikazane dejanske okoliščine nesreče, a številni posamezniki ter tudi posebej za to specializirane družbe so ugotovili, da je zaslužek na tuji nesreči bistveno višji, če se okoliščine nesreče prilagodijo. Da so ti primeri izjemno pogosti, kažejo podatki zavarovalnic.
Neveljaven email naslov