Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Gospod Marko že skoraj poldrugo leto živi na cesti. V to je bil prisiljen, ko mu je center za socialno delo po letih prejemanja denarne socialne pomoči prenehal dajati pomoč, pa tudi zdravstveno zavarovanje. Upoštevati je namreč začel, da ima v lasti za bivanje neprimerno nepremičnino, ki je po GURS-ovi oceni vredna toliko, da njen lastnik ni upravičen do nikakršne pomoči.
Je fiktivna in v praksi čisto nerealna ocena vrednosti res lahko argument za to, da sistem bolnega človeka potisne pod prag vsega humanega?
Kdaj vrednost premoženja onemogoča socialno in zdravstveno pomoč, kdaj jo je treba vračati in ali res v celoti?
Premoženje prosilcev za socialno pomoč, četudi le njegova fiktivna vrednost, vse od spremembe zakonodaje leta 2012 kroji preživetje številnim ljudem. Marka je ocena vrednosti njegove nepremičnine spravila ob vso pomoč, čeprav je za to vrednost nikakor ni mogoče prodati.
Kar nekaj let je preživel brez pravega doma, s stalnim naslovom na centru za socialno delo v Šiški. Zaradi hudih socialnih in zdravstvenih težav so mu pri upravljanju denarne socialne pomoči, ki jo je prejemal vrsto let, pomagali člani društva za pomoč in samopomoč brezdomcem Kralji ulice. Skrbeli so za to, da je imel s tem denarjem zagotovljen najem sobe.
Denarno socialno pomoč, svoj edini dohodek, je prejemal vsaj od leta 2001, marca lani pa jo je, ne da bi v njegovem materialnem položaju nastale kakšne spremembe, v celoti izgubil. S tem oz. z isto odločbo centra za socialno delo pa je izgubil tudi zdravstveno zavarovanje.
“S tem so ga potisnili dobesedno na cesto, postal je ulični brezdomec in ostal brez zdravstvenega zavarovanja. Ima hude težave v duševnem zdravju, veliko bolezni, toda skoraj nikakršne pravice do zdravstvene pomoči. Na urgenco ga sprejmejo, ko je res hudo, in ga odpustijo prvo minuto, ko je mogoče, ker je jasno, da njegovega zdravljenja ne bo nihče plačal.”
Tako v opisu posledic te odločbe predsednik društva za pomoč in samopomoč brezdomcem Kralji ulice in socialni delavec Bojan Kuljanac.
Na Centru za socialno delo v Šiški so svojo odločitev utemeljili z zakonsko določbo, da ob ocenjeni vrednosti nad 50.00,00 evrov socialni delavec nima več možnosti, da bi podelil take pravice. Predstavniki Kraljev ulice so se seveda pritožili proti odločbi, ki je za Marka pomenila popolno izgubo najosnovnejše varnosti, vendar so na ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti odločitev centra v celoti potrdili.
Navedli so argument, da morajo biti najprej izčrpane vse možnosti za pridobitev sredstev za preživljanje, zato ob oceni vrednosti Markovega premoženja ne center za socialno delo ne ministrstvo nimata možnosti, da tega ne bi upoštevala. Pripisano je še, da lahko gospod pot iskanja pravice nadaljuje na sodišču.
Zato se je zdela edina rešitev, da se nepremičnina proda po ceni, ki jo je zanjo v tem hipu sploh mogoče iztržiti. Po mesecih iskanja kupcev, tudi ob pomoči agencije in nujnega nižanja cen, sta bila v začetku letošnjega leta resna kupca za podrtijo in zemljišče, na katerem stoji, pripravljena odšteti 15 tisočakov. A se je znova zapletlo.
“Na nepremičnini so namreč tri zaznambe zaradi dolga. Dve terjatvi bi se iz kupnine zlahka poplačali v celoti, problem pa je zaznamba države, ki določa, da je pogoj za umik zaznambe poplačilo dolga v celoti – torej več kot 30.000 evrov. Takoj sem poklical na ministrstvo in vprašal, ali je možno, da bi država kaj popustila in da nakažemo le ves preostali del kupnine, tako da Marku ne ostane niti za burek, le da se mu vrnejo zdravstvene in socialne pravice. Vendar je gospa zatrdila, da za kaj takega ni zakonske podlage in da mora biti dolg poplačan v celoti. Na ministrstvo smo takoj poslali tudi pisno vlogo, a do danes, skoraj pet mesecev pozneje, odgovora še zmeraj nismo prejeli.”
Za birokratski aparat je to namreč postopek, ki pač zahteva svoj čas, za prosilca brez dohodkov pa je nekaj čisto drugega. “Odkar ga poznam, še nikoli ni bil v tako slabem stanju.Leto in pol na cesti zapusti zelo hude posledice, res bi nujno potrebovalpomoč!” je prepričan predstavnik humanitarne organizacije.
Ali se človeku v tako izjemni stiski ni dalo pomagati drugače kot z vztrajanjem pri fiktivni oceni geodetske uprave in takojšnjem odrekanju vseh pravic, četudi za ceno brezdomstva, smo najprej hoteli vprašati pristojne na centru za socialno delo v Šiški, tam pa so z argumentom, da nam ne morejo zagovoriti sogovornika, sodelovanje zavrnili.
Ker je MDDSZEM s svojo drugostopenjsko odločbo potrdilo odločitev centra, hkrati pa že več kot štiri mesece ni odločilo, ali dovoli prodajo nepremičnine, smo odgovore poiskali tudi tam. Generalni direktor Direktorata za socialne zadeve Štefan Lepoša je najprej poudaril, da o konkretnem primeru ne more govoriti, da pa za prav vse upravičence velja, da jih lahko kot življenjsko ogrožene upoštevajo le, če njihovo premoženje ne presega 50 tisočakov – četudi gre samo za fiktivno oceno vrednosti.
Ocena premoženja na več kot 50.000 evrov jim tudi onemogoča, da bi denarno socialno pomoč in zdravstveno zavarovanje odobrili vsaj za čas, ko se nepremičnina dokazano aktivno prodaja – to je namreč za dobo največ dveh let in z dokazili o aktivnem reševanju tega problema mogoče takrat, ko ocenjena vrednost nepremičnine ne dosega 50 tisočakov.
Zaznamba je neizbežna, kdaj pa je pomoč res treba vrniti?
Štefan Lepoša je še pojasnil, da je zapis zaznambe na nepremičnino samodejen in neizbežen ukrep. “Kadar prejemnik dobiva denarno socialno pomoč in varstveni dodatek, vloži zaznambo država, kadar pa je kdo upravičen do oprostitve plačila socialnovarstvenih storitev oz. prejema sredstva od družinskega pomočnika, pa to zaznambo vloži občina.”
(Podrobnejše informacije najdete tukaj.)
In ker je Marko je izpolnil vsaj dve merili po navedbah direktorja direktorata, država nima druge možnosti, kot da od njega izterja izplačano denarno socialno pomoč. “S temi problemi se spopadamo in vemo, da bo to zakonodajo na neki način treba spremeniti. V tem trenutku še težko povem, v kakšno smer naj bi šle spremembe, a treba bo najti pametno razmerje med reševanjem resničnih socialnih stisk in hude ogroženosti na eni strani ter dejstvom, da ta človek vendarle imapremoženje. Najti je treba pravo sorazmerje in dati socialnemu delu večjo veljavo. Osebno sem velik zagovornik socialnega dela in menim, da ljudje nikoli ne bi smelibititako ogroženi.”
Nujnost izterjave dolga naj bi veljala za vse primere, ko za izbris prosijo še živeči prejemniki socialnih transferjev. Nekoliko drugače pa velja za morebitne dediče nekdanjih upravičencev; pri teh se država lahko odloči, da dolga ne bo zahtevala, če so tudi oni socialno ogroženi.
In potem preobrat – zakonodaje o vračilu za prosilce sploh ni!
Ko smo pogovor na ministrstvu že posneli, ko se je že zdelo, da rešitve ni in da Marko ostaja prepuščen cesti, so Kralji ulice, ki mu v postopku že ves čas pomagajo, po skoraj petih mesecih le dobili pisni odgovor na svoje vprašanje, ali bo država umaknila zaznambo. V odgovoru piše: “Ministrstvo lahko da soglasje za prodajo s pogojem, da se s kupnino zmanjša terjatev do Republike Slovenije v zvezi z zaznambo.”
Na vprašanje, ali ta neoprijemljiva izjava pomeni, da bo ministrstvo zaznambo res umaknilo, so z ministrstva pisno odgovorili: da, če bo sklenjena posebna pogodba z državo kot stranko.
Odgovorili pa so tudi na vprašanje, katera zakonodaja določa, da mora biti dolg v celoti povrnjen in da zaznamba prej ne sme biti umaknjena. Odgovor je bil presenetljiv in v nasprotju s trditvami, ki so jih Kralji ulice pred meseci prejeli v ustnem odgovoru.
“Postopka vračila za življenja ne ureja noben predpis, ampak se je oblikovala določena praksa, saj bi bila sicer zakonodaja preveč neživljenjska.”
Težko je soditi, kaj so imeli s tem v mislih, saj je praksa, ki človeka vrže na cesto in ga pusti brez evra dohodka in zdravstvene oskrbe, najbrž težko še bolj neživljenjska.
Čeprav je še pred nekaj meseci veljalo, da država sploh nima druge možnosti, kot da izterja vse do zadnjega centa, zdaj kaže, da zakonodaja pravzaprav sploh ne govori o tem! Škoda, da ni tega kdo preveril pred vsaj pol leta. Ne samo zaradi Marka.
Tako zaradi togosti zakonodaje kot zaradi počasnosti ministrstva, ki si je za svoje odločitve vzelo mesece, Marko že skoraj leto in pol živi na cesti. Vsaj del tega časa, kot kaže, popolnoma neupravičeno.
Sprememb, o katerih se že dolgo in veliko govori, a še zmeraj samo govori, že nekaj let tako rekoč ni. Čas neproduktivnega debatiranja brez prevzemanja odgovornosti namreč teče čisto drugače, ko si na strani, ki o tem premleva, kot tedaj, ko je treba pozimi in z bolečinami spati na cesti.
Pomemben podatek za številne, ki so tako kot Marko pri odmerjanju socialnih transferjev ujeti v lastništvo nepremičnin, je tudi, da je parlament prejšnji teden sprejel nekaj sprememb zakona o dedovanju. Če bo po vetu državnega sveta zakon dokončno potrjen, se bosta lahko RS ali občina, iz proračuna katere se je financirala pomoč zapustniku, odpovedala pravici do povračila te pomoči, če bi premoženje, ki bi postalo lastnina RS ali občine, zanju pomenilo breme ali bi zaradi upravljanja te lastnine imeli nesorazmerne stroške.
Država bo s potrditvijo te spremembe tako imela v rokah orodje, ki ga bo lahko uporabila, ko bo presodila, kaj ji v dednem postopku prinaša večjo korist.
A vsaj enako močno bi potrebovali zakonodajo, ki bi kaj takega omogočala ljudem: da jih togost zakonodaje in njenih birokratkah izvajalcev ne bi tako z lahkoto potisnila pod rob vsega humanega.
676 epizod
Novinarji Vala 202 se posvetijo tudi majhnim in velikim težavam, ki jih poslušalci ne morejo rešiti sami. Rešujemo nerešljivo, in to po navadi uspešno.
Gospod Marko že skoraj poldrugo leto živi na cesti. V to je bil prisiljen, ko mu je center za socialno delo po letih prejemanja denarne socialne pomoči prenehal dajati pomoč, pa tudi zdravstveno zavarovanje. Upoštevati je namreč začel, da ima v lasti za bivanje neprimerno nepremičnino, ki je po GURS-ovi oceni vredna toliko, da njen lastnik ni upravičen do nikakršne pomoči.
Je fiktivna in v praksi čisto nerealna ocena vrednosti res lahko argument za to, da sistem bolnega človeka potisne pod prag vsega humanega?
Kdaj vrednost premoženja onemogoča socialno in zdravstveno pomoč, kdaj jo je treba vračati in ali res v celoti?
Premoženje prosilcev za socialno pomoč, četudi le njegova fiktivna vrednost, vse od spremembe zakonodaje leta 2012 kroji preživetje številnim ljudem. Marka je ocena vrednosti njegove nepremičnine spravila ob vso pomoč, čeprav je za to vrednost nikakor ni mogoče prodati.
Kar nekaj let je preživel brez pravega doma, s stalnim naslovom na centru za socialno delo v Šiški. Zaradi hudih socialnih in zdravstvenih težav so mu pri upravljanju denarne socialne pomoči, ki jo je prejemal vrsto let, pomagali člani društva za pomoč in samopomoč brezdomcem Kralji ulice. Skrbeli so za to, da je imel s tem denarjem zagotovljen najem sobe.
Denarno socialno pomoč, svoj edini dohodek, je prejemal vsaj od leta 2001, marca lani pa jo je, ne da bi v njegovem materialnem položaju nastale kakšne spremembe, v celoti izgubil. S tem oz. z isto odločbo centra za socialno delo pa je izgubil tudi zdravstveno zavarovanje.
“S tem so ga potisnili dobesedno na cesto, postal je ulični brezdomec in ostal brez zdravstvenega zavarovanja. Ima hude težave v duševnem zdravju, veliko bolezni, toda skoraj nikakršne pravice do zdravstvene pomoči. Na urgenco ga sprejmejo, ko je res hudo, in ga odpustijo prvo minuto, ko je mogoče, ker je jasno, da njegovega zdravljenja ne bo nihče plačal.”
Tako v opisu posledic te odločbe predsednik društva za pomoč in samopomoč brezdomcem Kralji ulice in socialni delavec Bojan Kuljanac.
Na Centru za socialno delo v Šiški so svojo odločitev utemeljili z zakonsko določbo, da ob ocenjeni vrednosti nad 50.00,00 evrov socialni delavec nima več možnosti, da bi podelil take pravice. Predstavniki Kraljev ulice so se seveda pritožili proti odločbi, ki je za Marka pomenila popolno izgubo najosnovnejše varnosti, vendar so na ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti odločitev centra v celoti potrdili.
Navedli so argument, da morajo biti najprej izčrpane vse možnosti za pridobitev sredstev za preživljanje, zato ob oceni vrednosti Markovega premoženja ne center za socialno delo ne ministrstvo nimata možnosti, da tega ne bi upoštevala. Pripisano je še, da lahko gospod pot iskanja pravice nadaljuje na sodišču.
Zato se je zdela edina rešitev, da se nepremičnina proda po ceni, ki jo je zanjo v tem hipu sploh mogoče iztržiti. Po mesecih iskanja kupcev, tudi ob pomoči agencije in nujnega nižanja cen, sta bila v začetku letošnjega leta resna kupca za podrtijo in zemljišče, na katerem stoji, pripravljena odšteti 15 tisočakov. A se je znova zapletlo.
“Na nepremičnini so namreč tri zaznambe zaradi dolga. Dve terjatvi bi se iz kupnine zlahka poplačali v celoti, problem pa je zaznamba države, ki določa, da je pogoj za umik zaznambe poplačilo dolga v celoti – torej več kot 30.000 evrov. Takoj sem poklical na ministrstvo in vprašal, ali je možno, da bi država kaj popustila in da nakažemo le ves preostali del kupnine, tako da Marku ne ostane niti za burek, le da se mu vrnejo zdravstvene in socialne pravice. Vendar je gospa zatrdila, da za kaj takega ni zakonske podlage in da mora biti dolg poplačan v celoti. Na ministrstvo smo takoj poslali tudi pisno vlogo, a do danes, skoraj pet mesecev pozneje, odgovora še zmeraj nismo prejeli.”
Za birokratski aparat je to namreč postopek, ki pač zahteva svoj čas, za prosilca brez dohodkov pa je nekaj čisto drugega. “Odkar ga poznam, še nikoli ni bil v tako slabem stanju.Leto in pol na cesti zapusti zelo hude posledice, res bi nujno potrebovalpomoč!” je prepričan predstavnik humanitarne organizacije.
Ali se človeku v tako izjemni stiski ni dalo pomagati drugače kot z vztrajanjem pri fiktivni oceni geodetske uprave in takojšnjem odrekanju vseh pravic, četudi za ceno brezdomstva, smo najprej hoteli vprašati pristojne na centru za socialno delo v Šiški, tam pa so z argumentom, da nam ne morejo zagovoriti sogovornika, sodelovanje zavrnili.
Ker je MDDSZEM s svojo drugostopenjsko odločbo potrdilo odločitev centra, hkrati pa že več kot štiri mesece ni odločilo, ali dovoli prodajo nepremičnine, smo odgovore poiskali tudi tam. Generalni direktor Direktorata za socialne zadeve Štefan Lepoša je najprej poudaril, da o konkretnem primeru ne more govoriti, da pa za prav vse upravičence velja, da jih lahko kot življenjsko ogrožene upoštevajo le, če njihovo premoženje ne presega 50 tisočakov – četudi gre samo za fiktivno oceno vrednosti.
Ocena premoženja na več kot 50.000 evrov jim tudi onemogoča, da bi denarno socialno pomoč in zdravstveno zavarovanje odobrili vsaj za čas, ko se nepremičnina dokazano aktivno prodaja – to je namreč za dobo največ dveh let in z dokazili o aktivnem reševanju tega problema mogoče takrat, ko ocenjena vrednost nepremičnine ne dosega 50 tisočakov.
Zaznamba je neizbežna, kdaj pa je pomoč res treba vrniti?
Štefan Lepoša je še pojasnil, da je zapis zaznambe na nepremičnino samodejen in neizbežen ukrep. “Kadar prejemnik dobiva denarno socialno pomoč in varstveni dodatek, vloži zaznambo država, kadar pa je kdo upravičen do oprostitve plačila socialnovarstvenih storitev oz. prejema sredstva od družinskega pomočnika, pa to zaznambo vloži občina.”
(Podrobnejše informacije najdete tukaj.)
In ker je Marko je izpolnil vsaj dve merili po navedbah direktorja direktorata, država nima druge možnosti, kot da od njega izterja izplačano denarno socialno pomoč. “S temi problemi se spopadamo in vemo, da bo to zakonodajo na neki način treba spremeniti. V tem trenutku še težko povem, v kakšno smer naj bi šle spremembe, a treba bo najti pametno razmerje med reševanjem resničnih socialnih stisk in hude ogroženosti na eni strani ter dejstvom, da ta človek vendarle imapremoženje. Najti je treba pravo sorazmerje in dati socialnemu delu večjo veljavo. Osebno sem velik zagovornik socialnega dela in menim, da ljudje nikoli ne bi smelibititako ogroženi.”
Nujnost izterjave dolga naj bi veljala za vse primere, ko za izbris prosijo še živeči prejemniki socialnih transferjev. Nekoliko drugače pa velja za morebitne dediče nekdanjih upravičencev; pri teh se država lahko odloči, da dolga ne bo zahtevala, če so tudi oni socialno ogroženi.
In potem preobrat – zakonodaje o vračilu za prosilce sploh ni!
Ko smo pogovor na ministrstvu že posneli, ko se je že zdelo, da rešitve ni in da Marko ostaja prepuščen cesti, so Kralji ulice, ki mu v postopku že ves čas pomagajo, po skoraj petih mesecih le dobili pisni odgovor na svoje vprašanje, ali bo država umaknila zaznambo. V odgovoru piše: “Ministrstvo lahko da soglasje za prodajo s pogojem, da se s kupnino zmanjša terjatev do Republike Slovenije v zvezi z zaznambo.”
Na vprašanje, ali ta neoprijemljiva izjava pomeni, da bo ministrstvo zaznambo res umaknilo, so z ministrstva pisno odgovorili: da, če bo sklenjena posebna pogodba z državo kot stranko.
Odgovorili pa so tudi na vprašanje, katera zakonodaja določa, da mora biti dolg v celoti povrnjen in da zaznamba prej ne sme biti umaknjena. Odgovor je bil presenetljiv in v nasprotju s trditvami, ki so jih Kralji ulice pred meseci prejeli v ustnem odgovoru.
“Postopka vračila za življenja ne ureja noben predpis, ampak se je oblikovala določena praksa, saj bi bila sicer zakonodaja preveč neživljenjska.”
Težko je soditi, kaj so imeli s tem v mislih, saj je praksa, ki človeka vrže na cesto in ga pusti brez evra dohodka in zdravstvene oskrbe, najbrž težko še bolj neživljenjska.
Čeprav je še pred nekaj meseci veljalo, da država sploh nima druge možnosti, kot da izterja vse do zadnjega centa, zdaj kaže, da zakonodaja pravzaprav sploh ne govori o tem! Škoda, da ni tega kdo preveril pred vsaj pol leta. Ne samo zaradi Marka.
Tako zaradi togosti zakonodaje kot zaradi počasnosti ministrstva, ki si je za svoje odločitve vzelo mesece, Marko že skoraj leto in pol živi na cesti. Vsaj del tega časa, kot kaže, popolnoma neupravičeno.
Sprememb, o katerih se že dolgo in veliko govori, a še zmeraj samo govori, že nekaj let tako rekoč ni. Čas neproduktivnega debatiranja brez prevzemanja odgovornosti namreč teče čisto drugače, ko si na strani, ki o tem premleva, kot tedaj, ko je treba pozimi in z bolečinami spati na cesti.
Pomemben podatek za številne, ki so tako kot Marko pri odmerjanju socialnih transferjev ujeti v lastništvo nepremičnin, je tudi, da je parlament prejšnji teden sprejel nekaj sprememb zakona o dedovanju. Če bo po vetu državnega sveta zakon dokončno potrjen, se bosta lahko RS ali občina, iz proračuna katere se je financirala pomoč zapustniku, odpovedala pravici do povračila te pomoči, če bi premoženje, ki bi postalo lastnina RS ali občine, zanju pomenilo breme ali bi zaradi upravljanja te lastnine imeli nesorazmerne stroške.
Država bo s potrditvijo te spremembe tako imela v rokah orodje, ki ga bo lahko uporabila, ko bo presodila, kaj ji v dednem postopku prinaša večjo korist.
A vsaj enako močno bi potrebovali zakonodajo, ki bi kaj takega omogočala ljudem: da jih togost zakonodaje in njenih birokratkah izvajalcev ne bi tako z lahkoto potisnila pod rob vsega humanega.
Novembra lani smo v oddaji Kje pa vas čevelj žuli lani skupaj z Delavsko svetovalnico razkrili izkoriščanje bolgarskih in makedonskih delavcev v ajdovskem podjetju Incom. Takrat smo napovedali, da bomo dogajanje spremljali še naprej. No, zdaj smo preverili, da so se od naše objave lansko leto določene zadeve v podjetju Incom izboljšale. Delavci iz Bolgarije in Makedonije tako ne delajo več prek bolgarske agencije tudi po 300 ur in več na mesec.
Ljubljansko avtobusno postajo, takšno kot jo vidimo in uporabljamo danes, so uredili leta 1961 in od takrat se njena podoba ni kaj dosti spremenila. Število potnikov v domačem in mednarodnem prometu vsako leto narašča, zastarelost infrastrukture pa je vsako leto bolj izrazita. Razlog je v pričakovanju nove, sodobne postaje, ki naj bi jo ob Vilharjevi cesti v Ljubljani dobili leta 2019. Kaj pa do takrat?
Po zaprtju balkanske poti se je število mrtvih v Sredozemskem morju močno povečalo. Samo letos je utonilo že več kot 2.370 ljudi. Prepuščeni na milost in nemilost tihotapcev številni umrejo že prej. Ob zaostrovanju politik na Sredozemskem morju je v oddaji Kje pa vas čevelj žuli spregovoril prosilec za azil, ki je na poti do sem izkusil vso krutost tihotapcev z ljudmi, govorili pa smo tudi z italijanskim novinarjem, ki je štiri leta preučeval tihotapske mreže.
Spomladanska sprememba zakonodaje zdaj javnim stanovanjskim skladom omogoča, da upravičenost do neprofitne najemnine preverjajo tudi pri najemnikih, ki imajo pogodbe sklenjene pred letom 2003 in jih je zakonodaja doslej ščitila. Kakšen izkupiček si skladi lahko obetajo, kako pomemben dejavnik pri zagotavljanju zadostnega števila stanovanj so sploh najemnine in kako (ne)resen je odnos države do tako pomembnega vprašanja kot je zagotavljanje strehe nad glavo socialno najšibkejšim državljanom? Gost je bil mag. Dušan Gorenčič, predsednik Združenja stanovanjskih skladov pri GZS.
V lendavski poslovno-industrijski coni že od leta 2008 deluje bioplinarna podjetja Ecos, nad delovanjem katere se predvsem zaradi smradu okoliški prebivalci že več let pritožujejo. Neznosen smrad zadnjih dveh mesecev je dvignil na noge tudi meščane in goste bližnjih term, pa tudi prebivalce Murskega Središča na sosednjem Hrvaškem. Potem ko so o tej žgoči temi razpravljali tudi na pristojnem odboru v Državnem zboru in ko kljub inšpekcijskim odločbam smradu upravljavcem ni uspelo zmanjšati, so na pobudo Civilne iniciative Proti smradu občinski svetniki v Lendavi na seji prejšnji teden sprejeli sklep o zaprtju bioplinarne.
Zgodba o graditvi pločnika v Muretincih v občini Gorišnici je stara že nekaj let. Resno pa se je zapletlo pred kratkim, ko so se začela dela na terenu. V praksi je to pomenilo, da so na traso pločnika že navozili denimo robnike, potem pa vse skupaj ustavili in reševali odprta lastniška vprašanja. Za pojasnila smo zaprosili tudi župana Gorišnice Jožefa Kokota. Ta nejevolje ob izpostavljanju te zgodbe ni skrival, zelo jasno nam je povedal, da graditev ceste zanj pač ni demokracija. Župan zatrjuje, da pločnik bo, ampak bo nivojski od cestišča ločen z dvema črtama. Da to ne ustreza definiciji klasičnega pločnika, nam pove tudi 48. člen državnega pravilnika o projektiranju cest. Da na koncu ne bodo dobili ne pločnika ne ločevalnega pasu, če se bodo upirali, vaščanom zelo jasno sporoča župan Kokot, ki v svojih stališčih do prometne varnosti in nesmiselnosti pločnika ne popušča niti za milimeter. Tudi vaščani se bodo borili naprej. Tudi oni v imenu prometne varnosti.
Za energijo porabniki še vedno plačujejo preveč. Ponudba je pestra, saj gospodinjstva lahko izbirajo med 16-imi ponudniki elektrike in 19-imi ponudniki plina. Bistvene razlike med njimi so v ceni in "skritih stroških" pri sklepanju "posebnih" ponudb, ki so na videz cenejše, v resnici pa ne. Zveza potrošnikov Slovenije zato že drugič organizira skupinski nakup električne energije in zemeljskega plina. S tako zamenjavo dobavitelja si z lahkoto zastonj zagotovite boljšo ponudbo, brez skritih stroškov in vezave, z navzgor omejeno ceno za leto dni. Porabniki lahko nezavezujočo prijavo k sodelovanju v skupinskem nakupu oddajo vse do 12. julija.
Za več kot 100 milijonov slabih terjatev do fizičnih oseb je pred letom dni Nova ljubljanska banka prodala švicarskemu podjetju DDM Holding in to z več kot 80% popustom! Čeprav niti leto kasneje pristojni pri NLB ne želijo povedati, za kakšne kredite je šlo in koliko kreditojemalcev je paket zajemal. Po neuradnih podatkih naj bi šlo za morda celo 8000 dolžnikov, med njimi pa neznano število tistih, ki niso mogli poplačati nepremičninskih kreditov za nakup doma. O usodi vseh zdaj povsem odloča nov lastnik dolga. Kako običajne so v bančnem poslovanju z občani odprodaje dolgov izterjevalcem, zakaj se je NLB odločila za prodajo s takim popustom, čeprav smo tudi te izgube državljani z dokapitalizacijo že vsaj delno poplačali, in kaj to pomeni za državljane, ujete v izvršne postopke?
Slovenija se oglašuje kot zelena dežela z razvitim zelenim turizmom. Iz gospodarskega vidika bi morali temu slediti. Ljudje pa bi vedno morali biti na prvem mestu.
Herbicid atrazin je v Sloveniji prepovedan že 14 let. Od kod torej atrazin, ki je med požarom iztekel iz Kemisa? Zakaj je atrazin ponekod še zmeraj v nepričakovano visokih koncentracijah prisoten tudi v pitni vodi? V vodo prehajajo tudi številni drugi strupi iz kmetijstva, kot je potencialno rakotvorni glifosat. Bi ga morali prepovedati?
Slovenija je po številu kliničnih psihologov na repu Evrope. Otroci na prvi obisk čakajo do 10 mesecev, odrasli do dve leti. To se posledično kaže tudi v izjemno majhnem številu sodnih izvedencev s področja klinične psihologije, kar močno podaljšuje postopke, tudi če so vpleteni otroci. Izvedence se namreč praviloma postavlja v najtežjih primerih, ko je konflikt med staršema zelo hud. Dlje ko je otrok pod takim, bolj je to zanj škodljivo. Na mizi je več rešitev, med drugim predlog, da bi sodni izvedenci lahko postali tudi ljudje, o katerih psihologi trdijo, da so slabo izobraženi in brez kompetenc. Stroka meni, da gre za nedopusten in zelo nevaren predlog.
Ob široki ponudbi vozil se je na trgu razvila tudi zelo konkurenčna ponudba različnih načinov financiranja nakupa. Potrošniki se torej hitro znajdejo v precepu, za katero od možnosti se odločiti, saj jih je med seboj težko primerjati, ker pogosto skrivajo tudi številne pasti. Ob zgodbi poslušalca, ki mu avtohiša ni hotela odobriti nakupa avtomobila z gotovino, se Žulji ozirajo po kritičnih točkah lizingov in kreditov, ki lahko kupca pripeljejo tudi do zelo negativnih izidov.
Na Ministrstvu za okolje in prostor (MOP) že tretjič v zadnjih letih predlagajo sprejem nove Uredbe o mejnih vrednostih kazalcev hrupa v okolju. Ta bi med drugim bistveno spremenila definicijo, kaj vir hrupa sploh je: kot vir hrupa po novem naj ne bi več štelo skoraj 90 % državnih cest in skoraj tri četrtine železniških prog! Po mnenju strokovnjakov in nevladnih organizacij ta predlog bistveno niža raven sedanjega varstva pred hrupom in je v nasprotju z evropskimi direktivami in smernicami Svetovne zdravstvene organizacije. Čeprav na MOP trdijo, da se prilagajajo prav njim. Kaj bi spremembe pomenile za deset tisoče ljudi, ki živijo ob hrupnih prometnicah in tovarnah, bodo sploh še imeli pravico do varstva pred hrupom, ugotavljamo v oddaji Kje pa vas čevelj žuli ob 12h.
Veliko otrok ob gledanju predstav Anžeta Kopitarja, Gorana Dragiča, Luke Dončiča ali pa celo Ronalda in Messija razmišlja o njihovih bajnih zaslužkih. A tako uspešnih in posledično tako bogatih športnikov res ni prav veliko. Sploh v Sloveniji. Ampak sanje so sanje, realnost pa na žalost kruta. Športnice in športniki so v slovenskih klubih največkrat med sezono že povsem obupani, plače zamujajo, kot samostojni podjetniki pa, če drugega ne, morajo mesečno poravnati prispevke. Kakšno je realno stanje in ali je na vidiku kakšna rešitev?
Kapacitete regijskih centrov za ravnanje z odpadki so prevelike, kar že prinaša izgube. Kot je ugotovilo Računsko sodišče, analiza stroškov in koristi ni bila narejena, zato število in razporeditev regijskih centrov nista bila ustrezno utemeljena. Katere popravljalne ukrepe je ministrstvo že izvedlo?
Bizaren oglas, v katerem je šola iskala kuharja, čistilca in laboranta v eni osebi, še zdaleč ni edina ponudba za nenavadne zaposlitve, ki jih v zadnjem obdobju ponujajo delodajalci. Iz nekaterih oglasov za delo je mogoče razbrati elemente delovnega razmerja, vendar delodajalci namesto pogodbe o zaposlitvi ponujajo delo prek s.p.-ja, avtorske pogodbe ali študentske napotnice. Določeni oglasi so diskriminatorni, nekateri pa so morda zakoniti, a povsem absurdni.
S podatki glede odpadkov imamo v Sloveniji težave. Na njihovi podlagi smo zgradili tudi regijske centre za ravnanje z odpadki, za katere se zdaj kaže, da so predimenzionirani. Občine so v graditvi centrov videle predvsem priložnost, saj je šlo za projekte, financirane iz evropskih sredstev, umanjkal pa je dober razmislek o tem, da jih bo treba tudi uporabljati in vzdrževati. Nezapolnjene kapacitete prinašajo izgubo, med občinami pa poteka boj za odpadke.
Če se pri nas v zadnjih letih tudi zaradi obveznega čipiranja zmanjšuje število zapuščenih psov, pa so še vedno velik problem zapuščene mačke, predvsem mladiči, in njihovo število naraste prav v pomladnih mesecih. Zakon o zaščiti živali določa, da so za zapuščene živali oziroma za zagotovitev zavetišč zanje odgovorne občine. Večina občin to stvar rešuje tako, da z zavetišči, tudi precej oddaljenimi od občine, sklene pogodbeno razmerje. Kakšno je to razmerje, pa je odvisno od občine do občine. Nekatere zavetišču plačajo za oskrbo vsake živali posebej, druge imajo mesečni pavšal. Nekatere občine od zavetišč zahtevajo celo, da to, ali žival sodi v zavetišče ali ne, oceni občinski referent. Ker pa je denarja vedno za vse premalo, je odgovor največkrat ne. In čeprav zavetišče zavezujeta tako zakon o zaščiti živali kot pravilnik o delovanju, po katerem žival mora sprejeti, lahko najditelj (živali) zaradi občinske odločitve ostane z živaljo vred pred zaprtimi vrati.
Tokratni žulj so še pred objavo prebodli in skoraj pozdravili. Še do prvega aprila sta bila vozni red avtobusa iz Tolmina do Mosta na Soči in vozni red vlaka, ki od tam odpelje proti Ljubljani, namreč popolnoma neusklajena. Kljub enajstim avtobusom, ki so odpeljali proti železniški postaji, so potniki le s tistim ob 8. uri zjutraj lahko ujeli vlak proti prestolnici; podobne težave so imeli tudi v obratni smeri. Predvsem na pobudo jeznih staršev študentov ter s pritiskom lokalne skupnosti in navsezadnje tudi novinarskih vprašanj jim je po več letih zdaj končno uspelo postaviti smiseln vozni red avtobusa. Kljub temu na 111 let stari Bohinjski progi ostajajo tudi druge težave.
Zgodba s spornim načinom izterjave domnevno neplačanih parkirnin v tujini, po večini na Hrvaškem, ima dolgo brado. Celo tako dolgo, da bodo terjatve do številnih slovenskih voznikov letos zastarale. Več deset tisoč Slovencem se je najprej vzbudil dvom, saj s fotografije v tujini parkiranega vozila sploh ni razvidno, ali se je voznik zares izognil nakupu parkirnega lističa. Še bolj pa jih je zmotil način pridobivanja njihovih osebnih podatkov, ki so jih slovenski odvetniki z visokimi tarifami dobili s sklicevanjem na 10. člen Zakona o odvetništvu. Urad informacijskega pooblaščenca je v primeru ravnanja ljubljanske odvetniške družbe ugotovil, da je bil način pridobivanja podatkov sporen, sodišče Evropske unije pa je pred tednom razsodilo, da hrvaški notarji niso organ za pošiljanje izvršb slovenskim državljanom.
Neveljaven email naslov