Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Kulturnice

04.05.2012


Na Ljubljanskem gradu je na ogled razstava znanega fotografa Steva Mccurryja. Njegova najbolj slavna fotografija je tista afganistanske begunke, ki jo je leta 1984 fotografiral v Pešavarju v Pakistanu.

12-letna deklica Šarbat Gula z izjemnimi zelenimi očmi in presunljivim pogledom je naslednje leto svet obkrožila na naslovnici National Geographica in postal najslavnejša fotografija te revije kadarkoli.

17 let pozneje jo je šel McCurry z ekipo iskat, jo našel ter jo ponovno fotografiral in ji finančno pomagal. “Globalizacija pokvari kulturne posebnosti, ki so se razvijale stoletja,” je povedal na novinarski konferenci, “ljudje pa smo si na različnih koncih sveta vendarle zelo podobni”.

Kot največji dosežek kariere si šteje, da je tako dolgo ostal živ. 30-krat je obiskal Afganistan, fotografiral na številnih kriznih žariščih – v Libanonu, Iraku, na Šri Lanki za časa Tamilskih tigrov, v Kambodži. A kljub 30-letni karieri fotoreporterja na številnih kriznih žariščih je bil najbliže smrti v Sloveniji.

Februarja letos je na svojem blogu objavil serijo fotografij iz Afganistana, še iz časa Sovjetske okupacije, pa pozneje in vse do danes. Naslovil jo je “The longest war” oziroma “Najdaljša vojna”, v spremnem tekstu pa med drugim zapisal, da je pot v pekel tlakovana z dobrimi nameni.

Ali po 30-ih letih fotografiranja na kriznih žariščih še vedno verjamete v dobre namene?

Močno verjamem v dobre namene. Prav danes je bil v New York Timesu objavljen uvodnik o štipendiranju študentov v Libanonu in o tem, kako je to protiutež pošiljanju letal in bomb v Egipt. Štipendiranje seveda generira veliko boljše rezultate kot pa polnjenje egiptovskega vojaškega proračuna. Kar pa zadeva Afganistan – ves ta čas vojaškega posredovanja je bil zguba časa. Tragično je, da je toliko ljudi izgubilo življenje. Zapravljenega je bilo tudi ogromno denarja.

30-krat ste bili v Afganistanu. Je to tisto področje, ki je najbolj vplivalo na vas in na vašo kariero?

Mislim, da je celotna južna Azija, od Afganistana, Pakistana, Indije – v tem delu sveta sem preživel največ mojega časa in je bil zame najzanimivejši za raziskovanje. Toliko različnih kultur, religij me je navdušilo. Tam je Himalaja, geografija je res neverjetna.

Vaša fotografija afganistanske begunke, ki ste jo leta 1984 posneli v begunskem taboru v Pakistanu je ena najbolj prepoznavnih na svetu. Zakaj je po vašem mnenju tako? Gre za rezultat skrbne priprave na fotografiranje?

Mislim, da je razlog za to, da je ta fotografija tako slavna, to, da je nabita s čustvi. Gre za zelo lepo mlado dekle z neverjetnimi očmi, njen izraz je poln čustvenega naboja. Neka pristnost, avtentičnost sije iz njenega pogleda. Ne gre za poziranje, je zelo resnična in pristna.

Zakaj ste to dekle 17 let pozneje ponovno poiskali?

Iskali smo jo, ker smo čez leta dobili toliko pisem. Ljudje so hoteli vedeti, kdo je, kako bi ji lahko pomagali? Bil sem radoveden. Želeli smo izvedeti, ali jo lahko najdemo in pomagamo njenim domačim.

Kaj se je na kriznih območjih spremenilo v času od začetka vaše kariere do danes?

Veliko stvari se je spremenilo. Šrilanka je doživela velik preobrat, Kašmir je zgodba o uspehu, Kambodža, Vietnam. Ja, absolutno, stvari so se spremenile na bolje. Kar se dogaja v Burmi z Aung San Suu Kyi, ki je bila izvoljena v parlament … Na koncu tunela vidimo luč. Stvari bi se lahko spremenile na bolje, upajmo da se bodo.

Kljub vsemu fotografiranju na kriznih območjih pa ste bili, kot ste dejali, najbližje smrti v Sloveniji. Lahko poveste, kaj se je zgodilo?

Delal sem fotoreportažo za National Geographic leta 1989. Želel sem dobiti nekaj posnetkov iz zraka. Zato sem najel manjše letalo in odletel z brniškega letališla nad Blejsko jezero. Pilot se je iz neznanega razloga zelo približal vodni gladini, kolesa so zajela vodo, prevrnila sva se na streho …, nisem mogel odpreti varnostnega pasu …, bil sem gotov, da bom umrl, ampak čudežno sem se rešil izpod varnostnega pasu. Moral pa sem v bolništnico, ker sem sumil, da sem si zlobil rebra.

Zakaj ste rekli, da vam je bila Slovenija v vsej Jugoslaviji najbolj všeč?

Težko bi rekel, da je “najlepša”, v nekdanji Jugoslaviji je bilo veliko lepih območij. A Slovenija se mi je zdela kot svež veter, ker je bila kulturno bliže Evropi. Ljudje so bili bolj iskreni o groznem stanju v večjem delu države. Takrat je rohnel Slobodan Miloševič, ki je bil pravi norec.

Ste kdaj posneli fotografijo, ki jo obžalujete?

Ne.


Kulturnice

04.05.2012


Na Ljubljanskem gradu je na ogled razstava znanega fotografa Steva Mccurryja. Njegova najbolj slavna fotografija je tista afganistanske begunke, ki jo je leta 1984 fotografiral v Pešavarju v Pakistanu.

12-letna deklica Šarbat Gula z izjemnimi zelenimi očmi in presunljivim pogledom je naslednje leto svet obkrožila na naslovnici National Geographica in postal najslavnejša fotografija te revije kadarkoli.

17 let pozneje jo je šel McCurry z ekipo iskat, jo našel ter jo ponovno fotografiral in ji finančno pomagal. “Globalizacija pokvari kulturne posebnosti, ki so se razvijale stoletja,” je povedal na novinarski konferenci, “ljudje pa smo si na različnih koncih sveta vendarle zelo podobni”.

Kot največji dosežek kariere si šteje, da je tako dolgo ostal živ. 30-krat je obiskal Afganistan, fotografiral na številnih kriznih žariščih – v Libanonu, Iraku, na Šri Lanki za časa Tamilskih tigrov, v Kambodži. A kljub 30-letni karieri fotoreporterja na številnih kriznih žariščih je bil najbliže smrti v Sloveniji.

Februarja letos je na svojem blogu objavil serijo fotografij iz Afganistana, še iz časa Sovjetske okupacije, pa pozneje in vse do danes. Naslovil jo je “The longest war” oziroma “Najdaljša vojna”, v spremnem tekstu pa med drugim zapisal, da je pot v pekel tlakovana z dobrimi nameni.

Ali po 30-ih letih fotografiranja na kriznih žariščih še vedno verjamete v dobre namene?

Močno verjamem v dobre namene. Prav danes je bil v New York Timesu objavljen uvodnik o štipendiranju študentov v Libanonu in o tem, kako je to protiutež pošiljanju letal in bomb v Egipt. Štipendiranje seveda generira veliko boljše rezultate kot pa polnjenje egiptovskega vojaškega proračuna. Kar pa zadeva Afganistan – ves ta čas vojaškega posredovanja je bil zguba časa. Tragično je, da je toliko ljudi izgubilo življenje. Zapravljenega je bilo tudi ogromno denarja.

30-krat ste bili v Afganistanu. Je to tisto področje, ki je najbolj vplivalo na vas in na vašo kariero?

Mislim, da je celotna južna Azija, od Afganistana, Pakistana, Indije – v tem delu sveta sem preživel največ mojega časa in je bil zame najzanimivejši za raziskovanje. Toliko različnih kultur, religij me je navdušilo. Tam je Himalaja, geografija je res neverjetna.

Vaša fotografija afganistanske begunke, ki ste jo leta 1984 posneli v begunskem taboru v Pakistanu je ena najbolj prepoznavnih na svetu. Zakaj je po vašem mnenju tako? Gre za rezultat skrbne priprave na fotografiranje?

Mislim, da je razlog za to, da je ta fotografija tako slavna, to, da je nabita s čustvi. Gre za zelo lepo mlado dekle z neverjetnimi očmi, njen izraz je poln čustvenega naboja. Neka pristnost, avtentičnost sije iz njenega pogleda. Ne gre za poziranje, je zelo resnična in pristna.

Zakaj ste to dekle 17 let pozneje ponovno poiskali?

Iskali smo jo, ker smo čez leta dobili toliko pisem. Ljudje so hoteli vedeti, kdo je, kako bi ji lahko pomagali? Bil sem radoveden. Želeli smo izvedeti, ali jo lahko najdemo in pomagamo njenim domačim.

Kaj se je na kriznih območjih spremenilo v času od začetka vaše kariere do danes?

Veliko stvari se je spremenilo. Šrilanka je doživela velik preobrat, Kašmir je zgodba o uspehu, Kambodža, Vietnam. Ja, absolutno, stvari so se spremenile na bolje. Kar se dogaja v Burmi z Aung San Suu Kyi, ki je bila izvoljena v parlament … Na koncu tunela vidimo luč. Stvari bi se lahko spremenile na bolje, upajmo da se bodo.

Kljub vsemu fotografiranju na kriznih območjih pa ste bili, kot ste dejali, najbližje smrti v Sloveniji. Lahko poveste, kaj se je zgodilo?

Delal sem fotoreportažo za National Geographic leta 1989. Želel sem dobiti nekaj posnetkov iz zraka. Zato sem najel manjše letalo in odletel z brniškega letališla nad Blejsko jezero. Pilot se je iz neznanega razloga zelo približal vodni gladini, kolesa so zajela vodo, prevrnila sva se na streho …, nisem mogel odpreti varnostnega pasu …, bil sem gotov, da bom umrl, ampak čudežno sem se rešil izpod varnostnega pasu. Moral pa sem v bolništnico, ker sem sumil, da sem si zlobil rebra.

Zakaj ste rekli, da vam je bila Slovenija v vsej Jugoslaviji najbolj všeč?

Težko bi rekel, da je “najlepša”, v nekdanji Jugoslaviji je bilo veliko lepih območij. A Slovenija se mi je zdela kot svež veter, ker je bila kulturno bliže Evropi. Ljudje so bili bolj iskreni o groznem stanju v večjem delu države. Takrat je rohnel Slobodan Miloševič, ki je bil pravi norec.

Ste kdaj posneli fotografijo, ki jo obžalujete?

Ne.


02.11.2021

Hinko Smrekar: Označevali so ga za humorista, a se sam s tem ni strinjal

Hinko Smrekar je bil mojster družbeno-politične satire in karikature, vsestranski likovnik, ki je ustvarjal po naročilu za publikacije ? časopise in knjige. Ustvarjal je predvsem risbe s tušem, občasno dodal akvarel, pastel ali gvaš, pa grafike. Ustvarjal pa je tudi nekaj kipov in oljnih slik. Nekatere zgodbe težko razvozlamo, ker tudi časopisov ni. V Narodni galeriji drugi del razstave o Hinku Smrekarju predstavlja obdobje po prvi svetovni vojni do njegove usmrtitve leta 1942. Do 13. februarja 2022 je na razstavi Hinko Smrekar, II. del na ogled skupaj približno 200 orginalnih del, tudi nekaj kipov.


01.11.2021

Pravljica Želvice Metke Dolanc

V poletju pred tremi leti je Metka Dolanc v nesreči izgubila mlajšega brata. Po tragediji, ki je zaznamovala vso družino, po dneh, ko se je počutila, kot bi ji kdo pred oči dal roke in ji dejal, da naj tako gleda svet – zdaj po treh letih pridejo tudi dnevi, ko smrt brata ni več prva jutranja misel. Pomagalo ji je tudi to, da je o tem napisala pravljico Želvice, čeprav pravi, ji pisanje prej nikoli ni bilo blizu. S pravljico pa je Metka Dolanc poskušala spodbuditi tudi k temu, da bi se o teh temah, o žalovanju in smrti več pogovarjali z najmlajšimi.


29.10.2021

Priporočilo - Nik Škrlec

Igralec, televizijski voditelj, YouTuber je v Priporočilo združil tri predloge. Foto: Darja Štravs Tisu


28.10.2021

Prostor: S soseskami gradimo državo

V Muzeju za arhitekturo in oblikovanje je na ogled razstava Iščem stanovanje, sto let organizirane stanovanjske gradnje. Zasnovana je kot informativna pot po javnem prostoru Ljubljane. Z vprašanji, ki jih odpira, poskuša oblikovati eno izmed možnih izhodišč ne samo politične in arhitekturne debate, temveč tudi družbene. Razstavo so pripravili s podporo Stanovanjskega sklada Republike Slovenije. Kustosi razstave so arhitekti Ajda Bračič, Andraž Keršič, dr. Miloš Kosec in dr. Bogo Zupančič, direktor MAO.


26.10.2021

Ljudska umetnost med domom in svetom v Slovenskem etnografskem muzeju

Na novi osrednji razstavi ''Ljudska umetnost med domom in svetom: Zbirki SEM in ljudske umetnosti NSK skupine Irwin'' v Slovenskem etnografskem muzeju slovenska ljudska umetnost sreča globalno ljudsko umetnost zbirke državljanov države NSK (Neue Slowenische Kunst).


22.10.2021

Priporočilo: Goran Vojnović

Kaj v branje priporoča Goran Vojnović, vsestranski ustvarjalec, pisatelj, ki ga poznamo po več knjižnih in filmskih uspešnicah, najbolj po prvencu Čefurji raus?


21.10.2021

Prostor: Mala kvadratura igrišča je za sedemletnega fanta cel svet

Kratkek 15-minutni film Kazenski strel režiserja Roka Bička je bil predstavljen na pravkar končanem 24. Festivalu slovenskega filma Portorož. Gre za filmsko adaptacijo ene izmed zgodb iz romana Črna mati zemla hrvaškega pisatelja Kristiana Novaka. Povsod tam, kjer je vaško igrišče, so tudi zgodbe o odraščanju, prijateljstvu in pripadnosti. Osrednja tematika filma je medvrstniško nasilje. Potreba po pripadanju se lahko prenese ne le na nogometni klub, tudi na družino in šolski razred. Včasih je bila igra na igriščih splošen trend, pri čemer so dečki postali fantje. Danes se je po besedah režiserja igra verjetno preselila na družabna omrežja.


19.10.2021

Vsak avtor ima svojo pot in raziskuje prostor v času, ki mu je trenutno dan

VIII. Bienale slovenske neodvisne ilustracije – Bienale neodvisnih bo med 19. oktobrom in 20. novembrom na razstavi v Kinu Šiška v Ljubljani gostil 25 avtorjev in avtoric, ki ustvarjajo v medprostorih sodobne ilustracije, umetniških praks in oblikovanja. Spomnimo pa se še na to, da se je na današnji dan, 19.oktobra, pred sto let, v Radljah ob Dravi, rodil arhitekt Oton Jugovec, ki je zasnoval projekte kot so Nuklearni inštitut v Podgorici pri Ljubljani, Kulturni dom Španski borci, Baza 20 v Kočevskem rogu, med večjimi stanovanjskimi stavbami pa je tudi naselje Selo ob Zaloški cesti v Ljubljani. Pa vendar še danes prav posebno pozornost svetovne arhitekturne javnosti privablja Jugovčeva nenavadna – kot šotor- razpeta streha, ki jo že od daleč opaziš sredi zelenega travnika v Otoku na Dobravi pri Škocjanu. Ta streha je bila zgrajena samo zato, da ščiti arheološke ostanke tlorisa nekdanje cerkve svetega Mihaela.


18.10.2021

ODOTHEKA - Knjižnica muzejskih in zgodovinskih vonjev

O Prešernu vemo že skoraj vse – pa vemo tudi, kako je dišal, ko se je sprehajal po ulicah Ljubljane? Morda bo tudi ta podatek prinesel projekt ODOTHEKA, v katerem so se povezali slovenski in poljski raziskovalci, ki nameravajo razviti mednarodno knjižnico muzejskih in zgodovinskih vonjev. V projektu, ki se bo začel 1. decembra, bodo v treh letih skušali analizirati 10 zgodovinskih predmetov iz slovenskih in poljskih zbirk, izolirati njihove vonje, te reproducirati in arhivirati. Prva dva predmeta bosta Prešernova tobačnica, ki jo hranijo v Narodnem muzeju Slovenije, in da Vincijeva slika Dama s hermelinom, ki jo hranijo v Narodnem muzeju v Krakovu. Gre za prvi projekt te vrste na globalni ravni, v okviru katerega nameravajo slovenski in poljski raziskovalci razviti kemijsko analitično metodologijo, ki jo bodo potem lahko uporabljali po vsem svetu.


15.10.2021

Priporočilo: Miha Colner

Kaj priporoča Miha Colner, umetnostni zgodovinar, ki deluje kot kustos v Galeriji Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki?


14.10.2021

Prostor: Spomin na fizično delo v popolnoma avtomatiziranem okolju

Pogovor s Katarino Jazbec, režiserko kratkega filma Ne morete me avtomatizirati. Film pripoveduje o pristaniških delavcih, ki opravljajo nevarno delo, obdani s samovozečimi vozili in daljinsko vodenimi žerjavi. So še edini, ki delo opravljajo fizično. Ogledate si ga lahko na Festivalu slovenskega filma v Portorožu.


12.10.2021

Darije Petković z razstavo Damnatio memoriae v kostanjeviški Galeriji Božidar Jakac

Z razstavo Damnatio memoriae se v Galeriji Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki predstavlja v Zagrebu živeči in delujoči fotograf in umetnik Darije Petković. V ciklusu Damnatio memoriae se posveča načinom konstitucije spomina z vizualnimi sredstvi.


11.10.2021

50. obletnica prihoda zakoncev Foit in prve razstave afriške zbirke v Velenju

V letošnjem letu praznujemo 50. obletnico prihoda Františka Foita v Velenje. Foit je bil češki raziskovalec in umetnik, ki se je v svojem življenju dvakrat odpravil v Afriko. Prvič skupaj z biologom dr. Jiřijem Baumom, drugič s svojo soprogo Ireno. To potovanje naj bi trajalo nekaj mesecev, a se je zavleklo za več kot 20 let, tudi zato, ker so ju v današnji Demokratični republiki Kongo zaradi antropoloških doprsnih kipov označili za ljudožerca. Po vrnitvi v Evropo sta prišla v Velenje in Foit je Muzeju Velenje tudi odstopil svojo afriško zbirko, ki je zdaj na ogled na Velenjskem gradu.


08.10.2021

Priporočilo: Nataša Bučar, direktorica Slovenskega filmskega centra

Nataša Bučar več kot dvajset le deluje na filmskem področju, pet let pa vodi Slovenski filmski center. Tudi njeno priporočilo je povezano s svetom sedme umetnosti.


07.10.2021

Prostor: Novi prostori raziskovanja gledališča

Akademija za gledališče, radio, film in televizijo je dobila nove prostore v impozantni stavbi slovenskega arhitekta Ivana Vurnika. Zgradbe ne opazimo takoj, saj stoji pravokotno na Aškerčevo ulico v Ljubljani. Stavba je v notranjosti razdeljena na gledališki, filmski in televizijski del. Avtorja nove notranje zasnove sta arhitekta Teja Savelli in Tine Kljun.


05.10.2021

Neskončnost (digitalna)

Na razstavi In zdaj nekaj popolnoma drugačnega 12 v Projektnem prostoru Aksioma v Ljubljani bo umetniški tandem Nika Oblak & Primož Novak predstavil delo z naslovom Neskončnost (digitalna), ki se posveča vplivu komunikacijskih sredstev na življenje posameznika.


04.10.2021

Še danes živi približno sto dvajset Valvasorjevih potomcev

Konec maja je minilo 380 let od rojstva Janeza Vajkarda Valvasorja, prihodnje leto pa se bomo spominjali 350. obletnice polihistorjevega prihoda na grad Bogenšperk. Tudi zato so se v Javnem zavodu Bogenšperk odločili, da obletnici počastijo z odprtjem nove stalne razstave, na kateri so zajeli celoten opus Valvasorjevega življenja in dela, ki temelji na najnovejših spoznanjih o baronu, do katerih so v zadnjih letih prišli slovenski zgodovinarji. Kot poudarja kustos razstave doktor Jernej Kotar, gre za največji in najzahtevnejši razstavni projekt v zgodovini muzeja. V enem izmed sklopov na razstavi spoznamo tudi njegov rod. Do pred kratkim se je mislilo, da potomcev po polihistorju ni, sinovi so vsi postali menihi, po hčerah se rod ni prav dolgo nadaljeval. A z odkritjem najmlajše hčerke, katere portret je prikazan tudi na razstavi, se je izkazalo ravno nasprotno, da še vedno živi približno 120 Valvasorjevih potomcev, a nihče izmed njih v Sloveniji.


01.10.2021

Priporočilo: Martin Bricelj Baraga

Kaj priporoča direktor MoTA, soselektor mednarodnega festivala sodobne elektronske glasbe in tranzitornih umetnosti Sonica Martin Bricelj Baraga?


29.09.2021

StopTrik

V Mariboru se danes začenja 11. mednarodno priznani festival StopTrik, ki bo predstavil kakovosten izbor animiranih filmov v tehniki stop animacije. Je eden največjih festivalov stop animacije v Evropi, poznan po poglobljenem programu, ki pri gledalcih vzbudi vrsto refleksij in občutij.


Stran 25 od 119
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov