Kako so etični ideali japonskega fevdalnega bojevniškega razreda pomagali ogreti deželo vzhajajočega sonca za moderno ekspanzionistično vojno

Japonska civilizacija je v zakladnico univerzalne kulture pridodala številne unikatne umetnine, specifične kulturne prakse in samonikle miselne tradicije – od urejanja ikeban do filmov Akire Kurosawe, od veselega prepevanja na karaokah do tako imenovane estetike wabi-sabi, ki najdeva lepoto v vsem, kar je nestalno in nepopolno. Sredi bogastva te kulturne zapuščine pa najdemo tudi nekaj elementov, ki danes upravičeno budijo izrazito ambivalentna čustva. V tem smislu kaže na prvem mestu omeniti tako imenovano pot bojevnika, se pravi: bušido ali samurajski kodeks časti. Gre namreč za skupek življenjskih načel oziroma vodil, ki je japonsko družbo pomagal ogreti za krvave, imperialistične vojne, ki jih je dežela vzhajajočega sonca vodila od konca 19. do srede 20. stoletja. In vendar bušido ni nekakšen japonski Mein Kampf, ni, drugače rečeno, dokument čistega zla, ampak je notranje protisloven proizvod družbeno-političnih, zgodovinskih in kulturnih silnic, ki so vredne natančne analize. In natanko takega projekta so se lotili na Oddelku za azijske študije na ljubljanski Filozofski fakulteti ter pred nekaj tedni izdali obsežen zbornik Bushido in transformation, se pravi: Bušido v preobrazbi. Do kakšnih izsledkov so se navsezadnje dokopali, preverjamo v tokratnem Kulturnem fokusu. Naš gost: japonolog in sociolog dr. Luka Culiberg, ki je za omenjeni zbornik poskrbel po uredniški plati.