Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Tisoč let med padcem zahodnega Rimskega cesarstva in Kolumbovo odpravo, ki je Evropejcem odkrila Ameriko, je dolgo veljalo za mračen srednji vek, za obdobje splošnega somraka civilizacije, omike in umetnosti na stari celini. Ne gledališče ne kiparstvo ne slikarstvo ne arhitektura ne glasba ne književnost srednjega veka naj bi se po sporočilni moči, intelektualni globini ali sublimni lepoti ne mogli meriti s tistim, kar sta nam na teh področjih dali antika in renesansa. Toda če želimo pri tovrstni diskvalifikaciji srednjeveške umetnosti vztrajati še naprej, pomeni, da si moramo trmasto zatiskati oči pred sapo jemajočim iluminiranim rokopisom lindisfarnskega evangelija, pred vrtoglavo eleganco zvonikov katedrale v Kölnu, pred žarečimi vitraži pariške Svete kapele ali pred visceralno grozo pekla na Giottovih padovanskih freskah. Prav tako moramo ostati gluhi za Dantejevo halucinantno potovanje po onstranstvu v Božanski komediji, za goreče hrepenenje po nedosegljivi ženski, ki so jo opevali provansalski trubadurji, ali za angelske harmonije gregorijanskega korala. Zdi se, drugače rečeno, da je napočil čas, da stare, enodimenzionalne predsodke o borni kulturni zapuščini srednjega veka temeljito korigiramo. Toda – kakšen naj bo naš novi pogled na to obdobje? Ali naj nekdanje predstave o srednjeveški temi kratko malo zamenjajo podobe neskaljene svetlobe ali pa bi vendarle bilo bolje ubrati neko srednjo pot? Pri iskanju odgovora nam je lahko v pomoč tudi s slikovnim gradivom bogato opremljena in vseskozi poljudno pisana kulturna zgodovina srednjega veka Marka Trobevška Tisoč let mraka in luči, ki je pred nedavnim izšla pri založbi Modrijan. In prav Marka Trobevška, prevajalca in gimnazijskega učitelja slovenščine, bomo gostili pred mikrofonom tokratnega Kulturnega fokusa.
742 epizod
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Tisoč let med padcem zahodnega Rimskega cesarstva in Kolumbovo odpravo, ki je Evropejcem odkrila Ameriko, je dolgo veljalo za mračen srednji vek, za obdobje splošnega somraka civilizacije, omike in umetnosti na stari celini. Ne gledališče ne kiparstvo ne slikarstvo ne arhitektura ne glasba ne književnost srednjega veka naj bi se po sporočilni moči, intelektualni globini ali sublimni lepoti ne mogli meriti s tistim, kar sta nam na teh področjih dali antika in renesansa. Toda če želimo pri tovrstni diskvalifikaciji srednjeveške umetnosti vztrajati še naprej, pomeni, da si moramo trmasto zatiskati oči pred sapo jemajočim iluminiranim rokopisom lindisfarnskega evangelija, pred vrtoglavo eleganco zvonikov katedrale v Kölnu, pred žarečimi vitraži pariške Svete kapele ali pred visceralno grozo pekla na Giottovih padovanskih freskah. Prav tako moramo ostati gluhi za Dantejevo halucinantno potovanje po onstranstvu v Božanski komediji, za goreče hrepenenje po nedosegljivi ženski, ki so jo opevali provansalski trubadurji, ali za angelske harmonije gregorijanskega korala. Zdi se, drugače rečeno, da je napočil čas, da stare, enodimenzionalne predsodke o borni kulturni zapuščini srednjega veka temeljito korigiramo. Toda – kakšen naj bo naš novi pogled na to obdobje? Ali naj nekdanje predstave o srednjeveški temi kratko malo zamenjajo podobe neskaljene svetlobe ali pa bi vendarle bilo bolje ubrati neko srednjo pot? Pri iskanju odgovora nam je lahko v pomoč tudi s slikovnim gradivom bogato opremljena in vseskozi poljudno pisana kulturna zgodovina srednjega veka Marka Trobevška Tisoč let mraka in luči, ki je pred nedavnim izšla pri založbi Modrijan. In prav Marka Trobevška, prevajalca in gimnazijskega učitelja slovenščine, bomo gostili pred mikrofonom tokratnega Kulturnega fokusa.
Sociologi medijev sicer ugotavljajo, da se v našem času vse bolj krepi moč vizualnih sporočil, toda to še zdaleč ne pomeni, da pišemo manj kakor nekdaj. Prav nasprotno; vneto si pošiljamo e-pisma in sms-sporočila, zavzeto tvitamo, komentiramo in blogamo, na spletnih družabnih omrežjih pa je dobro zasukan stavek seveda eden nepogrešljivih pripomočkov tistih, ki pazljivo oblikujejo oziroma negujejo svoje uporabniške profile. Velik del te pisne produkcije očitno ni namenjen zasebni rabi, ampak stopa v javni prostor. In če so pred desetletji veliko večino javnosti namenjenih sporočil še pred objavo pregledali uredniki in lektorji, je danes povečini edini, ki skrbi za pravopisno ustreznost objavljenega besedila, kar njegov avtor sam. Kolikor pa večina piscev, razumljivo, ni seznanjena z vsemi podrobnostmi in posebnostmi knjižne slovenščine, se v visoko pisno normo vse pogosteje in vse hitreje tihotapijo elementi običajnega, pogovornega jezika. Jezikoslovci te nove elemente seveda skrbno spremljajo in analizirajo ter nekatere izmed njih tudi povzdignejo na raven nove knjižne norme. Kako se pod vplivom novih tehnologij spreminja slovenščina, pa smo preverjali v tokratnem Kulturnem fokusu. Gostja pred mikrofonom je bila dr. Helena Dobrovoljc z Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Kdorkoli je kdaj stal pred poslopjem Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani, se je bržkone vprašal, čemu je njen arhitekt, Jože Plečnik, sicer monumentalno stavbo projektiral tako, da glavni vhod v zgradbo ni s široke in sončne Vegove ulice, kakor bi se zdelo povsem naravno, ampak ga je raje umestil na nekako stransko, majhno, ozko in senčnato Turjaško ulico. Ga je naš največji arhitekt, od čigar smrti zdaj mineva že polnih šestdeset let, v tem primeru kratko malo polomil? – No, bralke in bralci poljudno pisane knjige Simboli v Plečnikovi arhitekturi, ki jo je Andrej Hrausky, ugledni arhitekt in arhitekturni kritik, pred nekaj meseci izdal pri založbi Lili in Roza, se bodo podučili, da je imel Plečnik za svojo odločitev še kako pretehtane argumente, da je torej v njegovi nenavadni, na prvi pogled kontra-intuitivni odločitvi skrit pomen, ki na bolj ali manj ozaveščeni ravni še danes nagovarja uporabnike in obiskovalce NUK-a. In kar velja za knjižnico, velja tudi za večino drugih mojstrovih projektov – Plečnik je namreč, kakor prepričljivo dokazuje Hrausky, utilitarne oziroma funkcionalne aspekte svojih arhitekturnih projektov znal vedno znova zasukati tako, da jih je uspešno dopolnil oziroma nadgradil z globljimi simbolnimi sporočili. Kakšna ta sporočila pravzaprav so, pa smo preverjali v tokratnem Kulturnem fokusu. Gost pred našim mikrofonom je bil prav Andrej Hrausky. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: vhodna vrata v ljubljanski NUK, detajl (Goran Dekleva)
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Nekako med letoma 200 pred in 200 po Kristusu je kitajska država doživela svojo prvo zlato dobo, vladarji iz dinatsije Han pa so v tem času vladali večjemu ozemlju in večjemu številu duš, kakor njim sočasni cesarji v Rimu. Kako zlata je ta doba bila, lahko razmeroma natančno razberemo iz tedanje grobne umetnosti – tako iz same arhitekture orjaških grobnic kakor iz umetelno izdelanih predmetov, ki so jih Kitajci pokopavali s pokojnimi velikaši. Ob tem pa velja še posebej poudariti, da se v teh predmetih ne zrcali le neverjetno tehnično znanje kitajskih arhitektov, kamnosekov, lončarjev, zlatarjev in drugih mojstrov, ampak lahko v njih razbiramo tudi kompleksne sisteme kozmoloških predstav in religioznih verovanj. In prav ta preplet stare kitajske poduhovljenosti in tehnične odličnosti smo vzeli v precep v tokratnem Kulturnem fokusu. Gostja pred mikrofonom je bila sinologinja in umetnostna zgodovinarka dr. Nataša Vampelj Suhadolnik, ki je tej temi posvetila obsežno razpravo V svetu nesmrtnih bitij – grobna umetnost dinastije Han in njena kozmološka zasnova, ki je nedavno ugledala luč sveta pri založbi Filozofske fakultete. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. Na fotografiji je upodobljen kult čaščenja prednikov; rezbarija na kamnu, dinastija Han (Wikipedia)
Ta teden je v Narodnem muzeju Slovenije vrata odprla pregledna razstava Poti samurajev – japonsko orožje in bojevniška kultura na Slovenskem. Obiskovalkam in obiskovalcem se tako ponuja odlična priložnost, da si ogledajo umetelno izdelane meče, bodala, oklepe in šleme, ki so jih v srednjem in zgodnjem novem veku uporabljali pripadniki znamenite japonske vojaške oziroma bojevniške kaste. Pri tem se zdi še posebej zanimivo, da prav vse razstavljene predmete hranijo bodisi naše muzejske institucije bodisi slovenski zasebni zbiralci. Vendar pa razstava še zdaleč ni intrigantna le zato, ker posredno dokazuje, da v zadnjih sto petdesetih letih med Slovenci ni manjkalo zaljubljencev v zgodovino in kulturo dežele vzhajajočega sonca, zaljubljencev, ki so med obema državama stkali številne vezi in na razstavi predstavljene predmete navsezadnje tudi pripeljali v Slovenijo, ampak je pozornosti vredna tudi zato, ker nam omogoča bogat vpogled v prav poseben, z našega gledišča menda precej nenavaden svetovni nazor, ki so si ga samuraji izgradili v teku številnih stoletij. Kako so se torej vrednote, kot so čast, poslušnost, dolžnost, asketizem in samožrtvovanje, strnile v samurajevo vdano pripravljenost umreti in kako je bil ta samurajski prezir do smrti zlorabljen v kontekstu japonskega imperializma v dvajsetem stoletju, smo preverjali v tokratnem Kulturnem fokusu. Gosta pred mikrofonom sta bila zgodovinar dr. Tomaž Lazar, avtor razstave Poti samurajev, in japonolog dr. Luka Culiberg z Oddelka za azijske študije ljubljanske Filozofske fakultete. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. Na fotografiji: utrinek z razstave Poti samurajev v Narodnem muzeju Slovenije (Goran Dekleva)
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
V tokratnem Kulturnem fokusu govorimo o slikarju Tonetu Kralju. V knjigi Tone Kralj in prostor meje, njen avtor, dr. Egon Pelikan, predstojnik Inštituta za zgodovinske študije pri koprskem Znanstveno-raziskovalnem središču, osvetli razmeroma slabo poznano poglavje Kraljevega ustvarjanja. Pelikan je pod drobnogled vzel kakih 50 primorskih cerkva, ki jih je umetnik v celoti ali vsaj deloma poslikal med letoma 1921 in 1945, v času torej, ko je bila Primorska pod Italijo, in pokazal, da je Kralj tako rekoč pred nosom fašističnih oblasti dobri dve desetletji pogumno in sistematično ustvarjal freske, na katerih so sicer zlahka prepoznavni, klasični svetopisemski prizori in motivi uslikani tako, da tradicionalno versko vsebino spajajo z antifašističnimi, slovensko domoljubnimi sporočili. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. Na sliki: Križev pot; freska v župnijski cerkvi sv. Martina v Hrenovicah, 1942/43; Foto: Goran Dekleva
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Sodobni argentinski pisatelj in esejist Alberto Manguel v delu Knjižnica ponoči zatrjuje, da celotno intelektualno stremljenje zahodne civilizacije od njenih najzgodnejših začetkov pa do danes pravzaprav simbolizirata dve legendarni zgradbi – v mislih ima svetopisemski babilonski stolp na eni strani in aleksandrinsko knjižnico na drugi. Po Manguelovi interpretaciji je babilonski stolp stal »kot dokaz naše vere v enotnost vesolja«, medtem ko je knjižnica v Aleksandriji zrasla, »da bi dokazala nasprotno – da je vesolje osupljivo raznoliko, vendar se v njegovi raznolikosti skriva red«. K temu pa Manguel dodaja še tele misli: »[A]leksandrinska knjižnica […] si je prizadevala najti skladnjo, ki bi vsaki besedi, vsaki tablici, vsakemu zvitku dodelila njegovo razsvetljujoče in nepogrešljivo mesto. Nedoločna, veličastna, vselej prisotna se nam zamolčana arhitektura te neskončne knjižnice še vedno prikazuje v sanjah o vesoljnem redu. Podobnega dosežka ni bilo nikoli več, čeprav so njeno osupljivo ambicijo skušale posnemati tudi druge knjižnice (s spletom vred). V zgodovino sveta se je vpisala kot edini prostor, ustanovljen z namenom, da bi zabeležil vso preteklost in prihodnost, ki bi mogel predvideti in shraniti tudi kroniko lastnega uničenja in vstajenja«. Manguel piše poetično in vzneseno, o tem ni dvoma, zato mu lahko oprostimo, če v naprezanju zarisati splošni civilizacijski, simbolni, morda že kar metafizični pomen aleksandrinske in prek nje pravzaprav kar vseh knjižnic sveta priročno pozablja, da knjižnica v Aleksandriji ni bila ne prva ne zadnja knjižnica antičnega sveta, ampak je bila le člen v verigi hranjenja, reprodukcije in širitve znanja, ki vodi od začetkov zgodovine do srednjega veka in naprej proti sodobnosti. Antični del te verige smo si podrobneje ogledali v tokratnem Kulturnem fokusu. Pri tem nam je bil v pomoč latinist in grecist, predavatelj na oddelku za klasično filologijo ljubljanske Filozofske fakultete, dr. Matej Hriberšek. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: pročelje antične knjižnice v Efezu (Wikimedia Commons)
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Lani so pri znameniti knjižni zbirki Zbranih del slovenskih pesnikov in pisateljev začeli izdajati še specializirano podzbirko, ki prinaša ključna, pogosto avtorsko anonimna dela starejšega slovenskega slovstva. Kot prvi zvezek te podzbirke je konec minulega leta luč sveta ugledal Kapelski pasijon, bržčas eno najpomembnejših dramskih besedil, napisanih v slovenskem jeziku pred 19. stoletjem, ki pa se zdi še posebej zanimivo, ker je bilo odkrito zelo pozno, pred komaj kakimi tremi desetletji, v času torej, ko smo utemeljeno mogli sklepati, da naši literarni zgodovinarji poznajo že vsa besedila, ki so se nam iz stoletij pred Linhartom in Vodnikom sploh ohranila. No, med platnice znanstveno-kritične izdaje Kapelskega pasijona – tako poimenovanega, ker je nastal v Železni Kapli na avstrijskem Koroškem – smo pokukali v tokratnem, velikonočnem Kulturnem fokusu. To se zdi še posebej primerno, pač glede na to, da je Kapelski – kakor pravzaprav sleherni drug pasijon – tesno povezan s starimi, iz srednjega veka izhajajočimi praznovanji velike noči. Za kaj torej gre v Kapelskem pasijonu in kakšno mesto ta tekst navsezadnje zavzema v zgodovini slovenske književnosti, bomo preverjali v pogovoru z literarnim znanstvenikom, dr. Matijo Ogrinom, ki je skupaj z dr. Erichom Prunčem pričujoče besedilo tudi uredil in pripravil za objavo. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. Na fotografiji: Simon iz Cirene pomaga Jezusu nositi križ (avtor fotogtrafije: Lawrence OP, Flickr)
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Umetniška ustvarjalnost poznih šestdesetih in zgodnjih sedemdesetih let prejšnjega stoletja – pa naj gre za literaturo, glasbo, gledališče ali film – dandanes ni le, rečeno z Milanom Jesihom, zanesljivi predmet nostalgije, ampak obenem tudi objekt precej nesramežljivega občudovanja in poveličevanja. Pa tu najbrž ne gre za nekakšno nekritično, slepo potrebo po mitizaciji za vsako ceno, temveč za spoznanje, da sta bili ambicija in vizija umetnikov pred štirimi, petimi desetletji resnično precej brezkompromisni, radikalni in osupljivi, včasih sicer nemara donkihotski, a vendar – ali pa prav zato – že kar herojski. Dober zgled nam v tem smislu ponuja ustvarjalnost legendarnega ljubljanskega eksperimentalnega gledališča Pekarna. Njegovo zgodbo, ki se je odvila med letoma 1971 in 1978, je pred nedavnim v knjigi Gledališče Pekarna : rojstvo gledališča iz duha svobode, ki je izšla v založbi Mestnega gledališča ljubljanskega, popisal eden njegovih dveh soustanoviteljev, sicer nekdanji direktor Slovenskega gledališkega muzeja pa pesnik, dramatik in ta čas tudi predsednik Društva slovenskih pisateljev, Ivo Svetina. Zakaj Pekarne preprosto ni mogoče pozabiti, kakšno mesto zavzema v zgodovini slovenske gledališke umetnosti in kako bi njene lekcije na ploden način mogli uporabiti današnji ustvarjalci, smo v pogovoru Ivom Svetino preverjali v tokratnem Kulturnem fokusu, ki ga je pripravil Goran Dekleva. na fotografiji: logotip gledališča Pekarna, ki ga je oblikoval Matjaž Vipotnik (foto - Goran Dekleva)
Je bil Samuel Beckett irski ali francoski pisatelj? – Rodil se je v Dublinu in svoje prve literarne uspehe izpisal v angleščini, toda nedolgo po drugi svetovni vojni se je za stalno naselil v Parizu in začel pisati v francoščini, v kateri je navsezadnje ustvaril svoja najslavnejša, najpomembnejša dela – od drame Čakajoč na Godota do romana Neimenljivi. Kaj pa neki drug nobelovec, Thomas Stearns Eliot? – Rodil se je v St. Louisu v Združenih državah, toda že od začetka prve svetovne vojne je živel v Angliji, tam napisal vsa svoja ključna dela, od Puste dežele do Štirih kvartetov, nazadnje pa je sprejel še britansko državljanstvo in stopil v anglikansko Cerkev. In kaj reči o še tretjem nobelovcu, Eliasu Canettiju, ki se je rodil v judovsko sefardsko družino v Bolgariji, se še mlad selil po Švici, Nemčiji in Avstriji, tam začel pisati v nemščini, po anšlusu pa se nastanil v Angliji in postal britanski državljan? – Več kot očitno je, da nacionalna identiteta človeku še zdaleč ni položena že v zibko, ampak je produkt tako posameznikovih individualnih izbir in odločitev kakor slepe sile zgodovine. In kakor dokazujejo omenjeni trije Nobelovi nagrajenci, tudi pisatelj, ki zamenja en nacionalni kontekst za drugega, še vedno lahko piše eksistencialno zavezujočo, univerzalno veljavno literaturo. Toda do te poante bi se komaj dokopali, če bi za merilo vzeli zgodbo enega izpovedno najmočnejših slovenskih pesnikov 19. stoletja, Stanka Vraza, ki danes slej ko prej velja za narodnega odpadnika, saj se je v zadnjem desetletju življenja uveljavil kot eden vodilnih predstavnikov hrvaške romantike. Je leta 2017 naposled nastopil čas, da Stanka Vraza na drugačen, bolj afirmativen način vpišemo v kulturno zgodovino našega prostora – ali pa se nacionalističnim izključevanjem še naprej ni mogoče odpovedati? – To vprašanje smo pretresali v tokratnem Kulturnem fokusu. Pred mikrofonom smo gostili dr. Andraža Ježa z Inštituta za slovensko literaturo in literarne vede pri ZRC SAZU, ki je problematiki, povezani z Vrazom, posvetil še svežo knjigo Stanko Vraz in nacionalizem: od narobe Katona do narobe Prešerna. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Stanko Vraz (portret je naslikal Mihael Stroj)
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
V zadnjih nekaj letih se v znanosti vse odločneje uveljavlja spoznanje, da je homo sapiens s svojim raznolikim delovanjem pričel tako korenito, tako trajno, tako daljnosežno vplivati na naravne procese na našem planetu, da bomo vsak hip morali začeti govoriti o povsem novi geološki dobi – o antropocenu. Pa tu ne gre samo za podnebne spremembe, se pravi za povečevanje deleža ogljikovega dioksida v zraku, za spreminjanje padavinskega režima in globalni dvig temperatur v atmosferi in oceanih, ampak vsaj še za človekov vpliv na biotsko raznolikost, na rušenje notranjega ravnovesja v tako rekoč vseh ekosistemih na planetu in, če samo pomislimo na izginotje Aralskega jezera, vse bolj tudi na neizbrisljive geomorfološke spremembe Zemljinega površja. V tem smislu so pred nedavnim znanstveniki sporočili, da bi do konca tega stoletja – v procesu, ki se ge je oprijelo precej zlovešče ime: šesto množično izumiranje – utegnila izginiti polovica vseh živalskih in rastlinskih vrst. Jasno je, da je v tem kriznem položaju ogrožena vsaj prihodnost civilizacije če ne že kar človeške vrste v obče. In vendar ni videti, da bi se bilo človeštvo danes dejansko pripravljeno soočiti z nastalim položajem. Znanstveniki sicer res opozarjajo, toda karavana posebnih politično-kapitalskih interesov gre, po vsem sodeč, mirno dalje po svoji poti. Znanstveniki, drugače rečeno, potrebujejo pomoč. Nekaj bi jim je nemara lahko ponudili umetniki najrazličnejših profilov in ustvarjalnih praks, ki bi z novimi, drugačnimi umetninami, zdaj podloženimi z zavedanjem o skrajnih nevarnostih, ki jih prinaša antropocen, nagovorili posameznike in posameznice v njihovem kar najbolj subjektivnem, najbolj notranjem dojemanju sveta. Toda – kako bi bila taka umetnost, umetnost v dobi antropocena, sploh videti? Kako bi učinkovala? Kako naj bi konstituirala svoje občinstvo? Bi bila njena smoter in domet že scela zaobsežena v konkretnem ekološkem angažmaju? – Nekaj odgovorov na ta vprašanja slej ko prej ponuja umetniška instalacija Sonoseizmična Zemlja, ki je od konca februarja na ogled v prostorih Aksiome, ljubljanskega Zavoda za sodobne umetnosti. Kot avtorici se pod Sonoseizmično Zemljo podpisujeta ustvarjalki Saša Spačal in Ida Hiršenfelder. Slednja, sicer tudi kuratorka in kritičarka za intermedijsko umetnost, je bila tudi gostja tokratnega Kulturnega fokusa. Z njo se je pogovarjal Goran Dekleva. na fotografiji: Saša Spačal in Ida Hiršenfelder - Sonoseizmična Zemlja (avtor fotografije: Janez Janša/Aksioma)
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Neveljaven email naslov