Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Okoljevarstvenica in direktorica Umanotere Gaja Brecelj ter instrumentalistka, književnica, slikarka, aranžerka glasbe in članica Mense Nina Pečar tokrat komentirata izbor oddaj, v katerih se zrcali naš odnos do okolja.
Okoljevarstvenica in direktorica Umanotere Gaja Brecelj ter instrumentalistka, književnica, slikarka, aranžerka glasbe in članica Mense Nina Pečar tokrat komentirata izbor oddaj, v katerih se zrcali naš odnos do okolja
“Z ekološkim kmetijstvom bi lahko nahranili svet”
Pogosto slišimo očitek, da se z ekološkim kmetijstvom ne bi dalo prehraniti vseh ljudi. Gaja Brecelj odgovarja, da je že več študij pokazalo https://www.nature.com/articles/s41467-017-01410-w, da bi lahko z okoljsko vzdržnim prehranskim sistemom na osnovi ekološkega kmetijstva prehranili svet.
“Med prvimi ukrepi so zmanjšanje porabe živil živalskega izvora, zmanjšanje odpadne hrane in da se na kmetijskih površinah dejansko prideluje hrana za hrano, ne pa za goriva ali kaj tretjega. To bi lahko naredili. To pomeni, da je argument, da potrebujemo vse te pesticide in herbicide, padel.”
Pri glifosatu vprašanje nadzora nad proizvodnjo hrane
Če bomo iz svojega kroga odstranili te snovi, tudi ne bo prihajalo do nesreč, kot se je zgodila v Kemisu, izpostavlja okoljevarstvenica, ki je prepričana, da je treba spremeniti način razmišljanja. Tudi pri glifosatu: “S tem zavedanjem, da je verjetno rakotvoren, se mi zdi neverjetno, da so članice ponovno izglasovale petletno podaljšanje uporabe.” Po njenem prepričanju gre za vprašanje nadzora nad proizvodnjo hrane.
Članici Mense Nini Pečar se zdi to, kar se počne s hrano, še posebej gensko spremenjenimi organizmi, grozno.
“Da obstajajo rastline, ki zrastejo samo enkrat in nikoli več ter njihova semena ne klijejo, še nekaj let pa na tisti njivi ne uspeva nič drugega – kam smo prišli?!”
Laži puščajo sledi na obrazu
V eni od novembrskih oddaj smo opozorili https://val202.rtvslo.si/2017/11/kje-pa-vas-cevelj-zuli-112/, da so ob prepovedi proizvodnje azbesta v Salonitu obljubili, da v Anhovem ne bo več azbesta in drugih zdravju in okolju škodljivih proizvodenj. Zdaj tam v cementarni “sosežigajo” odpadke, tudi petrolkoks. Nina Pečar, kljub svojemu zelo visokemu IQ-ju, tega ne dojame.
“Ne razumem te pogoltnosti, skrivanja, laži, ki se jih grejo podjetniki, pridelovalci hrane, lastniki raznih tovarn, ki grejo prek trupel do dobička. Ne vejo niti, koga žrtvovati.”
Spomni na ameriškega psihologa, strokovnjaka za laži, Paula Eckmanna in pravi, da je na podlagi obraznih potez in mikroreakcij na obrazu mogoče sklepati, ali človek laže ali ne. “To je še en primer boja malega človeka proti veliki korporaciji,” ugotavlja Gaja Brecelj, ki spomni letošnjega prejemnika Goldmanove nagrade Uroša Macrla in ustavitev sosežiga petrolkoksa v cementarni Lafarge cement. “To je treba vzeti kot navdih.”
Morali bi od-rasti
Macerl je letos med drugim razkril dokument https://val202.rtvslo.si/2017/06/vroci-mikrofon-91/, v katerem je ministrstvo za infrastrukturo zapisalo,da mora okoljsko ministrstvo nujno odpraviti pravno podlago za čezmernost obremenitev s hrupov. S tem se želi država izogniti izplačilu odškodnin 180.000 prizadetim prebivalcem.
Gaja Brecelj izpostavi, da se tudi pri tej uredbi strokovne in civilno-družbene javnosti ne vključuje v zadostni meri. “Zato pridejo ven taki predlogi. Zvišajo mejne vrednosti in je problem rešen. Ampak ni rešen!” Okoljevarstvenica meni, da na ta vprašanja ne bi smeli gledati skozi prizmo denarja, čeprav tudi finančno se to državi ne splača.
“Vprašanje je, kaj postavimo v središče. Ali kakovost življenja ali samo gospodarsko rast. Moramo razmišljati o od-rasti, torej o tem, da bomo zmanjšali slo po več in več, da nam bo vsem skupaj boljše. Ne zato, da bomo šli v kameno dobo, ampak da bodo imele naslednje generacije sploh kakšno možnost preživetja.”
Družba hrupa
Nina Pečar ugotavlja, da koncerti postajajo iz leta v leto glasnejši. “Vse postaja tako glasno, da na ta račun nastaja manko glasbe na odru. Mi se mesece in leta trudimo, vadimo, pripravljamo aranžmaje, potem pa na odru polovice stvari ne slišiš, ker je preveč na glas. To je postal normativ. Stvari so takšne, ker jih mi dopuščamo. Hrup je postal norma, ki smo jo sprejeli.”
Graditi moramo skupnost
Umetnica ugotavlja, da so v srži vse izpostavljenih problemov pogoltnost, komolčarstvo in rinjenje posameznika naprej pred družbo. Meni, da bi se za vsako stvar morali vprašati, zakaj jo počnemo in kakšne posledice ima.
“Za vsako stvar se moramo vprašati ali je res prišla iz nas ali nam jo je vsilila družba.”
Da se moramo med sabo pogovarjati o prihodnosti, ki jo želimo, in začeti graditi skupnost, kot osnovni korak proti lepšemu jutri vidi Gaja Brecelj.
Prisluhnite tudi prvemu delu komentarja letošnjih žuljev.
676 epizod
Novinarji Vala 202 se posvetijo tudi majhnim in velikim težavam, ki jih poslušalci ne morejo rešiti sami. Rešujemo nerešljivo, in to po navadi uspešno.
Okoljevarstvenica in direktorica Umanotere Gaja Brecelj ter instrumentalistka, književnica, slikarka, aranžerka glasbe in članica Mense Nina Pečar tokrat komentirata izbor oddaj, v katerih se zrcali naš odnos do okolja.
Okoljevarstvenica in direktorica Umanotere Gaja Brecelj ter instrumentalistka, književnica, slikarka, aranžerka glasbe in članica Mense Nina Pečar tokrat komentirata izbor oddaj, v katerih se zrcali naš odnos do okolja
“Z ekološkim kmetijstvom bi lahko nahranili svet”
Pogosto slišimo očitek, da se z ekološkim kmetijstvom ne bi dalo prehraniti vseh ljudi. Gaja Brecelj odgovarja, da je že več študij pokazalo https://www.nature.com/articles/s41467-017-01410-w, da bi lahko z okoljsko vzdržnim prehranskim sistemom na osnovi ekološkega kmetijstva prehranili svet.
“Med prvimi ukrepi so zmanjšanje porabe živil živalskega izvora, zmanjšanje odpadne hrane in da se na kmetijskih površinah dejansko prideluje hrana za hrano, ne pa za goriva ali kaj tretjega. To bi lahko naredili. To pomeni, da je argument, da potrebujemo vse te pesticide in herbicide, padel.”
Pri glifosatu vprašanje nadzora nad proizvodnjo hrane
Če bomo iz svojega kroga odstranili te snovi, tudi ne bo prihajalo do nesreč, kot se je zgodila v Kemisu, izpostavlja okoljevarstvenica, ki je prepričana, da je treba spremeniti način razmišljanja. Tudi pri glifosatu: “S tem zavedanjem, da je verjetno rakotvoren, se mi zdi neverjetno, da so članice ponovno izglasovale petletno podaljšanje uporabe.” Po njenem prepričanju gre za vprašanje nadzora nad proizvodnjo hrane.
Članici Mense Nini Pečar se zdi to, kar se počne s hrano, še posebej gensko spremenjenimi organizmi, grozno.
“Da obstajajo rastline, ki zrastejo samo enkrat in nikoli več ter njihova semena ne klijejo, še nekaj let pa na tisti njivi ne uspeva nič drugega – kam smo prišli?!”
Laži puščajo sledi na obrazu
V eni od novembrskih oddaj smo opozorili https://val202.rtvslo.si/2017/11/kje-pa-vas-cevelj-zuli-112/, da so ob prepovedi proizvodnje azbesta v Salonitu obljubili, da v Anhovem ne bo več azbesta in drugih zdravju in okolju škodljivih proizvodenj. Zdaj tam v cementarni “sosežigajo” odpadke, tudi petrolkoks. Nina Pečar, kljub svojemu zelo visokemu IQ-ju, tega ne dojame.
“Ne razumem te pogoltnosti, skrivanja, laži, ki se jih grejo podjetniki, pridelovalci hrane, lastniki raznih tovarn, ki grejo prek trupel do dobička. Ne vejo niti, koga žrtvovati.”
Spomni na ameriškega psihologa, strokovnjaka za laži, Paula Eckmanna in pravi, da je na podlagi obraznih potez in mikroreakcij na obrazu mogoče sklepati, ali človek laže ali ne. “To je še en primer boja malega človeka proti veliki korporaciji,” ugotavlja Gaja Brecelj, ki spomni letošnjega prejemnika Goldmanove nagrade Uroša Macrla in ustavitev sosežiga petrolkoksa v cementarni Lafarge cement. “To je treba vzeti kot navdih.”
Morali bi od-rasti
Macerl je letos med drugim razkril dokument https://val202.rtvslo.si/2017/06/vroci-mikrofon-91/, v katerem je ministrstvo za infrastrukturo zapisalo,da mora okoljsko ministrstvo nujno odpraviti pravno podlago za čezmernost obremenitev s hrupov. S tem se želi država izogniti izplačilu odškodnin 180.000 prizadetim prebivalcem.
Gaja Brecelj izpostavi, da se tudi pri tej uredbi strokovne in civilno-družbene javnosti ne vključuje v zadostni meri. “Zato pridejo ven taki predlogi. Zvišajo mejne vrednosti in je problem rešen. Ampak ni rešen!” Okoljevarstvenica meni, da na ta vprašanja ne bi smeli gledati skozi prizmo denarja, čeprav tudi finančno se to državi ne splača.
“Vprašanje je, kaj postavimo v središče. Ali kakovost življenja ali samo gospodarsko rast. Moramo razmišljati o od-rasti, torej o tem, da bomo zmanjšali slo po več in več, da nam bo vsem skupaj boljše. Ne zato, da bomo šli v kameno dobo, ampak da bodo imele naslednje generacije sploh kakšno možnost preživetja.”
Družba hrupa
Nina Pečar ugotavlja, da koncerti postajajo iz leta v leto glasnejši. “Vse postaja tako glasno, da na ta račun nastaja manko glasbe na odru. Mi se mesece in leta trudimo, vadimo, pripravljamo aranžmaje, potem pa na odru polovice stvari ne slišiš, ker je preveč na glas. To je postal normativ. Stvari so takšne, ker jih mi dopuščamo. Hrup je postal norma, ki smo jo sprejeli.”
Graditi moramo skupnost
Umetnica ugotavlja, da so v srži vse izpostavljenih problemov pogoltnost, komolčarstvo in rinjenje posameznika naprej pred družbo. Meni, da bi se za vsako stvar morali vprašati, zakaj jo počnemo in kakšne posledice ima.
“Za vsako stvar se moramo vprašati ali je res prišla iz nas ali nam jo je vsilila družba.”
Da se moramo med sabo pogovarjati o prihodnosti, ki jo želimo, in začeti graditi skupnost, kot osnovni korak proti lepšemu jutri vidi Gaja Brecelj.
Prisluhnite tudi prvemu delu komentarja letošnjih žuljev.
Ta prostor je nevaren za nas, pravijo celjski otroci. Živijo s svincem, kadmijem, cinkom, kromom, ...
Poplave Drave v Podravju so od leta 2012 do danes povzročile že za skoraj 100 milijonov evrov škode na kmetijskih površinah, nihče razen kmetov in kakšnega župana pa se ni pretirano vznemirjal. Kaj šele ukrepal.
Namesto dolgih čakalnih vrst za sprejem v institucionalno varstvo bi ljudem morali zagotoviti samostojno življenje s podporo v skupnosti.
V kratki zgodovini samostojne Slovenije smo doživeli že številne absurde, ki so jih spisali uradniki. Žal so ti absurdi krojili usodo ljudi. In krojijo jo še danes. Prejšnji teden so Eritrejski prosilci za mednarodno zaščito opozorili na negativne odločbe, ki so jih prejeli pred novim letom. V njih je veliko izjemno nenavadnih ugotovitev. Pristojni organ na primer ugotavlja, da v Eritreji služenje vojaškega roka, ki traja nedoločen čas, uporabljajo kot sredstvo za pridobivanje delovne sile za celoten gospodarski sektor, da ujete dezerterje, ki jih brez dostopa do odvetnika obsodijo na vojaških sodiščih, lahko tudi izpustijo, če potrebujejo delovno silo, da je prisilno in obvezno delo koristno za skupno dobro.
Podjetje SpaceX naj bi v kratkem nad Zemljo poslalo več kot 12 000 satelitov, skupno načrtujejo mrežo več kot 42 000 satelitov, s katero želijo Zemljanom kjerkoli na planetu ponuditi širokopasoven dostop do interneta. A v ozadju, svarijo nekateri, naj bi bili predvsem komercialni interesi gradnje novega komunikacijskega monopola, glasna so tudi opozorila astronomov, da bomo s tem zapravili starodavno vrednoto temnega nočnega neba.
V Železnikih že več kot dvanajst let čakajo na celovite rešitve, ki bi zagotovile poplavno varnost v občini. Pristojni zagotavljajo, da projekt časovno še ni ogrožen, dokončan pa naj bi bil do leta 2023.
V letošnjem izboru oddaj Kje pa vas čevelj žuli bo svet hrematistične iluzije s svojimi toplimi in hkrati zelo ostrimi komentarji razblinil pater Karel Gržan, ki je prepričan, da se vse začne v odnosu do narave.
Letošnji pridelek industrijske konoplje kmetom ostaja v skladiščih, da jih bo rigorozno uvajanje evropske regulative uničilo, skrbi tudi proizvajalce izdelkov z izvečki CBD-ja.
Nevarni primeri zaostritve italijanske občinske politike do slovenske manjšine.
Splav je v Sloveniji v ustavo zapisana pravica, ki v sicer redkih primerih trči ob pravico ginekologov do ugovora vesti. Ženske izpostavljajo tudi primere, ko zdravstveno osebje poskuša vplivati na njihovo svobodno odločitev. O splavu v ustavni teoriji in vsakodnevni praksi tudi skozi osebno zgodbo mlade ženske.
Dobra dva meseca potem, ko so kranjski družinski zdravniki umaknili odpovedi, se kaj dosti ni spremenilo. Administrativne preobremitve ostajajo, družinskih zdravnikov še vedno primanjkuje, sistemskih rešitev ni na vidiku.
Kaj se pri nas dogaja z zavrnjenimi prosilci za mednarodno zaščito in kako učinkovit je pravzaprav sistem vračanja migrantov?
Zgodila sta se kar dva nasilna napada na ljudi LGTB. Povečano število nedemokratičnih, ekstremističnih, tudi nasilnih dejanj pa ni opazen samo v Sloveniji. Ali obstajajo zgodovinske vzporednice?
Kako pomembno je skupnostno upravljanje življenjskih virov pri prehodu v nizkoogljično družbo in zakaj je v boju proti podnebnim spremembam ključna solidarnost?
Starše enega od ljubljanskih vrtcev je presenetil obrazec za soglasje za nalaganje in hrambo fotografij otroka, za kar bi morali plačati deset evrov, zanje pa bi skrbel zunanji ponudnik.
Teromoelektrarna Šoštanj išče izvajalca za izdelavo projektne in investicijske dokumentacije za sosežig odpadkov, družba Salonit želi povečati količino odpadkov za sosežig. Zakaj za sosežig odpadkov veljajo drugačne mejne vrednosti kot za sežig v specializiranih sežigalnicah? Kakšne so zdravstvene posledice? Na ta vprašanja bodo odgovarjali Tanja Bolte z ministrstva za okolje in prostor, okoljski aktivist Uroš Macerl in predstojnica Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa prof. dr. Metoda Dodič Fikfak.
V zadnjih letih se pojavlja vse več opozoril o škodljivosti radona v okolju, v katerem delujemo in živimo. Kot so nam povedali na Onkološkem inštitutu v Ljubljani, naj bi bil radon vzrok za nastanek vsakega desetega raka pljuč pri nas, to pomeni, da zaradi izpostavljenosti radonu na leto zboli približno sto prebivalcev Slovenije. Katere regije v državi so še posebno ogrožene, kako lahko preverimo količino radona v svojem vsakdanjem okolju in kako naj ravnamo, če v prostorih izmerimo prevelike količine radona?
Pristojno ministrstvo se je v obdobju varčevalnih ukrepov zavezalo, da bo ob boljši gospodarski sliki sredstva za zahtevne socialnovarstvene programe vrnilo na isto raven kot pred krizo. Toda delavke in delavci v teh programih opozarjajo, da še zmeraj izgorevajo na plačah iz časa krize. Zakaj za delavce v socialnovarstvenih programih krize še vedno ni konec in zakaj je ministrstvo iz predloga proračuna obljubljena dodatna sredstva nenadoma izbrisalo? Ali to ogroža te programe? Odgovarja Gorazd Rečnik.
Oddaja Kje pa vas čevelj žuli je tokrat drugačna. O sprejemanju drugačnosti govorijo Ali R. Taha, migrant v Sloveniji, Miranda in Aljoša Škarper, par iz Prekmurja, kjer je Aljoša na invalidnem vozičku, Camilo Acosta Mendoza, Kolumbijec, ki je v Evropi postal klovn in Svetlana Slapšak, ki meni, da bi nacionalizem morali zdraviti.
Zahteva Eko kroga, naj Salonit Anhovo umakne študijo o sežiganju odpadkov v cementarnah, odpira veliko vprašanj. Imajo pravico do interepretacije okoljskih podatkov res samo pooblaščene ustanove? Kje bi morale biti meje teh interpretacij in kje meje pritiskov na okoljske organizacije?
Neveljaven email naslov