Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Politika, vera in identiteta v najstarejši vzhodnoslovanski državi skozi prizmo pridig, življenjepisov svetnikov in zakonikov, nastalih v 11. stoletju
Nekako ob koncu 9. stoletja je v ravnicah vzhodne Evrope, med Baltikom in Črnim morjem, začela nastajati prva državna tvorba vzhodnih Slovanov, tako imenovana Kijevska Rusija. Ta je svoj vrhunec dosegla nekje v sredini 11. stoletja, nato je začela zlagoma slabeti, dokončno pa je propadla pod pritiskom mongolskih vdorov v 13. stoletju. Toda teh 400 let Kijevske Rusije je pustilo neizbrisen pečat v kulturni, verski in politični zgodovini slovanskega vzhoda in še danes se Belorusi, Ukrajinci in Rusi – kadar pač mislijo svojo preteklost in identiteto – sklicujejo natanko na zgodnjesrednjeveško državo v porečju Dnjepra. S čim je torej Kijevska Rusija tako zaznamovala ta prostor, da danes, v času zaostrenih odnosov med Rusijo in Ukrajino, med tamkajšnjimi intelektualci – še bolj pa menda med politiki – plamti debata o tem, čigava naj bi Kijevska Rusija pravzaprav bila, kdo si jo sme lastiti in, kajpada, kakšne politične konsekvence bi morali iz posedovanja te preteklosti potegniti v geopolitičnih razmerah zgodnjega 21. stoletja?
To je vprašanje, ki nas zaposluje v tokratnem Kulturnem fokusu, pri čemer pa se, menda razumljivo, bolj kakor sedanjosti in politiki posvečamo preteklosti in kulturi. Pred nedavnim je namreč pri Znanstveni založbi Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani izšla knjiga Pismenost in kultura Kijevske Rusije, ki prinaša prevode in komentarje izbranih spomenikov vzhodnoslovanske pismenosti 11. stoletja. Kako je v luči teh dokumentov, zdaj prvič dostopnih v slovenščini, videti Kijevska država, se bomo pogovarjali z Aljažem Glaserjem in dr. Simonom Malmenvallom, ki sta stara besedila prevedla in bogato komentirala, ter z dr. Blažem Podlesnikom, ki je za pričujočo knjigo poskrbel po uredniški plati in ji pripisal spremno besedo.
742 epizod
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Politika, vera in identiteta v najstarejši vzhodnoslovanski državi skozi prizmo pridig, življenjepisov svetnikov in zakonikov, nastalih v 11. stoletju
Nekako ob koncu 9. stoletja je v ravnicah vzhodne Evrope, med Baltikom in Črnim morjem, začela nastajati prva državna tvorba vzhodnih Slovanov, tako imenovana Kijevska Rusija. Ta je svoj vrhunec dosegla nekje v sredini 11. stoletja, nato je začela zlagoma slabeti, dokončno pa je propadla pod pritiskom mongolskih vdorov v 13. stoletju. Toda teh 400 let Kijevske Rusije je pustilo neizbrisen pečat v kulturni, verski in politični zgodovini slovanskega vzhoda in še danes se Belorusi, Ukrajinci in Rusi – kadar pač mislijo svojo preteklost in identiteto – sklicujejo natanko na zgodnjesrednjeveško državo v porečju Dnjepra. S čim je torej Kijevska Rusija tako zaznamovala ta prostor, da danes, v času zaostrenih odnosov med Rusijo in Ukrajino, med tamkajšnjimi intelektualci – še bolj pa menda med politiki – plamti debata o tem, čigava naj bi Kijevska Rusija pravzaprav bila, kdo si jo sme lastiti in, kajpada, kakšne politične konsekvence bi morali iz posedovanja te preteklosti potegniti v geopolitičnih razmerah zgodnjega 21. stoletja?
To je vprašanje, ki nas zaposluje v tokratnem Kulturnem fokusu, pri čemer pa se, menda razumljivo, bolj kakor sedanjosti in politiki posvečamo preteklosti in kulturi. Pred nedavnim je namreč pri Znanstveni založbi Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani izšla knjiga Pismenost in kultura Kijevske Rusije, ki prinaša prevode in komentarje izbranih spomenikov vzhodnoslovanske pismenosti 11. stoletja. Kako je v luči teh dokumentov, zdaj prvič dostopnih v slovenščini, videti Kijevska država, se bomo pogovarjali z Aljažem Glaserjem in dr. Simonom Malmenvallom, ki sta stara besedila prevedla in bogato komentirala, ter z dr. Blažem Podlesnikom, ki je za pričujočo knjigo poskrbel po uredniški plati in ji pripisal spremno besedo.
Koliko moči ima danes lahko festival? Ali lahko ideje, ki ji predstavlja, zaživijo samostojno življenje in pustijo trajno sled tudi v družbi širše? Novi festival sodobnih idej Indigo, ki od srede poteka v Ljubljani, si je nedvomno zastavil tak ambiciozen cilj. S povezovanjem različnih institucij in kreativnih posameznikov ter vzpostavljanjem novih platform za predstavljanje in razvijanje idej v umetnosti, kulturi, medijih, glasbi, filmu, gledališču in oblikovanju skuša prestopati meje med različnimi kulturnimi sferami in odpirati nove perspektive. O viziji festivala Indigo v tokratnem Kulturnem fokusu s snovalci festivala Indigo Blažem Peršinom, Markom Maršićevićem in Janijem Pirnatom.. Foto:MGML
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
François Villon, lord Byron, Paul Verlaine, Venedikt Jerofejev, William Burroughs … Zgodovina književnosti pozna kar nekaj povsem genialnih ustvarjalcev, ki jih je njihova divja, neukročena narava pripeljala v resna navzkrižja bodisi z nenapisanimi moralno-etičnimi normami svojih sodobnikov bodisi z zakonom. Še najraje, seveda, kar z obema. A obenem ne gre spregledati, da je na teh slabih fantih svetovne literature tudi nekaj neustavljivo intrigantnega in privlačnega. No, enemu izmed njih, angleškemu elizabetinskemu dramatiku in pesniku, Christopherju Marlowu, smo se v pogovoru z anglistom dr. Andrejem Zavrlom posvetili v tokratnem Kulturnem fokusu. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: domnevni portret Christopherja Marlowa (Wkipedia)
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Združene države Amerike seveda nikoli niso bile Indija Koromandija, kjer bi se cedila le med in mleko. Pogosto pa so vendarle ponujale bistveno boljše življenjske pogoje kakor Evropa. Zgodovinarji tako ocenjujejo, da se je v 19. in 20. stoletju samo iz slovenskih dežel v Ameriko – predvsem v zvezne države Ohio, Pennsylvania in Illinois – izselilo kar pol milijona ljudi. In če je naše zgodovinopisje doslej pod drobnogled jemalo predvsem izkušnje ameriških Slovencev, zdaj z razstavo V obljubljeno deželo – Slovenke v ZDA, ki je v začetku poletja vrata odprla v ljubljanski Narodni in univerzitetni knjižnici, naposled prihajajo ženske. Usodam Slovenk, ki so svoj boljši jutri poiskale na oni strani velike luže, smo se posvetili tudi v tokratnem Kulturnem fokusu. Gostja pred mikrofonom je bila Helena janežič, v NUK-u vodja zbirke tiskov Slovencev zunaj republike Slovenije, ki je skupaj z Veroniko Potočnik in Špelo Velikonja razstavo V obljubljeno deželo tudi postavila. Z njo se je pogovarjal Goran Dekleva. na fotografiji: porterti ameriških Slovenk na razstavi V obljubljeno deželo (Goran Dekleva)
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Ob obisku predsednika Ruske federacije, Vladimirja Putina, v Sloveniji je v tokratnem Kulturnem fokusu beseda tekla o zgodovini slovensko-ruskih kulturnih stikov. Ti so bili dolgo le sporadični – to pravzaprav ni presenetljivo, če pomislimo, da geografija tu ni bila v nikakršno pomoč, saj smo Slovenci vendarle najbolj zahoden, Rusi pa najbolj vzhoden slovanski narod –, toda od napoleonskih vojn naprej je obseg teh stikov nezadržno naraščal. Pri tem sicer ne gre spregledati, da vselej le ni šlo gladko; politika je tu namreč vselej igrala pomembno vlogo. Sredi devetnajstega stoletja denimo, ko je bilo med našimi pradedi in prababicami čutiti močno panslovansko navdušenje, pa, seveda, takoj po drugi svetovni vojni je bilo umetnikov in znanstvenikov, ki so posredovali med obema narodoma, veliko. Nasprotno je bilo po koncu prve svetovne vojne pa ob izteku hladne vojne interesa za izmenjevanje in posredovanje bistveno manj. Toda v vsakem primeru so se zgodbe, ki so se v stoletjih spisale na razdalji med Rusijo in Slovenijo, sila zanimive. Podrobneje smo jih predstavili v pogovoru z zgodovinarjem in rusistom Simonom Malmevallom. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: ruska kapelica na Vršiču (Wikipedia)
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Slovenci danes s precejšnjim zanimanjem in občudovanjem spremljamo poročila o humanitarnem in pastirskem delu Pedra Opeke in drugih naših misijonarjev v Afriki. Z denarnimi donacijami in drugo materialno podporo jim tudi rade volje pomagamo pri zahtevnem delu. Vendar bi se motil, kdor bi mislil, da slovenski misijonarji odhajajo na črno celino šele v zadnjih, globaliziranih letih ali desetletjih, ko je širokih poti, ki vodijo v Afriko, bistveno več kot v preteklosti. Kakor namreč dokazuje razstava Odmevi Afrike: Družba sv. Petra Klaverja za afriške misijone in njeno delovanje v Ljubljani v prvi polovici 20. stoletja, ki je svoja vrata odprla sredi julija v stiškem Muzeju krščanstva na Slovenskem, so duhovniki in redovnice iz Slovenije odhajali misijonarit v dežele med delto Nila in Rtom dobrega upanja že precej prej. Kakšno zgodbo so ti misijonarji med obema svetovnima vojnama pravzaprav izpisali v Afriki in na kakšen način so to celino predstavili svojim rojakom, smo preverjali v tokratnem Kulturnem fokusu. Pred mikrofonom smo tako gostili kustosa afriške zbirke v Slovenskem etnografskem muzeju, dr. Marka Freliha, ki je soavtor razstave v Stični. Z njim se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Uroš Zupan velja za bržčas najpomembnejše slovensko pesniško ime po osamosvojitvi. V tem smislu je v spremni besedi h knjigi Mi se vrnemo zvečer, antologiji mlade slovenske poezije, nastale med letoma 1990 in 2003, literarni zgodovinar Matevž Kos že pred dobrim desetletjem zapisal, da so "metamorfoze Zupanovega pesništva tudi koraki na poti, ki jo je mlada slovenska poezija prehodila v devetdesetih in še čez". Ta sodba menda tudi danes, 25 let po izidu Zupanovega prvenca, še vedno drži. S Sutrami, z Reko, Odpiranjem delte, Nasledstvom, Nafto, Lokomotivami, Jesenskim listjem, Copati za hojo po Kitajski in z Obliko raja je namreč Zupan izpisal globoko izviren pesniški opus, ki je številne navdušil, spet druge raztogotil, tako rekoč nikogar pa ni pustil brezbrižnega ali nevtralnega. Literarni kritiki in zgodovinarji so kot ključne lastnosti Zupanovega pesništva sicer opredelili tele njegove poteze: odklanjanje zastrte, nerazumljive metaforike, značilne za visoki modernizem; stvaren, pogovoren, izpovedno precej neposreden jezik, poln vizualno nazornih podob; dolg, valujoč verz, za katerega se zdi, da ga je Zupan prevzel iz ameriške poetske tradicije; nostalgično iskanje izgubljenega otroštva, ki se za nazaj kaže kot doba, v katerem čas preprosto ni odtekal; precej odločno, ironično priostreno zavračanje iz tradicije dobro znane figure genialnega pesnika, ki naj s svojim delom lastnoročno odreši slovenski narod. Pa s temi lastnostmi svojega pisanja navsezadnje ni prepričal le slovenskih bralk in bralcev – prav pred nedavnim je, denimo, v Krakovu prejel ugledno nagrado Wisławe Szymborske za najboljšo poezijo, prevedeno v poljščino v lanskem letu. Ker pa je približno istočasno pri Cankarjevi založbi izdal še svojo najnovejšo pesniško zbirko, Avtomobilski bluz, je bil čas kar pravi, da smo Uroša Zupana povabili pred mikrofon Kulturnega fokusa in preverili, kaj se je v četrt stoletja ustvarjanja pravzaprav spremenilo v njegovi poeziji, kako nastajajo njegove pesmi in, ne nazadnje, zakaj mora pesnik, če želi dobro pisati, predvsem veliko brati. Z Urošem Zupanom se je pogovajal Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Kdaj lahko neko literarno delo – pesem, kratko zgodbo ali roman – označimo kot prepričljivo, kot tehtno, kot dobro? – Slej ko prej takrat, ko je napisano tekoče in vešče, celo umetelno; ko bralke in bralci lahko vstopimo v svet, ki ga vzpostavljajo zapisane besede, in verjamemo, da ta svet ni le papirnat, temveč ga lahko tudi vohamo in otipamo in okusimo; ko se nam zdi, da med branjem izmišljene zgodbe pravzaprav poglabljamo svoje razumevanje oziroma doživljanje resničnega sveta. Jasmin B. Frelih je – pri vsega tridesetih – avtor dveh takih literarnih del. Najprej je tu, seveda, Na/pol, tridelni roman iz postapokaliptičnega sveta, ki je pred poltretjim letom prejel nagrado za najboljši prvenec, bil nato nominiran za kritiško sito in kresnika, no, pred kakima dvema tednoma pa je pobral še nagrado Evropske Unije za književnost. Potem pa so tu še lanskoletne, za kritiško sito nominirane Ideoluzije, v katerih je pisatelj zbral svoje kratkoprozno pisanje zadnjih desetih let. In ob prebiranju teh zgodb so kritiki začeli govoriti o nenavadni daljnovidnosti Frelihovega pisanja. Pa pri tem niso mislili preprosto na to, da je avtor že leta 2010, še pred začetkom vojne v Siriji torej, spisal Fajdo, kratko zgodbo o beguncih z Bližnjega vzhoda, ki preplavljajo Slovenijo, ampak da je v tej zgodbi skoraj do pike natančno uganil argumente, besednjak in retoriko, ki so jih potem v javni debati o beguncih dejansko uporabljali tako tisti, ki so hoteli naše državne meje tesneje zapreti, kakor oni drugi, ki so jih želeli še bolj odpreti. Kako neki pisatelj takole zatipa utrip časa? Kako ga nato prevede v besede in stavke? In če Frelihovo pisanje dejansko za pet let prehiteva aktualno resničnost, tedaj se menda lahko – seveda ne brez nelagodja – vprašamo, o čem neki avtor piše danes? – To so vprašanja, ki smo jih v pogovoru z Jasminom B. Frelihom pretresali v tokratnem Kulturnem fokusu. Oddajo je pripravil Goran Dekleva foto: Goran Dekleva
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
V mesecu, ki se počasi izteka, smo veliko govorili o Ivanu Cankarju. To je razumljivo, saj smo desetega maja obeleževali 140-to obletnico rojstva našega največjega pisatelja in dramatika. Toda pri tem, se zdi, nas je premišljevanje o Hlapcih pa o dolini Šentflorjanski in tisti znameniti skodelici kave tako zaposlilo, da smo večidel spregledali jubilej nekega drugega pomembnega protagonista slovenske kulturne zgodovine. Pred 130-imi leti, 22. aprila 1886, se je namreč v Šidu v Sremu rodil bratranec Ivana Cankarja, umetnostni zgodovinar, prevajalec, urednik, diplomat in pisatelj Izidor Cankar. Med literarnimi sladokusci bi sicer le težko našli koga, ki se ne bi strinjal z oceno, da je roman S poti, osrednje literarno delo Izidorja Cankarja, še vedno eden najboljših romanov, kadarkoli napisanih v slovenskem jeziku, toda kronična luknjičavost našega kolektivnega spomina je tega moža, ki je na noge pomagal postaviti tako Narodno kakor Moderno galerijo pa tudi Oddelek za umetnostno zgodovino na ljubljanski Univerzi ter, za dobro mero, še slovenski P.E.N., navsezadnje zagrnila s precej debelo tančico pozabe. Tako je, kot rečeno, obletnica njegovega rojstva minila precej neopaženo. Pomembno izjemo v tem kontekstu pa slej ko prej predstavlja literarni album Izidor Cankar – mojster dobro zasukanih stavkov, ki je izšel pri Mladinski knjigi. Prav o tej knjigi je beseda tekla tudi v tokratnem Kulturnem fokusu. Pred mikrofonom smo gostili prevajalko in prizadevno raziskovalko slovenske kulturne zgodovine, posebej njenih spregledanih in zamolčanih junakinj in junakov, Alenko Puhar. Čeprav so ji pomagali še Irene Mislej pa Luka Vidmar, Bernard Nežmah, Igor Grdina, Željko Oset, Milček Komelj in Aleš Mave, je prav naša tokratna gostja življenju in delu Izidorja Cankarja posvečeni literarni album zasnovala, ga uredila in zanj spisala tudi najobsežnejšo razpravo. Z Alenko Puhar se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Alpe, največji gorski masiv v Evropi, ki se v dolgem loku od Monaca na skrajnem jugozahodu do predmestij Dunaja na skrajnem severovzhodu pne čez osem držav, je danes dom kakim 14 milijonom ljudi. Večina med njimi seveda govori francosko, italijansko, nemško in slovensko, toda specifična alpska topografija je ustvarila idealne pogoje za nastanek in ohranitev številnih majhnih jezikov in težko razumljivih narečij, okrog katerih so se sčasoma oblikovale posebne kulturne identitete, ki danes pomembno bogatijo alpsko regijo. Del teh jezikov in z njimi povezanih identitet – od monegaščine prek retoromanščine do furlanščine in naše rezijanščine – smo podrobneje predstavili v tokratnem Kulturnem fokusu. Gost pred mikrofonom je bil zgodovinar in antropolog dr. Klemen Jelinčič Boeta. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Pred kratkim je posthumno izšla že tretja pesniška zbirka Janeza Menarta. Tokrat sta njegova žena in hči zbrali sicer že objavljene pesmi, ki so bile, kot pravi njegova hčerka Barbara Menart Senica, tudi njemu najbolj pri srcu. Zbirka Zadnja pomlad je povod, da se spomnimo pesnika in prevajalca, ki je s svojim prepoznavnim slogom zaznamoval slovensko kulturno prizorišče druge polovice 20. stoletja. Oddajo pripravlja Darja Groznik.
Williama Shakespeara, ki je umrl 23. aprila 1616, je ugledni ameriški literarni znanstvenik Stephen Greenblatt v nedavno prevedeni knjigi Will in svet kratko malo označil za avtorja najpomembnejšega leposlovnega opusa v zadnjih tisoč letih. Toda – kako je Shakespearu, gledališčniku iz podeželskega mesta, ki je v zadnji tretjini šestnajstega stoletja prišel v London brez denarja, brez omembe vrednih vplivnih zaščitnikov in brez univerzitetne izobrazbe, uspelo ustvariti Hamleta in Desdemono in Julijo in Prospera in druge nesmrtne like, ki z odrskih desk že stoletja nagovarjajo gledalke in gledalce po vsem svetu? Kdo je bil, drugače rečeno, človek, ki je človeštvu – nemara spretneje kakor kdorkoli drug prej ali pozneje – nastavil ogledalo? Ali obrise njegovega značaja, njegove osebnosti in njegovega talenta lahko razberemo iz drobcev biografskih podatkov, spominskih pričevanj in dokumentov, ki so ostali po njem, ali pa je, nasprotno, vse, kar priča o Shakespearovem geniju, navsezadnje le njegovo lastno delo? In kaj nam Shakespearov opus 400 let po avtorjevi smrti pravzaprav sporoča? – Ta vprašanja so nas na predvečer štiristote obletnice Bardove smrti zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu. Gost pred mikrofonom je bil gledališki teoretik, dramaturg in esejist, dr. Tomaž Toporišič. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: William Shakespeare (Wikimedia Commons)
Neveljaven email naslov