Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
S podatki glede odpadkov imamo v Sloveniji težave. Na njihovi podlagi smo zgradili tudi regijske centre za ravnanje z odpadki, za katere se zdaj kaže, da so predimenzionirani. Občine so v graditvi centrov videle predvsem priložnost, saj je šlo za projekte, financirane iz evropskih sredstev, umanjkal pa je dober razmislek o tem, da jih bo treba tudi uporabljati in vzdrževati. Nezapolnjene kapacitete prinašajo izgubo, med občinami pa poteka boj za odpadke.
S podatki glede odpadkov imamo v Sloveniji težave. Na njihovi podlagi smo zgradili tudi regijske centre za ravnanje z odpadki, za katere se zdaj kaže, da so predimenzionirani. Občine so v graditvi centrov videle predvsem priložnost, saj je šlo za projekte, financirane iz evropskih sredstev, umanjkal pa je dober razmislek o tem, da jih bo treba tudi uporabljati in vzdrževati. Nezapolnjene kapacitete prinašajo izgubo, med občinami pa poteka boj za odpadke.
Ljubljana je najboljše glavno mesto po stopnji ločenega zbiranja in trenutno dosega 65 odstotkov. Toda ob vseh teh lepih številkah marsikaj tudi smrdi. Članstvo v mreži Zero Waste je Ljubljani prineslo nekaj pomembnih točk, ki so pripomogle k temu, da je dobila naslov zelena prestolnica Evrope. Lani pa je od Zero Wasta Ljubljana prejela rumeni karton. Vodja programa Zero Waste Slovenija Erika Oblak iz društva Ekologi brez meja pojasnjuje da “niso izpolnjevali minimalnih formalnih zahtev po transparentnosti. Zapletlo se je pri tem, ko smo prek medijev izvedeli, da je Ljubljana podpisala dolgoročno pogodbo o sežiganju odpadkov, ki nastanejo v njihovem regionalnem centru, da bo to sežigala v sežigalnici na Dunaju. Ob tem pa niso povedali, kakšne načrte imajo, da bi te količine v določenem časovnem obdobju tudi znižali.” V mreži Zero Waste ne zanikajo uspehov Ljubljane, a “zero waste ne vključuje podpore sežiganja odpadkov.”
V društvu Ekologi brez meja opozarjajo, da se danes izkazuje, da je ljubljanski center za ravnanje z odpadki predimenzioniran. Odpadkov je namreč manj kot kapacitet, za katere so bili projektirani centri. Direktor javnega podjetja Snaga Janko Kramžar zanika, da bi bili centri predimenzionirani. Dodaja da so “ljubljanski center načrtovali za devet občin. Ker smo spoznali, da bo zaradi pospešenega ločenega zbiranja ta količina manjša, smo postopoma priključevali več in več občin. Od začetnih 9, imamo zdaj že prek 40 občin, ki vozijo v Ljubljano.”
Ker imajo centri premalo dela je boj za občine, ki bi k njim vozile smeti oster. Kapacitete centra za ravnanje odpadki v Novem mestu denimo so zapolnjene le 45 odstotno. A na Snagi pravijo, da očitki, da bodo centri prinesli dražje položnice, niso upravičeni. Čeprav je bila v lanskem letu izguba na nivoju celotne Snage, ne samo na nivoju obdelave odpadkov, 2 milijona evrov, to je po dolgem obdobju poslovanja brez izgube prvič. Zaenkrat podražitve niso predvidene.
Ne glede na vse, kar se dogaja v ozadju, občani vse bolj ločujemo odpadke, to pa še ne pomeni, da bodo ti tudi ustrezno reciklirani.
676 epizod
Novinarji Vala 202 se posvetijo tudi majhnim in velikim težavam, ki jih poslušalci ne morejo rešiti sami. Rešujemo nerešljivo, in to po navadi uspešno.
S podatki glede odpadkov imamo v Sloveniji težave. Na njihovi podlagi smo zgradili tudi regijske centre za ravnanje z odpadki, za katere se zdaj kaže, da so predimenzionirani. Občine so v graditvi centrov videle predvsem priložnost, saj je šlo za projekte, financirane iz evropskih sredstev, umanjkal pa je dober razmislek o tem, da jih bo treba tudi uporabljati in vzdrževati. Nezapolnjene kapacitete prinašajo izgubo, med občinami pa poteka boj za odpadke.
S podatki glede odpadkov imamo v Sloveniji težave. Na njihovi podlagi smo zgradili tudi regijske centre za ravnanje z odpadki, za katere se zdaj kaže, da so predimenzionirani. Občine so v graditvi centrov videle predvsem priložnost, saj je šlo za projekte, financirane iz evropskih sredstev, umanjkal pa je dober razmislek o tem, da jih bo treba tudi uporabljati in vzdrževati. Nezapolnjene kapacitete prinašajo izgubo, med občinami pa poteka boj za odpadke.
Ljubljana je najboljše glavno mesto po stopnji ločenega zbiranja in trenutno dosega 65 odstotkov. Toda ob vseh teh lepih številkah marsikaj tudi smrdi. Članstvo v mreži Zero Waste je Ljubljani prineslo nekaj pomembnih točk, ki so pripomogle k temu, da je dobila naslov zelena prestolnica Evrope. Lani pa je od Zero Wasta Ljubljana prejela rumeni karton. Vodja programa Zero Waste Slovenija Erika Oblak iz društva Ekologi brez meja pojasnjuje da “niso izpolnjevali minimalnih formalnih zahtev po transparentnosti. Zapletlo se je pri tem, ko smo prek medijev izvedeli, da je Ljubljana podpisala dolgoročno pogodbo o sežiganju odpadkov, ki nastanejo v njihovem regionalnem centru, da bo to sežigala v sežigalnici na Dunaju. Ob tem pa niso povedali, kakšne načrte imajo, da bi te količine v določenem časovnem obdobju tudi znižali.” V mreži Zero Waste ne zanikajo uspehov Ljubljane, a “zero waste ne vključuje podpore sežiganja odpadkov.”
V društvu Ekologi brez meja opozarjajo, da se danes izkazuje, da je ljubljanski center za ravnanje z odpadki predimenzioniran. Odpadkov je namreč manj kot kapacitet, za katere so bili projektirani centri. Direktor javnega podjetja Snaga Janko Kramžar zanika, da bi bili centri predimenzionirani. Dodaja da so “ljubljanski center načrtovali za devet občin. Ker smo spoznali, da bo zaradi pospešenega ločenega zbiranja ta količina manjša, smo postopoma priključevali več in več občin. Od začetnih 9, imamo zdaj že prek 40 občin, ki vozijo v Ljubljano.”
Ker imajo centri premalo dela je boj za občine, ki bi k njim vozile smeti oster. Kapacitete centra za ravnanje odpadki v Novem mestu denimo so zapolnjene le 45 odstotno. A na Snagi pravijo, da očitki, da bodo centri prinesli dražje položnice, niso upravičeni. Čeprav je bila v lanskem letu izguba na nivoju celotne Snage, ne samo na nivoju obdelave odpadkov, 2 milijona evrov, to je po dolgem obdobju poslovanja brez izgube prvič. Zaenkrat podražitve niso predvidene.
Ne glede na vse, kar se dogaja v ozadju, občani vse bolj ločujemo odpadke, to pa še ne pomeni, da bodo ti tudi ustrezno reciklirani.
Ta prostor je nevaren za nas, pravijo celjski otroci. Živijo s svincem, kadmijem, cinkom, kromom, ...
Poplave Drave v Podravju so od leta 2012 do danes povzročile že za skoraj 100 milijonov evrov škode na kmetijskih površinah, nihče razen kmetov in kakšnega župana pa se ni pretirano vznemirjal. Kaj šele ukrepal.
Namesto dolgih čakalnih vrst za sprejem v institucionalno varstvo bi ljudem morali zagotoviti samostojno življenje s podporo v skupnosti.
V kratki zgodovini samostojne Slovenije smo doživeli že številne absurde, ki so jih spisali uradniki. Žal so ti absurdi krojili usodo ljudi. In krojijo jo še danes. Prejšnji teden so Eritrejski prosilci za mednarodno zaščito opozorili na negativne odločbe, ki so jih prejeli pred novim letom. V njih je veliko izjemno nenavadnih ugotovitev. Pristojni organ na primer ugotavlja, da v Eritreji služenje vojaškega roka, ki traja nedoločen čas, uporabljajo kot sredstvo za pridobivanje delovne sile za celoten gospodarski sektor, da ujete dezerterje, ki jih brez dostopa do odvetnika obsodijo na vojaških sodiščih, lahko tudi izpustijo, če potrebujejo delovno silo, da je prisilno in obvezno delo koristno za skupno dobro.
Podjetje SpaceX naj bi v kratkem nad Zemljo poslalo več kot 12 000 satelitov, skupno načrtujejo mrežo več kot 42 000 satelitov, s katero želijo Zemljanom kjerkoli na planetu ponuditi širokopasoven dostop do interneta. A v ozadju, svarijo nekateri, naj bi bili predvsem komercialni interesi gradnje novega komunikacijskega monopola, glasna so tudi opozorila astronomov, da bomo s tem zapravili starodavno vrednoto temnega nočnega neba.
V Železnikih že več kot dvanajst let čakajo na celovite rešitve, ki bi zagotovile poplavno varnost v občini. Pristojni zagotavljajo, da projekt časovno še ni ogrožen, dokončan pa naj bi bil do leta 2023.
V letošnjem izboru oddaj Kje pa vas čevelj žuli bo svet hrematistične iluzije s svojimi toplimi in hkrati zelo ostrimi komentarji razblinil pater Karel Gržan, ki je prepričan, da se vse začne v odnosu do narave.
Letošnji pridelek industrijske konoplje kmetom ostaja v skladiščih, da jih bo rigorozno uvajanje evropske regulative uničilo, skrbi tudi proizvajalce izdelkov z izvečki CBD-ja.
Nevarni primeri zaostritve italijanske občinske politike do slovenske manjšine.
Splav je v Sloveniji v ustavo zapisana pravica, ki v sicer redkih primerih trči ob pravico ginekologov do ugovora vesti. Ženske izpostavljajo tudi primere, ko zdravstveno osebje poskuša vplivati na njihovo svobodno odločitev. O splavu v ustavni teoriji in vsakodnevni praksi tudi skozi osebno zgodbo mlade ženske.
Dobra dva meseca potem, ko so kranjski družinski zdravniki umaknili odpovedi, se kaj dosti ni spremenilo. Administrativne preobremitve ostajajo, družinskih zdravnikov še vedno primanjkuje, sistemskih rešitev ni na vidiku.
Kaj se pri nas dogaja z zavrnjenimi prosilci za mednarodno zaščito in kako učinkovit je pravzaprav sistem vračanja migrantov?
Zgodila sta se kar dva nasilna napada na ljudi LGTB. Povečano število nedemokratičnih, ekstremističnih, tudi nasilnih dejanj pa ni opazen samo v Sloveniji. Ali obstajajo zgodovinske vzporednice?
Kako pomembno je skupnostno upravljanje življenjskih virov pri prehodu v nizkoogljično družbo in zakaj je v boju proti podnebnim spremembam ključna solidarnost?
Starše enega od ljubljanskih vrtcev je presenetil obrazec za soglasje za nalaganje in hrambo fotografij otroka, za kar bi morali plačati deset evrov, zanje pa bi skrbel zunanji ponudnik.
Teromoelektrarna Šoštanj išče izvajalca za izdelavo projektne in investicijske dokumentacije za sosežig odpadkov, družba Salonit želi povečati količino odpadkov za sosežig. Zakaj za sosežig odpadkov veljajo drugačne mejne vrednosti kot za sežig v specializiranih sežigalnicah? Kakšne so zdravstvene posledice? Na ta vprašanja bodo odgovarjali Tanja Bolte z ministrstva za okolje in prostor, okoljski aktivist Uroš Macerl in predstojnica Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa prof. dr. Metoda Dodič Fikfak.
V zadnjih letih se pojavlja vse več opozoril o škodljivosti radona v okolju, v katerem delujemo in živimo. Kot so nam povedali na Onkološkem inštitutu v Ljubljani, naj bi bil radon vzrok za nastanek vsakega desetega raka pljuč pri nas, to pomeni, da zaradi izpostavljenosti radonu na leto zboli približno sto prebivalcev Slovenije. Katere regije v državi so še posebno ogrožene, kako lahko preverimo količino radona v svojem vsakdanjem okolju in kako naj ravnamo, če v prostorih izmerimo prevelike količine radona?
Pristojno ministrstvo se je v obdobju varčevalnih ukrepov zavezalo, da bo ob boljši gospodarski sliki sredstva za zahtevne socialnovarstvene programe vrnilo na isto raven kot pred krizo. Toda delavke in delavci v teh programih opozarjajo, da še zmeraj izgorevajo na plačah iz časa krize. Zakaj za delavce v socialnovarstvenih programih krize še vedno ni konec in zakaj je ministrstvo iz predloga proračuna obljubljena dodatna sredstva nenadoma izbrisalo? Ali to ogroža te programe? Odgovarja Gorazd Rečnik.
Oddaja Kje pa vas čevelj žuli je tokrat drugačna. O sprejemanju drugačnosti govorijo Ali R. Taha, migrant v Sloveniji, Miranda in Aljoša Škarper, par iz Prekmurja, kjer je Aljoša na invalidnem vozičku, Camilo Acosta Mendoza, Kolumbijec, ki je v Evropi postal klovn in Svetlana Slapšak, ki meni, da bi nacionalizem morali zdraviti.
Zahteva Eko kroga, naj Salonit Anhovo umakne študijo o sežiganju odpadkov v cementarnah, odpira veliko vprašanj. Imajo pravico do interepretacije okoljskih podatkov res samo pooblaščene ustanove? Kje bi morale biti meje teh interpretacij in kje meje pritiskov na okoljske organizacije?
Neveljaven email naslov