Dr. Sašo Dolenc o prvem letu koronakrize, cepljenju, testiranju, odpiranju šol in vrtcev, pomembnosti sledenja stikom. Tudi o komuniciranju krize in o lepljivih zgodbah za naše možgane, ki otežujejo boj z epidemijo.

Leto dni mineva od popolne ustavitve kitajskega mesta Wuhan. Enajst milijonov prebivalcev so zaprli v domove in prekinili prometne povezave. Zdelo se je, kot da spremljamo znanstveno-fantastični film v živo, a oddaljena resničnost je postala realnost po vsem svetu. Koronavirus je ustavil tudi Slovenijo.

Dr. Sašo Dolenc je fizik, filozof, publicist in večkrat nagrajeni urednik Kvarkadabre, spletnega portala za tolmačenje znanosti. Zelo aktivno in kritično spremlja in analizira vso dogajanje povezano s koronavirusom, zato je več kot pravi naslov za široko razpravo z distance o tem, kje smo in kam gremo. Pogovarjamo se o prvem letu koronakrize, razlikah med prvim in drugim valom, cepljenju, (hitrem) testiranju, odpiranju šol in vrtcev, pomembnosti sledenja stikom: “To, da nimamo sledljivosti stikov od sredine oktobra lani, je pognalo epidemijo v višave. Dokler ne bo spet mogoče uvesti sledljivosti, moramo celotno državo dojemati kot kužno.”  Tudi o boljšem komuniciranju s strani znanosti, medijev in vlade, nagovarjanju dvomljivcev, nujnem spreminjanju človeških navad in o tem, zakaj je naše slabo intuitivno vrednotenje verjetnosti eden izmed problemov epidemije.

“Napačen komunikacijski pristop je, da državljane stalno nagovarja samo ena oseba. Treba je najti paleto različnih mnenjskih voditeljev. Izraelu je na primer uspelo spremeniti odnos do cepljenja ravno s takšnim premišljenim pristopom. Ljudje delujemo prek zgledov, prek posameznikov, ki jim zaupamo. Mediji seveda morajo nasloviti vsa vprašanja, a hkrati morajo poskrbeti, da se z njihovo pomočjo ne širijo razni miti in neresnice. Gre za zelo lepljive zgodbe za naše možgane.”