Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Čeprav je veliki Francoz pisal samo komedije, se mu je uspelo prebiti v osrčje kanona. Kako je to možno, ko pa se zdi, da na Zahodu že od starih Grkov dalje bolj cenimo tragedijo? – Odgovor iščemo v oddaji, ki smo jo pripravili ob 400. obletnici Molierovega rojstva.
Recimo, da so največji, se pravi največkrat uprizarjani in najtemeljiteje analizirani dramatiki v zgodovini evropske oziroma zahodne literarne tradicije Sofoklej, Shakespeare, Molière, Ibsen in Beckett. O tem bi se slej ko prej dalo zelo živahno, celo ostro debatirati in ni si težko predstavljati, da bi kdo hotel nadomestiti Ibsena s Čehovom ali da bi kdo drug trdil, kako je seznam odločno prekratek in bi bilo treba že omenjenim ob bok postaviti vsaj še Evripida ali Racinea.
A naj bo tako ali drugače, eno je jasno – kakršenkoli bi že bil seznam največjih dramatikov, v vsakem primeru bi jasno pričal, da na Zahodu cenimo predvsem resno, celo tragično gledališče. Med vsemi imeni, ki sem jih doslej omenil, je namreč en sam komediograf: Molière, od čigar rojstva prav letos minevajo štiri stoletja. In če je tako, tedaj se najbrž lahko vprašamo, kako se mu je uspelo vzpeti na sam vrh dramatskega Parnasa?
Prav to je vprašanje, ki smo si ga zastavili v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili teatrologinjo, dramaturginjo in esejistko dr. Diano Koloini, ki je pri založbi LUD Literatura pred nedavnim objavila intrigantno, Molièru posvečeno razpravo Slabo poznate naših src tančine, v kateri je analizirala ženske like v Molierovih komedijah. Z njo se je pogovarjal Goran Dekleva.
Foto: Moliere (Wikipedia, javna last)
739 epizod
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Čeprav je veliki Francoz pisal samo komedije, se mu je uspelo prebiti v osrčje kanona. Kako je to možno, ko pa se zdi, da na Zahodu že od starih Grkov dalje bolj cenimo tragedijo? – Odgovor iščemo v oddaji, ki smo jo pripravili ob 400. obletnici Molierovega rojstva.
Recimo, da so največji, se pravi največkrat uprizarjani in najtemeljiteje analizirani dramatiki v zgodovini evropske oziroma zahodne literarne tradicije Sofoklej, Shakespeare, Molière, Ibsen in Beckett. O tem bi se slej ko prej dalo zelo živahno, celo ostro debatirati in ni si težko predstavljati, da bi kdo hotel nadomestiti Ibsena s Čehovom ali da bi kdo drug trdil, kako je seznam odločno prekratek in bi bilo treba že omenjenim ob bok postaviti vsaj še Evripida ali Racinea.
A naj bo tako ali drugače, eno je jasno – kakršenkoli bi že bil seznam največjih dramatikov, v vsakem primeru bi jasno pričal, da na Zahodu cenimo predvsem resno, celo tragično gledališče. Med vsemi imeni, ki sem jih doslej omenil, je namreč en sam komediograf: Molière, od čigar rojstva prav letos minevajo štiri stoletja. In če je tako, tedaj se najbrž lahko vprašamo, kako se mu je uspelo vzpeti na sam vrh dramatskega Parnasa?
Prav to je vprašanje, ki smo si ga zastavili v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili teatrologinjo, dramaturginjo in esejistko dr. Diano Koloini, ki je pri založbi LUD Literatura pred nedavnim objavila intrigantno, Molièru posvečeno razpravo Slabo poznate naših src tančine, v kateri je analizirala ženske like v Molierovih komedijah. Z njo se je pogovarjal Goran Dekleva.
Foto: Moliere (Wikipedia, javna last)
V pogovoru s pisateljem, urednikom in univerzitetnim predavateljem Andrejem Blatnikom preverjamo, kakšne spremembe se dandanes pravzaprav godijo na globalnem in lokalnem knjižnem polju
Človeški svet je prepreden z neformalno veljavnimi pravili, ki kažejo smeri, kako živeti in preživeti.
Skozi prizmo antropologije se pokaže, da se za idejo hygge ne skriva le specifičen način opremljanja stanovanj, ampak tudi obljuba človeške sreče, mehka moč nordijskih držav in kopica spretnih marketinških trikov
Nekateri učenjaki tega stoletja so menili, da je človeštvo prispelo tako daleč in doseglo tako visoko in mejno stanje družbe, da dlje ni mogoče, čemur bi lahko rekli konec zgodovine. Zdaj ugotavljamo, da je prispelo do ideala učinkovitosti, neizmerne potrebe po največjem možnem dobičku, brezobzirne skrajne racionalnosti ...
V Galeriji Jakopič in Mestnem muzeju Ljubljana so predstavljena dela umetnic, ki razen redkih posameznic, med katerimi izstopa skoraj mitološka podoba Ivane Kobilca, praviloma niso uvrščene v knjige pregledov slovenskih umetnic in umetnikov.
V pogovoru z antropologinjo dr. Svetlano Slapšak preverjamo, kaj nam mitološke zgodbe, ki so do nas dospele iz širokega prostora med Julijci in Uralom, govorijo o Slovanih posebej in o condition humaine nasploh
Nedavno so v Narodnem muzeju Slovenije odprli razstavo z naslovom Spomin Slovenije, ki bo zaradi občutljivosti materiala na ogled le mesec dni, saj gre za pisno, čeprav ne le besedilno izvirno gradivo arhivov, knjižnic in muzejev, ki sodi na seznam Slovenska nacionalna lista UNESCO Spomin sveta.
Evangeličanski duhovnik, ki se je rodil pred natanko 300 leti, je z mojstrskim prevodom Nove zaveze iz grščine vzpostavil prekmurski knjižni jezik, to pa je v 19. stoletju pomembno zaznamovalo celostni razvoj slovenščine
Ob stoti obletnici razglasitve turške republike se sprašujemo, kako se nesporni uspehi pa tudi globoka protislovja reform, ki jih je implementiral Atatürk, kažejo skozi prizmo tamkajšnje stavbarske umetnosti
Pred predstavo, ki se bo zgodila v Slovenskem mladinskem gledališču, objavljamo navedek s spletne strani, kjer piše:
Zakaj so bili orjaški spomeniki, ki so jih povsod po nekdanji skupni državi postavljali v čast NOB-ju in revoluciji, ob svojem času razmeroma nepriljubljeni, danes, ko ni nikjer več ne socializma ne Jugoslavije, pa jih občudujemo kot velika dela modernistične umetnosti?
Sociološka teorija jezika, ki so jo v 20. stoletju izdelali jezikoslovci, filozofi in literarni zgodovinarji, zbrani okoli ruskega misleca Mihaila Bahtina, nudi izvrstno konceptualno orodje za preučevanje književnosti
Kako je veliki pisatelj in politik iz Poljanske doline posegel v svoj čas, kako ga je s svojo literaturo spremenil in kako je njegov prispevek v slovensko kulturno-zgodovinsko zakladnico videti danes?
V globalni logiki neoliberalnega kapitaliza imamo poplavo avtoric in avtorjev, ki pišejo za sebe in o sebi ter vse manj z mislijo na otroke, med drugim meni gostja oddaje.
Tradicionalno rokodelstvo, tudi izdelava ročno delanih tkanin, kovanega orodja ali keramičnih izdelkov, se je v obliki enostavne in počasne proizvodnje, zmanjšalo že zdavnaj.
Produkcije novih verskih in magičnih praks na Šrilanki, ki jih ustvarjajo obsedeni ekstati.
Čeprav so se kar tri četrtine njegove monumentalne zgodovine izgubile, je tisto, kar je od Livijevega besedila ostalo, nepogrešljivo za razumevanje nastanka rimske republike in njenega velikega obračuna s Hanibalom in Kartagino
S slovenskim islamologom dr. Samijem Al-Daghistanijem smo se pogovarjali ob izidu njegove esejistične knjige, v kateri pretresa bleščečo kulturno oziroma intelektualno zgodovino islamskega sveta
Misli o gledališču režiserja Janeza Pipana ob knjigi Zoje Skušek, ki je bila v času prve izdaje skoraj povsem spregledana, nedavno pa je izšla dopolnjena izdaja.
Zakaj se milijoni oboževalk in oboževalcev v skoraj sedmih desetletjih niso naveličali ne globin vesolja ne človeške družbe prihodnosti, kakršno prikazuje kultna znanstveno-fantastična serija?
Neveljaven email naslov