Oddaja Kje pa vas čevelj žuli je tokrat drugačna. O sprejemanju drugačnosti govorijo Ali R. Taha, migrant v Sloveniji, Miranda in Aljoša Škarper, par iz Prekmurja, kjer je Aljoša na invalidnem vozičku, Camilo Acosta Mendoza, Kolumbijec, ki je v Evropi postal klovn in Svetlana Slapšak, ki meni, da bi nacionalizem morali zdraviti.

O doživljanju drugačnosti govorijo migrant, par, v katerem je eden izmed partnerjev na vozičku, Kolumbijec, ki je postal klovn, in Svetlana Slapšak, ki meni, da bi nacionalizem morali zdraviti

Medtem ko se je o prostovoljnih vaških stražah, ki v “rojstni deželi ameriške prve dame” patroljirajo vzdolž režilne žice s Hrvaško, razpisala celo ameriška tiskovna agencija, v “liberalni alpski državici, v kateri so bile vaške straže do zdaj nepojmljive”, kot so našo državo označili v AP, še niso povsem utihnili glasovi razuma.

“Treba je razumeti, da je Slovenija majhna država, zato so Slovenci do nje nekoliko zaščitniški.” – Ali R. Taha

Svetlana Slapšak meni, da bi sovražnost in nacionalizem morali zdraviti: “Nacionalizem je neumnost. Je zmeraj ista zgodba – mi smo najboljši, ostali pa slabi.”

“Pod sovraštvom je skrito izkoriščanje. To je del sodobnega kapitalizma. Pri posamezniku gre za psihološki transfer, ki podzavestno ali zavestno prelaga svoje frustracije na kolektiv.” – Svetlana Slapšak

“Sva normalen nenormalen par, ki živi običajno življenje, kot vsi drugi. Invalidski voziček je nekaj običajnega v najini vezi. Ljudje naju sprašujejo neprimerna vprašanja, na primer o najini intimi.” – Miranda in Aljoša Škaper

Camilo Acosta Mendoza je inženir, ki prihaja iz Kolumbije. V Evropo, kjer je postal klovn, je prišel pred sedmimi leti. Nihče nima ene same identitete:

“V Kolumbiji me nimajo več za Kolumbijca, tam me imajo za Slovenca. V Sloveniji me imajo za Kolumbijca. Ko sem s starši, sem še vedno njihov otrok. Ko sem z ženo, sem mož. Tudi s prijatelji imam različne identitete. S prijatelji s fakultete, s katerimi smo skupaj igrali ragbi, nas druži občutek bratstva, s prijatelji tukaj me bolj vežejo narava, klovnovstvo in umetnost.” – Camilo Acosta Mendoza

Camilu se ljudje, ki sovražijo, smilijo: “Ljudje, ki sovražijo, imajo mogoče hude travme. Njihovo sovraštvo kaže na to, da imajo velike težave. Mogoče niso nikoli imeli priložnosti potovati in se zato bojijo vsega, kar prihaja od drugod. Sovražijo zato, ker se bojijo. Na ta način skušajo vzpostaviti občutek varnosti. Tudi pes laja zato, ker se boji. To so zelo prestrašeni ljudje.”

Nekateri v tem strahu vidijo priložnost za krepitev svoje politične moči. Romana Zajec iz Zavoda Apis, kjer skušajo družbeno angažirano umetnostjo uporabljati kot orodje socialne vključenosti, ugotavlja, da so migracije postale orodje političnih manipulacij. “Vse teme, ki so povezane z našimi primarnimi strahovi, so zlorabljene.”

“Spodbujanje nasilja in sovraštva ne bi smelo biti dovoljeno in bi moralo biti pravno regulirano.” – fotografinja Manca Juvan