Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Kako so etični ideali japonskega fevdalnega bojevniškega razreda pomagali ogreti deželo vzhajajočega sonca za moderno ekspanzionistično vojno
Japonska civilizacija je v zakladnico univerzalne kulture pridodala številne unikatne umetnine, specifične kulturne prakse in samonikle miselne tradicije – od urejanja ikeban do filmov Akire Kurosawe, od veselega prepevanja na karaokah do tako imenovane estetike wabi-sabi, ki najdeva lepoto v vsem, kar je nestalno in nepopolno. Sredi bogastva te kulturne zapuščine pa najdemo tudi nekaj elementov, ki danes upravičeno budijo izrazito ambivalentna čustva. V tem smislu kaže na prvem mestu omeniti tako imenovano pot bojevnika, se pravi: bušido ali samurajski kodeks časti. Gre namreč za skupek življenjskih načel oziroma vodil, ki je japonsko družbo pomagal ogreti za krvave, imperialistične vojne, ki jih je dežela vzhajajočega sonca vodila od konca 19. do srede 20. stoletja. In vendar bušido ni nekakšen japonski Mein Kampf, ni, drugače rečeno, dokument čistega zla, ampak je notranje protisloven proizvod družbeno-političnih, zgodovinskih in kulturnih silnic, ki so vredne natančne analize. In natanko takega projekta so se lotili na Oddelku za azijske študije na ljubljanski Filozofski fakulteti ter pred nekaj tedni izdali obsežen zbornik Bushido in transformation, se pravi: Bušido v preobrazbi. Do kakšnih izsledkov so se navsezadnje dokopali, preverjamo v tokratnem Kulturnem fokusu. Naš gost: japonolog in sociolog dr. Luka Culiberg, ki je za omenjeni zbornik poskrbel po uredniški plati.
738 epizod
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Kako so etični ideali japonskega fevdalnega bojevniškega razreda pomagali ogreti deželo vzhajajočega sonca za moderno ekspanzionistično vojno
Japonska civilizacija je v zakladnico univerzalne kulture pridodala številne unikatne umetnine, specifične kulturne prakse in samonikle miselne tradicije – od urejanja ikeban do filmov Akire Kurosawe, od veselega prepevanja na karaokah do tako imenovane estetike wabi-sabi, ki najdeva lepoto v vsem, kar je nestalno in nepopolno. Sredi bogastva te kulturne zapuščine pa najdemo tudi nekaj elementov, ki danes upravičeno budijo izrazito ambivalentna čustva. V tem smislu kaže na prvem mestu omeniti tako imenovano pot bojevnika, se pravi: bušido ali samurajski kodeks časti. Gre namreč za skupek življenjskih načel oziroma vodil, ki je japonsko družbo pomagal ogreti za krvave, imperialistične vojne, ki jih je dežela vzhajajočega sonca vodila od konca 19. do srede 20. stoletja. In vendar bušido ni nekakšen japonski Mein Kampf, ni, drugače rečeno, dokument čistega zla, ampak je notranje protisloven proizvod družbeno-političnih, zgodovinskih in kulturnih silnic, ki so vredne natančne analize. In natanko takega projekta so se lotili na Oddelku za azijske študije na ljubljanski Filozofski fakulteti ter pred nekaj tedni izdali obsežen zbornik Bushido in transformation, se pravi: Bušido v preobrazbi. Do kakšnih izsledkov so se navsezadnje dokopali, preverjamo v tokratnem Kulturnem fokusu. Naš gost: japonolog in sociolog dr. Luka Culiberg, ki je za omenjeni zbornik poskrbel po uredniški plati.
Buda je pred mnogimi stoletji rekel, da imajo besede moč tako uničevati kakor zdraviti. No, v tokratnem Kulturnem fokusu smo se posvetili predvsem vprašanju, kako besede uničujejo. Pogovarjali smo se namreč o eni najpomembnejših knjig nemškega dvajsetega stoletja, o delu LTI – Lingua Tertii Imperii Victorja Klempererja, v katerem je ta nemški Jud in filolog natančno in stvarno popisal, kaj se je pravzaprav dogajalo z nemškim jezikom v času nacizma. Kako je lahko besedna zveza »divji fanatizem« dobila pozitiven pomen? Kako se je beseda »umor« lahko skrila za sintagmo »posebna obravnava«? In zakaj so umikanje svoje vojske na vzhodni fronti Nemci imenovali za »zmagoviti sunek nazaj«? – O tovrstnem izkrivljanju vsakdanje govorice, o izkrivljanju, ki je pomagalo ljudi narediti manj občutljive, bolj surove, svet pa pahniti v vojno, smo se pogovarjali s politologinjo, dr. Vlasto Jalušič, ki je še svežemu slovenskemu prevodu Klempererjeve knjige - ta je izšla pri založbi /cf. - pripisala spremno besedo. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Ni veliko ustvarjalcev, ki bi bili ob svojem času bolj temeljito pohujšali dolino Šentflorjansko, kakor je to v drugi polovici osemdesetih uspelo članom umetniškega kolektiva NSK – Neue Slowenische Kunst. Še bolj nenavadno pa je, da delo te skupine še celo danes zbuja nelagodje. In živo zanimanje – kot potrjuje obsežna pregledna razstava o NSK, ki je pred nedavnim odprla vrata v ljubljanski Moderni galeriji. To slej ko prej pomeni, da se v umetniškem snovanju NSK skriva nekaj, kar kljubuje zgodovini, spremembam v politiki, estetskem okusu in družbenih vrednotah. Zakaj je tako, smo preverjali v Kulturnem fokusu, ki ga je pripravil Goran Dekleva.
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Matej Sternen, Matija Jama, Tone Kralj, Božidar Jakac, Lojze Spacal, Gabrijel Stupica, France Mihelič, Jože Ciuha – to so prav gotovo nekatera izmed največjih imen slovenske likovne umetnosti dvajsetega stoletja. Po svoje torej ni nikakršno presenečenje, da od 11. maja njihove slike visijo ena poleg druge v Narodni galeriji v Ljubljani. Vendar pa ta dela niso razstavljena v kontekstu galerijske stalne zbirke ali kakšne pregledne razstave o vrhovih slovenskega slikarstva. Rdeča nit, ki je umetnine omenjenih in številnih drugih likovnih ustvarjalcev povezala v enovito razstavo, naslovljeno Vrnitev ambasadorjev umetnosti, je njihova precej nenavadna, precej presenetljiva usoda. Gre namreč za dela, ki so dolga leta krasila prostore več kot 170 jugoslovanskih veleposlaništev po vsem svetu. In kot se pokaže ob obisku razstave, so imeli diplomati rajnke države, ko so iskali umetniška dela za svoje potrebe, srečno roko – hote ali ne so izbrali umetnine, ki zdaj, postavljene ena zraven druge, na strnjen način povzemajo zgodbo slovenske likovne umetnosti približno med letoma 1950 in 1980. O nepričakovanem diplomatskem prispevku k skrbi za slovensko slikarstvo pa je tekla beseda tudi v tokratnem Kulturnem fokusu. Pred mikrofonom smo tako gostili dr. Barbaro Jaki, direktorico Narodne galerije in slovensko predstavnico v mednarodni ekspertni skupini, ki skrbi, da vsaka država naslednica prejme tista umetniška dela iz nekdanjih jugoslovanskih predstavništev, ki ji v skladu z dogovorom o sukcesiji tudi pripadajo. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Družbeni in politični položaj, v katerem se je znašel sodobni svet, bržčas ni nič bolj rožnat od tistega v šestdesetih letih, toda današnje protestniško gibanje še zdaleč ni tako močno, razširjeno ali izrazito, kot je bilo tisto pred pol stoletja. Pa tudi, če dobro pomislimo, danes nihče ne prepeva pesmi, ki bi jih lahko označili za naslednice Dylanove Blowing in the Wind ali Lennonove Imagine. Se je torej stara in tesna povezava med družbenim protestom in glasbo skrhala? – O tem vprašanju smo razmišljali v tokratnem Kulturnem fokusu, ki ga je pripravil Goran Dekleva. foto:Flickr/Anthony Beal
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Lezbijke, geji, bi- in trans-seksualci na Slovenskem ne živijo, kot bi nemara želeli verjeti nekateri, le zadnjih nekaj desetletij, ampak našo skupno zgodovino seveda soustvarjajo že stoletja. Toda o tem se – izvzemši morda Ivana Mraka in Ljubo Prenner – dolgo ni govorilo, še manj se je, kajpada, o tem pisalo. Zato se zdi nedavni izid knjige Grmade, parade in molk, zbornika prispevkov za neheteroseksualno zgodovino na Slovenskem, toliko bolj dobrodošel. Dobrih trideset let po začetku organiziranega LGBT gibanja pri nas je bržkone napočil čas, da vse tiste med našimi predniki, ki se tako ali drugače niso prilegali normam oziroma imperativom večinske, heteroseksualne družbe, odrešimo zarote molke, v katero smo jih sistematično potiskali. O tem, kako zahteven pravzaprav je tak projekt, pa je tekla beseda v tokratnem Kulturnem fokusu. Pogovarjali smo se s tremi osrednjimi pobudniki nastanka zbornika Grmade, parade in molk: s pesnikom Branetom Mozetičem, sicer tudi glavnim urednikom pričujočega zbornika, pa s pisateljico Suzano Tratnik ter s sociologom Romanom Kuharjem. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
V devetnajstem stoletju je bil menda Pariz svetovna umetnostna prestolnica. Potem pa sta Evropo pretresli dve uničujoči svetovni vojni in po letu 1945 ni bilo več nikakršnega dvoma, da je New York nadomestil francosko glavno mesto kot globalna kulturna metropola. No, v letu 2015 postaja vse bolj očitno, da se gospodarsko in finančno težišče svetovne moči seli na Kitajsko. Ali to pomeni, da so dnevi New Yorku kot svetovni umetnostni prestolnici šteti? – To vprašanje nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu. Ker pa je polje umetnosti slej ko prej preširoko, smo v oddaji, ki jo je pripravil Goran Dekleva, ob pomoči sociologa kulture in glasbenega kritka Iča Vidmarja pod drobnogled vzeli predvsem glasbo, ki danes nastaja v New Yorku.
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Za svoj tretji roman, Prikrita harmonija, je pisateljica Katarina Marinčič leta 2002 prejela kresnika. In za svojo prvo zbirko novel, O treh, je leta 2005 prejela še nagrado fabula za najboljše kratkoprozno pisanje. Potem pa je pisateljica za skoraj desetletje obmolknila in se vrnila šele ob koncu lanskega leta – z romanom Po njihovih besedah. Ta je bil v zadnjih mesecih deležen kar najbolj bleščečih pohval. Kritičarka Anja Radaljac je tako zapisala, da imamo ob Po njihovih besedah opravka z »literarno mojstrovino, kakršne v slovenskem literarnem prostoru že leta nismo imeli,« kritik Aljoša Harlamov pa je prepričan, da sta gostota in lepota stavkov, ki jih je v svojem romanu izpisala Marinčičeva, »trenutno v slovenski literaturi najbrž neponovljivi«. Čas je torej bil pravi, da smo v goste tokratnega Kulturnega fokusa povabili Katarino Marinčič in skupaj z njo pogledali med platnice njeneganajnovejšega romana. S pisateljico se je pogovarjal Goran Dekleva.
Za svoj tretji roman, Prikrita harmonija, je pisateljica Katarina Marinčič leta 2002 prejela kresnika. In za svojo prvo zbirko novel, O treh, je leta 2005 prejela še nagrado fabula za najboljše kratkoprozno pisanje. Potem pa je pisateljica za skoraj desetletje obmolknila in se vrnila šele ob koncu lanskega leta – z romanom Po njihovih besedah. Ta je bil v zadnjih mesecih deležen kar najbolj bleščečih pohval. Kritičarka Anja Radaljac je tako zapisala, da imamo ob Po njihovih besedah opravka z »literarno mojstrovino, kakršne v slovenskem literarnem prostoru že leta nismo imeli,« kritik Aljoša Harlamov pa je prepričan, da sta gostota in lepota stavkov, ki jih je v svojem romanu izpisala Marinčičeva, » trenutno v slovenski literaturi najbrž neponovljivi«. Čas je torej bil pravi, da smo v goste tokratnega Kulturnega fokusa povabili Katarino Marinčič in skupaj z njo pogledali med platnice njenega najnovejšega romana. S pisateljico se je pogovarjal Goran Dekleva.
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Uveljaviti se v umetnosti je bilo za ženske v patriarhalni družbi evropskega devetnajstega stoletja zelo težko. A če se je v poljih glasbe, gledališča in književnosti umetnicam vendarle ponujalo nekaj poti k uspehu, če se, drugače rečeno, celo v zgodovinsko pozabljivem 21. stoletju še vedno spominjamo takšnih umetnic, kot so bile nemška pianistka Clara Schumann, francoska igralka Sarah Bernhardt, ameriška pesnica Emily Dickinson ali angleška pisateljica Jane Austen, se zdi, da je polje likovne umetnosti v predprejšnjem stoletju ostalo skoraj docela v domeni moških. Toda to še ne pomeni, da ženske takrat niso risale in slikale. Slovenske likovne umetnice 19. stoletja, na primer, je zgodovinski pozabi skušala iztrgati umetnostna zgodovinarka in sociologinja Lidija Tavčar v svoji še čisto sveži, obsežni monografiji Vzporedni svetovi, ki sta jo izdali Narodna galerija in založba Modrijan. Kako bogata je torej bila likovna ustvarjalnost Slovenk v 19. stoletju, smo v pogovoru z doktorico Tavčarjevo preverjali tudi v tokratnem Kulturnem fokusu. Oddajo pripravlja Goran Dekleva.
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Akademik Janko Kos, literarni zgodovinar in teoretik, eden utemeljiteljev slovenske primerjalne književnosti, pisec številnih učbenikov, ki so jih pri pouku književnosti uporabljale generacije naših srednješolcev, je, kajpada, vse življenje pisal o pesmih in romanih, dramah in novelah, ki so jih napisali drugi. Zdaj pa je pred našo javnost stopil kot avtor Umetnikov in meščanov, literarno izbrušene avtobiografije, v kateri pripoveduje o svojem odraščanju v tridesetih in štiridesetih letih prejšnjega stoletja, o umetnikih, ki so zahajali v atelje njegovega očeta, priznanega kiparja Tineta Kosa, in o uglednih ljubljanskih meščanih, ki jih je spoznaval prek svoje mame, Katje Kos. Tako smo v tokratnem Kulturnem fokusu preverjali, kako so se deškim očem Janka Kosa razkrivali takšni orjaki slovenske kulturne zgodovine, kot so bili filozof France Veber, slikar France Mihelič, pesnik Dane Zajc ali literarni zgodovinar Taras Kermauner. Z akademikom Kosom se je pogovarjal Goran Dekleva.
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Blues danes velja za nemara osrednji prispevek afroameriških glasbenikov v svetovno zakladnico popularne godbe. Toda blues že dolgo ni več najpopularnejša glasbena zvrst med samimi Afroameričani, ki zdaj že nekaj desetletij raje poslušajo soul, rap in hip-hop. Kaj se je torej zgodilo, da dandanes po bluzu posegajo predvsem visoko izobraženi belci, in kaj to pomeni za umetniško moč sodobnega bluza, smo preverjali v tokratnem Kulturnem fokusu. Gost pred mikrofonom je bil sociolog kulture in glasbeni kritik, Ičo Vidmar. Z njim se je pogovarjal Goran Dekleva.
Neveljaven email naslov