Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Kako je bilo, ko še ni bilo štedilnikov, ko so ljudje bivali v dimnicah in ognjišnicah, v njih krmili živali, se dušili v zakajenih prostorih brez dimnikov?
Štedilniki so postajali zelo pomemben del opreme meščanskih kuhinj šele v drugi polovici 19. stoletja, pred tem se je kadilo na odprtih ognjiščih, kuhalo in peklo pa se je tudi v krušnih pečeh. Ognjišče, naj si bo zakurjen ogenj na prostem, okrog katerega so se zbirali in greli ljudje v pradavnini, ali pa ogenj, ki jim je razsvetljeval življenjski prostor, predstavlja tudi središče doma, razdeljuje tradicionalne spolne vloge, nalaga rodbinskim članom pravila in naloge, zaradi strnjenosti ljudi v prostoru pa je nad pripadniki skupnega ognjišča tudi laže doseči družbeni nadzor. Kako je bilo, ko še ni bilo štedilnikov je naslov znanstveno poljudne knjige dr. Jerneje Ferlež, etnologinje in bibliotekarke, ki bo v oddaji Kulturni fokus več povedala o kulturni dediščini različnih ognjišč.
"Če so zgodnja ognjišča silila ženske k sklanjanju k tlom in gibanju v dimu, so jih poznejše, zvišane oblike še vedno mučile z dimom, izmenično vročino in mrazom ter s prepihom. Skrb za ohranjanje ognja in pripravljanje jedi je lahko bila tudi fizično naporna, dodatno delo pa je bilo potrebno še za dobavo sestavin, vode in kuriva. Izračunali so, da so v Angliji ženske za pripravo hrane porabile v poprečju kar štiri ure dnevno, za dobavo vode in drv pa še dodatno uro. Nato jih je čakala še skrb za otroke, vrt, živali, pranje in skrb za oblačila in posteljnino.
Znanje kuhanja je v 18. stoletju postalo ena od definicij ženskosti, urejeno stanovanje in družinsko življenje pa sinonim za dom kot pribežališče in razpoznavni znak vzpenjajočega se meščanstva. Pojav štedilnika, ki je omejil dim, zmanjšal porabo kuriva in poenostavil skrb za ogenj, je ženskam sicer znatno olajšal tisti del gospodinjskega dela, ki se je nanašal na pripravo hrane, seveda pa ni poenostavil vseh drugih gospodinjskih postopkov, ki so, zlasti v okoljih, kjer so vse delo morale opraviti same, še vedno zasedali velik del dneva."
Jerneja Ferlež: Kako je bilo, ko še ni bilo štedilnikov
(Založba Aristej, Ilustracije: Toni Buršić, Grafična podoba: Matjaž Wenzel)
729 epizod
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Kako je bilo, ko še ni bilo štedilnikov, ko so ljudje bivali v dimnicah in ognjišnicah, v njih krmili živali, se dušili v zakajenih prostorih brez dimnikov?
Štedilniki so postajali zelo pomemben del opreme meščanskih kuhinj šele v drugi polovici 19. stoletja, pred tem se je kadilo na odprtih ognjiščih, kuhalo in peklo pa se je tudi v krušnih pečeh. Ognjišče, naj si bo zakurjen ogenj na prostem, okrog katerega so se zbirali in greli ljudje v pradavnini, ali pa ogenj, ki jim je razsvetljeval življenjski prostor, predstavlja tudi središče doma, razdeljuje tradicionalne spolne vloge, nalaga rodbinskim članom pravila in naloge, zaradi strnjenosti ljudi v prostoru pa je nad pripadniki skupnega ognjišča tudi laže doseči družbeni nadzor. Kako je bilo, ko še ni bilo štedilnikov je naslov znanstveno poljudne knjige dr. Jerneje Ferlež, etnologinje in bibliotekarke, ki bo v oddaji Kulturni fokus več povedala o kulturni dediščini različnih ognjišč.
"Če so zgodnja ognjišča silila ženske k sklanjanju k tlom in gibanju v dimu, so jih poznejše, zvišane oblike še vedno mučile z dimom, izmenično vročino in mrazom ter s prepihom. Skrb za ohranjanje ognja in pripravljanje jedi je lahko bila tudi fizično naporna, dodatno delo pa je bilo potrebno še za dobavo sestavin, vode in kuriva. Izračunali so, da so v Angliji ženske za pripravo hrane porabile v poprečju kar štiri ure dnevno, za dobavo vode in drv pa še dodatno uro. Nato jih je čakala še skrb za otroke, vrt, živali, pranje in skrb za oblačila in posteljnino.
Znanje kuhanja je v 18. stoletju postalo ena od definicij ženskosti, urejeno stanovanje in družinsko življenje pa sinonim za dom kot pribežališče in razpoznavni znak vzpenjajočega se meščanstva. Pojav štedilnika, ki je omejil dim, zmanjšal porabo kuriva in poenostavil skrb za ogenj, je ženskam sicer znatno olajšal tisti del gospodinjskega dela, ki se je nanašal na pripravo hrane, seveda pa ni poenostavil vseh drugih gospodinjskih postopkov, ki so, zlasti v okoljih, kjer so vse delo morale opraviti same, še vedno zasedali velik del dneva."
Jerneja Ferlež: Kako je bilo, ko še ni bilo štedilnikov
(Založba Aristej, Ilustracije: Toni Buršić, Grafična podoba: Matjaž Wenzel)
V Berlinu se je, zahvaljujoč divjim nočnim klubom, alternativnim umetnostnim praksam, levičarskemu aktivizmu in nizkim najemninam, oblikovala posebna mestna kultura, ki si jo želijo izkusiti mladi odrasli z vsega sveta
Zakaj upodobitve volkov, lisic, medvedov in drugih živali v ljudskem slovstvu niso tako nedolžne, kot se zdijo na prvi pogled?
Prosto po Tolstoju: Evropski projekti so nesrečni vsak po svoje.
Kako se v približno 650 let stari uprizoritveni tradiciji iz dežele vzhajajočega sonca povezujejo in prepletajo igra, glasba in ples?
Najbrž prvi svetovno pomembni ameriški pisatelj in filozof, ki nam je zapustil prelomno misel, da se ohranitev sveta skriva v divjosti
Z muzikologom dr. Gregorjem Pompetom o tem, kako je opera v 19. stoletju postala osrednja in množično obiskana umetniška zvrst, kako so se skozi to spreminjale njene značilnosti ter kakšno vlogo je igrala v takratni družbi
Ljudje so se z mozaiki ukvarjali že od dni, ko so oblikovali in gradili prve civilizacije. Poznali so jih tako v Mezopotamiji kot v Mikenah, v klasičnem starogrškem obdobju, grški in rimski antiki, vse do zgodnjekrščanskega obdobja.
Ljudje se velikokrat sprašujemo, kako dobro živeti, v materialnem in duhovnem smislu. Kako sploh zaživeti modrost bivanja, kot avtonomni ljudje, ki ne potrebujejo vsakodnevnih pridig in se ne podrejajo višjim instancam? Namesto hierarhičnega sveta bi najprej seveda morali ustvariti boljšo skupnostno horizontalo v socialno uravnoteženem in uravnovešenem svetu. Tudi znotraj krščanske etike, teologije in filozofije so že pred stoletji vznikale podobne zamisli, ki pa znotraj svojih dob niso doživele uspešnega odmeva v praksi, njihovi snovallci in idejni vodje pa so bili navadno preganjani. Poleg tega so teološko srenjo evropskega in ameriškega Zahoda sestavljali predvsem starejši, neporočeni moški brez otrok, ki so teologijo pisali brezčutno v dobesednem pomenu tega; o čutnosti in telesnosti sploh niso razmišljali. Danes se mnoge ortodokne predpostavke znotraj krščanstva rušijo in mehčajo. Ali to pomeni, da se etos krščanstva spreminja na univerzalnem in globalnem nivoju? In smo zares stopili v dobo postkrščanstva, ki ima nalogo, da se odpre vsem različnostim v človeški in živalski populacij in aktivno podpre prizadevanja za rešitev ekološke krize sveta ter kritično naslovi neenakopravnost in neenakost, ki ju ustvarja ekonomsko politični režim kapitalizma.
Skozi prizmo zgodovine civilno-družbenih društev, ki so v Trstu delovala okoli leta 1900, se pokaže, da so vsakdanje življenje v osrednjem habsburškem pristanišču bolj kakor etnične pravzaprav določale razredne delitve
Z Nadjo Zgonik, letošnjo prejemnico priznanja Ivane Kobilca, o naši vizualni umetnosti od impresionistov do danes pa tudi o usihanju likovne kritike, manku umetnostnih monografij in tržaških dražbah slovenskih umetnin
V pogovoru s pisateljem, urednikom in univerzitetnim predavateljem Andrejem Blatnikom preverjamo, kakšne spremembe se dandanes pravzaprav godijo na globalnem in lokalnem knjižnem polju
Človeški svet je prepreden z neformalno veljavnimi pravili, ki kažejo smeri, kako živeti in preživeti.
Skozi prizmo antropologije se pokaže, da se za idejo hygge ne skriva le specifičen način opremljanja stanovanj, ampak tudi obljuba človeške sreče, mehka moč nordijskih držav in kopica spretnih marketinških trikov
Nekateri učenjaki tega stoletja so menili, da je človeštvo prispelo tako daleč in doseglo tako visoko in mejno stanje družbe, da dlje ni mogoče, čemur bi lahko rekli konec zgodovine. Zdaj ugotavljamo, da je prispelo do ideala učinkovitosti, neizmerne potrebe po največjem možnem dobičku, brezobzirne skrajne racionalnosti ...
V Galeriji Jakopič in Mestnem muzeju Ljubljana so predstavljena dela umetnic, ki razen redkih posameznic, med katerimi izstopa skoraj mitološka podoba Ivane Kobilca, praviloma niso uvrščene v knjige pregledov slovenskih umetnic in umetnikov.
V pogovoru z antropologinjo dr. Svetlano Slapšak preverjamo, kaj nam mitološke zgodbe, ki so do nas dospele iz širokega prostora med Julijci in Uralom, govorijo o Slovanih posebej in o condition humaine nasploh
Nedavno so v Narodnem muzeju Slovenije odprli razstavo z naslovom Spomin Slovenije, ki bo zaradi občutljivosti materiala na ogled le mesec dni, saj gre za pisno, čeprav ne le besedilno izvirno gradivo arhivov, knjižnic in muzejev, ki sodi na seznam Slovenska nacionalna lista UNESCO Spomin sveta.
Evangeličanski duhovnik, ki se je rodil pred natanko 300 leti, je z mojstrskim prevodom Nove zaveze iz grščine vzpostavil prekmurski knjižni jezik, to pa je v 19. stoletju pomembno zaznamovalo celostni razvoj slovenščine
Ob stoti obletnici razglasitve turške republike se sprašujemo, kako se nesporni uspehi pa tudi globoka protislovja reform, ki jih je implementiral Atatürk, kažejo skozi prizmo tamkajšnje stavbarske umetnosti
Pred predstavo, ki se bo zgodila v Slovenskem mladinskem gledališču, objavljamo navedek s spletne strani, kjer piše:
Neveljaven email naslov