Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Zakaj bi si slovenski likovni ekspresionizem zaslužil, da naposled stopi iz sence impresionizma
Med vsemi »izmi«, ki so razgibavali likovno ustvarjalnost od zadnje tretjine devetnajstega stoletja do danes, je na Slovenskem bržkone najbolj prepoznaven, najbolj priljubljen, najvišje cenjen – impresionizem, se pravi umetnost vtisa, ki ga na umetnika napravi njegova neposredna okolica. Zdi se celo, da v primerjavi z impresionizmom vse druge slikarske šole, tokovi in smeri ostajajo nekako ob strani in v senci. Vzemimo, na primer, nekoliko mlajšo likovno usmeritev, ki bi jo na neki način smeli označiti za nasprotje, za inverzijo impresionizma – ekspresionizem, umetnost izraza, pri kateri, se zdi, ustvarjalec upodablja, kar ga obdaja, izhajajoč v prvi vrsti iz svoje lastne čustvene in miselne naravnanosti oziroma predispozicioniranosti.
Ekspresionizem je bil v marsičem ključna likovna usmeritev v drugem in v tretjem desetletju slovenskega dvajsetega stoletja, njegovi osrednji protagonisti – od Božidarja Jakca do bratov Kralj – so nam razmeroma dobro znani, a med njihovimi deli kakor da ni nobene Škofje Loke v snegu, nobenega Kola, nobenega Sejalca, nobene resnično ikonične slike. Pa je to res? Lahko ekspresionizem resnično pomanjšamo na raven opombe v našem spominu? Res smemo pristati na takšnole, prostovoljno siromašenje kolektivne kulturno-umetniške zavesti?
K ponovnemu premisleku o pomenu ekspresionizma nas vabi razstava Obrazi ekspresionizma / Odtisi duha, ki je konec pomladi odprla vrata v Kostanjevici na Krki, v tamkajšnji Galeriji Božidarja Jakca. Pri tem se zdi še posebej dobrodošlo, da sta avtorja razstave, Goran Milovanović in Robert Simonišek, dela slovenskih ekspresionistov postavil ob bok stvaritev, ki so sočasno nastale v Avstriji, Nemčiji in na Češkem, v deželah torej, kjer ekspresionizem cenijo bolj kakor pri nas. Zato se v tokratnem Kulturnem fokusu sprašujemo, kakšno mesto pripada slovenskemu ekspresionizmu v evropskem kontekstu in kako bi bilo potrebno korigirati mesto, ki mu gre v našem nacionalnem kulturnem spominu. Naša gosta pred mikrofonom: Goran Milovanović, direktor Galerije Božidarja Jakca, in umetnostni zgodovinar, dr. Robert Simonišek.
738 epizod
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Zakaj bi si slovenski likovni ekspresionizem zaslužil, da naposled stopi iz sence impresionizma
Med vsemi »izmi«, ki so razgibavali likovno ustvarjalnost od zadnje tretjine devetnajstega stoletja do danes, je na Slovenskem bržkone najbolj prepoznaven, najbolj priljubljen, najvišje cenjen – impresionizem, se pravi umetnost vtisa, ki ga na umetnika napravi njegova neposredna okolica. Zdi se celo, da v primerjavi z impresionizmom vse druge slikarske šole, tokovi in smeri ostajajo nekako ob strani in v senci. Vzemimo, na primer, nekoliko mlajšo likovno usmeritev, ki bi jo na neki način smeli označiti za nasprotje, za inverzijo impresionizma – ekspresionizem, umetnost izraza, pri kateri, se zdi, ustvarjalec upodablja, kar ga obdaja, izhajajoč v prvi vrsti iz svoje lastne čustvene in miselne naravnanosti oziroma predispozicioniranosti.
Ekspresionizem je bil v marsičem ključna likovna usmeritev v drugem in v tretjem desetletju slovenskega dvajsetega stoletja, njegovi osrednji protagonisti – od Božidarja Jakca do bratov Kralj – so nam razmeroma dobro znani, a med njihovimi deli kakor da ni nobene Škofje Loke v snegu, nobenega Kola, nobenega Sejalca, nobene resnično ikonične slike. Pa je to res? Lahko ekspresionizem resnično pomanjšamo na raven opombe v našem spominu? Res smemo pristati na takšnole, prostovoljno siromašenje kolektivne kulturno-umetniške zavesti?
K ponovnemu premisleku o pomenu ekspresionizma nas vabi razstava Obrazi ekspresionizma / Odtisi duha, ki je konec pomladi odprla vrata v Kostanjevici na Krki, v tamkajšnji Galeriji Božidarja Jakca. Pri tem se zdi še posebej dobrodošlo, da sta avtorja razstave, Goran Milovanović in Robert Simonišek, dela slovenskih ekspresionistov postavil ob bok stvaritev, ki so sočasno nastale v Avstriji, Nemčiji in na Češkem, v deželah torej, kjer ekspresionizem cenijo bolj kakor pri nas. Zato se v tokratnem Kulturnem fokusu sprašujemo, kakšno mesto pripada slovenskemu ekspresionizmu v evropskem kontekstu in kako bi bilo potrebno korigirati mesto, ki mu gre v našem nacionalnem kulturnem spominu. Naša gosta pred mikrofonom: Goran Milovanović, direktor Galerije Božidarja Jakca, in umetnostni zgodovinar, dr. Robert Simonišek.
V oddaji Kulturni fokus nas bo tokrat zanimalo, kakšna približno so merila za pravo ravnanje človeka v stvarstvu, v družbi z drugimi živimi bitji. Morda Biblija nudi kake konkretne podlage v obliki napotkov, vsaj v odnosu do živali, saj je človek njihov gospodar in varuh? Ali razloge za legalizacijo človekocentričnosti lahko iščemo tudi v svetih spisih?
Enolična globalna kultura, ki je vse manj uglašena s človekom in z naravo, se vsiljuje tudi našemu grajenemu prostoru, spodjeda identiteto krajev in spreminja poseljeno krajino.
Kako so se v času med sredino 3. in začetkom 7. stoletja spremenile rimske naselbine – od najmanjših vasi do največjih mest – v širokem prostoru med Jadranom in Donavo, med vzhodnimi Alpami in Črnim morjem?
Kakšno pot je slovenska dramatika prehodila v času, ki Ivana Cankarja ločuje od Simone Semenič?
Nemški vitezi, ki so v visokem srednjem veku začeli pisati pesmi, v katerih so opevali presežno telesno in duhovno lepoto žensk, so si pravzaprav izmislili to, čemur danes rečemo romantično ljubezensko koprnenje
Nekdaj, ko smo bili mi Slovenci še del večje, avstro-ogrske države, so včasih naši, sicer redki znani popotniki, z ljudmi imperialističnega in kolonialističnega Zahoda delili pokroviteljski in superioren odnos, kot so menili, do nerazvitega in statičnega Orienta, v katerega sta jih največkrat vodila avanturizem in radovednost. Naj je šlo za misijonarje, politike, diplomate, znanstvenike ali druge, pa se vseeno niso vsi ujeli v past prevladujočega evolucionističnega mišljenja.
Otroštvo in otroci niso bili vedno center pozornosti pri odraslih, velikokrat zaradi velike smrtnosti med njimi. To ne pomeni, da se njihovi vzgoji in izobrazbi - če so bili starši le dovolj premožni in navadno tudi visokega stanu - niso izdatno posvečali. Plemenit duh v zdravem telesu je, kot vemo, pomenil kulturno civilizacijsko normo in doseganje najvišjega smisla v grški antiki.
To pomlad mineva 70 let od rojstva velikega novosadskega kantavtorja, čigar umetnost je, nedotaknjena, preživela tudi krvavi razpad jugoslovanske države
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Petoviona – kakor se je v antiki imenoval Ptuj – je bila v času principata eno največjih in najpomembnejših rimskih mest onkraj obal Sredozemlja
Čemu današnji antropologi in antropologinje prisluškujejo utripanju lastnih teles in premenam svojih misli med hojo, če pa v bistvu hočejo raziskati, kako živijo in kako si to življenje osmišljajo neki drugi ljudje?
Naš predstavni svet si ne more več zamisliti neskončnosti vsega, kar je lahko umetna inteligenca, saj se lahko spreminja brez naših navodil, v skladu z lastnimi življenjskimi principi
"Agresija in nasilje nimata istega položaja. Nasilje preči meje drugega, zakaj potem za napad na drugo državo uporabljamo besedo agresija?"
Kako dobrih 2400 let po nastanku Sofoklejeve znamenite tragedije razumeti zagonetno ravnanje glavne junakinje?
Bogata in raznovrstna zbirka Tehniškega muzeja Slovenije, ki prav letos praznuje 70. obletnico delovanja, zgovorno priča o naši preteklosti
Od smrti genialnega Španca – prav mogoče največjega slikarja 20. stoletja – mineva natanko pol stoletja
Pred 170. leti se je rodil nizozemski slikar Vincent van Gogh, nesojeni pastor, a zato zelo velik umetnik, ki je za časa življenja prodal le eno sliko.
Cirkus je bil nekdaj medij, ki je občinstvo oskrboval z modeli spolne, rasne in razredne pripadnosti, vsaj dokler mu tega poslanstva ni speljala kinematografija.
Sinologinja in filozofinja Jana S. Rošker prepričljivo dokazuje, da se pomembne humanistične ideje in koncepti niso razvili le v evropski, ampak tudi v kitajski intelektualni tradiciji
Eden izmed ključev leži v vsemogočni naravi, so modrovali evgeniki, nadaljevali pa z mislijo, da je človek določil samega sebe tudi ob pomoči naravoslovja, z medicino pa bo obvladoval njeno slepo vsemogočnost, tako da naravna selekcija, ki daje prednost bolj prilagodljivim, ne bo edini upravičeni izbor.
Neveljaven email naslov