Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Kako je bilo, ko še ni bilo štedilnikov, ko so ljudje bivali v dimnicah in ognjišnicah, v njih krmili živali, se dušili v zakajenih prostorih brez dimnikov?
Štedilniki so postajali zelo pomemben del opreme meščanskih kuhinj šele v drugi polovici 19. stoletja, pred tem se je kadilo na odprtih ognjiščih, kuhalo in peklo pa se je tudi v krušnih pečeh. Ognjišče, naj si bo zakurjen ogenj na prostem, okrog katerega so se zbirali in greli ljudje v pradavnini, ali pa ogenj, ki jim je razsvetljeval življenjski prostor, predstavlja tudi središče doma, razdeljuje tradicionalne spolne vloge, nalaga rodbinskim članom pravila in naloge, zaradi strnjenosti ljudi v prostoru pa je nad pripadniki skupnega ognjišča tudi laže doseči družbeni nadzor. Kako je bilo, ko še ni bilo štedilnikov je naslov znanstveno poljudne knjige dr. Jerneje Ferlež, etnologinje in bibliotekarke, ki bo v oddaji Kulturni fokus več povedala o kulturni dediščini različnih ognjišč.
"Če so zgodnja ognjišča silila ženske k sklanjanju k tlom in gibanju v dimu, so jih poznejše, zvišane oblike še vedno mučile z dimom, izmenično vročino in mrazom ter s prepihom. Skrb za ohranjanje ognja in pripravljanje jedi je lahko bila tudi fizično naporna, dodatno delo pa je bilo potrebno še za dobavo sestavin, vode in kuriva. Izračunali so, da so v Angliji ženske za pripravo hrane porabile v poprečju kar štiri ure dnevno, za dobavo vode in drv pa še dodatno uro. Nato jih je čakala še skrb za otroke, vrt, živali, pranje in skrb za oblačila in posteljnino.
Znanje kuhanja je v 18. stoletju postalo ena od definicij ženskosti, urejeno stanovanje in družinsko življenje pa sinonim za dom kot pribežališče in razpoznavni znak vzpenjajočega se meščanstva. Pojav štedilnika, ki je omejil dim, zmanjšal porabo kuriva in poenostavil skrb za ogenj, je ženskam sicer znatno olajšal tisti del gospodinjskega dela, ki se je nanašal na pripravo hrane, seveda pa ni poenostavil vseh drugih gospodinjskih postopkov, ki so, zlasti v okoljih, kjer so vse delo morale opraviti same, še vedno zasedali velik del dneva."
Jerneja Ferlež: Kako je bilo, ko še ni bilo štedilnikov
(Založba Aristej, Ilustracije: Toni Buršić, Grafična podoba: Matjaž Wenzel)
726 epizod
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Kako je bilo, ko še ni bilo štedilnikov, ko so ljudje bivali v dimnicah in ognjišnicah, v njih krmili živali, se dušili v zakajenih prostorih brez dimnikov?
Štedilniki so postajali zelo pomemben del opreme meščanskih kuhinj šele v drugi polovici 19. stoletja, pred tem se je kadilo na odprtih ognjiščih, kuhalo in peklo pa se je tudi v krušnih pečeh. Ognjišče, naj si bo zakurjen ogenj na prostem, okrog katerega so se zbirali in greli ljudje v pradavnini, ali pa ogenj, ki jim je razsvetljeval življenjski prostor, predstavlja tudi središče doma, razdeljuje tradicionalne spolne vloge, nalaga rodbinskim članom pravila in naloge, zaradi strnjenosti ljudi v prostoru pa je nad pripadniki skupnega ognjišča tudi laže doseči družbeni nadzor. Kako je bilo, ko še ni bilo štedilnikov je naslov znanstveno poljudne knjige dr. Jerneje Ferlež, etnologinje in bibliotekarke, ki bo v oddaji Kulturni fokus več povedala o kulturni dediščini različnih ognjišč.
"Če so zgodnja ognjišča silila ženske k sklanjanju k tlom in gibanju v dimu, so jih poznejše, zvišane oblike še vedno mučile z dimom, izmenično vročino in mrazom ter s prepihom. Skrb za ohranjanje ognja in pripravljanje jedi je lahko bila tudi fizično naporna, dodatno delo pa je bilo potrebno še za dobavo sestavin, vode in kuriva. Izračunali so, da so v Angliji ženske za pripravo hrane porabile v poprečju kar štiri ure dnevno, za dobavo vode in drv pa še dodatno uro. Nato jih je čakala še skrb za otroke, vrt, živali, pranje in skrb za oblačila in posteljnino.
Znanje kuhanja je v 18. stoletju postalo ena od definicij ženskosti, urejeno stanovanje in družinsko življenje pa sinonim za dom kot pribežališče in razpoznavni znak vzpenjajočega se meščanstva. Pojav štedilnika, ki je omejil dim, zmanjšal porabo kuriva in poenostavil skrb za ogenj, je ženskam sicer znatno olajšal tisti del gospodinjskega dela, ki se je nanašal na pripravo hrane, seveda pa ni poenostavil vseh drugih gospodinjskih postopkov, ki so, zlasti v okoljih, kjer so vse delo morale opraviti same, še vedno zasedali velik del dneva."
Jerneja Ferlež: Kako je bilo, ko še ni bilo štedilnikov
(Založba Aristej, Ilustracije: Toni Buršić, Grafična podoba: Matjaž Wenzel)
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Tokratni Kulturni fokus smo posvetili morda največji teoriji zarote, ki jo pozna svet književnosti. Na tem mestu povejmo le, da se tiče Williama Shakespeara, izbruha supernove 3C10 in visokega uradnika, ki je leta 1603 pazil, da bi v trenutku, ko je na angleškem prestolu dinastijo Tudor nadomestila družina Stuart, ne šlo kaj narobe. Če vas zanima, za kaj pri tej teoriji zarote pravzaprav gre, kliknite na zgornji posnetek. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
V četrtek, 16. 10., je na Ravnah na Koroškem odprl vrata jubilejni, deseti Festival slovenskega jazza. Ob tej priložnosti se bomo zvokom, ki jih pričarajo trobente in saksofoni, posvetili tudi v nocojšnjem Kulturnem fokusu. Vendar to ne pomeni, da bomo v prihodnjih minutah govorili o konkretnem dogajanju na Ravnah. Ne; naše pozornosti bo deležen na septembrskem portoroškem filmskem festivalu prikazani dokumentarec Čas za improvizacijo, ki skuša v uri in pol naslikati skupinski portret mlajše generacije sodobnih slovenskih džezistov. Kako je pravzaprav videti ta portret, ki so ga med letoma 2011 in 2014 ustvarjali idejna vodja projekta in so-režiserka Tina Lešničar pa so-režiser in snemalec Janez Stucin ter montažerka Ivana Fumić, je preverjal Goran Dekleva.
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Plesalka, pevka in performerka Irena Tomažin se že vrsto let ukvarja z raziskovanjem glasu. Po eni strani ji je blizu avantgardno, eksperimentalno petje, o čemer se lahko prepričamo, če poslušamo njeni plošči Crying Games (2011) in Okus tišine (2014), no, po drugi plati pa jo privlači raziskovanje starih, ljudskih glasbenih tradicij. V tem smislu je letos tudi pripravila Srečevanja glasov, precej zajetno knjigo pogovorov s sodobnimi poustvarjalci oziroma reinterpreti slovenskih in drugih slovanskih ljudskih pesmi. O glasu v njegovih najrazličnejših pojavnih oblikah se je v tokratnem Kulturnem fokusu z Ireno Tomažin pogovarjal Goran Dekleva.
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Pred natanko štirimi stoletji in pol je bila v 400 izvodih v nemškem Tübingenu natisnjena Trubarjeva Cerkovna ordninga, ki danes velja za eno najpomembnejših knjig slovenskega protestantskega slovstva. Glavni namen Cerkovne ordninge je bil urediti in utrditi življenje ter delovanje slovenskih evangeličanskih cerkva, zaradi česar jo nekateri poznavalci označujejo za prvo slovensko pravno besedilo. A naj je bil njen pomen še tako velik, usoda štiristotim natisnjenim izvodom Cerkovne ordninge ni bila naklonjena in danes tako obstajata le še dva. Eden – tisti, ki ga hranijo v knjižnici v bavarskem Memmingenu – je ta teden prišel na posodo v Narodno in univerzitetno knjižnico v Ljubljani, kjer so ob tej priložnosti pripravili tudi razstavo, ki jo je zasnoval jezikoslovec in literarni zgodovinar, dr. Kozma Ahačič. Zato bo tokratni Kulturni fokus posvečen Cerkovni ordningi. Gost pred mikrofonom bo prav dr. Ahačič. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Kras ima Srečka Kosovela; Prekmurje Miška Kranjca in Ferija Lainščka; Koroška Prežihovega Voranca in Florjana Lipuša; zgornje Posočje Ivana Preglja in Cirila Kosmača. Kaj pa slovenska Istra? Kdo izmed slovenskih pisateljev je ovekovečil ta kos naše zemlje? In kakšna se sploh kaže Istra skozi prizmo naše sodobne književnosti? Kaj vse v krajih med Črnim Kalom in Dragonjo vidi pisatelj, česar ne vidi izletnik? – Odgovore na ta in druga sorodna vprašanja smo iskali v tokratnem Kulturnem fokusu. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Četrtega julija je na Ljubljanskem gradu odprla vrata razstava del Lojzeta Spacala, naslovljena Matrica-grafika-slika. Projekt so sicer že pred časom zasnovali v Galeriji Prešernovih nagrajencev za likovno umetnost Kranj in lani je ta razstava gostovala v Murski Soboti, Kranju in Slovenj Gradcu. No, varianta razstave, ki je zdaj na ogled v Ljubljani, pa je vendarle kar precej drugačna od tiste, ki so si jo ljubitelji likovne umetnosti lahko ogledovali v Prekmurju, na Gorenjskem in Koroškem, saj so jo njeni avtorji zdaj oplemenitili še z nekaterimi manj znanimi Spacalovimi zgodnjimi deli, ki so v Slovenijo pripotovala iz italijanskega zamejstva. Tako je zdaj pred obiskovalcem razstave na Ljubljanskem gradu prava pravcata retrospektiva Spacalovega ustvarjanja – od njegovih prvih del še iz tridesetih let dvajsetega stoletja, do zadnjih grafik, ki jih je umetnik ustvarjal v devetdesetih letih. O Spacalovem življenju, delu in, seveda, tudi o ljubljanski razstavi smo sev tokratnem Kulturnem fokusu pogovarjali z ugledno umetnostno zgodovinarko in kustosinjo, Bredo Ilich Klančnik, ki je Matrico-grafiko-sliko tudi postavila v Palaciju in Stanovski dvorani Ljubljanskega gradu. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
V tokratnem Kulturnem fokusu se bomo odpravili v burna dvajseta, trideseta in štirideseta leta prejšnjega stoletja, kjer bomo spremljali usodo krivično pozabljene slovenske pisateljice Milene Mohorič. Naš vodnik pri tem bo univerzitetni predavatelj, teatrolog, dramaturg, kritik, urednik, prevajalec in pisatelj, doktor Lado Kralj, ki je o Mileni Mohorič napisal in pri založbi Beletrina pred nedavnim izdal roman, naslovljen Če delaš omleto. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.
So mesta, katerih prispevka k zgodovini človeštva ni mogoče preceniti. Med njimi je brez najmanjšega dvoma tudi Rim. Večno mesto. Mesto, v katerega vodijo vse poti. Več kot pol tisočletja sedež morda najpomembnejšega imperija na evropskih tleh, že dve tisočletji duhovno in administrativno središče katolicizma. Ko se od flavijskega Koloseja sprehodimo do bazilike svetega Petra, ki so jo gradili po načrtih Bramanteja, Michelangela in Berninija, se pred nami razgrne zgodovina evropske umetnosti v polnem sijaju. In kdor misli, da je Rim v zadnjem času izgubil svoj skrivnostni mik, se, kot potrjuje tudi Velika lepota, z oskarjem nagrajeni filma Paola Sorrentina, slej ko prej moti. Toda: kako se lotiti ogleda takega mesta? Kaj obiskati in čemu se ogniti, kje zajeti zrak s polnimi pljuči in kdaj pospešiti korak ter preprosto iti dalje? – Tu je lahko v pomoč knjiga Rim priznanega avstralskega umetnostnega zgodovinarja Roberta Hughesa. Avtor svoje neprekosljivo znanje o rimskih freskah, skulpturah, kupolah, trgih, palačah in fontanah prepleta z globokim razumevanje politične, religiozne in gospodarske zgodovine mesta. A to še ne pomeni, da bralci z Rimom Roberta Hughesa v roke dobivamo težko umljivo, strokovnjaško knjigo. Prav nasprotno; Hughes je svoje pisanje intoniral izrazito osebno; zdaj je anekdotičen, zdaj meditativen, vseskozi pa prijetno kramljajoč. O tej sladostrastni knjigi in o mestu, o kateri govori, bomo spregovorili v tokratnem Kulturnem fokusu. Gostja pred mikrofonom bo doktorica Nada Grošelj, ki je Rim Roberta Hughesa za založbo Modrijan pred kratkim prevedla v slovenščino. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Neveljaven email naslov