Kaj uteleša našo resničnost, ko se svet nasprotij v neizprosnem in brezglavem zagonu po več in več otresa odgovornosti za vse, kar biva in obstaja, je eno izmed pomembnih vprašanj, katerih odgovor se ne zdi enostaven in enoznačen. Postavljali so si ga že od nekdaj in ga najbrž razreševali s pomočjo verovanj v delovanje nadnaravnih, personificiranih sil, ter skozi različne ustvarjalne in umetniške procese. Če naši davni predniki niso razmišljali o posedovanju narave, zasebna lastnina jim ni veliko pomenila, na vzajemno ustvarjanje duhovnega in snovnega sveta, pa so neznane sile delovale sočasno, podnevi in ponoči, v budnem in sanjskem času. Danes smo vklenjeni v okvire ekonomskega determinizma in zapovedanih delitev. Omejeni smo z ozkostjo uma in zmožnostmi lastnega telesa, vse obstoječe in spreminjajoče pa želimo nadzirati in mimo intuitivnega speljati na gotovost racionalnega, medtem ko naravo vidimo le kot možnost vira izkoriščanja, čeprav smo v veliki meri le njen del v kratkem trenutku nečesa mnogo večjega in brezkrajnega. Z zamislimi o celostni anatomiji človeškega telesa in vesolja se pri nas že dlje časa ukvarja Marko Pogačnik, ki je nedavno tega izdal knjigo z naslovom Vesolje človeškega telesa.