Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
30 let po osamosvojitvi se sprašujemo, kaj se je zgodilo z našo literaturo, ko je bilo očitno izpolnjeno njeno tradicionalno narodotvorno poslanstvo? Kako se je spremenila sama in kako smo se spremenili njeni bralci?
Splošno sprejeta modrost pravi, da si nastanka slovenske države ne moremo predstavljati brez slovenske književnosti in književnikov. To se morda sliši nekoliko domišljavo, saj bi Slovenija samostojnosti ne dosegla, če ne bi ključnih vlog odigrali tudi drugi – politiki in vojaki, gospodarstveniki in duhovniki, znanstveniki in športniki. A po drugi strani drži, da je prav literaturi v kontekstu naše zgodovine pripadla simbolno izjemno pomembna družbena vloga.
Natanko med platnicami domačih leposlovnih del smo namreč približno stoletje in pol, vse od pomladi narodov dalje, spoznavali, kaj se pravi biti Slovenec oziroma Slovenka. V literaturi smo spoznavali, katere so naše vrline in kakšne so naše slabosti, in se spraševali, kakšna so pričakovanja, ki jih o družbeno-politični prihodnosti naše skupnosti smemo smelo gojiti, ter katerim političnim potezam ali odločitvam bi se na vsak način kazalo izogniti. Prav tako ne moremo spregledati, da so si nekatere partizanske enote med drugo svetovno vojno nadele imena po naših književnikih ali da so slovensko pomlad v osemdesetih letih na nespregledljiv, izpostavljen način pomagali poganjati prav pesniki in pisatelji, od Toneta Pavčka do, recimo, Rudija Šeliga. In ko govorimo o tem, da se je s slovensko osamosvojitvijo izpolnil tisočletni sen zatiranega naroda, se – pa če se tega zavedamo ali ne – pravzaprav sklicujemo na Sonetni venec. In tako naprej in naprej.
Toda ob trideseti obletnici razglasitve samostojnosti, se menda lahko vprašamo, kaj se je zgodilo z našo književnostjo, ko je bilo po vsem sodeč izpolnjeno njeno narodotvorno oziroma državotvorno poslanstvo? So bile v zadnjih treh desetletjih poezija, proza in dramatika vprežene v kak drug pomemben, daljnosežen družbeno-politični projekt? So se, nasprotno, znašle na robu zanimanja in pozornosti Slovenk in Slovencev? Ali pa ne drži ne eno ne drugo in nas literarna dela še naprej zaposlujejo, presenečajo, zabavajo in razgibavajo ter kvalitativno poglabljajo naša življenja – le da zdaj ne na ravni narodnega kolektiva pač pa na nivoju slehernega individualnega življenja?
Odgovor iščemo v prazničnem Kulturnem fokusu, ko pred mikrofonom gostimo akad. dr. Toma Virka, predavatelja na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo ljubljanske Filozofske fakultete, ki je vprašanju družbene vloge slovenske poosamosvojitvene književnosti posvetil intrigantno razpravo Pod Prešernovo glavo, ki je pred nedavnim izšla pri Znanstveni založbi Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.
738 epizod
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
30 let po osamosvojitvi se sprašujemo, kaj se je zgodilo z našo literaturo, ko je bilo očitno izpolnjeno njeno tradicionalno narodotvorno poslanstvo? Kako se je spremenila sama in kako smo se spremenili njeni bralci?
Splošno sprejeta modrost pravi, da si nastanka slovenske države ne moremo predstavljati brez slovenske književnosti in književnikov. To se morda sliši nekoliko domišljavo, saj bi Slovenija samostojnosti ne dosegla, če ne bi ključnih vlog odigrali tudi drugi – politiki in vojaki, gospodarstveniki in duhovniki, znanstveniki in športniki. A po drugi strani drži, da je prav literaturi v kontekstu naše zgodovine pripadla simbolno izjemno pomembna družbena vloga.
Natanko med platnicami domačih leposlovnih del smo namreč približno stoletje in pol, vse od pomladi narodov dalje, spoznavali, kaj se pravi biti Slovenec oziroma Slovenka. V literaturi smo spoznavali, katere so naše vrline in kakšne so naše slabosti, in se spraševali, kakšna so pričakovanja, ki jih o družbeno-politični prihodnosti naše skupnosti smemo smelo gojiti, ter katerim političnim potezam ali odločitvam bi se na vsak način kazalo izogniti. Prav tako ne moremo spregledati, da so si nekatere partizanske enote med drugo svetovno vojno nadele imena po naših književnikih ali da so slovensko pomlad v osemdesetih letih na nespregledljiv, izpostavljen način pomagali poganjati prav pesniki in pisatelji, od Toneta Pavčka do, recimo, Rudija Šeliga. In ko govorimo o tem, da se je s slovensko osamosvojitvijo izpolnil tisočletni sen zatiranega naroda, se – pa če se tega zavedamo ali ne – pravzaprav sklicujemo na Sonetni venec. In tako naprej in naprej.
Toda ob trideseti obletnici razglasitve samostojnosti, se menda lahko vprašamo, kaj se je zgodilo z našo književnostjo, ko je bilo po vsem sodeč izpolnjeno njeno narodotvorno oziroma državotvorno poslanstvo? So bile v zadnjih treh desetletjih poezija, proza in dramatika vprežene v kak drug pomemben, daljnosežen družbeno-politični projekt? So se, nasprotno, znašle na robu zanimanja in pozornosti Slovenk in Slovencev? Ali pa ne drži ne eno ne drugo in nas literarna dela še naprej zaposlujejo, presenečajo, zabavajo in razgibavajo ter kvalitativno poglabljajo naša življenja – le da zdaj ne na ravni narodnega kolektiva pač pa na nivoju slehernega individualnega življenja?
Odgovor iščemo v prazničnem Kulturnem fokusu, ko pred mikrofonom gostimo akad. dr. Toma Virka, predavatelja na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo ljubljanske Filozofske fakultete, ki je vprašanju družbene vloge slovenske poosamosvojitvene književnosti posvetil intrigantno razpravo Pod Prešernovo glavo, ki je pred nedavnim izšla pri Znanstveni založbi Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.
Človeški svet je prepreden z neformalno veljavnimi pravili, ki kažejo smeri, kako živeti in preživeti.
Skozi prizmo antropologije se pokaže, da se za idejo hygge ne skriva le specifičen način opremljanja stanovanj, ampak tudi obljuba človeške sreče, mehka moč nordijskih držav in kopica spretnih marketinških trikov
Nekateri učenjaki tega stoletja so menili, da je človeštvo prispelo tako daleč in doseglo tako visoko in mejno stanje družbe, da dlje ni mogoče, čemur bi lahko rekli konec zgodovine. Zdaj ugotavljamo, da je prispelo do ideala učinkovitosti, neizmerne potrebe po največjem možnem dobičku, brezobzirne skrajne racionalnosti ...
V Galeriji Jakopič in Mestnem muzeju Ljubljana so predstavljena dela umetnic, ki razen redkih posameznic, med katerimi izstopa skoraj mitološka podoba Ivane Kobilca, praviloma niso uvrščene v knjige pregledov slovenskih umetnic in umetnikov.
V pogovoru z antropologinjo dr. Svetlano Slapšak preverjamo, kaj nam mitološke zgodbe, ki so do nas dospele iz širokega prostora med Julijci in Uralom, govorijo o Slovanih posebej in o condition humaine nasploh
Nedavno so v Narodnem muzeju Slovenije odprli razstavo z naslovom Spomin Slovenije, ki bo zaradi občutljivosti materiala na ogled le mesec dni, saj gre za pisno, čeprav ne le besedilno izvirno gradivo arhivov, knjižnic in muzejev, ki sodi na seznam Slovenska nacionalna lista UNESCO Spomin sveta.
Evangeličanski duhovnik, ki se je rodil pred natanko 300 leti, je z mojstrskim prevodom Nove zaveze iz grščine vzpostavil prekmurski knjižni jezik, to pa je v 19. stoletju pomembno zaznamovalo celostni razvoj slovenščine
Ob stoti obletnici razglasitve turške republike se sprašujemo, kako se nesporni uspehi pa tudi globoka protislovja reform, ki jih je implementiral Atatürk, kažejo skozi prizmo tamkajšnje stavbarske umetnosti
Pred predstavo, ki se bo zgodila v Slovenskem mladinskem gledališču, objavljamo navedek s spletne strani, kjer piše:
Zakaj so bili orjaški spomeniki, ki so jih povsod po nekdanji skupni državi postavljali v čast NOB-ju in revoluciji, ob svojem času razmeroma nepriljubljeni, danes, ko ni nikjer več ne socializma ne Jugoslavije, pa jih občudujemo kot velika dela modernistične umetnosti?
Sociološka teorija jezika, ki so jo v 20. stoletju izdelali jezikoslovci, filozofi in literarni zgodovinarji, zbrani okoli ruskega misleca Mihaila Bahtina, nudi izvrstno konceptualno orodje za preučevanje književnosti
Kako je veliki pisatelj in politik iz Poljanske doline posegel v svoj čas, kako ga je s svojo literaturo spremenil in kako je njegov prispevek v slovensko kulturno-zgodovinsko zakladnico videti danes?
V globalni logiki neoliberalnega kapitaliza imamo poplavo avtoric in avtorjev, ki pišejo za sebe in o sebi ter vse manj z mislijo na otroke, med drugim meni gostja oddaje.
Tradicionalno rokodelstvo, tudi izdelava ročno delanih tkanin, kovanega orodja ali keramičnih izdelkov, se je v obliki enostavne in počasne proizvodnje, zmanjšalo že zdavnaj.
Produkcije novih verskih in magičnih praks na Šrilanki, ki jih ustvarjajo obsedeni ekstati.
Čeprav so se kar tri četrtine njegove monumentalne zgodovine izgubile, je tisto, kar je od Livijevega besedila ostalo, nepogrešljivo za razumevanje nastanka rimske republike in njenega velikega obračuna s Hanibalom in Kartagino
S slovenskim islamologom dr. Samijem Al-Daghistanijem smo se pogovarjali ob izidu njegove esejistične knjige, v kateri pretresa bleščečo kulturno oziroma intelektualno zgodovino islamskega sveta
Misli o gledališču režiserja Janeza Pipana ob knjigi Zoje Skušek, ki je bila v času prve izdaje skoraj povsem spregledana, nedavno pa je izšla dopolnjena izdaja.
Zakaj se milijoni oboževalk in oboževalcev v skoraj sedmih desetletjih niso naveličali ne globin vesolja ne človeške družbe prihodnosti, kakršno prikazuje kultna znanstveno-fantastična serija?
"Sam Gubec, zlovešči vodja zločinske vojske in, kakor ga sami imenujejo, kralj ujet živ in pripeljan v Zagreb. Tu je bil najprej strašno razmrcvarjen z razbeljenimi kleščami, nato okronan z razbeljeno železno krono in na koncu razčetverjen kot razbojnik.”
Neveljaven email naslov