Povzetke komentirata okoljevarstvenica in direktorica Umanotere Gaja Brecelj ter umetnica in ena od najinteligentnejših ljudi v Sloveniji, članica Mense, Nina Pečar.

Komentirata okoljevarstvenica in direktorica Umanotere Gaja Brecelj ter instrumentalistka, književnica, slikarka, aranžerka glasbe in članica Mense Nina Pečar

Vzgoja za potrošniško družbo 

“Vzgaja se popolne posameznike za potrošniško družbo. Niso kritični, kaj šele samokritični, ne gledajo širše, ampak samo zadovoljujejo neke trenutne potrebe in hiperpotrošniško trošijo. Se ne združujejo, skratka so obenem še zelo individualizirani. To je super za tako družbo, ker se človek čim manj sprašuje in jo soustvarja,” komentira spremenjen odnos do znanja v naši družbi Gaja Brecelj.  

Nihče ne postavlja vrednot 

Umetnica Nina Pečar spada med dva odstotka ljudi z najvišjim IQ-jem na svetu. Ugotavlja, da se pri nas rešujejo posledice, namesto da bi iskali vzroke. Poudarila je Finsko, kjer so se lotili vzroka težav v šolstvu in ga reformirali.

“Finski otroci so najmanj obremenjeni, najmanj domačih nalog imajo, pa dosegajo najvišje rezultate v svetovnem merilu. Na osnovnih šolah bi morali učiti najbolj izobraženi in inteligentni ljudje. To bi se moralo spet razumeti za hvalevreden in občudovanja vreden poklic. Ne pa, da je ravno nasprotno. Ker se to začenja rušiti, se seveda rušijo tudi temeljne vrednote, ki jih prenašamo v odrasel svet, ker jih ni nihče postavil.”

Družba nadzora 

Pri nas tudi v šolstvu stavimo na nadzor, meni Nina Pečar, ki med drugim poučuje glasbo.

“Kaj to pomeni, da potrebuješ nadzor? Da nekaj ni bilo dobro vzgojeno, da nekdo ni razumel, kaj je prav in kaj je narobe.”

Direktorica Umanotere je kritična tudi do krčenja prostora civilne družbe in poskusov njenega nadzora: “Nevladne organizacije niso samo zato, da bodo ozaveščale in izobraževale, ampak imajo pomembno funkcijo nadzora. Dolžne so to delati.”

Ustvarjanje neenakosti 

Gaji Brecelj se ne zdi prav, da je postalo sprejemljivo, da je najvišja urna postavka lahko več stokrat višja od najnižje. “Po kakšni logiki? Kdaj in kje smo se tega spomnili. Vsi smo že kolonizirani v tej misli, da je to pač tako.”

Nina Pečar meni, da se oblast loteva težav napačno. “Meni se zdi katastrofalno, da je država dopustila, da se ustvari toliko samostojnih podjetnikov, ki v bistvu niso podjetniki. Ogromno jih vrhunsko opravlja svoj poklic, ampak niso sposobni voditi podjetja.” Umetnica, samozaposlena v kulturi, ve, da to ni preprosto, zato je zelo kritična do umetnega spodbujanja in siljenja v espejevstvo.

“Iz nič priti na minimalno plačo, s tem da plačaš še prispevke, ne pomeni, da moraš zaslužiti 600, ampak skoraj 1000 evrov na mesec. Iz nič do 1000 evrov na mesec je hudo velik korak.”

Gaja Brecelj meni, da v slovenski družbi nikakor ne moremo govoriti o enakopravnosti.

“Država je dala med letoma 2007 in 2013 sto milijonov evrov za odpiranje espejev. Pokazalo se je, da jih je skoraj polovica odprla pod prisilo. Četrtina jih danes živi pod pragom revščine. Z vsem tem zavedanjem država zdaj k temu sili ženske.”

Okoljevarstvenica meni, da država ohranja delež ljudi, ki živijo pod pragom revščine, saj delujejo kot nekakšno svarilo za tiste, ki še niso na robu. “Zaradi tega so ljudje pripravljeni sprejeti vse najslabše možne pogoje, ker vidijo, da se jim bo sicer zgodilo tisto.”

“Kultura, ki preprečuje dekadenco družbenega duha, ne bi smela biti podvržena trgu. Je steber trajnostnega razvoja. Morali bi podpirati različne kulture in ljudem odpirati polje uma, ne pa ga zapirati,” komentira odnos do kulture na primeru prirodoslovnega muzeja in platforme Inde Gaja Brecelj.