Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pred 30 leti je bil premierno predvajan Šund, kultni celovečerec Quentina Tarantina. Ob tej obletnici se sprašujemo, kaj nam filmi enega najbolj slavljenih režiserjev sodobnega Hollywooda pravzaprav sporočajo?
Šund naj bi bilo delo brez sleherne umetniške vrednosti. Razen, seveda, če govorimo o Šundu z veliko začetnico, o kultnem drugem celovečercu Quentina Tarantina torej, ki je v ameriške kinematografe prišel pred natanko tremi desetletji, jeseni leta 1994. Tarantinov Šund s svojim kronološko nelinearnim sižejem in poudarjeno postmodernim, metafikcijskim predelovanjem hollywoodske tradicije namreč velja za enega umetniško najbolj dovršenih filmov zadnjih tridesetih let. Nič čudnega, skratka, če je, še preden smo ga navadni smrtniki lahko videli v kinodvoranah, zmagal na festivalu v Cannesu.
A za razloček od večine drugih prejemnikov zlate palme se je Šund sila uspešno zasidral tudi v globalni popkulturni zavesti; kdo se, na primer, ne spominja z ognjem in žveplom prežetega glasu Samuela L. Jacksona, ko navaja pasus o maščevanju Božjem iz svetopisemske Ezekielove knjige, ali Brucea Willisa, ki rahlo zbegani Marii de Medeiros lapidarno pojasnjuje, da je Zed pač mrtev?! – Tarantinu je s Šundom, skratka, uspelo nekaj skrajno nenavadnega: ustvaril je film, ki sodi tako v zabaviščne multiplekse kakor v butične dvorane kinotek. Še bolj impresivno pa se zdi, da lahko nekaj zelo podobnega rečemo tudi o Tarantinovih naslednjih sedmih filmih – od Jackie Brown do Bilo je nekoč … v Hollywoodu.
Zato se velja vprašati, v čem je pravzaprav skrivnost Tarantinovega uspeha? Kaj nam njegovi filmi sporočajo in kako neki to počnejo, da po ogledu Tarantinovega filma iz kinodvoran vsakokrat znova zadovoljni odhajamo tako poklicni kakor laični gledalci? – To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili filozofinjo dr. Jelo Krečič, ki je Tarantinove filme že pred časom natančno analizirala v svoji knjigi Zmote neprevaranih.
foto: John Travolta in Samuel L. Jackson v filmu Šund, kakor ju je na svojem grafitu iz leta 2002 upodobil britanski ulični umetnik Banksy (Goran Dekleva)
743 epizod
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Pred 30 leti je bil premierno predvajan Šund, kultni celovečerec Quentina Tarantina. Ob tej obletnici se sprašujemo, kaj nam filmi enega najbolj slavljenih režiserjev sodobnega Hollywooda pravzaprav sporočajo?
Šund naj bi bilo delo brez sleherne umetniške vrednosti. Razen, seveda, če govorimo o Šundu z veliko začetnico, o kultnem drugem celovečercu Quentina Tarantina torej, ki je v ameriške kinematografe prišel pred natanko tremi desetletji, jeseni leta 1994. Tarantinov Šund s svojim kronološko nelinearnim sižejem in poudarjeno postmodernim, metafikcijskim predelovanjem hollywoodske tradicije namreč velja za enega umetniško najbolj dovršenih filmov zadnjih tridesetih let. Nič čudnega, skratka, če je, še preden smo ga navadni smrtniki lahko videli v kinodvoranah, zmagal na festivalu v Cannesu.
A za razloček od večine drugih prejemnikov zlate palme se je Šund sila uspešno zasidral tudi v globalni popkulturni zavesti; kdo se, na primer, ne spominja z ognjem in žveplom prežetega glasu Samuela L. Jacksona, ko navaja pasus o maščevanju Božjem iz svetopisemske Ezekielove knjige, ali Brucea Willisa, ki rahlo zbegani Marii de Medeiros lapidarno pojasnjuje, da je Zed pač mrtev?! – Tarantinu je s Šundom, skratka, uspelo nekaj skrajno nenavadnega: ustvaril je film, ki sodi tako v zabaviščne multiplekse kakor v butične dvorane kinotek. Še bolj impresivno pa se zdi, da lahko nekaj zelo podobnega rečemo tudi o Tarantinovih naslednjih sedmih filmih – od Jackie Brown do Bilo je nekoč … v Hollywoodu.
Zato se velja vprašati, v čem je pravzaprav skrivnost Tarantinovega uspeha? Kaj nam njegovi filmi sporočajo in kako neki to počnejo, da po ogledu Tarantinovega filma iz kinodvoran vsakokrat znova zadovoljni odhajamo tako poklicni kakor laični gledalci? – To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili filozofinjo dr. Jelo Krečič, ki je Tarantinove filme že pred časom natančno analizirala v svoji knjigi Zmote neprevaranih.
foto: John Travolta in Samuel L. Jackson v filmu Šund, kakor ju je na svojem grafitu iz leta 2002 upodobil britanski ulični umetnik Banksy (Goran Dekleva)
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Ko je govora o vizualni ustvarjalnosti danes, praviloma vsi najprej pomislimo na plakat, na fotografijo in video pa, jasno, tudi na raznorazne konceptualne instalacije, ki se bolj ali manj organsko povezujejo in prepletajo z elementi glasbene in performativne umetnosti. Pri tem pa, se zdi, nekako pozabljamo na tisto disciplino likovnega ustvarjanja, ki je dolga stoletja veljala za osrednjo, najpomembnejšo, najbolj dovršeno, hja, najbolj pravo obliko likovne umetnosti – na slikarstvo. Vtis je celo, da se je na sodobnem Zahodu slikarstva in slike prijela stigma nekakšne preživetosti in preseženosti, kakor da sta razvoj novih tehnologij in vznik novih senzibilnosti sliko, ustvarjeno na platnu s pomočjo čopiča in palete, spremenila v anahronističen objekt, ki ga ni več treba jemati z vso resnostjo. Pa to drži? – Če je soditi po razstavi Čas brez nedolžnosti : novejše slikarstvo v Sloveniji, ki je zadnji dan januarja odprla vrata v ljubljanski Moderni galeriji, z osmrtnicami nikakor ne gre hiteti. Tam namreč lahko vidimo, da današnjim slikarkam in slikarjem nikakor ne manjka ne provokativnosti ne nebrzdane ustvarjalne domišljije ne tehničnega znanja. Res pa se ob ogledovanju njihovih del lahko zazdi, da se tudi sami zavedajo, da se je simbolno mesto, ki v sodobni kulturi sliki in slikarstvu pripada, spremenilo in premaknilo. Spremenilo in premaknilo … kam in kako? – To vprašanje nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu. Pri iskanju odgovorov nam je bila v pomoč avtorica razstave Čas brez nedolžnosti, kustosinja Moderne galerije, dr. Martina Vovk. Z njo se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Tina Dobrajc - Pussy Riot, 2018, izsek (Goran Dekleva)
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
O kateri umetnostni disciplini bi bilo na slovenski kulturni praznik, na obletnico Prešernove smrti torej, v kontekstu Kulturnega fokusa kar najprimerneje govoriti? – Odgovor se ponuja tako rekoč na dlani – v tokratni oddaji je beseda pač tekla o pesništvu. A tu je na delu le težko spregledljiv paradoks; kolikor namreč Slovenci na deklarativni ravni še vedno poveličujemo poezijo in poudarjamo njeno ključno vlogo v procesih narodne prebuje sredi 19. stoletja, toliko jo v živčnem, pogosto brezbrižnem, na vse strani razpršenem življenjskem vsakdanjiku prve tretjine 21. stoletja le še redkokdaj beremo zares, to je: pozorno, zbrano, počasi in z občutkom. Bolj ali manj smo se je odvadili, kajne. No, na srečo se ji brez pretiranega naprezanja lahko ponovno tudi privadimo. V tem kontekstu pa nam na pomoč lahko prijazno priskoči antologija Pesem sem : razumljive pesmi za nerazumljive čase, ki je pred nedavnim luč sveta ugledala pri založbi Beletrina. Gre namreč za pesniški cvetober, v katerem sta njegova urednika – to sta pesnik in prevajalec Aleš Šteger ter literarni zgodovinar in predavatelj na ljubljanski Pedagoški fakulteti, dr. Igor Saksida – na dobrih 150 straneh zbrala pesmi slovenskih in svetovnih pesnikov in pesnic, pričujoča besedila pa vsa po vrsti krasi – ne da bi bila njihova globina zato že izdana – nekakšna sporočilna komunikativnost, razumljivost, ki se zdi kot nalašč za vse tiste, ki se na pesniško govorico še nismo navadili ali pa smo jo nekje na življenjski poti pozabili. Toda – ali sporočilna komunikativnost sama po sebi res že zadošča za popularizacijo poezije kot take? Ali so pesmi, ki niso hitro razumljive, avtomatično slabše? In kdaj pravzaprav smemo reči, da neka pesem sploh je komunikativna? – Odgovore na ta in druga sorodna vprašanja smo iskali v pogovoru z Alešem Štegrom in Igorjem Saksidom. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Sredina prvega stoletja pred našim štetjem; Rim. Osvajalski pohodi, pospešeno socialno razslojevanje, kronična politična nestabilnost in niz državljanskih vojn so republiko, takrat staro nekaj več kot 400 let, pripeljali na rob zloma. Iz njenih ruševin bo že čez nekaj kratkih desetletij, malo pred časom Kristusovega rojstva, vstalo cesarstvo, ki bo nato še skoraj pol tisočletja obvladovalo Sredozemski bazen in navsezadnje položilo temelje zahodni civilizaciji. In vendar se zdi, da našo pozornost danes kar najbolj priteguje prav propadanje republike. Julij Cezar in Mark Junij Brut, Kleopatra in Mark Antonij – to so imena, ki jih vsi poznamo, imena, ki nas nagovarjajo z gledaliških odrov, izmed platnic zgodovinopisnih in leposlovnih knjig, s filmskega platna in televizijskih zaslonov in še vedno burijo našo domišljijo. No, pozornemu bralcu ali gledalcu pa praviloma ne uide, da v njihovi zgodbi nastopa – v sicer nekoliko vstran pomaknjeni vlogi – še eno znamenito ime. In čeprav ta mož ni bil velik osvajalec, čeprav ni bil razvpit ljubimec, čeprav v zgodbi o propadu rimske republike ni bil na strani zmagovalcev, je v dolgem teku stoletij vendarle obveljal za enega največjih Rimljanov, čigar prispevka k civilizaciji kratko malo ni mogoče preceniti. Ta mož je seveda Mark Tulij Ciceron, govorec, politik, filozof in pisatelj, o katerem je beseda tekla tudi v tokratnem Kulturnem fokusu. O njem smo govorili zato, ker je pred nedavnim v založbi Kulturno-umetniškega društva Logos izšel prvi slovenski celovit prevod Pogovorov v Tuskulu, enega Ciceronovih ključnih filozofskih del, ob katerem je menda mogoče pokazati, zakaj natanko je Ciceronova slava, kot se reče, neumrljiva. Pri tem nam je pomagala latinistka, grecistka in filozofinja, Polonca Zupančič, ki je Pogovore v Tuskulu prevedla. Z njo se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Ciceronov spomenik pred Palačo pravice v Rimu (DEZALB/Pixabay)
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Komaj je minilo Cankarjevo leto, že smo stopili v leto Valentina Vodnika. Na ta način se bomo v naslednjih 12 mesecih namreč poklanjali spominu velikana slovenske kulture, ki je v 61. letu starosti umrl pred natanko dvestotimi leti, januarja 1819. Toda – zakaj Vodnik sploh velja za velikana; kakšen je pravzaprav njegov prispevek? – Literarna zgodovina ga pač ne šteje, kakor denimo Cankarja, za našega največjega pisatelja. Za razliko od svojega sodobnika, Antona Tomaža Linharta, tudi ni napisal prvih dramskih besedil v slovenščini. Še manj je, jasno, videti podoben Trubarju, ki je, kot vemo, utemeljil slovensko pisano besedo. In če Vodnikove pesmi primerjamo s Prešernovimi ali Župančičevimi, tedaj ni dvoma, da njegovi preprosti, v ritmu alpske poskočnice pisani verzi po umetniški moči oziroma globini še zdaleč niso na primerljivi ravni. In vendar so bili ljudje, ki so sredi 19. stoletja vodili slovensko narodno prebujo, trdno prepričani, da bi bili vsi njihovi napori zaman, ko bi se ne mogli naslanjati na dosežke in zgled Valentina Vodnika. Še več; dolgo preden je Prešeren obveljal za nacionalnega junaka par excellence, je to mesto zavzemal prav Vodnik. Kaj vse je torej ta pesnik, prevajalec, jezikoslovec, novinar, urednik, učitelj in duhovnik dal slovenskemu prostoru? – To vprašanje nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu. Pri tem nam je pomagal naš gost, znanstveni sodelavec na Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU, strokovnjak za književnost baroka in razsvetljenstva, dr. Luka Vidmar. Z njim se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: spomenik Valentinu Vodniku v Ljubljani (Žiga Živulovič jr. / BoBo)
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
V minulem letu se je na Zahodu nelagodje ob politiki ruske vlade opazno poglobilo. No, tovrstno nasprotovanje pa se, kakor smo videli tudi že kdaj v preteklosti, kaj lahko podaljša oziroma prevede v omalovaževanje ali diskvalifikacijo celotne kulture države, ki jo vodi politika, s katero se ne strinjamo ali ji celo nasprotujemo. V ruskem primeru se to seveda zdi docela nevzdržno; ne glede na to, kaj si mislimo o predsedniku Putinu in njegovih potezah na svetovni geopolitični šahovnici, si zahodne umetnosti, zahodne kulture, celo zahodne civilizacije same kratko malo ni mogoče predstavljati brez Dostojevskega in Tolstoja, Čajkovskega in Stravinskega, Kandinskega in Maleviča, Eisensteina in Tarkovskega. Pa so ti umetniki le vrh ledene gore. Zato smo v tokratnem Kulturnem fokusu skušali panoramsko pregledati zgodovino ruske kulture in premisliti, kaj je Rusija pridodala v zakladnico človeštva – ne da bi se pri tem nujno oslepili za vzajemno vplivanje avtokratskih političnih tendenc v ruski zgodovini in tamkajšnje kulturne produkcije. Pri tem nam je bil v pomoč naš tokratni gost, predavatelj na katedri za rusko književnost na ljubljanski Filozofski fakulteti, dr. Blaž Podlesnik, ki je pred nedavnim pri Znanstveni založbi Filozofske fakultete izdal Pregled ruske kulturne zgodovine. Z njim se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Cerkev sv. Vasilija Blaženega, 16. stol., Moskva (Goran Dekleva)
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Pravijo, da prava umetnost družbi, sredi katere nastaja, venomer nastavlja ogledalo in da pri tem nikoli ne odmakne pogleda – pa naj gre za še tako boleče, travmatične ali pereče fenomene. V tem smislu bi bilo pričakovati, da bo nasilje, ki se dogaja v partnerskem odnosu in ki ga lahko označimo za eno najbolj razširjenih pa tudi krčevito zamolčevanih družbenih patologij, ena izmed ključnih tem današnje umetnosti. Pa ni nujno tako; če poudarjeno angažirani sodobni umetniki in umetnice sicer dovolj pogosto govorijo o vojnah, izkoriščanju delavcev, mamilih, uničevanju okolja in podobnem, se zdi, da nasilje, ki poteka za štirimi stenami dóma, večidel ostaja onkraj njihove pozornosti oziroma senzibilnosti. Ali pa se je tako vsaj zdelo do nedavna. Konec novembra je namreč v ljubljanski Galeriji Kresija vrata odprla razstava Ko je drugič udaril v vrata, sem čez luknjo prelepila plakat. Tako si obiskovalke in obiskovalci zdaj lahko ogledamo dela osmih slovenskih umetnic in umetnikov, ki so se bili na pobudo Društva SOS telefon za ženske in otroke povezali z žrtvami družinskega nasilja. Poslušali so njihova pričevanja in, spodbujeni s temi zgodbami, navsezadnje ustvarili umetnine, ki zdaj simbolizirajo, reflektirajo, razgaljajo in osveščajo o problemu, za katerega se zdi, da bi ga mnogi še naprej najraje pometali pod preprogo. In prav tej razstavi smo se posvetili v tokratnem Kulturnem fokusu. Med drugim smo se spraševali, kakšna je pravzaprav narava družbene odgovornosti umetnosti, kako so pričujoča dela nastala, kako na njih gledajo osebe, ki imajo neposredno izkušnjo z družinskim nasiljem, in kako odmevajo v širši javnosti. Pri iskanju odgovorov na ta in druga sorodna vprašanja so nam pomagali: Nina Koželj, ena izmed avtoric, ki sodelujejo na razstavi, pa Špela Veselič iz Društva SOS telefon ter Božidar Zrinski, ki je nad razstavo bdel kot kustos. Z njimi se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: utrinek z razstave Ko je drugič udaril v vrata, sem čez luknjo prelepila plakat v ljubljanski Galeriji Kresija (Goran Dekleva)
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Pred kakimi 14 dnevi se je v 96. letu starosti poslovil legendarni Stan Lee, dolgoletni kreativni vodja stripovske založniške hiše Marvel ter oče Spidermana, Črnega Panterja, mož X in številnih drugih znamenitih superjunakov, ki v stripu, na filmskem platnu in videoigrah zdaj že več desetletij razgibavajo domišljijo celotnega planeta. Zato smo se v tokratnem Kulturnem fokusu posvetili prav superjunakom. Tako smo se spraševali, kdaj so se superjunaki sploh pojavili in kako so se v teku desetletij spreminjali? Kako so izvedi prestop iz stripa v druge medije, v druge umetnostne žanre? Kakšno mesto v »zgodbi« o junaških, z nadčloveškimi sposobnostmi obdarjenih borcih proti zlu pravzaprav pripada Stanu Leeju in Marvelu? Zakaj neki tako neustavljivo privlačijo milijone z vsega sveta? V čem se navadni smrtniki prepoznavamo v njih in zakaj ni videti, da bi se jih – pa čeprav so zapleti zgodb, v katerih superjunaki nastopajo, pogosto videti precej formulaični – v kratkem naveličali? – Pri iskanju odgovorov so nam pomagali: izvršni urednik revije Stripburger, Bojan Albahari, pa ilustrator, stripar in filozof dr. Izar Lunaček ter stripar, ilustrator in karikaturist Zoran Smiljanič, ki se nam je v studiu pridružil po lepem uspehu na pravkar zaključenem 34. Slovenskem knjižnem sejmu, na katerem je bil njegov strip o Cankarju, ki ga je ustvaril skupaj s scenaristom Blažem Vurnikom, razglašen za knjigo leta. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: ralpoonvast (Pixabay)
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Pred začetkom CoFestivala, mednarodnega festivala sodobnega plesa, se bomo v Kulturnem fokusu pogovarjali o letošnji izvedbi festivala, ki se začenja 17. novembra v Zagrebu, v Ljubljani pa bo potekal od 23. do 29. novembra. Udeležujejo se ga grški, hrvaški, srbski, švicarski, ameriški, libanonski, nemški, portugalski in slovenski umetniki. Po besedah so-kuratorjev so imeli tokrat več sreče kot pameti, festival se letos močno navezuje na evropski konstruktivizem, sicer pa bo zadovoljil tudi tisti del publike, ki je v minulih letih pogosto odhajala s sodobno plesnih predstav zdolgočasena, saj v njih ni bilo veliko gibanja. Plesne predstave so na tokratnem CoFestivalu, ki nastaja v sodelovanju Nomad dance akademije in Kina Šiška, izrazito kinetične, poleg mednarodnih in tujih produkcij pa se bodo obiskovalci lahko udeležili tudi konference, simpozijev, predstavitev in pogovorov. CoFestival v tokratni oddaji predstavljajo so-kuratorji festivala Dragana Alfirevič, Jasmina Založnik, Rok Vevar in Dejan Srhoj.
Gost tokratnega Kulturnega fokusa je pesnik, dramatik, esejist in prevajalec, do letošnjega poletja tudi predsednik Društva slovenskih pisateljev, Ivo Svetina. Najbrž je eno izmed znamenj našega nekoliko ubornega časa, da je v teh, zadnjih letih Svetina v javni prostor stopal predvsem kot družbeno angažiran in kritičen predsednik stanovskega društva literatov medtem ko je njegovo pesništvo ostajalo, se zdi, onkraj pozornosti širše javnosti. Pa čeprav – po 28 objavljenih zbirkah v 47 letih o tem ne more biti dvoma – Svetinovo delo predstavlja enega najkonsekvetnejših, umetniško najpolnejše realiziranih pesniških opusov na Slovenskem po drugi svetovni vojni. Natanko zato smo v tokratni oddaji skušali vsaj panoramsko premeriti Svetinovo pesniško ustvarjanje. Našo nalogo je vsaj nekoliko olajšal nedavni izid izbora iz Svetinovega opusa, ki ga je pod naslovom Plamen iz morja za prestižno knjižno zbirko Kondor pripravil literarni kritik Igor Divjak. No, dodatno pa nam je pri osvetljevanju tančin poezije, kajpada, pomagal sam Ivo Svetina. foto: Ivo Svetina (Goran Dekleva)
V Slovenskem mladinskem gledališču so zadnje sobote namenjene celodnevnemu gledališkemu maratonu, deset ur trajajoči predstavi «še ni naslova«, ki predeluje snov o nadčasovnem arhetipnem junaku, na katerega se lepijo številni pomeni, povezuje pa jih skupinska igra ekipe, ki jo vodi režiser Tomi Janežič. Izhodišče dolgotrajnega procesa nastajanja in vzporednega pisanja besedila Simone Semenič je bil lik Don Juana, ki predstavlja enega izmed osrednjih, enigmatičnih, svetlih in temačnih podob umetnosti in misli Zahoda. V oddaji Kulturni fokus se bo Magda Tušar pogovarjala z režiserjem predstave in igralci: Dašo Doberšek, Mirjano Medojević, Danijelom Dayem Škufco in Stanetom Tomazinom.
Imena kot so Ana Jenko, Angela Piskernik, Ana Mayer Kansky ali Melitta Pivec-Stele so danes večidel neznana, pozabljena imena. In vendar v kulturni zgodovini slovenskega prostora zavzemajo izjemno pomembno mesto; omenjene so namreč med prvimi Slovenkami, ki so tam ob koncu 19. in na začetku 20. stoletja prestopile prag univerze. Še več; bile so med prvimi, ki so pridobile doktorski naziv. Seveda pa je bila njihova pot do tega visokega naziva vse prej kot enostavna. Pred dobrim stoletjem ni bilo namreč na figuri znanstvenice prav nič samoumevnega; prevladujoče vrednote patriarhalne družbe so ženskam pač odrekale sleherno vedenje, ki bi presegalo horizont skrbi za družino in dom. Kako so torej te pionirke znanosti na Slovenskem uspele preseči stereotipe svoje dobe, kako so mogle svoje znanje uporabiti v javnem življenju in kako jih je za to navsezadnje nagradilo njihovo okolje? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu. Odgovore smo iskali v pogovoru s predavateljicama na Oddelku za germanistiko ljubljanske Filozofske fakultete, dr. Petro Kramberger in dr. Ireno Samide, ter z dr. Tanjo Žigon, predavateljico na Oddelku za prevajalstvo iste visokošolske ustanove. Vse tri so namreč po uredniški plati bdele nad zbornikom v nemščini pisanih portretov prvih slovenskih intelektualk, ki je pod naslovom Frauen, die studieren, sind gefährlich (torej: Ženske, ki študirajo, so nevarne) pred nedavnim izšla pri Znanstveni založbi Filozofske fakultete. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Skupina študentk se uči o elektromagnetizmu, Washington, ZDA, začetek 20. stol. (Wikimedia Commons)
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Neveljaven email naslov