Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Kako so etični ideali japonskega fevdalnega bojevniškega razreda pomagali ogreti deželo vzhajajočega sonca za moderno ekspanzionistično vojno
Japonska civilizacija je v zakladnico univerzalne kulture pridodala številne unikatne umetnine, specifične kulturne prakse in samonikle miselne tradicije – od urejanja ikeban do filmov Akire Kurosawe, od veselega prepevanja na karaokah do tako imenovane estetike wabi-sabi, ki najdeva lepoto v vsem, kar je nestalno in nepopolno. Sredi bogastva te kulturne zapuščine pa najdemo tudi nekaj elementov, ki danes upravičeno budijo izrazito ambivalentna čustva. V tem smislu kaže na prvem mestu omeniti tako imenovano pot bojevnika, se pravi: bušido ali samurajski kodeks časti. Gre namreč za skupek življenjskih načel oziroma vodil, ki je japonsko družbo pomagal ogreti za krvave, imperialistične vojne, ki jih je dežela vzhajajočega sonca vodila od konca 19. do srede 20. stoletja. In vendar bušido ni nekakšen japonski Mein Kampf, ni, drugače rečeno, dokument čistega zla, ampak je notranje protisloven proizvod družbeno-političnih, zgodovinskih in kulturnih silnic, ki so vredne natančne analize. In natanko takega projekta so se lotili na Oddelku za azijske študije na ljubljanski Filozofski fakulteti ter pred nekaj tedni izdali obsežen zbornik Bushido in transformation, se pravi: Bušido v preobrazbi. Do kakšnih izsledkov so se navsezadnje dokopali, preverjamo v tokratnem Kulturnem fokusu. Naš gost: japonolog in sociolog dr. Luka Culiberg, ki je za omenjeni zbornik poskrbel po uredniški plati.
741 epizod
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Kako so etični ideali japonskega fevdalnega bojevniškega razreda pomagali ogreti deželo vzhajajočega sonca za moderno ekspanzionistično vojno
Japonska civilizacija je v zakladnico univerzalne kulture pridodala številne unikatne umetnine, specifične kulturne prakse in samonikle miselne tradicije – od urejanja ikeban do filmov Akire Kurosawe, od veselega prepevanja na karaokah do tako imenovane estetike wabi-sabi, ki najdeva lepoto v vsem, kar je nestalno in nepopolno. Sredi bogastva te kulturne zapuščine pa najdemo tudi nekaj elementov, ki danes upravičeno budijo izrazito ambivalentna čustva. V tem smislu kaže na prvem mestu omeniti tako imenovano pot bojevnika, se pravi: bušido ali samurajski kodeks časti. Gre namreč za skupek življenjskih načel oziroma vodil, ki je japonsko družbo pomagal ogreti za krvave, imperialistične vojne, ki jih je dežela vzhajajočega sonca vodila od konca 19. do srede 20. stoletja. In vendar bušido ni nekakšen japonski Mein Kampf, ni, drugače rečeno, dokument čistega zla, ampak je notranje protisloven proizvod družbeno-političnih, zgodovinskih in kulturnih silnic, ki so vredne natančne analize. In natanko takega projekta so se lotili na Oddelku za azijske študije na ljubljanski Filozofski fakulteti ter pred nekaj tedni izdali obsežen zbornik Bushido in transformation, se pravi: Bušido v preobrazbi. Do kakšnih izsledkov so se navsezadnje dokopali, preverjamo v tokratnem Kulturnem fokusu. Naš gost: japonolog in sociolog dr. Luka Culiberg, ki je za omenjeni zbornik poskrbel po uredniški plati.
O velikem slovenskem umetniku, ki je menil, da imamo vsi v sebi potencial Leonarda ali Einsteina, vendar se mu le redki posvečajo.
Monumentalni Eseji velikega francoskega misleca in pisca 16. stoletja nam razkrivajo podobo novega, moderni dobi pripadajočega človeka, ki ne zaupa ne avtoriteti svetih ne avtoriteti filozofskih besedil, ampak hoče predvsem misliti s svojo glavo
Ljubezenska simbolika je jezik, ki ga znamo zelo dobro brati, vsaj znotraj svojega kulturnega sistema, čeprav fenomeni ljubezni niso univerzalen jezik. Ponekod je bila podvržena in je še patriarhalnim strukturam, drugod je razumevana skozi spolnost.
Živimo v času, ko nekateri poklici, ki so se uveljavili kot tradicionalni, počasi izginjajo. Poročilo, ki obravnava zaposlovanje v Združenih državah Amerike (primerjalno je narejeno za leti 1910 in 2000), ugotavlja, da je število delavcev v gospodinjskih dejavnostih, kmetijski dejavnosti in v industriji, dramatično upadllo, obenem pa se je v tem času število t.i. strokovnih, menedžerskih, pisarniških, trgovskih in storitvenih delavcev potrojilo. Kot lahko beremo v knjigi antropologa Davida Graeberja, je med njimi precej takih, ki so neproduktivni, vendar zelo dobro plačani.
Od kod neustavljiva privlačnost znanstveno-fantastične sedme umetnosti in kaj so v tem kontekstu v zadnjem stoletju pomembnega pridodali Rusi?
Od 17. do 19. stoletja je Yoshiwara, rdeča četrt v Tokiu, navdihovala slikarje, literate in gledališčnike in tako postala nekakšen epicenter tamkajšnje meščanske kulture, ta pa je sčasoma prodrla med vse sloje japonske družbe in jih trdno povezala med seboj
S svetovno uglednim filozofom o modernistični literaturi Marcela Prousta, Jamesa Joycea, Franza Kafke in Samuela Becketta
Z jezikoslovcem in etimologom Markom Snojem o imenih slovenskih psov in še vsem drugem, kar v našem jeziku laja, maha z repom in tačko da
Bili so časi, ko se napisane besede in narisane podobe v glavah niso mešale, se teple, na svoj način pogovarjale ali ustvarjale oblike sožitja ...
Aristotelova ekonomska misel v delu Ekonomija - avtorstvo tega dela je verjetno kolektivno, ali pa je miselni produkt enega izmed njegovih neznanih učencev - se ukvarja predvsem z urejanjem domačega gospodarstva pa tudi financ na ravni države oz. polis.
V oddaji Kulturni fokus nas zanima, kako naš pogled na svet, spomine in spoznanja oblikujejo čuti. Najprej: glavni dotik s planetom, na katerem živimo, je hoja.
Marta Verginella: v drugi polovici 19. stoletja je postalo jasno, da bo slovensko nacionalno gibanje uspešno le, če bo ženskam pomagalo do izobrazbe in olajšalo njihovo aktivno udejstvovanje v družbeno-kulturnem prostoru
V Berlinu se je, zahvaljujoč divjim nočnim klubom, alternativnim umetnostnim praksam, levičarskemu aktivizmu in nizkim najemninam, oblikovala posebna mestna kultura, ki si jo želijo izkusiti mladi odrasli z vsega sveta
Zakaj upodobitve volkov, lisic, medvedov in drugih živali v ljudskem slovstvu niso tako nedolžne, kot se zdijo na prvi pogled?
Prosto po Tolstoju: Evropski projekti so nesrečni vsak po svoje.
Kako se v približno 650 let stari uprizoritveni tradiciji iz dežele vzhajajočega sonca povezujejo in prepletajo igra, glasba in ples?
Najbrž prvi svetovno pomembni ameriški pisatelj in filozof, ki nam je zapustil prelomno misel, da se ohranitev sveta skriva v divjosti
Z muzikologom dr. Gregorjem Pompetom o tem, kako je opera v 19. stoletju postala osrednja in množično obiskana umetniška zvrst, kako so se skozi to spreminjale njene značilnosti ter kakšno vlogo je igrala v takratni družbi
Ljudje so se z mozaiki ukvarjali že od dni, ko so oblikovali in gradili prve civilizacije. Poznali so jih tako v Mezopotamiji kot v Mikenah, v klasičnem starogrškem obdobju, grški in rimski antiki, vse do zgodnjekrščanskega obdobja.
Ljudje se velikokrat sprašujemo, kako dobro živeti, v materialnem in duhovnem smislu. Kako sploh zaživeti modrost bivanja, kot avtonomni ljudje, ki ne potrebujejo vsakodnevnih pridig in se ne podrejajo višjim instancam? Namesto hierarhičnega sveta bi najprej seveda morali ustvariti boljšo skupnostno horizontalo v socialno uravnoteženem in uravnovešenem svetu. Tudi znotraj krščanske etike, teologije in filozofije so že pred stoletji vznikale podobne zamisli, ki pa znotraj svojih dob niso doživele uspešnega odmeva v praksi, njihovi snovallci in idejni vodje pa so bili navadno preganjani. Poleg tega so teološko srenjo evropskega in ameriškega Zahoda sestavljali predvsem starejši, neporočeni moški brez otrok, ki so teologijo pisali brezčutno v dobesednem pomenu tega; o čutnosti in telesnosti sploh niso razmišljali. Danes se mnoge ortodokne predpostavke znotraj krščanstva rušijo in mehčajo. Ali to pomeni, da se etos krščanstva spreminja na univerzalnem in globalnem nivoju? In smo zares stopili v dobo postkrščanstva, ki ima nalogo, da se odpre vsem različnostim v človeški in živalski populacij in aktivno podpre prizadevanja za rešitev ekološke krize sveta ter kritično naslovi neenakopravnost in neenakost, ki ju ustvarja ekonomsko politični režim kapitalizma.
Neveljaven email naslov