Na Ljubljanskem gradu je na ogled razstava znanega fotografa Steva Mccurryja. Njegova najbolj slavna fotografija je tista afganistanske begunke, ki jo je leta 1984 fotografiral v Pešavarju v Pakistanu.

12-letna deklica Šarbat Gula z izjemnimi zelenimi očmi in presunljivim pogledom je naslednje leto svet obkrožila na naslovnici National Geographica in postal najslavnejša fotografija te revije kadarkoli.

17 let pozneje jo je šel McCurry z ekipo iskat, jo našel ter jo ponovno fotografiral in ji finančno pomagal. “Globalizacija pokvari kulturne posebnosti, ki so se razvijale stoletja,” je povedal na novinarski konferenci, “ljudje pa smo si na različnih koncih sveta vendarle zelo podobni”.

Kot največji dosežek kariere si šteje, da je tako dolgo ostal živ. 30-krat je obiskal Afganistan, fotografiral na številnih kriznih žariščih – v Libanonu, Iraku, na Šri Lanki za časa Tamilskih tigrov, v Kambodži. A kljub 30-letni karieri fotoreporterja na številnih kriznih žariščih je bil najbliže smrti v Sloveniji.

Februarja letos je na svojem blogu objavil serijo fotografij iz Afganistana, še iz časa Sovjetske okupacije, pa pozneje in vse do danes. Naslovil jo je “The longest war” oziroma “Najdaljša vojna”, v spremnem tekstu pa med drugim zapisal, da je pot v pekel tlakovana z dobrimi nameni.

Ali po 30-ih letih fotografiranja na kriznih žariščih še vedno verjamete v dobre namene?

Močno verjamem v dobre namene. Prav danes je bil v New York Timesu objavljen uvodnik o štipendiranju študentov v Libanonu in o tem, kako je to protiutež pošiljanju letal in bomb v Egipt. Štipendiranje seveda generira veliko boljše rezultate kot pa polnjenje egiptovskega vojaškega proračuna. Kar pa zadeva Afganistan – ves ta čas vojaškega posredovanja je bil zguba časa. Tragično je, da je toliko ljudi izgubilo življenje. Zapravljenega je bilo tudi ogromno denarja.

30-krat ste bili v Afganistanu. Je to tisto področje, ki je najbolj vplivalo na vas in na vašo kariero?

Mislim, da je celotna južna Azija, od Afganistana, Pakistana, Indije – v tem delu sveta sem preživel največ mojega časa in je bil zame najzanimivejši za raziskovanje. Toliko različnih kultur, religij me je navdušilo. Tam je Himalaja, geografija je res neverjetna.

Vaša fotografija afganistanske begunke, ki ste jo leta 1984 posneli v begunskem taboru v Pakistanu je ena najbolj prepoznavnih na svetu. Zakaj je po vašem mnenju tako? Gre za rezultat skrbne priprave na fotografiranje?

Mislim, da je razlog za to, da je ta fotografija tako slavna, to, da je nabita s čustvi. Gre za zelo lepo mlado dekle z neverjetnimi očmi, njen izraz je poln čustvenega naboja. Neka pristnost, avtentičnost sije iz njenega pogleda. Ne gre za poziranje, je zelo resnična in pristna.

Zakaj ste to dekle 17 let pozneje ponovno poiskali?

Iskali smo jo, ker smo čez leta dobili toliko pisem. Ljudje so hoteli vedeti, kdo je, kako bi ji lahko pomagali? Bil sem radoveden. Želeli smo izvedeti, ali jo lahko najdemo in pomagamo njenim domačim.

Kaj se je na kriznih območjih spremenilo v času od začetka vaše kariere do danes?

Veliko stvari se je spremenilo. Šrilanka je doživela velik preobrat, Kašmir je zgodba o uspehu, Kambodža, Vietnam. Ja, absolutno, stvari so se spremenile na bolje. Kar se dogaja v Burmi z Aung San Suu Kyi, ki je bila izvoljena v parlament … Na koncu tunela vidimo luč. Stvari bi se lahko spremenile na bolje, upajmo da se bodo.

Kljub vsemu fotografiranju na kriznih območjih pa ste bili, kot ste dejali, najbližje smrti v Sloveniji. Lahko poveste, kaj se je zgodilo?

Delal sem fotoreportažo za National Geographic leta 1989. Želel sem dobiti nekaj posnetkov iz zraka. Zato sem najel manjše letalo in odletel z brniškega letališla nad Blejsko jezero. Pilot se je iz neznanega razloga zelo približal vodni gladini, kolesa so zajela vodo, prevrnila sva se na streho …, nisem mogel odpreti varnostnega pasu …, bil sem gotov, da bom umrl, ampak čudežno sem se rešil izpod varnostnega pasu. Moral pa sem v bolništnico, ker sem sumil, da sem si zlobil rebra.

Zakaj ste rekli, da vam je bila Slovenija v vsej Jugoslaviji najbolj všeč?

Težko bi rekel, da je “najlepša”, v nekdanji Jugoslaviji je bilo veliko lepih območij. A Slovenija se mi je zdela kot svež veter, ker je bila kulturno bliže Evropi. Ljudje so bili bolj iskreni o groznem stanju v večjem delu države. Takrat je rohnel Slobodan Miloševič, ki je bil pravi norec.

Ste kdaj posneli fotografijo, ki jo obžalujete?

Ne.