Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Olga Sedakova in rusko pesništvo po drugi svetovni vojni
Ruska poezija prve polovice 20. stoletja je slovenskim bralkam in bralcem razmeroma dobro znana. Na tem ni pravzaprav nič presenetljivega, saj Ana Ahmatova, Aleksander Blok, Marina Cvetajeva, Velimir Hlebnikov, Sergej Jesenin, Vladimir Majakovski, Osip Mandelštam in Boris Pasternak po splošni sodbi sodijo v kanonično jedro svetovne književnosti. Za razliko od navedenih pesnic in pesnikov pa je naše poznavanje njihov naslednikov – avtoric in avtorjev, ki so ustvarjali v drugi polovici minulega stoletja torej – bistveno slabše. Če namreč odštejemo Nobelovega nagrajenca, Josipa Brodskega, v slovenščini ne premoremo tako rekoč nobenega knjižnega prevoda pesnic in pesnikov, ki so na oder ruske književnosti stopili po drugi svetovni vojni.
Bi to lahko pojasnili s preprosto vrednostno sodbo, da poezija, ki so jo v Rusiji pisali po letu 1945, kratko malo ni kaj prida? Če je soditi po pesmih Olge Sedakove, ki so, zbrane v knjigi Vrata, okna, oboki, v prevodu Aljaža Glaserja pred nedavnim izšle pri založbi Družina, v knjižni ediciji Sozvezdja, bo razloge za pomanjkanje zanimanja za novejše rusko pesništvo treba iskati drugje. Toda – kje?
Je mar sovjetska cenzura najboljšo rusko povojno poezijo potisnila tako daleč na rob literarnega obrata, da je niti Rusi sami še niso zmogli ustrezno ovrednotiti ali poskrbeti za njeno promocijo v mednarodnem okolju? Je mar posredi nepremostljiv razkorak med sovjetsko in slovensko oziroma zahodnoevropsko bivanjsko izkušnjo, spričo česar nas motivi in teme, ki jih upesnjujejo ruski pesnice in pesniki druge polovice 20. stoletja, ne morejo živo nagovoriti? Ali gre pač za to, da živimo v času, ko tisti, ki sploh še berejo, raje berejo prozo kakor poezijo in je za slovenskega založnika tiskanje prevodne poezije, sleherne prevodne poezije preveč tvegano početje? – Odgovor na ta in druga sorodna vprašanja iščemo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko pred mikrofonom gostimo prevajalca Sedakove, Aljaža Glaserja, ter dr. Blaža Podlesnika, predavatelja ruske književnosti na ljubljanski Filozofski fakulteti.
739 epizod
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Olga Sedakova in rusko pesništvo po drugi svetovni vojni
Ruska poezija prve polovice 20. stoletja je slovenskim bralkam in bralcem razmeroma dobro znana. Na tem ni pravzaprav nič presenetljivega, saj Ana Ahmatova, Aleksander Blok, Marina Cvetajeva, Velimir Hlebnikov, Sergej Jesenin, Vladimir Majakovski, Osip Mandelštam in Boris Pasternak po splošni sodbi sodijo v kanonično jedro svetovne književnosti. Za razliko od navedenih pesnic in pesnikov pa je naše poznavanje njihov naslednikov – avtoric in avtorjev, ki so ustvarjali v drugi polovici minulega stoletja torej – bistveno slabše. Če namreč odštejemo Nobelovega nagrajenca, Josipa Brodskega, v slovenščini ne premoremo tako rekoč nobenega knjižnega prevoda pesnic in pesnikov, ki so na oder ruske književnosti stopili po drugi svetovni vojni.
Bi to lahko pojasnili s preprosto vrednostno sodbo, da poezija, ki so jo v Rusiji pisali po letu 1945, kratko malo ni kaj prida? Če je soditi po pesmih Olge Sedakove, ki so, zbrane v knjigi Vrata, okna, oboki, v prevodu Aljaža Glaserja pred nedavnim izšle pri založbi Družina, v knjižni ediciji Sozvezdja, bo razloge za pomanjkanje zanimanja za novejše rusko pesništvo treba iskati drugje. Toda – kje?
Je mar sovjetska cenzura najboljšo rusko povojno poezijo potisnila tako daleč na rob literarnega obrata, da je niti Rusi sami še niso zmogli ustrezno ovrednotiti ali poskrbeti za njeno promocijo v mednarodnem okolju? Je mar posredi nepremostljiv razkorak med sovjetsko in slovensko oziroma zahodnoevropsko bivanjsko izkušnjo, spričo česar nas motivi in teme, ki jih upesnjujejo ruski pesnice in pesniki druge polovice 20. stoletja, ne morejo živo nagovoriti? Ali gre pač za to, da živimo v času, ko tisti, ki sploh še berejo, raje berejo prozo kakor poezijo in je za slovenskega založnika tiskanje prevodne poezije, sleherne prevodne poezije preveč tvegano početje? – Odgovor na ta in druga sorodna vprašanja iščemo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko pred mikrofonom gostimo prevajalca Sedakove, Aljaža Glaserja, ter dr. Blaža Podlesnika, predavatelja ruske književnosti na ljubljanski Filozofski fakulteti.
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Pred natanko štirimi stoletji in pol je bila v 400 izvodih v nemškem Tübingenu natisnjena Trubarjeva Cerkovna ordninga, ki danes velja za eno najpomembnejših knjig slovenskega protestantskega slovstva. Glavni namen Cerkovne ordninge je bil urediti in utrditi življenje ter delovanje slovenskih evangeličanskih cerkva, zaradi česar jo nekateri poznavalci označujejo za prvo slovensko pravno besedilo. A naj je bil njen pomen še tako velik, usoda štiristotim natisnjenim izvodom Cerkovne ordninge ni bila naklonjena in danes tako obstajata le še dva. Eden – tisti, ki ga hranijo v knjižnici v bavarskem Memmingenu – je ta teden prišel na posodo v Narodno in univerzitetno knjižnico v Ljubljani, kjer so ob tej priložnosti pripravili tudi razstavo, ki jo je zasnoval jezikoslovec in literarni zgodovinar, dr. Kozma Ahačič. Zato bo tokratni Kulturni fokus posvečen Cerkovni ordningi. Gost pred mikrofonom bo prav dr. Ahačič. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Kras ima Srečka Kosovela; Prekmurje Miška Kranjca in Ferija Lainščka; Koroška Prežihovega Voranca in Florjana Lipuša; zgornje Posočje Ivana Preglja in Cirila Kosmača. Kaj pa slovenska Istra? Kdo izmed slovenskih pisateljev je ovekovečil ta kos naše zemlje? In kakšna se sploh kaže Istra skozi prizmo naše sodobne književnosti? Kaj vse v krajih med Črnim Kalom in Dragonjo vidi pisatelj, česar ne vidi izletnik? – Odgovore na ta in druga sorodna vprašanja smo iskali v tokratnem Kulturnem fokusu. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Četrtega julija je na Ljubljanskem gradu odprla vrata razstava del Lojzeta Spacala, naslovljena Matrica-grafika-slika. Projekt so sicer že pred časom zasnovali v Galeriji Prešernovih nagrajencev za likovno umetnost Kranj in lani je ta razstava gostovala v Murski Soboti, Kranju in Slovenj Gradcu. No, varianta razstave, ki je zdaj na ogled v Ljubljani, pa je vendarle kar precej drugačna od tiste, ki so si jo ljubitelji likovne umetnosti lahko ogledovali v Prekmurju, na Gorenjskem in Koroškem, saj so jo njeni avtorji zdaj oplemenitili še z nekaterimi manj znanimi Spacalovimi zgodnjimi deli, ki so v Slovenijo pripotovala iz italijanskega zamejstva. Tako je zdaj pred obiskovalcem razstave na Ljubljanskem gradu prava pravcata retrospektiva Spacalovega ustvarjanja – od njegovih prvih del še iz tridesetih let dvajsetega stoletja, do zadnjih grafik, ki jih je umetnik ustvarjal v devetdesetih letih. O Spacalovem življenju, delu in, seveda, tudi o ljubljanski razstavi smo sev tokratnem Kulturnem fokusu pogovarjali z ugledno umetnostno zgodovinarko in kustosinjo, Bredo Ilich Klančnik, ki je Matrico-grafiko-sliko tudi postavila v Palaciju in Stanovski dvorani Ljubljanskega gradu. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
V tokratnem Kulturnem fokusu se bomo odpravili v burna dvajseta, trideseta in štirideseta leta prejšnjega stoletja, kjer bomo spremljali usodo krivično pozabljene slovenske pisateljice Milene Mohorič. Naš vodnik pri tem bo univerzitetni predavatelj, teatrolog, dramaturg, kritik, urednik, prevajalec in pisatelj, doktor Lado Kralj, ki je o Mileni Mohorič napisal in pri založbi Beletrina pred nedavnim izdal roman, naslovljen Če delaš omleto. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.
So mesta, katerih prispevka k zgodovini človeštva ni mogoče preceniti. Med njimi je brez najmanjšega dvoma tudi Rim. Večno mesto. Mesto, v katerega vodijo vse poti. Več kot pol tisočletja sedež morda najpomembnejšega imperija na evropskih tleh, že dve tisočletji duhovno in administrativno središče katolicizma. Ko se od flavijskega Koloseja sprehodimo do bazilike svetega Petra, ki so jo gradili po načrtih Bramanteja, Michelangela in Berninija, se pred nami razgrne zgodovina evropske umetnosti v polnem sijaju. In kdor misli, da je Rim v zadnjem času izgubil svoj skrivnostni mik, se, kot potrjuje tudi Velika lepota, z oskarjem nagrajeni filma Paola Sorrentina, slej ko prej moti. Toda: kako se lotiti ogleda takega mesta? Kaj obiskati in čemu se ogniti, kje zajeti zrak s polnimi pljuči in kdaj pospešiti korak ter preprosto iti dalje? – Tu je lahko v pomoč knjiga Rim priznanega avstralskega umetnostnega zgodovinarja Roberta Hughesa. Avtor svoje neprekosljivo znanje o rimskih freskah, skulpturah, kupolah, trgih, palačah in fontanah prepleta z globokim razumevanje politične, religiozne in gospodarske zgodovine mesta. A to še ne pomeni, da bralci z Rimom Roberta Hughesa v roke dobivamo težko umljivo, strokovnjaško knjigo. Prav nasprotno; Hughes je svoje pisanje intoniral izrazito osebno; zdaj je anekdotičen, zdaj meditativen, vseskozi pa prijetno kramljajoč. O tej sladostrastni knjigi in o mestu, o kateri govori, bomo spregovorili v tokratnem Kulturnem fokusu. Gostja pred mikrofonom bo doktorica Nada Grošelj, ki je Rim Roberta Hughesa za založbo Modrijan pred kratkim prevedla v slovenščino. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Legendarni urednik Zdravko Duša je vse od leta 1987 pa do letošnje pomladi skrbel za knjižni program Cankarjeve založbe. Skozi njegove roke je šlo na stotine knjig. Med drugim je bdel nad elitno zbirko, ki je prinašala najtehtnejše svetovne romane prejšnjega stoletja, pomagal je pri debelih leksikonih, skrbel za edicijo, ki bralcem ponuja sodobno slovensko poezijo, in še bi lahko naštevali. Če ob vsem tem upoštevamo še dejstvo, da je Duša tudi priznan scenarist in prevajalec, da se je kot avtor podpisal pod reklamni slogan Slovenija, moja dežela in da je bil svetovalec za področje literature pri mariborski Evropski prestolnici kulture, tedaj je jasno, da iztočnic za pogovor z njim še zdaleč ne manjka …Oddajo je pripravil Goran Dekleva.
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Gost tokratnega Kulturnega fokusa bo Aleš Šteger, doma in v tujini večkrat nagrajen pesnik in esejist, soustanovitelj Študentske založbe, pobudnik festivala Dnevi poezije in vina in vodja programskega sklopa Terminal 12 v kontekstu mariborske Evropske prestolnice kulture. Zdaj se bralkam in bralcem predstavlja še s svojim prvim romanom, naslovljenim preprosto Odpusti. Z njim se bo pogovarjal Goran Dekleva.
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Neveljaven email naslov