Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
8. bienale lutkovnih ustvarjalcev Slovenije v Mariboru
Prvi dnevi kočevarske kulture v Kočevskih Poljanah v občini Dolenjske Toplice
17. mednarodni festival ustvarjalnosti Cmakájne v Cerknem
Slikarska razstava ''Pokojninski steber'' Matjaža Stražarja v Ulični galeriji v Ljubljani
Slikar je namesto svetlega izbral temno in na otip prijetnejše platno: črni žamet
“Saj sem delal tudi poskuse na različne barve žameta, ampak črna je ta, ki po svoji fizikalni noti vpija čisto vso svetlobo. V simbolnem pomenu najbrž nosi v sebi neko žalost, temo, strah; meni pa se je zdelo ravno obratno. Mogoče oddaja toploto bolj kot katero koli belo platno. Ta žamet – všeč mi je bil. Prav zaradi te mehkobe, težkega načina slikanja … Tam, kjer hočeš imeti največ svetlobe, moraš (izbrati) pastozne, debele nanose; kjer začneš modelirati, pa delaš samo še s suhimi potezami, skorajda brez barve, in razmazuješ olje v te male dlačice žameta.”
Pogosto se zgodi, da je katera od slik povsem sveža, ker nastane tik pred zdajci, lahko celo zadnjo noč pred odprtjem razstave, pove Matjaž Stražar. V Ulični galeriji razstavljena tri dela pa so reprodukcije slik, s katerimi je opremil pesniški zbirki svojega očeta Franceta Stražarja. Sodelovanje se je začelo ob izidu prve in nato prepletlo še med nastajanjem druge knjige V senci teme, v kateri najdemo haikuje ter modrosti o bivanju, staranju in ljubezni: temah, ki jih je Matjaž Stražar asociativno upodobil tudi z znanimi prizori iz filmov Blow Up in Hannibal. Da je, ozirajoč se v prihodnost, aktualno slikarsko razstavo poimenoval Pokojninski steber Matjaža Stražarja, prav tako ni naključje, ampak umestna subverzija, ki naslavlja nečlovečno logiko kapitala.
“Ja, zaradi vse te situacije, ki vlada v našem prostoru … (Naša) Doba še nikoli ni bila toliko napolnjena s podobami, kot je zdaj. Čisto vse smo že pofotkali, vse posneli. Mogoče samo ni več potrebe po slikarjih in zato nimamo dela. Pokojninski steber Matjaža Stražarja zato, ker so te slike še zmeraj pri meni, še zmeraj se jih da kupiti. Glede na to, da nimam delovne dobe niti hipa, lahko pa mi odpove kateri od vitalnih organov in to je drago, ne vem, kako si to predstavljat’ … Mogoče bo kdaj potrebna kakšna blagovna menjava; srce za sliko?”
V Ulični galeriji na Vegovi 4 v Ljubljani si lahko slikarsko razstavo Pokojninski steber Matjaža Stražarja ogledate še do 25. septembra.
8. bienale lutkovnih ustvarjalcev Slovenije v Mariboru
Prvi dnevi kočevarske kulture v Kočevskih Poljanah v občini Dolenjske Toplice
17. mednarodni festival ustvarjalnosti Cmakájne v Cerknem
Slikarska razstava ''Pokojninski steber'' Matjaža Stražarja v Ulični galeriji v Ljubljani
Slikar je namesto svetlega izbral temno in na otip prijetnejše platno: črni žamet
“Saj sem delal tudi poskuse na različne barve žameta, ampak črna je ta, ki po svoji fizikalni noti vpija čisto vso svetlobo. V simbolnem pomenu najbrž nosi v sebi neko žalost, temo, strah; meni pa se je zdelo ravno obratno. Mogoče oddaja toploto bolj kot katero koli belo platno. Ta žamet – všeč mi je bil. Prav zaradi te mehkobe, težkega načina slikanja … Tam, kjer hočeš imeti največ svetlobe, moraš (izbrati) pastozne, debele nanose; kjer začneš modelirati, pa delaš samo še s suhimi potezami, skorajda brez barve, in razmazuješ olje v te male dlačice žameta.”
Pogosto se zgodi, da je katera od slik povsem sveža, ker nastane tik pred zdajci, lahko celo zadnjo noč pred odprtjem razstave, pove Matjaž Stražar. V Ulični galeriji razstavljena tri dela pa so reprodukcije slik, s katerimi je opremil pesniški zbirki svojega očeta Franceta Stražarja. Sodelovanje se je začelo ob izidu prve in nato prepletlo še med nastajanjem druge knjige V senci teme, v kateri najdemo haikuje ter modrosti o bivanju, staranju in ljubezni: temah, ki jih je Matjaž Stražar asociativno upodobil tudi z znanimi prizori iz filmov Blow Up in Hannibal. Da je, ozirajoč se v prihodnost, aktualno slikarsko razstavo poimenoval Pokojninski steber Matjaža Stražarja, prav tako ni naključje, ampak umestna subverzija, ki naslavlja nečlovečno logiko kapitala.
“Ja, zaradi vse te situacije, ki vlada v našem prostoru … (Naša) Doba še nikoli ni bila toliko napolnjena s podobami, kot je zdaj. Čisto vse smo že pofotkali, vse posneli. Mogoče samo ni več potrebe po slikarjih in zato nimamo dela. Pokojninski steber Matjaža Stražarja zato, ker so te slike še zmeraj pri meni, še zmeraj se jih da kupiti. Glede na to, da nimam delovne dobe niti hipa, lahko pa mi odpove kateri od vitalnih organov in to je drago, ne vem, kako si to predstavljat’ … Mogoče bo kdaj potrebna kakšna blagovna menjava; srce za sliko?”
V Ulični galeriji na Vegovi 4 v Ljubljani si lahko slikarsko razstavo Pokojninski steber Matjaža Stražarja ogledate še do 25. septembra.
V tokratnih Kulturnicah Nina Zagoričnik predstavlja letošnje prejemnike Plečnikove nagrade, medalj in študentskih štipendij, ki so jih maja razglasili na vrtu Plečnikove hiše v Ljubljani. Plečnikovo nagrado so prejeli Matjaž Bolčina, Ernest Milčinović in Jan Žonta iz ARP studia za projekt šolske knjižnice na Osnovni šoli Vič. Medalje pa so šle v roke ustvarjalcev projekta enote Čebelica v Vrtcu Kočevje, projekta Krater – tipologija mestne divjine in projekta slovenskega paviljona na mednarodni arhitekturni razstavi v Benetkah leta 2021 z naslovom "Skupno v skupnosti: 70 let zadružnih domov kot družbene infrastrukture".
Cenzura je izčrpna in večno aktualna tema. V zgodovini srečevanj med Slovenci in cenzuro je obdobje med vladavino Jožefa II. in prvo svetovno vojno, ki je prinesla konec monarhije, eno najbolj zanimivih in dinamičnih. Ob odprtju razstave Slovenci in cesarska cenzura od Jožefa II. do prve svetovne vojne v Narodni in univerzitetni knjižnici se bomo vprašali, kako so cenzurirali slovenske avtorje od Linharta do Cankarja, pa tudi, kateri pisatelj je s pisanjem v zapor spravil največ svojih urednikov.
S podelitvijo zlatih palm se izteka še zadnji, enajsti dan, najbolj prestižnega filmskega festivala v francoskem Cannesu. Kako se bo odločila žirija med mojstri kot so Wim Wenders, Wes Anderson, Ken Loach, Nuri Bilge Ceylan, Aki Kaurismaki ali med režiserkami kot sta Aliče Rohrwacher ali mnogo mlajša Remata Toulaye Sy iz Tunizije, edina s prvencem v glavnem tekmovalnem programu. Najbrž težko, razmišlja Nina Zagoričnik, ki se oglaša iz Cannesa.
V senci nekaterih dreves se začenja 19. Knjižnica pod krošnjami. Koordinatorka in vodja Gaja Naja Rojec v branje priporoča delo Janet Frame z naslovom Vstopate v človeško srce.
V mestu na francoski rivieri se odvija kultni filmski festival, kjer se filmi potegujejo za zlato palmo.
Narobe obrnjen pisoar na podstavku, performans hoje v ravni črti, instalacija iz odpadnih materialov in slika, polita z barvo. Pa antični tempelj, renesančna freska, baročni kip in realistični portret. Kateri produkti človekovega kreativnega uma nosijo umetniško vrednost in kdo o tem odloča? Obstaja jasna in trdna meja med umetnostjo in obrtjo ali po drugi strani med umetnostjo in provokacijo? Je nek predmet, ki prestopi galerijski prag, samodejno umetniško delo? Lahko umetna inteligenca ustvarja umetnost?
Piran je znova filmsko prizorišče. V teh dneh snemajo mladinski film Tartinijev ključ v režiji Vincija Voguea Anžlovarja. Zgodba je nastala po knjižni predlogi Romana Kukoviča, ki jo recenzije opisujejo kot "Ko Poletje v školjki sreča DaVincijevo šifro". V mladinski kriminalki, kjer se dogodki zapletajo v kotičkih obmorskega starega mesta, se srečujeta dobro in zlo, socialna neenakost, obenem pa se med junaki tkejo trdne vezi prijateljstva, sodelovanja ter prvih ljubezni.
Če sanjarite o francoskem rogljičku in kavi ter ob tem dodate še film, se je treba odpraviti na Azurno obalo. Jutranjo razglednico s svetovno znanega filmskega festivala v Cannesu je poslala Nina Zagoričnik.
Docent doktor Igor Žunkovič poučuje na oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo na filozofski fakulteti univerze v Ljubljani. Raziskovalno se ukvarja z dramatiko, kulturno zgodovino in sodobno literarno teorijo. Je avtor knjige Evolucija in literatura ter prevajalec knjig Kako se literatura igra z možgani Paula Armstronga in O izvoru zgodb Briana Boyda. Kljub širokemu opusu in zanimanju pa se rad vedno znova vrača k izbranemu klasiku, ki vam ga tokrat priporoča v branje. Igor Žunkovič, ki se raziskovalno veliko ukvarja z deli Gregorja Strniše, v branje priporoča njegovo dramo Driada.
Nina Zagoričnik neposredno ob otvoritvi slovenskega pavilijona na 18. beneškem arhitekturnem bienalu.
Največji in najprestižnejši med festivali bo letos za en dan krajši, a še vedno z istim številom devetnajstih filmov v glavnem tekmovalnem programu. Kot se za gostiteljico spodobi, ima Francija največ filmov in koprodukcij v vseh programih festivala, med njimi pa ni niti enega iz Rusije ali Ukrajine. Razlog je znan, ni pa znano, zakaj se selektorji tudi letos niso odločili za poslane slovenske filme.
Nad Novo Gorico ob slovenko-italijanski meji so leta 1978 postavili napis iz kamnov NAŠ TITO, ki vse od takrat sproža polemike. Kamne so večkrat premikali, napis uničili ali spremenili. Tako je na pobočju Sabotina že pisalo NAŠ MIR, SLO, celo NAŠ FIDO.
Gradbišča so prostori, kjer za ograjo skupaj sobivajo ljudje različnih profilov: gradbeni delavci, projektanti, investitorji, vodje gradbišč in mnogi drugi. Delajo v vseh letnih časih na vročem soncu, snegu ali v deževnem vremenu. Ali sploh še kje obstaja kakšno mesto brez gradbišč? Najbrž ne, pravi arhitektka Maruša Zorec, ki s svojim timom sodelavcev spremlja potek dela na šestih različnih gradbiščih po Sloveniji. Vsako od njih nosi zgodbo že od prej, pri vseh primerih gre za prenovo in ne za novo gradnjo objektov.
Dokumentarni film ima vedno neko moč, da nagovori in spodbudi k razmišljanju, pravi scenarist in režiser Miha Čelar, avtor novega dokumentarnega filma Konoplja osvobaja. Film s humornimi šalami glasbenika in rokenrol filozofa Ramba Amadeusa prikaže zgodbe aktivistov iz različnih delov sveta, od Amerike, Srbije, Španije do Švice, v ospredju pa je zgodba Janka Pirca, lastnika družbe Konoplja osvobaja, ki je po obsodbi zaradi vzgoje in uporabe osmih sadik, s katerimi je želel pomagati bolnemu sinu in ženi, prvi v Sloveniji dosegel oprostilno sodbo na vrhovnem sodišču. Miha Čelar, scenarist in režiser filma v branje priporoča knjigo Belo se pere na devetdeset Bronje Žakelj.
V Kinodvoru bo nocoj premiera dokumentarnega filma IZGINJANJE. Avtorica Andrina Mračnikar, koroška režiserka in scenaristka v filmu raziskuje, zakaj slovenski jezik in slovenska kultura čedalje bolj izginjata iz vsakdanjega življenja v njeni južnokoroški domovini. "Vsi moji dokumentarni filmi so politični in pripovedujejo o uporu, čeprav je izhodišče vedno osebno", pravi režiserka.
Knjižno priporočilo posreduje predsednica društva Šolski ekovrtovi in doktorica okoljskih znanosti na področju kmetijstva Anamarija Slabe.
Popularni galerijski prostori in muzeji iz leta v leto privabljajo več obiskovalcev, tudi v tržaškem muzeju Revoltella, v katerem so pravkar odprli razstavo Homage Miroju. Veliko zanimanje je za Rembrandtove grafike v Narodni galeriji, največje presenečenje pa je bila v hipu razprodana razstava nizozemskega slikarja Jana Vermeerja v amsterdamskem Rijksmuseumu. V dveh dneh so prodali 450.000 vstopnic. Gre pri tem za prestiž ali dobro organiziran kulturni turizem in koga danes nagovarjajo Miro, Rembrandt ali Vermeer?
Filmski režiser Peter Bratuša, avtor uspešnic Gajin svet 1 in Gajin svet 2 je tik pred prvo klapo snemanja novih petih epizod slovenske igrane TV serije Življenja Tomaža Kajzerja, ki smo jo gledali natanko pred desetimi leti. Scenarij sta tudi tokrat skupaj napisala filmski tandem Špela Levičnik Oblak in Peter Bratuša in če bo šlo vse kot po maslu, pravi Bratuša, bomo prvo zgodbo doživeli v začetku januarja prihodnje leto.
Konec šestdesetih let je skupina umetnikov na vesoljsko odpravo na Luno, Apollo 12, pretihotapila majhen keramičen kolut s šestimi miniaturnimi slikami, ki so ga poimenovali Moon Museum. V bližnji prihodnosti, pa bo na Luno odpotoval večji in bolj dovršen predmet, artefakt človeštva v obliki časovne kapsule, miniaturni muzej MoonArk. Polet je bil predviden za prihodnji četrtek, 4. maja, a je pri testiranju rakete, na kateri bo naložen MoonArk, prišlo do zapleta in tako je polet preložen, nov datum še ni znan. Sicer pa so v tovoru, ki ga bo MoonArk ponesel na Luno, umetniška dela, poezija, risbe, različni jeziki, vzorci planktona in cvetnega prahu. Med 250-imi umetniki, znanstveniki in oblikovalci dragocenega tovora sta tudi Slovenca, likovna umetnica in znanstvenik. Teja Krašek je slikarka, ki se ukvarja z nanoartom, mikroskopskimi slikami, ki združujejo znanost in umetnost, Janko Jelenc pa je diplomiran inženir fizike, član skupine petih, ki se na Inštitutu Jožefa Štefana ukvarjajo s sintezo in karakterizacijo nanodelcev, predvsem anorganskih. In kaj priporočata v branje Teja Krašek in Janko Jelenc?
Po 23 letih si v Ljubljani lahko v Narodni galeriji ogledamo Rembrandtove grafike. Razstava, ki združuje 43 Rembrandtovih grafik, dve njegovi matrici ter 14 umetnin njegovih sodobnikov, ki jim je bil stari mojster za vzor, je rezultat sodelovanja z Muzejem Rembrandtova hiša iz Amsterdama, ki hrani njegov skoraj celoten opus.
Neveljaven email naslov