Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Najboljši ameriški protifašistični filmi 30. in 40. let sporočajo, da ni treba biti nekakšen superman, da bi se zoperstavili Hitlerju in ga na koncu tudi premagali, ugotavlja filozofinja dr. Jela Krečič
26. novembra bo minilo natanko 80 let, odkar so v enem izmed newyorških kinematografov prvikrat predvajali Casablanco s Humphreyem Bogartom in Ingrid Bergman v glavnih vlogah. Osrednji junak filma, ki se godi še pred ameriškim vstopom v drugo svetovno vojno, je cinično samozadostni Američan Rick, lastnik bara v maroškem mestu pod nadzorom skorumpiranih vichyjskih kolaboracionistov, ki mu je pred časom v Parizu prelepa Ilsa zlomila srce. Film se zaplete, ko se nekega lepega dne Ilsa povsem nepričakovano pojavi v Rickovem baru … v družbi svojega moža Victorja, legendarnega in preganjanega voditelja češkoslovaškega odporniškega gibanja. Par namreč obupano išče pot iz severne Afrike v Združene države, na svobodo torej, in izkaže se, da bi jima prav Rick mogel priskočiti na pomoč. Pa jima tudi bo? Bo pomagal svoji nesojeni ljubezni oditi na varno stran Atlantika z drugim moškim – ali bo pač raje Victorja prepustil gestapovcem in z Ilso kar sam odšel v Ameriko?
Ta Rickova dilema, ta nelahka izbira med sebično ljubeznijo na eni strani in samoodpovedovanjem za plemenit ideal na drugi je v samem jedru zgodbe, ki je začarala generacije gledalk in gledalcev ter obveljala ne le za enega najboljših ameriških filmov vseh časov ampak tudi za trajen spomenik antifašističnemu boju v 20. stoletju. Je pa seveda treba reči, da Casablanca, ki jo je režiral Michael Curtiz, ni ne prvi ne edini umetniško resnično dovršen hollywoodski film, ki se je v tridesetih in štiridesetih letih prepričano postavil zoper grozeči nacifašizem. V tem kontekstu najbrž lahko omenimo vsaj še Chaplinovega Velikega diktatorja in Biti ali ne biti Ernsta Lubitscha.
A kako so ti filmi sploh lahko nastali v Hollywoodu, za katerega se vendarle zdi, da mu je vselej bila prva skrb zabavati množice in kovati dobičke? No, po drugi strani pa se lahko tudi vprašamo, kakšne so pravzaprav odlike teh filmov, da se še danes, osem desetletij po nastanku, zdijo sveži, izvirni, aktualni, prepričljivi? – To sta vprašanji, ki nas zaposlujejo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko se o antifašizmu v klasičnem Hollywoodu pogovarjamo z dr. Jelo Krečič, filozofinjo in predavateljico na treh ljubljanskih visokošolskih ustanovah, na Fakulteti za družbene vede, na Filozofski fakulteti in na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje.
736 epizod
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Najboljši ameriški protifašistični filmi 30. in 40. let sporočajo, da ni treba biti nekakšen superman, da bi se zoperstavili Hitlerju in ga na koncu tudi premagali, ugotavlja filozofinja dr. Jela Krečič
26. novembra bo minilo natanko 80 let, odkar so v enem izmed newyorških kinematografov prvikrat predvajali Casablanco s Humphreyem Bogartom in Ingrid Bergman v glavnih vlogah. Osrednji junak filma, ki se godi še pred ameriškim vstopom v drugo svetovno vojno, je cinično samozadostni Američan Rick, lastnik bara v maroškem mestu pod nadzorom skorumpiranih vichyjskih kolaboracionistov, ki mu je pred časom v Parizu prelepa Ilsa zlomila srce. Film se zaplete, ko se nekega lepega dne Ilsa povsem nepričakovano pojavi v Rickovem baru … v družbi svojega moža Victorja, legendarnega in preganjanega voditelja češkoslovaškega odporniškega gibanja. Par namreč obupano išče pot iz severne Afrike v Združene države, na svobodo torej, in izkaže se, da bi jima prav Rick mogel priskočiti na pomoč. Pa jima tudi bo? Bo pomagal svoji nesojeni ljubezni oditi na varno stran Atlantika z drugim moškim – ali bo pač raje Victorja prepustil gestapovcem in z Ilso kar sam odšel v Ameriko?
Ta Rickova dilema, ta nelahka izbira med sebično ljubeznijo na eni strani in samoodpovedovanjem za plemenit ideal na drugi je v samem jedru zgodbe, ki je začarala generacije gledalk in gledalcev ter obveljala ne le za enega najboljših ameriških filmov vseh časov ampak tudi za trajen spomenik antifašističnemu boju v 20. stoletju. Je pa seveda treba reči, da Casablanca, ki jo je režiral Michael Curtiz, ni ne prvi ne edini umetniško resnično dovršen hollywoodski film, ki se je v tridesetih in štiridesetih letih prepričano postavil zoper grozeči nacifašizem. V tem kontekstu najbrž lahko omenimo vsaj še Chaplinovega Velikega diktatorja in Biti ali ne biti Ernsta Lubitscha.
A kako so ti filmi sploh lahko nastali v Hollywoodu, za katerega se vendarle zdi, da mu je vselej bila prva skrb zabavati množice in kovati dobičke? No, po drugi strani pa se lahko tudi vprašamo, kakšne so pravzaprav odlike teh filmov, da se še danes, osem desetletij po nastanku, zdijo sveži, izvirni, aktualni, prepričljivi? – To sta vprašanji, ki nas zaposlujejo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko se o antifašizmu v klasičnem Hollywoodu pogovarjamo z dr. Jelo Krečič, filozofinjo in predavateljico na treh ljubljanskih visokošolskih ustanovah, na Fakulteti za družbene vede, na Filozofski fakulteti in na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje.
Kako so se v času med sredino 3. in začetkom 7. stoletja spremenile rimske naselbine – od najmanjših vasi do največjih mest – v širokem prostoru med Jadranom in Donavo, med vzhodnimi Alpami in Črnim morjem?
Kakšno pot je slovenska dramatika prehodila v času, ki Ivana Cankarja ločuje od Simone Semenič?
Nemški vitezi, ki so v visokem srednjem veku začeli pisati pesmi, v katerih so opevali presežno telesno in duhovno lepoto žensk, so si pravzaprav izmislili to, čemur danes rečemo romantično ljubezensko koprnenje
Nekdaj, ko smo bili mi Slovenci še del večje, avstro-ogrske države, so včasih naši, sicer redki znani popotniki, z ljudmi imperialističnega in kolonialističnega Zahoda delili pokroviteljski in superioren odnos, kot so menili, do nerazvitega in statičnega Orienta, v katerega sta jih največkrat vodila avanturizem in radovednost. Naj je šlo za misijonarje, politike, diplomate, znanstvenike ali druge, pa se vseeno niso vsi ujeli v past prevladujočega evolucionističnega mišljenja.
Otroštvo in otroci niso bili vedno center pozornosti pri odraslih, velikokrat zaradi velike smrtnosti med njimi. To ne pomeni, da se njihovi vzgoji in izobrazbi - če so bili starši le dovolj premožni in navadno tudi visokega stanu - niso izdatno posvečali. Plemenit duh v zdravem telesu je, kot vemo, pomenil kulturno civilizacijsko normo in doseganje najvišjega smisla v grški antiki.
To pomlad mineva 70 let od rojstva velikega novosadskega kantavtorja, čigar umetnost je, nedotaknjena, preživela tudi krvavi razpad jugoslovanske države
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Petoviona – kakor se je v antiki imenoval Ptuj – je bila v času principata eno največjih in najpomembnejših rimskih mest onkraj obal Sredozemlja
Čemu današnji antropologi in antropologinje prisluškujejo utripanju lastnih teles in premenam svojih misli med hojo, če pa v bistvu hočejo raziskati, kako živijo in kako si to življenje osmišljajo neki drugi ljudje?
Naš predstavni svet si ne more več zamisliti neskončnosti vsega, kar je lahko umetna inteligenca, saj se lahko spreminja brez naših navodil, v skladu z lastnimi življenjskimi principi
"Agresija in nasilje nimata istega položaja. Nasilje preči meje drugega, zakaj potem za napad na drugo državo uporabljamo besedo agresija?"
Kako dobrih 2400 let po nastanku Sofoklejeve znamenite tragedije razumeti zagonetno ravnanje glavne junakinje?
Bogata in raznovrstna zbirka Tehniškega muzeja Slovenije, ki prav letos praznuje 70. obletnico delovanja, zgovorno priča o naši preteklosti
Od smrti genialnega Španca – prav mogoče največjega slikarja 20. stoletja – mineva natanko pol stoletja
Pred 170. leti se je rodil nizozemski slikar Vincent van Gogh, nesojeni pastor, a zato zelo velik umetnik, ki je za časa življenja prodal le eno sliko.
Cirkus je bil nekdaj medij, ki je občinstvo oskrboval z modeli spolne, rasne in razredne pripadnosti, vsaj dokler mu tega poslanstva ni speljala kinematografija.
Sinologinja in filozofinja Jana S. Rošker prepričljivo dokazuje, da se pomembne humanistične ideje in koncepti niso razvili le v evropski, ampak tudi v kitajski intelektualni tradiciji
Eden izmed ključev leži v vsemogočni naravi, so modrovali evgeniki, nadaljevali pa z mislijo, da je človek določil samega sebe tudi ob pomoči naravoslovja, z medicino pa bo obvladoval njeno slepo vsemogočnost, tako da naravna selekcija, ki daje prednost bolj prilagodljivim, ne bo edini upravičeni izbor.
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Katere teme in probleme so po razpadu Sovjetske zveze v svojih delih literarno obdelovali ukrajinski avtorji in avtorice? Kakšno sliko življenja v Ukrajini so tako navsezadnje ustvarili?
Neveljaven email naslov