Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Po zaprtju balkanske poti se je število mrtvih v Sredozemskem morju močno povečalo. Samo letos je utonilo že več kot 2.370 ljudi. Prepuščeni na milost in nemilost tihotapcev številni umrejo že prej. Ob zaostrovanju politik na Sredozemskem morju je v oddaji Kje pa vas čevelj žuli spregovoril prosilec za azil, ki je na poti do sem izkusil vso krutost tihotapcev z ljudmi, govorili pa smo tudi z italijanskim novinarjem, ki je štiri leta preučeval tihotapske mreže.
Od smrtonosnih evropskih politik imajo največ tihotapci z ljudmi
Po zaprtju balkanske poti se je število mrtvih v Sredozemskem morju močno povečalo. Samo letos je utonilo že več kot 2.370 ljudi. Prepuščeni na milost in nemilost tihotapcev številni umrejo že prej. Ob zaostrovanju politik na Sredozemskem morju bo v oddaji Kje pa vas čevelj žuli spregovoril prosilec za azil, ki je na poti do sem izkusil vso krutost tihotapcev z ljudmi, govorili pa bomo tudi z italijanskim novinarjem, ki je štiri leta preučeval tihotapske mreže.
Migrantski tokovi se premikajo. Kot ugotavlja Frontex, je v primerjavi z lani v prvi polovici letošnjega leta v Grčijo prispelo 94 odstotkov ljudi manj. Po drugi strani je več migrantov in beguncev prispelo v Španijo in Italijo. Prevladujoče mnenje v Italiji je, da jo je Evropska unija pustila na cedilu – zlasti pri razdelitvi migrantskega bremena.
Čez Sredozemlje je od začetka leta prišlo 94.444 migrantov, kar je šest odstotkov več kot v enakem obdobju lani. Kot poroča Janko Petrovec, v Italiji trenutno nelegalno biva okoli pol milijona priseljencev, tudi iz vzhodne Evrope in od drugod. Levosredinska koalicija hoče migrantski tok omejiti že v Libiji: po eni strani s prizadevanji za zaprtje južne meje te države, po drugi pa s pomočjo libijski obalni straži, da bi ta zaustavila tihotapske čolne v svojem teritorialnem morju. Že konec avgusta naj bi vanj vplule tudi italijanske vojaške ladje.
V libijskih vodah prestrežene tihotapske čolne naj bi po novem dosledno vračali v Libijo, migrante pa v tamkajšnje namestitvene centre. Po mnenju Združenih narodov vladajo v njih nečloveške razmere. Socialni občutljivejši del italijanske javnosti se sprašuje, kakšna bo usoda humanitarnih organizacij, ki so doslej na morju rešile dobro tretjino vseh migrantov. Čeprav jim vstop v teritorialno morje Libije že doslej ni bil dovoljen, pa novi pravilnik o njihovem delovanju zdaj to prepoveduje.
Ob neupoštevanju pravil jim grozi, da migrantov ne bodo smele izkrcati v italijanskih pristaniščih. Strah, da bi se število smrti v Sredozemlju lahko še povečalo, je velik. Letos je morje že zahtevalo ‘rekordnih’ 2.378 življenj.
Italijanski novinar, ki je štiri leta raziskoval tihotapske mreže in delal intervjuje s tihotapci, Giampaolo Musomeci, je nekaj časa preživel na eni od zasebnih reševalnih ladij, ki ne bodo smele več vstopati v libijsko teritorialno morje, opiše čolne, s katerimi pošljejo ljudi na morje tihotapci. “Nazadnje sem videl tri 12-metrske napihljive čolne, v katere so strpali po 135 ljudi. S tako natrpanim gumijastim čolnom je popolnoma nemogoče prečkati morje.”
Po mnenju Musomecija z vse težjo dostopnostjo migrantskih poti Evropa dela največjo uslugo prav tihotapcem. Gre za zelo sposobne ljudi, ki se znajo prilagoditi vsakim razmeram.
“Če le upravljaš s plovilom, zaslužiš zelo malo. Če obvladuješ mrežo, ti to prinaša milijone ali celo milijarde denarja na črno, ki ga ni mogoče izslediti in gre naravnost v tvoj žep. Ta denar lahko potem naložiš v kak zakonit posel. To so ljudje, ki imajo v lasti na ducate vil denimo na obalah turške Anatolije.”
Po ocenah Bruslja naj bi tihotapci v Libiji lani zaslužili 1,6 milijarde dolarjev. Musomeci pa ocenjuje, da je ta znesek bistveno višji – 4 milijarde evrov. Ker tihotapci ne uporabljajo uradnih finančnih ustanov, je toku tega denarja zelo težko slediti.
“Če smo zelo cinični in pustimo ob strani vso bolečino in trpljenje ter pogledamo le ekonomski vidik, potem pot čez Sredozemsko morje prinaša ogromno denarja. Ne vemo, kam gre ta denar. Si Evropa v času terorističnih napadov, strahu in organiziranega kriminala lahko to privošči? Lahko dopustimo, da poslujejo z gotovino kar tako? Mislim, da ne.”
Prosilec za azil iz Eritreje opiše svojo pot do Slovenije. Pravi, da so razmere grozne. Veliko ljudi ubijejo, ker ne morejo plačati tega, kar vedno znova zahtevajo tihotapci. Številne družine obubožajo.
“Številni umrejo zaradi žeje. Otroci umirajo, ker ne dobijo dovolj vode. Ves dan smo dobili samo kos kruha in zelo malo vode. Na lastne oči sem videl, kako so moji sopotniki umirali.”
Tihotapci po izkušnjah sogovornika poznajo samo nasilje. Še posebej nevarna je pot za ženske.
“Imajo dovolj denarja, a vedno hočejo še. Ne glede na vse. Ko vidijo kakšno lepo dekle, jo posilijo. Številne Eritrejke so posilili. Številne so zanosile. Številne so umrle.”
Musomeci meni, da bi Evropa namesto takih norosti, kot je omejevanje migrantskih tokov, morala poskrbeti za temeljno solidarnost in zagotoviti humanitarne koridorje. Tako bi tihotapce prikrajšala za 80 odstotkov posla.
“Evropska politika je popolnoma shizofrena. Že vsaj 15 let videvamo čolne, ki prihajajo na Lampeduso in Sicilijo. Ne gre za izredne razmere, gre za strukturno vprašanje. Pred dvema letoma se je begunec iz Sirije lahko odločil, ali se bo podal na balkansko pot ali pa bo skušal pobegniti čez Libijo. Danes je prisiljen iti čez Libijo in tvegati življenje. Kljub temu mislim, da jih ni mogoče ustaviti.”
Predlog italijanskih oblasti, da bi v libijske teritorialne vode poslali vojne ladje, so v Amnesty International označili za sramoten poskus izogibanja dolžnosti. To je sicer značilno za številne evropske države. Franci Zlatar iz Slovenske filantropije poudarja, da je Evropa odgovorna za tragedije, ki se dogajajo. “Lahko tudi rečemo, da so te evropske politike smrtonosne.”
Rezultati raziskave UNICEF-a kažejo, da za večino otrok v Afriki, ki bežijo od doma, pot v Evropo ni njihova prva izbira. Na nevarno pot čez osrednje Sredozemlje se podajo zaradi travm in sistematičnih zlorab, ki so jim priča v Libiji.
Ob tako imenovani migrantski krizi leta 2015 je v Sredozemskem morju življenje izgubilo 3.784 ljudi, po zaprtju balkanske poti se je leta 2016 število mrtvih povečalo na 5.143, letos je utonilo že več kot 2.370 moških, žensk in otrok.
Leta 2014 je slovenska policija obravnavala 751 nezakonitih prehodov državne meje, leta 2015, v času tako imenovane migrantske krize, 483, v letu po postavitvi žice pa se je število povzpelo na 1.121. V prvi polovici tega leta je bilo teh prehodov že več kot 780.
Musomeci opaža, da Evropa vse bolj postaja trdnjava, s čimer hrani se hrani kriminal. “To je čudaško, če ne že povsem noro.”
676 epizod
Novinarji Vala 202 se posvetijo tudi majhnim in velikim težavam, ki jih poslušalci ne morejo rešiti sami. Rešujemo nerešljivo, in to po navadi uspešno.
Po zaprtju balkanske poti se je število mrtvih v Sredozemskem morju močno povečalo. Samo letos je utonilo že več kot 2.370 ljudi. Prepuščeni na milost in nemilost tihotapcev številni umrejo že prej. Ob zaostrovanju politik na Sredozemskem morju je v oddaji Kje pa vas čevelj žuli spregovoril prosilec za azil, ki je na poti do sem izkusil vso krutost tihotapcev z ljudmi, govorili pa smo tudi z italijanskim novinarjem, ki je štiri leta preučeval tihotapske mreže.
Od smrtonosnih evropskih politik imajo največ tihotapci z ljudmi
Po zaprtju balkanske poti se je število mrtvih v Sredozemskem morju močno povečalo. Samo letos je utonilo že več kot 2.370 ljudi. Prepuščeni na milost in nemilost tihotapcev številni umrejo že prej. Ob zaostrovanju politik na Sredozemskem morju bo v oddaji Kje pa vas čevelj žuli spregovoril prosilec za azil, ki je na poti do sem izkusil vso krutost tihotapcev z ljudmi, govorili pa bomo tudi z italijanskim novinarjem, ki je štiri leta preučeval tihotapske mreže.
Migrantski tokovi se premikajo. Kot ugotavlja Frontex, je v primerjavi z lani v prvi polovici letošnjega leta v Grčijo prispelo 94 odstotkov ljudi manj. Po drugi strani je več migrantov in beguncev prispelo v Španijo in Italijo. Prevladujoče mnenje v Italiji je, da jo je Evropska unija pustila na cedilu – zlasti pri razdelitvi migrantskega bremena.
Čez Sredozemlje je od začetka leta prišlo 94.444 migrantov, kar je šest odstotkov več kot v enakem obdobju lani. Kot poroča Janko Petrovec, v Italiji trenutno nelegalno biva okoli pol milijona priseljencev, tudi iz vzhodne Evrope in od drugod. Levosredinska koalicija hoče migrantski tok omejiti že v Libiji: po eni strani s prizadevanji za zaprtje južne meje te države, po drugi pa s pomočjo libijski obalni straži, da bi ta zaustavila tihotapske čolne v svojem teritorialnem morju. Že konec avgusta naj bi vanj vplule tudi italijanske vojaške ladje.
V libijskih vodah prestrežene tihotapske čolne naj bi po novem dosledno vračali v Libijo, migrante pa v tamkajšnje namestitvene centre. Po mnenju Združenih narodov vladajo v njih nečloveške razmere. Socialni občutljivejši del italijanske javnosti se sprašuje, kakšna bo usoda humanitarnih organizacij, ki so doslej na morju rešile dobro tretjino vseh migrantov. Čeprav jim vstop v teritorialno morje Libije že doslej ni bil dovoljen, pa novi pravilnik o njihovem delovanju zdaj to prepoveduje.
Ob neupoštevanju pravil jim grozi, da migrantov ne bodo smele izkrcati v italijanskih pristaniščih. Strah, da bi se število smrti v Sredozemlju lahko še povečalo, je velik. Letos je morje že zahtevalo ‘rekordnih’ 2.378 življenj.
Italijanski novinar, ki je štiri leta raziskoval tihotapske mreže in delal intervjuje s tihotapci, Giampaolo Musomeci, je nekaj časa preživel na eni od zasebnih reševalnih ladij, ki ne bodo smele več vstopati v libijsko teritorialno morje, opiše čolne, s katerimi pošljejo ljudi na morje tihotapci. “Nazadnje sem videl tri 12-metrske napihljive čolne, v katere so strpali po 135 ljudi. S tako natrpanim gumijastim čolnom je popolnoma nemogoče prečkati morje.”
Po mnenju Musomecija z vse težjo dostopnostjo migrantskih poti Evropa dela največjo uslugo prav tihotapcem. Gre za zelo sposobne ljudi, ki se znajo prilagoditi vsakim razmeram.
“Če le upravljaš s plovilom, zaslužiš zelo malo. Če obvladuješ mrežo, ti to prinaša milijone ali celo milijarde denarja na črno, ki ga ni mogoče izslediti in gre naravnost v tvoj žep. Ta denar lahko potem naložiš v kak zakonit posel. To so ljudje, ki imajo v lasti na ducate vil denimo na obalah turške Anatolije.”
Po ocenah Bruslja naj bi tihotapci v Libiji lani zaslužili 1,6 milijarde dolarjev. Musomeci pa ocenjuje, da je ta znesek bistveno višji – 4 milijarde evrov. Ker tihotapci ne uporabljajo uradnih finančnih ustanov, je toku tega denarja zelo težko slediti.
“Če smo zelo cinični in pustimo ob strani vso bolečino in trpljenje ter pogledamo le ekonomski vidik, potem pot čez Sredozemsko morje prinaša ogromno denarja. Ne vemo, kam gre ta denar. Si Evropa v času terorističnih napadov, strahu in organiziranega kriminala lahko to privošči? Lahko dopustimo, da poslujejo z gotovino kar tako? Mislim, da ne.”
Prosilec za azil iz Eritreje opiše svojo pot do Slovenije. Pravi, da so razmere grozne. Veliko ljudi ubijejo, ker ne morejo plačati tega, kar vedno znova zahtevajo tihotapci. Številne družine obubožajo.
“Številni umrejo zaradi žeje. Otroci umirajo, ker ne dobijo dovolj vode. Ves dan smo dobili samo kos kruha in zelo malo vode. Na lastne oči sem videl, kako so moji sopotniki umirali.”
Tihotapci po izkušnjah sogovornika poznajo samo nasilje. Še posebej nevarna je pot za ženske.
“Imajo dovolj denarja, a vedno hočejo še. Ne glede na vse. Ko vidijo kakšno lepo dekle, jo posilijo. Številne Eritrejke so posilili. Številne so zanosile. Številne so umrle.”
Musomeci meni, da bi Evropa namesto takih norosti, kot je omejevanje migrantskih tokov, morala poskrbeti za temeljno solidarnost in zagotoviti humanitarne koridorje. Tako bi tihotapce prikrajšala za 80 odstotkov posla.
“Evropska politika je popolnoma shizofrena. Že vsaj 15 let videvamo čolne, ki prihajajo na Lampeduso in Sicilijo. Ne gre za izredne razmere, gre za strukturno vprašanje. Pred dvema letoma se je begunec iz Sirije lahko odločil, ali se bo podal na balkansko pot ali pa bo skušal pobegniti čez Libijo. Danes je prisiljen iti čez Libijo in tvegati življenje. Kljub temu mislim, da jih ni mogoče ustaviti.”
Predlog italijanskih oblasti, da bi v libijske teritorialne vode poslali vojne ladje, so v Amnesty International označili za sramoten poskus izogibanja dolžnosti. To je sicer značilno za številne evropske države. Franci Zlatar iz Slovenske filantropije poudarja, da je Evropa odgovorna za tragedije, ki se dogajajo. “Lahko tudi rečemo, da so te evropske politike smrtonosne.”
Rezultati raziskave UNICEF-a kažejo, da za večino otrok v Afriki, ki bežijo od doma, pot v Evropo ni njihova prva izbira. Na nevarno pot čez osrednje Sredozemlje se podajo zaradi travm in sistematičnih zlorab, ki so jim priča v Libiji.
Ob tako imenovani migrantski krizi leta 2015 je v Sredozemskem morju življenje izgubilo 3.784 ljudi, po zaprtju balkanske poti se je leta 2016 število mrtvih povečalo na 5.143, letos je utonilo že več kot 2.370 moških, žensk in otrok.
Leta 2014 je slovenska policija obravnavala 751 nezakonitih prehodov državne meje, leta 2015, v času tako imenovane migrantske krize, 483, v letu po postavitvi žice pa se je število povzpelo na 1.121. V prvi polovici tega leta je bilo teh prehodov že več kot 780.
Musomeci opaža, da Evropa vse bolj postaja trdnjava, s čimer hrani se hrani kriminal. “To je čudaško, če ne že povsem noro.”
"Novinarstvo je v krizi" je besedna zveza, ki je praktično navzoča ves čas. Zato si bomo zastavili dve temeljni vprašanji novinarstva: Kaj se dogaja? In kaj to pomeni? Predvsem pa: kako to, kar se dogaja, vpliva na razvoj družbe. Kam nas torej kot družbo lahko pripelje nova predlagana zakonodaja v Sloveniji? Sogovornika: Sonja Merljak Zdovc, odgovorna urednica spletnega časopisa Časoris, in izr. prof. Peter Sekloča, Fakulteta za humanistične vede Univerze na Primorskem Foto: Bobo
Kaj govori skrb vzbujajoče dejstvo, da je kar 200 priporočil varuha človekovih pravic iz preteklih let še vedno neuresničenih? Pogovor z varuhom človekovih pravic Petrom Svetina. Foto: Bobo
Znamenito primorsko mestece Kobarid je predvsem med turistično sezono prometno zelo obremenjeno. Premikanje po gručastem mestnem jedru, kjer so nekoč švigale zgolj vespe in fički, je danes skoraj nemogoče, tako zaradi velikosti vozil kot gostega prometa. O prometnih zagatah in predvidenih rešitvah se je Damjan Zorc med drugimi pogovarjal tudi z županom Markom Matajurcem.
Novi predsednik Komisije za preprečevanje korupcije dr. Robert Šumi je nastopil svoj mandat v dneh, ko je Slovenijo zajel prvi val epidemije covida 19. Poznavalci opozarjajo, da kriza, v kateri smo se znašli, prinaša tudi več priložnosti za korupcijo in goljufije. Kako deluje KPK v tej nenormalni normalnosti, o težavah funkcionark in funkcionarjev z navzkrižji interesov, viziji novega predsednika in tudi o čevljih njegovega predhodnika.
Kako bo delovala mobilna aplikacija za obveščanje o stikih z okuženimi s koronavirusom in kakšne podatke o uporabnikih bo zbirala? Uporaba aplikacije odpira tudi vprašanja o morebitnih kršitvah pravic in o tem, kako bo vplivala na stigmatizacijo. Pogovarjali smo se z Alešem Završnikom z Inštituta za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani.
Spremembe Zakona o RTV Slovenija bi imele velike posledice za delovanje javnega zavoda in slovensko družbo, prav tako bi medijsko krajino močno spremenila Zakon o medijih in Zakon o Slovenski tiskovni agenciji. Zakaj vladni predlogi medijske reforme ne ponujajo dobrih rešitev, zakaj so neodvisni mediji zaradi pritiskov politike vedno bolj pomembni in kakšen status imajo javni servisi v zrelih demokracijah. Napovedane spremembe postavljamo v kontekst tako slovenske kot širše družbe in politike.
Gost oddaje bo novinar in publicist Boštjan Videmšek, ki je pred dnevi izdal novo knjigo z naslovom Plan B. V njej je skupaj s fotografom Matjažem Krivicem strnil tri leta novinarskega raziskovanja in spremljanja pionirjev boja s podnebno krizo - od Tilosa, popolnoma samooskrbnega otoka v Sredozemlju, škotskih Orkeyjskih otokov, ki izkoriščajo energijo morja, perspektivnih evropskih praks pri zajemanju ogljikovega dioksida iz ozračja, Islandije, ki se spreobrača v geotermalno silo, in številnih drugih. Spopadanje s podnebno krizo je po njegovem zelo težka naloga. Če ji ne bomo kos, lahko postane naša zadnja.
Glavna prtljaga sodobnega migranta ni kovček, ampak pametni telefon. foto: Srdjan Živulović/Bobo
Rudnik živega srebra Idrija je bil 500 let vir zaslužka in gonilo razvoja Idrije. Proizvodnja je bila dokončno ustavljena leta 1995, rudnik kot podjetje pa je bilo likvidirano leta 2017. A zgodba o minulem gospodarskem uspehu in zdajšnji UNESCO tehniški dediščini ima tudi temo plat - škodljive učinke živega srebra na okolje in zdravje ljudi. A bolj kot živo srebro bi moral Idrijčane skrbeti radon.
Vadišče Poček je občutljivo kraško območje brez samočistilnih sposobnosti, večina voda s poligona, ki s seboj nosi zdravju škodljiva onesnažila, pa se steka naravnost proti vodnemu zajetju Malni. Krasoslovci enakovrednega vodnega vira ne morejo najti, zato so občani še toliko bolj zaskrbljeni. Svojo voljo po zaprtju so med drugim izrazili na referendumu pred 20 leti, 17.000 ljudi pa se je pod peticijo »Za Pivško kotlino brez streljanja« podpisalo leta 2011, ko je država začela pripravljati Državni prostorski načrt, ki bi na območju, le streljaj oddaljenem od prvih naselij, zakoličil 12.500 hektarov veliko vadišče. Akt so sprejeli, vendar ga je Ustavno sodišče pred dobrima dvema letoma razveljavilo, saj pripravljalcem ni uspelo dokazati, da vojaška dejavnost na Počku ne škoduje zajetju. Postojnčani bitko za vodo – pravica do nje je vpisana celo v ustavo, bijejo še danes.
Mednarodna raziskava, izvedena v 117 državah, Odkriti proračun 2019 ocenjuje vidike preglednosti proračuna, sodelovanja javnosti in nadzora nad proračunom. Slovenija je pri sodelovanju javnosti pri odločanju o javnih financah zbrala 11 od 100 možnih točk. Svetovno povprečje je 14, povprečje držav OECD pa 27. Več o pomenu sodelovanja javnosti pri oblikovanju proračuna z raziskovalko Ajdo Pistotnik in predsednikom Računskega sodišča Tomažem Veselom.
Vito Flaker poudarja, da skupnostna oskrba zagotavlja večjo varnost v primeru epidemij, in izpostavlja, da se nobena dosedanja vlada, vključno s sedanjo, nikoli ni zares lotila dezinstitucionalizacije in uvajanja dolgotrajne oskrbe, ki bi lahko v pomembnem deležu na kvaliteten način nadomestila institucionalno varstvo. Ljudje so doma bolj suvereni kot v institucijah.
Novinarji Vala 202 se posvetijo tudi majhnim in velikim težavam, ki jih poslušalci ne morejo rešiti sami. Rešujemo nerešljivo, in to po navadi uspešno.
V Gorenju so napovedali odpuščanja. Kaj pravijo delavci, sindikalisti, na zavodu za zaposlovanje, v mestu?
Nevladne organizacije je močno razburil predlog ministrstva za okolje in prostor, ki po njihovem mnenju določa skoraj nemogoče pogoje za sodelovanje v postopkih, v katerih se presojajo tudi vplivi na okolje. V začetku meseca je Urad vlade za komuniciranje nevladnim organizacijam, ki so bile izbrane na razpisu UKOM 2020, v podpis poslal aneks, s katerim bi zaradi epidemije prostovoljno odstopili od pogodbe. Dopise o preusmeritvi programov za boj proti COVID-19 je razvojnim nevladnim organizacijam pošiljalo ministrstvo za zunanje zadeve. Nevladne organizacije te poteze prepoznavajo kot signal, ki jih spominja na dogajanje na Madžarskem.
V oddaji iz serije Okolje ne pozablja smo potegnili črto pod prve štiri oddaje, torej onesnaženost Celja, Bele krajine, Mežice in Anhovega. Da ne bi pozabili. Izpostavili smo tudi, da to še zdaleč niso edina problematična območja, ki vplivajo na zdravje ljudi, pa tudi, da Slovenija še vedno nima niti evidence teh območij.
Po proizvodnji azbesta danes v Anhovem sosežigajo odpadke. Prelomljene obljube, dvom o meritvah, smrad, predvsem pa težke bolezni se že kažejo tudi v izseljevanju mladih.
V tokratni oddaji iz serije Okolje ne pozablja opozorjamo na onesnaženost s svincem v Mežiški dolini. Svinec med drugim vpliva na živčni sistem in niža inteligenčni kvocient. Onesnaževanje s svincem se še kar nadaljuje.
Novinarji Vala 202 se posvetijo tudi majhnim in velikim težavam, ki jih poslušalci ne morejo rešiti sami. Rešujemo nerešljivo, in to po navadi uspešno.
V oddaji iz serije Okolje ne pozablja tokrat o problemu PCB-ja v Beli krajini. Dušan Plut, ki je v osemdesetih razkril izjemno presežene vrednosti enega najbolj škodljivih organskih onesnaževal v reki Krupi, je prepričan, bi temu problemu morali namenjati bistveno večjo pozornost. PCB se razgrajuje zelo počasi, vendar se s tem problemom v Beli krajini danes sistematično ne ukvarja nihče. Gre za nekakšen tabu.
Neveljaven email naslov