Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pogovarjali smo se z letošnjo prejemnico nagrade Metoda Badjure za življenjsko delo Dunjo Klemenc: eno prvih profesionalnih slovenskih filmskih producentk z dolgoletnimi izkušnjami in mednarodnimi uspehi (med drugim je bila kropoducentka tujejezičnega in z oskarjem nagrajenega filma Nikogaršnja zemlja), govorili pa smo tudi z vodjo festivala Igorjem Prasslom in z Janom Marinom, članom razširjene ekipe AKTV (Akademske televizije) Akademije za gledališče, radio, film in televizijo: ta bo do 20. septembra zagotavljala neposredni prenos festivalskega dogajanja.
Dunja Klemenc, dobitnica nagrade Metoda Badjure za življenjsko delo
Ob uradnem odprtju za filmske ustvarjalce največjega dogodka pri nas, letos že 18. festivala slovenskega filma, bo Badjurovo nagrado dobila ena prvih slovenskih profesionalnih filmskih producentk z dolgoletnimi izkušnjami in mednarodnimi uspehi, Dunja Klemenc, ki se ji Festival slovenskega filma, Slovenski filmski center in Slovenska kinoteka priklanjajo tudi z razstavo v Beli dvorani Avditorija Portorož. Pri svojem delu se je Dunja Klemenc pogosto ukvarjala s številkami, mi pa smo jo včeraj povprašali po občutkih ob prejetju nagrade.
Iskreno sem bila zelo vesela. Je bil pred mano že producent, ki si je nagrado preklemano zaslužil, ampak običajno je šla pa v roke avtorjev. Da kolegi opazijo, da je na filmu še nekdo drug, je zelo lep in dober občutek.
Če bi morala med desetinami realiziranih filmskih zgodb izbrati najljubšo, bi izbrala prav s tujejezičnim oskarjem nagrajeno Nikogaršnjo zemljo. “Pa ne zaradi tega uspeha, ampak ker smo jo naredili iz nič.”
Kdaj so gibljive slike pravzaprav očarale Dunjo Klemenc, kateri je njen najzgodnejši spomin na film? “Prvi film, ki se ga spomnim, ko sem bila še otrok, je bil En dan življenja. Potem pa so prihajali taki nežni filmi iz Rusije, večinoma pravljice.”
Prav tako se ji je v spomin močno vtisnil film Ples na vodi.
To se mi je zdelo nekaj neverjetnega. Esther Williams je bila v naših življenjih silno pomembna oseba, zdela se nam je ‘the best’.
Je Dunja Klemenc kdaj razmišljala, katero od številnih dogodivščin s filmskih snemanj bi zagotovo uvrstila v knjigo anekdot, če bi jo napisala?
O, da! (Še v Beogradu) sem se nekoč zbudila, v dnevni sobi je bil hrup, očitno je imel moj podnajemnik igralec goste. Pa pride tip in govori angleško, pogledam ga in si rečem: tega od nekod poznam. Začeli smo se pogovarjati in čez nekaj časa sem ugotovila, kdo je. Je rekel: pri vas je pa tako lepo! Ko boste prišli v Hollywood … tule je moj naslov, kar pokličite me! Na list papirja je napisal: Jack Nicholson.
Poleg nagrade Metoda Badjure za življenjsko delo na področju filmske umetnosti bodo na 18. festivalu slovenskega filma prvič podelili nagrado kosobrin za dragocene filmske ustvarjalce, s čimer bo Društvo slovenskih režiserjev zaznamovalo deseto obletnico delovanja.
Pogovarjali smo se z letošnjo prejemnico nagrade Metoda Badjure za življenjsko delo Dunjo Klemenc: eno prvih profesionalnih slovenskih filmskih producentk z dolgoletnimi izkušnjami in mednarodnimi uspehi (med drugim je bila kropoducentka tujejezičnega in z oskarjem nagrajenega filma Nikogaršnja zemlja), govorili pa smo tudi z vodjo festivala Igorjem Prasslom in z Janom Marinom, članom razširjene ekipe AKTV (Akademske televizije) Akademije za gledališče, radio, film in televizijo: ta bo do 20. septembra zagotavljala neposredni prenos festivalskega dogajanja.
Dunja Klemenc, dobitnica nagrade Metoda Badjure za življenjsko delo
Ob uradnem odprtju za filmske ustvarjalce največjega dogodka pri nas, letos že 18. festivala slovenskega filma, bo Badjurovo nagrado dobila ena prvih slovenskih profesionalnih filmskih producentk z dolgoletnimi izkušnjami in mednarodnimi uspehi, Dunja Klemenc, ki se ji Festival slovenskega filma, Slovenski filmski center in Slovenska kinoteka priklanjajo tudi z razstavo v Beli dvorani Avditorija Portorož. Pri svojem delu se je Dunja Klemenc pogosto ukvarjala s številkami, mi pa smo jo včeraj povprašali po občutkih ob prejetju nagrade.
Iskreno sem bila zelo vesela. Je bil pred mano že producent, ki si je nagrado preklemano zaslužil, ampak običajno je šla pa v roke avtorjev. Da kolegi opazijo, da je na filmu še nekdo drug, je zelo lep in dober občutek.
Če bi morala med desetinami realiziranih filmskih zgodb izbrati najljubšo, bi izbrala prav s tujejezičnim oskarjem nagrajeno Nikogaršnjo zemljo. “Pa ne zaradi tega uspeha, ampak ker smo jo naredili iz nič.”
Kdaj so gibljive slike pravzaprav očarale Dunjo Klemenc, kateri je njen najzgodnejši spomin na film? “Prvi film, ki se ga spomnim, ko sem bila še otrok, je bil En dan življenja. Potem pa so prihajali taki nežni filmi iz Rusije, večinoma pravljice.”
Prav tako se ji je v spomin močno vtisnil film Ples na vodi.
To se mi je zdelo nekaj neverjetnega. Esther Williams je bila v naših življenjih silno pomembna oseba, zdela se nam je ‘the best’.
Je Dunja Klemenc kdaj razmišljala, katero od številnih dogodivščin s filmskih snemanj bi zagotovo uvrstila v knjigo anekdot, če bi jo napisala?
O, da! (Še v Beogradu) sem se nekoč zbudila, v dnevni sobi je bil hrup, očitno je imel moj podnajemnik igralec goste. Pa pride tip in govori angleško, pogledam ga in si rečem: tega od nekod poznam. Začeli smo se pogovarjati in čez nekaj časa sem ugotovila, kdo je. Je rekel: pri vas je pa tako lepo! Ko boste prišli v Hollywood … tule je moj naslov, kar pokličite me! Na list papirja je napisal: Jack Nicholson.
Poleg nagrade Metoda Badjure za življenjsko delo na področju filmske umetnosti bodo na 18. festivalu slovenskega filma prvič podelili nagrado kosobrin za dragocene filmske ustvarjalce, s čimer bo Društvo slovenskih režiserjev zaznamovalo deseto obletnico delovanja.
Vizualna umetnica Katarina Šeme je lani navdušila s svojim prvencem Sumatra – Leto na tropskem otoku, avtobiografskim potopisom v obliki risoromana. Poleg tega pa je jamarka. Bila je ena od zaslužnih članov ekipe pri reševanju ponesrečene jamarke, ki se je zgodila aprila letos pri raziskovanju nove jame pri Cerknici. Ta dogodek je povod za njen drugi risoroman, ki bo izšel prihodnje leto. Kaj pa priporoča v branje?
Huda poplavna ujma naj bi po podatkih Karitasa prizadela več kot 4000 gospodinjstev, popolnoma uničenih naj bi bilo vsaj 121 hiš, hudo poškodovanih pa vsaj 2733 hiš. Analiziramo, ali je slovenska arhitekturna stroka res dovolj v stiku s celovitimi potrebami prostora. Pogovarjamo se z arhitektko in s profesorico na ljubljanski Fakulteti za arhitekturo Marušo Zorec, ki sodeluje pri vseh večjih prenovah stavb. Vremenske uničujoče posledice so jo močno prizadele, pravi in dodaja, da se tudi arhitekturna stroka sprašuje, kaj bi v preteklosti lahko naredili bolje, da bi bile posledice poplav manj uničujoče, in kako stavbe zaščiti v prihodnje.
Je žonglerstvo način sproščanja, umetnost ali vir zaslužka? Vse našteto, meni mariborski ulični umetnik Aljaž Strmšek. Najbolj prepoznavno je žongliranje z žogicami. Sogovornik, ki krajša čas na enem bolj pretočnih mariborskih križišč, pa je trenutno bolj doma v žongliranju s keglji.
Dve slovenski in tri svetovne premiere, raznovrstni umetniški izrazi, ki jih druži kolektivnost. To je 26. mednarodni festival Mladi levi, ki se v prestolnici začne v petek, 18. avgusta. Organizator, zavod Bunker, ki od leta 2004 upravlja in domuje v stari mestni elektrarni se, sicer ne edini, sooča s finančnimi težavami, mednarodna uprizoritvena scena se je v zadnjih letih močno profesionalizirala, ampak dolgoletno pletenje niti Bunkerju še vseeno uspe prepričati močne umetnike in umetnice, da konec avgusta nastopijo v Ljubljani.
Zagotovo se nam je vsem že zgodilo, da si ogledamo nek film, ki je na praktično vseh festivalih prejel ključne žirijske nagrade, a nas nekako ne prepriča. Je kaj narobe z našim okusom ali okusom žirije? Kdo zares je avtoriteta na področju presojanja kvalitete filma? Festivalske žirije ali filmski kritiki? Ali kar odjemalci – torej občinstvo?
Marsel Gomboc je kulturnik, glasbenik ter predsednik Kulturno-umetniškega društva Jake Rabiča Dovje - Mojstrana, zadnjih 15 let pa tudi režiser in igralec. V prejšnji gledališki sezoni je pripravil predstavo o smučarskem skakalcu Janezu Poldi, ki je nastala po pričevanju Malči Polda. Kaj pa Marsel Gomboc priporoča v branje?
Kitarist Mihael Novak, magistrski študent likovne pedagogike in ulični glasbenik, spretno krmari med glasbeno in likovno umetnostjo. Pravi, da mu je igranje na ulici spremenilo pogled na življenje in prineslo ljubezen življenja. Z njim se je pogovarjala Sara Zmrzlak.
Platform za pretočne vsebine je praktično vsak dan več in sčasoma so razvile ne le nov način gledanja filmov, marveč tudi nov tako produkcijski, kot tudi žanrski veter v filmski industriji. Kakšna je njena prihodnost? V kinematografih ali na kavčih? Zakaj večino vidnejših filmskih nagrad še vedno prejemajo filmi, ki so producirani po "klasični recepturi", po drugi strani pa se zdi, da v ogledih prednjačijo filmi na pretočnih platformah? V današnji kulturni zgodbi se Matic Ferlan sprašuje – je potrebno filme v kinih gledati drugače, kot tiste z daljincem v rokah?
Helena Skljarov je mlada hrvaška muzikologinja in skladateljica sodobne glasbe, ki se je s svojo kompozicijo Ljubljana predstavila na 71. ljubljanskem festivalu. Kompozicija združuje glasbo in vizualno umetnost ter temelji na dokumentarnem sprehodu skozi našo prestolnico, ki mu med koncertom sledimo na video posnetku. Helena Skljarov je diplomirala na Glasbeni akademiji v Zagrebu, kjer je letos postala asistentka.
Obnova nekdanje Auerspergove železarne na Dvoru se končuje. Projekt so poimenovali Interpretacijsko-informacijski center območja Natura 2000. V dveh obnovljenih objektih bo predstavljena naravna in kulturna dediščina doline reke Krke in turistično-informacijski center s predavalnico.
Vaje in nastope na lokalnih odrih z bandom je zamenjal s petjem na ulici. Najpogosteje na Čevljarski, zvečer se preseli na semedelsko promenado. Andrea Dilič - Mulo je ulični umetnik, tudi v Kopru.
Predstava Ostržek, ki so jo pripravili v Lutkovnem gledališču Maribor, se mudi na 16-dnevni 1500 kilometrov dolgi turneji po Kanadi. Ustavili se bodo v petih različnih kanadskih mestih, na treh festivalih, v treh jezikih pa odigrali šest predstav. V Kulturnicah več o enem najobsežnejših gostovanj slovenskega gledališča v Severni Ameriki.
Pred nekaj dnevi je bil posnet prvi prizor filma z naslovom Ida, ki je pela tako grdo, da so še mrtvi vstali od mrtvih in zapeli z njo. Gre za celovečerni igrani prvenec mlade režiserke Ester Ivakič, filmska zgodba pa se dogaja v vasici na prekmurskem podeželju v sedemdesetih letih.
Plavajoči grad je festival mnogih in združenih umetnosti, ki se bodo ta konec tedna že 11. odvijale na Gradu Snežnik. Letošnji program tematsko temelji na običaju polhanja v Loški dolini, zato je geslo festivala Polhn grad – poimenovanje pa organizatorji interpretirajo tudi kot željo, da bi snežniški grad vsebine in obiskovalci polnili vse leto.
Predstavljamo francoskega cirkuškega umetnika Vincenta de Lavenérja, ki ni čisto navaden žongler. Njegove žogice ob metanju v zrak cingljajo, z njimi pa sestavlja različne melodije, tudi tiste zapletene najbolj znanih skladateljev. Žongliranje uči celo v turški cirkuški šoli. Veliko je na poti, a še ni obiskal vseh evropskih držav.
Tone Kralj je bil slikar, grafik in kipar, ki je vedno opazoval dogajanje okoli sebe in se v svojih delih nanj vedno kritično odzival. Kot cerkveni slikar je poslikal približno 50 cerkva ob slovensko-italijanski meji in v poslikavah uporabil protifašistične in slovenske nacionalne motive.
Njene fotozgodbe lahko zasledite v številnih francoskih in svetovnih medijih, od Le Monda, Der Spiegla do New York Timesa, v njih pa prepleta humanistično in dokumentarno fotografijo, pa tudi preiskovalno fotoreporterstvo. Catalina Martin Chico je za svoje delo prejela številne nagrade, med njimi World Press Photo za fotografijo pripadnikov teroristične organizacije FARC.
Gašper Krajnc je stripar in ilustrator. Je tudi samouk in Korošec, ki živi v Ljubljani. Lani je pri založbi VigeVageKnjige izšel drugi del njegove ptičje trilogije z naslovom Vaške ptice. Z zlatirepcem nagrajeni stripar vam v branje priporoča kaj drugega kot strip, seveda.
Morda za koga novica, da bo letošnji Motovunski festival zadnjič gostoval na Motovunskem griču, ni prav dobra, a kot je na novinarski konferenci povedal direktor festivala Igor Mirković, se želijo z novo lokacijo vrniti k naravi in okolju, ki ni povezano z množicami turistov. 25. Motovunski filmski festival ali po novem Cinehill bo letos torej še zadnjič na Motovunskem griču, in sicer med 22. in 24. julijem, nato pa se bo 26. julija za štiri dni preselil na novo lokacijo ali v novi dom – v planinsko središče Petehovac nad Delnicami v Gorskem kotarju.
Predstavljamo pevko in igralko Ksenjo Parhacko, ki je s svojo predstavo Najbolj nevarna žival na svetu navdušila ulično občinstvo v sklopu Festivala Ana Desetnica. Zase pravi, da je prava nomadka, iz Rusije se je namreč že v mladih letih preselila v Evropo, na festivalu v Ljubljani je zastopala Irsko, ta hip pa z možem živita v Barceloni.
Neveljaven email naslov