Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Okoljevarstvenica in direktorica Umanotere Gaja Brecelj ter instrumentalistka, književnica, slikarka, aranžerka glasbe in članica Mense Nina Pečar tokrat komentirata izbor oddaj, v katerih se zrcali naš odnos do okolja.
Okoljevarstvenica in direktorica Umanotere Gaja Brecelj ter instrumentalistka, književnica, slikarka, aranžerka glasbe in članica Mense Nina Pečar tokrat komentirata izbor oddaj, v katerih se zrcali naš odnos do okolja
“Z ekološkim kmetijstvom bi lahko nahranili svet”
Pogosto slišimo očitek, da se z ekološkim kmetijstvom ne bi dalo prehraniti vseh ljudi. Gaja Brecelj odgovarja, da je že več študij pokazalo https://www.nature.com/articles/s41467-017-01410-w, da bi lahko z okoljsko vzdržnim prehranskim sistemom na osnovi ekološkega kmetijstva prehranili svet.
“Med prvimi ukrepi so zmanjšanje porabe živil živalskega izvora, zmanjšanje odpadne hrane in da se na kmetijskih površinah dejansko prideluje hrana za hrano, ne pa za goriva ali kaj tretjega. To bi lahko naredili. To pomeni, da je argument, da potrebujemo vse te pesticide in herbicide, padel.”
Pri glifosatu vprašanje nadzora nad proizvodnjo hrane
Če bomo iz svojega kroga odstranili te snovi, tudi ne bo prihajalo do nesreč, kot se je zgodila v Kemisu, izpostavlja okoljevarstvenica, ki je prepričana, da je treba spremeniti način razmišljanja. Tudi pri glifosatu: “S tem zavedanjem, da je verjetno rakotvoren, se mi zdi neverjetno, da so članice ponovno izglasovale petletno podaljšanje uporabe.” Po njenem prepričanju gre za vprašanje nadzora nad proizvodnjo hrane.
Članici Mense Nini Pečar se zdi to, kar se počne s hrano, še posebej gensko spremenjenimi organizmi, grozno.
“Da obstajajo rastline, ki zrastejo samo enkrat in nikoli več ter njihova semena ne klijejo, še nekaj let pa na tisti njivi ne uspeva nič drugega – kam smo prišli?!”
Laži puščajo sledi na obrazu
V eni od novembrskih oddaj smo opozorili https://val202.rtvslo.si/2017/11/kje-pa-vas-cevelj-zuli-112/, da so ob prepovedi proizvodnje azbesta v Salonitu obljubili, da v Anhovem ne bo več azbesta in drugih zdravju in okolju škodljivih proizvodenj. Zdaj tam v cementarni “sosežigajo” odpadke, tudi petrolkoks. Nina Pečar, kljub svojemu zelo visokemu IQ-ju, tega ne dojame.
“Ne razumem te pogoltnosti, skrivanja, laži, ki se jih grejo podjetniki, pridelovalci hrane, lastniki raznih tovarn, ki grejo prek trupel do dobička. Ne vejo niti, koga žrtvovati.”
Spomni na ameriškega psihologa, strokovnjaka za laži, Paula Eckmanna in pravi, da je na podlagi obraznih potez in mikroreakcij na obrazu mogoče sklepati, ali človek laže ali ne. “To je še en primer boja malega človeka proti veliki korporaciji,” ugotavlja Gaja Brecelj, ki spomni letošnjega prejemnika Goldmanove nagrade Uroša Macrla in ustavitev sosežiga petrolkoksa v cementarni Lafarge cement. “To je treba vzeti kot navdih.”
Morali bi od-rasti
Macerl je letos med drugim razkril dokument https://val202.rtvslo.si/2017/06/vroci-mikrofon-91/, v katerem je ministrstvo za infrastrukturo zapisalo,da mora okoljsko ministrstvo nujno odpraviti pravno podlago za čezmernost obremenitev s hrupov. S tem se želi država izogniti izplačilu odškodnin 180.000 prizadetim prebivalcem.
Gaja Brecelj izpostavi, da se tudi pri tej uredbi strokovne in civilno-družbene javnosti ne vključuje v zadostni meri. “Zato pridejo ven taki predlogi. Zvišajo mejne vrednosti in je problem rešen. Ampak ni rešen!” Okoljevarstvenica meni, da na ta vprašanja ne bi smeli gledati skozi prizmo denarja, čeprav tudi finančno se to državi ne splača.
“Vprašanje je, kaj postavimo v središče. Ali kakovost življenja ali samo gospodarsko rast. Moramo razmišljati o od-rasti, torej o tem, da bomo zmanjšali slo po več in več, da nam bo vsem skupaj boljše. Ne zato, da bomo šli v kameno dobo, ampak da bodo imele naslednje generacije sploh kakšno možnost preživetja.”
Družba hrupa
Nina Pečar ugotavlja, da koncerti postajajo iz leta v leto glasnejši. “Vse postaja tako glasno, da na ta račun nastaja manko glasbe na odru. Mi se mesece in leta trudimo, vadimo, pripravljamo aranžmaje, potem pa na odru polovice stvari ne slišiš, ker je preveč na glas. To je postal normativ. Stvari so takšne, ker jih mi dopuščamo. Hrup je postal norma, ki smo jo sprejeli.”
Graditi moramo skupnost
Umetnica ugotavlja, da so v srži vse izpostavljenih problemov pogoltnost, komolčarstvo in rinjenje posameznika naprej pred družbo. Meni, da bi se za vsako stvar morali vprašati, zakaj jo počnemo in kakšne posledice ima.
“Za vsako stvar se moramo vprašati ali je res prišla iz nas ali nam jo je vsilila družba.”
Da se moramo med sabo pogovarjati o prihodnosti, ki jo želimo, in začeti graditi skupnost, kot osnovni korak proti lepšemu jutri vidi Gaja Brecelj.
Prisluhnite tudi prvemu delu komentarja letošnjih žuljev.
676 epizod
Novinarji Vala 202 se posvetijo tudi majhnim in velikim težavam, ki jih poslušalci ne morejo rešiti sami. Rešujemo nerešljivo, in to po navadi uspešno.
Okoljevarstvenica in direktorica Umanotere Gaja Brecelj ter instrumentalistka, književnica, slikarka, aranžerka glasbe in članica Mense Nina Pečar tokrat komentirata izbor oddaj, v katerih se zrcali naš odnos do okolja.
Okoljevarstvenica in direktorica Umanotere Gaja Brecelj ter instrumentalistka, književnica, slikarka, aranžerka glasbe in članica Mense Nina Pečar tokrat komentirata izbor oddaj, v katerih se zrcali naš odnos do okolja
“Z ekološkim kmetijstvom bi lahko nahranili svet”
Pogosto slišimo očitek, da se z ekološkim kmetijstvom ne bi dalo prehraniti vseh ljudi. Gaja Brecelj odgovarja, da je že več študij pokazalo https://www.nature.com/articles/s41467-017-01410-w, da bi lahko z okoljsko vzdržnim prehranskim sistemom na osnovi ekološkega kmetijstva prehranili svet.
“Med prvimi ukrepi so zmanjšanje porabe živil živalskega izvora, zmanjšanje odpadne hrane in da se na kmetijskih površinah dejansko prideluje hrana za hrano, ne pa za goriva ali kaj tretjega. To bi lahko naredili. To pomeni, da je argument, da potrebujemo vse te pesticide in herbicide, padel.”
Pri glifosatu vprašanje nadzora nad proizvodnjo hrane
Če bomo iz svojega kroga odstranili te snovi, tudi ne bo prihajalo do nesreč, kot se je zgodila v Kemisu, izpostavlja okoljevarstvenica, ki je prepričana, da je treba spremeniti način razmišljanja. Tudi pri glifosatu: “S tem zavedanjem, da je verjetno rakotvoren, se mi zdi neverjetno, da so članice ponovno izglasovale petletno podaljšanje uporabe.” Po njenem prepričanju gre za vprašanje nadzora nad proizvodnjo hrane.
Članici Mense Nini Pečar se zdi to, kar se počne s hrano, še posebej gensko spremenjenimi organizmi, grozno.
“Da obstajajo rastline, ki zrastejo samo enkrat in nikoli več ter njihova semena ne klijejo, še nekaj let pa na tisti njivi ne uspeva nič drugega – kam smo prišli?!”
Laži puščajo sledi na obrazu
V eni od novembrskih oddaj smo opozorili https://val202.rtvslo.si/2017/11/kje-pa-vas-cevelj-zuli-112/, da so ob prepovedi proizvodnje azbesta v Salonitu obljubili, da v Anhovem ne bo več azbesta in drugih zdravju in okolju škodljivih proizvodenj. Zdaj tam v cementarni “sosežigajo” odpadke, tudi petrolkoks. Nina Pečar, kljub svojemu zelo visokemu IQ-ju, tega ne dojame.
“Ne razumem te pogoltnosti, skrivanja, laži, ki se jih grejo podjetniki, pridelovalci hrane, lastniki raznih tovarn, ki grejo prek trupel do dobička. Ne vejo niti, koga žrtvovati.”
Spomni na ameriškega psihologa, strokovnjaka za laži, Paula Eckmanna in pravi, da je na podlagi obraznih potez in mikroreakcij na obrazu mogoče sklepati, ali človek laže ali ne. “To je še en primer boja malega človeka proti veliki korporaciji,” ugotavlja Gaja Brecelj, ki spomni letošnjega prejemnika Goldmanove nagrade Uroša Macrla in ustavitev sosežiga petrolkoksa v cementarni Lafarge cement. “To je treba vzeti kot navdih.”
Morali bi od-rasti
Macerl je letos med drugim razkril dokument https://val202.rtvslo.si/2017/06/vroci-mikrofon-91/, v katerem je ministrstvo za infrastrukturo zapisalo,da mora okoljsko ministrstvo nujno odpraviti pravno podlago za čezmernost obremenitev s hrupov. S tem se želi država izogniti izplačilu odškodnin 180.000 prizadetim prebivalcem.
Gaja Brecelj izpostavi, da se tudi pri tej uredbi strokovne in civilno-družbene javnosti ne vključuje v zadostni meri. “Zato pridejo ven taki predlogi. Zvišajo mejne vrednosti in je problem rešen. Ampak ni rešen!” Okoljevarstvenica meni, da na ta vprašanja ne bi smeli gledati skozi prizmo denarja, čeprav tudi finančno se to državi ne splača.
“Vprašanje je, kaj postavimo v središče. Ali kakovost življenja ali samo gospodarsko rast. Moramo razmišljati o od-rasti, torej o tem, da bomo zmanjšali slo po več in več, da nam bo vsem skupaj boljše. Ne zato, da bomo šli v kameno dobo, ampak da bodo imele naslednje generacije sploh kakšno možnost preživetja.”
Družba hrupa
Nina Pečar ugotavlja, da koncerti postajajo iz leta v leto glasnejši. “Vse postaja tako glasno, da na ta račun nastaja manko glasbe na odru. Mi se mesece in leta trudimo, vadimo, pripravljamo aranžmaje, potem pa na odru polovice stvari ne slišiš, ker je preveč na glas. To je postal normativ. Stvari so takšne, ker jih mi dopuščamo. Hrup je postal norma, ki smo jo sprejeli.”
Graditi moramo skupnost
Umetnica ugotavlja, da so v srži vse izpostavljenih problemov pogoltnost, komolčarstvo in rinjenje posameznika naprej pred družbo. Meni, da bi se za vsako stvar morali vprašati, zakaj jo počnemo in kakšne posledice ima.
“Za vsako stvar se moramo vprašati ali je res prišla iz nas ali nam jo je vsilila družba.”
Da se moramo med sabo pogovarjati o prihodnosti, ki jo želimo, in začeti graditi skupnost, kot osnovni korak proti lepšemu jutri vidi Gaja Brecelj.
Prisluhnite tudi prvemu delu komentarja letošnjih žuljev.
"Novinarstvo je v krizi" je besedna zveza, ki je praktično navzoča ves čas. Zato si bomo zastavili dve temeljni vprašanji novinarstva: Kaj se dogaja? In kaj to pomeni? Predvsem pa: kako to, kar se dogaja, vpliva na razvoj družbe. Kam nas torej kot družbo lahko pripelje nova predlagana zakonodaja v Sloveniji? Sogovornika: Sonja Merljak Zdovc, odgovorna urednica spletnega časopisa Časoris, in izr. prof. Peter Sekloča, Fakulteta za humanistične vede Univerze na Primorskem Foto: Bobo
Kaj govori skrb vzbujajoče dejstvo, da je kar 200 priporočil varuha človekovih pravic iz preteklih let še vedno neuresničenih? Pogovor z varuhom človekovih pravic Petrom Svetina. Foto: Bobo
Znamenito primorsko mestece Kobarid je predvsem med turistično sezono prometno zelo obremenjeno. Premikanje po gručastem mestnem jedru, kjer so nekoč švigale zgolj vespe in fički, je danes skoraj nemogoče, tako zaradi velikosti vozil kot gostega prometa. O prometnih zagatah in predvidenih rešitvah se je Damjan Zorc med drugimi pogovarjal tudi z županom Markom Matajurcem.
Novi predsednik Komisije za preprečevanje korupcije dr. Robert Šumi je nastopil svoj mandat v dneh, ko je Slovenijo zajel prvi val epidemije covida 19. Poznavalci opozarjajo, da kriza, v kateri smo se znašli, prinaša tudi več priložnosti za korupcijo in goljufije. Kako deluje KPK v tej nenormalni normalnosti, o težavah funkcionark in funkcionarjev z navzkrižji interesov, viziji novega predsednika in tudi o čevljih njegovega predhodnika.
Kako bo delovala mobilna aplikacija za obveščanje o stikih z okuženimi s koronavirusom in kakšne podatke o uporabnikih bo zbirala? Uporaba aplikacije odpira tudi vprašanja o morebitnih kršitvah pravic in o tem, kako bo vplivala na stigmatizacijo. Pogovarjali smo se z Alešem Završnikom z Inštituta za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani.
Spremembe Zakona o RTV Slovenija bi imele velike posledice za delovanje javnega zavoda in slovensko družbo, prav tako bi medijsko krajino močno spremenila Zakon o medijih in Zakon o Slovenski tiskovni agenciji. Zakaj vladni predlogi medijske reforme ne ponujajo dobrih rešitev, zakaj so neodvisni mediji zaradi pritiskov politike vedno bolj pomembni in kakšen status imajo javni servisi v zrelih demokracijah. Napovedane spremembe postavljamo v kontekst tako slovenske kot širše družbe in politike.
Gost oddaje bo novinar in publicist Boštjan Videmšek, ki je pred dnevi izdal novo knjigo z naslovom Plan B. V njej je skupaj s fotografom Matjažem Krivicem strnil tri leta novinarskega raziskovanja in spremljanja pionirjev boja s podnebno krizo - od Tilosa, popolnoma samooskrbnega otoka v Sredozemlju, škotskih Orkeyjskih otokov, ki izkoriščajo energijo morja, perspektivnih evropskih praks pri zajemanju ogljikovega dioksida iz ozračja, Islandije, ki se spreobrača v geotermalno silo, in številnih drugih. Spopadanje s podnebno krizo je po njegovem zelo težka naloga. Če ji ne bomo kos, lahko postane naša zadnja.
Glavna prtljaga sodobnega migranta ni kovček, ampak pametni telefon. foto: Srdjan Živulović/Bobo
Rudnik živega srebra Idrija je bil 500 let vir zaslužka in gonilo razvoja Idrije. Proizvodnja je bila dokončno ustavljena leta 1995, rudnik kot podjetje pa je bilo likvidirano leta 2017. A zgodba o minulem gospodarskem uspehu in zdajšnji UNESCO tehniški dediščini ima tudi temo plat - škodljive učinke živega srebra na okolje in zdravje ljudi. A bolj kot živo srebro bi moral Idrijčane skrbeti radon.
Vadišče Poček je občutljivo kraško območje brez samočistilnih sposobnosti, večina voda s poligona, ki s seboj nosi zdravju škodljiva onesnažila, pa se steka naravnost proti vodnemu zajetju Malni. Krasoslovci enakovrednega vodnega vira ne morejo najti, zato so občani še toliko bolj zaskrbljeni. Svojo voljo po zaprtju so med drugim izrazili na referendumu pred 20 leti, 17.000 ljudi pa se je pod peticijo »Za Pivško kotlino brez streljanja« podpisalo leta 2011, ko je država začela pripravljati Državni prostorski načrt, ki bi na območju, le streljaj oddaljenem od prvih naselij, zakoličil 12.500 hektarov veliko vadišče. Akt so sprejeli, vendar ga je Ustavno sodišče pred dobrima dvema letoma razveljavilo, saj pripravljalcem ni uspelo dokazati, da vojaška dejavnost na Počku ne škoduje zajetju. Postojnčani bitko za vodo – pravica do nje je vpisana celo v ustavo, bijejo še danes.
Mednarodna raziskava, izvedena v 117 državah, Odkriti proračun 2019 ocenjuje vidike preglednosti proračuna, sodelovanja javnosti in nadzora nad proračunom. Slovenija je pri sodelovanju javnosti pri odločanju o javnih financah zbrala 11 od 100 možnih točk. Svetovno povprečje je 14, povprečje držav OECD pa 27. Več o pomenu sodelovanja javnosti pri oblikovanju proračuna z raziskovalko Ajdo Pistotnik in predsednikom Računskega sodišča Tomažem Veselom.
Vito Flaker poudarja, da skupnostna oskrba zagotavlja večjo varnost v primeru epidemij, in izpostavlja, da se nobena dosedanja vlada, vključno s sedanjo, nikoli ni zares lotila dezinstitucionalizacije in uvajanja dolgotrajne oskrbe, ki bi lahko v pomembnem deležu na kvaliteten način nadomestila institucionalno varstvo. Ljudje so doma bolj suvereni kot v institucijah.
Novinarji Vala 202 se posvetijo tudi majhnim in velikim težavam, ki jih poslušalci ne morejo rešiti sami. Rešujemo nerešljivo, in to po navadi uspešno.
V Gorenju so napovedali odpuščanja. Kaj pravijo delavci, sindikalisti, na zavodu za zaposlovanje, v mestu?
Nevladne organizacije je močno razburil predlog ministrstva za okolje in prostor, ki po njihovem mnenju določa skoraj nemogoče pogoje za sodelovanje v postopkih, v katerih se presojajo tudi vplivi na okolje. V začetku meseca je Urad vlade za komuniciranje nevladnim organizacijam, ki so bile izbrane na razpisu UKOM 2020, v podpis poslal aneks, s katerim bi zaradi epidemije prostovoljno odstopili od pogodbe. Dopise o preusmeritvi programov za boj proti COVID-19 je razvojnim nevladnim organizacijam pošiljalo ministrstvo za zunanje zadeve. Nevladne organizacije te poteze prepoznavajo kot signal, ki jih spominja na dogajanje na Madžarskem.
V oddaji iz serije Okolje ne pozablja smo potegnili črto pod prve štiri oddaje, torej onesnaženost Celja, Bele krajine, Mežice in Anhovega. Da ne bi pozabili. Izpostavili smo tudi, da to še zdaleč niso edina problematična območja, ki vplivajo na zdravje ljudi, pa tudi, da Slovenija še vedno nima niti evidence teh območij.
Po proizvodnji azbesta danes v Anhovem sosežigajo odpadke. Prelomljene obljube, dvom o meritvah, smrad, predvsem pa težke bolezni se že kažejo tudi v izseljevanju mladih.
V tokratni oddaji iz serije Okolje ne pozablja opozorjamo na onesnaženost s svincem v Mežiški dolini. Svinec med drugim vpliva na živčni sistem in niža inteligenčni kvocient. Onesnaževanje s svincem se še kar nadaljuje.
Novinarji Vala 202 se posvetijo tudi majhnim in velikim težavam, ki jih poslušalci ne morejo rešiti sami. Rešujemo nerešljivo, in to po navadi uspešno.
V oddaji iz serije Okolje ne pozablja tokrat o problemu PCB-ja v Beli krajini. Dušan Plut, ki je v osemdesetih razkril izjemno presežene vrednosti enega najbolj škodljivih organskih onesnaževal v reki Krupi, je prepričan, bi temu problemu morali namenjati bistveno večjo pozornost. PCB se razgrajuje zelo počasi, vendar se s tem problemom v Beli krajini danes sistematično ne ukvarja nihče. Gre za nekakšen tabu.
Neveljaven email naslov