Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
27. 10.: Svetovni dan avdiovizualne dediščine
Ana Čigon: Ana na postaji, video-uprizoritev v Projektni pisarni Zavoda za sodobno umetnost
Šiška Deluxe: premiera komedije Jana Cvitkoviča v Kinu Šiška
Danes obeležujemo svetovni dan avdiovizualne dediščine in z njim vred vseh tistih dokumentov, ki pričajo o zgodovinskih dogodkih tega in minulega stoletja in brez katerih bi umetnost, kulturo in družbo bistveno teže razumeli. UNESCO je svetovni dan arhivov prvič razglasil leta 2005, letos pa so v središču ogroženi arhivi in zaščita identitet sveta: zgodovinski dokumenti so namreč občutljivi, pogosto dotrajani, v nekaterih primerih celo uničeni.
Pod okriljem Arhiva Republike Slovenije deluje filmski arhiv, v katerem beležijo do 11.000 enot slovenskih filmov. Leta izkušenj so strokovnemu osebju prinesla spoznanje, da je filmski trak pravzaprav eden bolj trpežnih nosilcev. S kakšnimi izzivi pa se v Slovenskem filmskem arhivu zadnje čase najpogosteje srečujejo? Tatjana Rezec Stibilj pojasnjuje, da …
” … že od leta 1968 skrbimo za zaščito in uporabo tako gradiva na filmskem traku kot tudi na vseh drugih nosilcih. Poleg filmskega traku je sedaj že precej obširna zbirka video kaset, kot smo jo poimenovali, tu gre sicer za zbirko vseh elektronskih/digitalnih nosilcev, hranimo pa tudi spisovno gradivo. Poleg tega hranimo tudi gradiva vseh filmskih podjetij, od Triglav filma do Slovenskega filmskega centra, hranimo fotografije, skratka … gradiva je pri nas veliko, ljudi za obdelavo pa bolj malo. Vseh skupaj nas je šest, pokrivamo vsa strokovna arhivska in tehnična dela. To bo kmalu naše najbolj pereče vprašanje: kako bomo uspeli obvladati to veliko količino gradiva s tako majhnim številom ljudi?”
Svetovnemu dnevu avdiovizualne dediščine se posveča tudi vizualna umetnica in videastka Ana Čigon. Njena aktualna uprizoritev Ana na Postaji (na ogled bo danes ob 20. uri na Metelkovi 6 v Ljubljani) gledalcu in umetniku omogoča emancipiran vstop v odprti arhiv. In od kod naziv Ana na Postaji? Postaja DIVA je ime spletnega in fizičnega arhiva video oziroma novo-medijske umetnosti, ki deluje v sklopu SCCA. Kustosinja in direktorica Zavoda za sodobno umetnost Barbara Borčič poudarja, da gre za živi arhiv, retrospektiva, ki jo Postaja DIVA omogoča, pa je pot do razumevanja sprememb v ne nujno le umetnostno-zgodovinskem kontekstu.
»Kot je dejal naš sodelavec in kolega Neven Korda, je arhiviranje stalno kopiranje. Arhiv moraš ves čas tehnološko nadgrajevati, da lahko slediš (novim) možnostim, ki jih ponuja tehnologija«,
dodaja Barbara Borčič. Morebitna ukinitev katerega od omenjenih arhivov bi pomenila okrnitev zgodovinskega gradiva kot celote. Poleg tega Zavod za sodobno umetnost za hrambo video produkcije skrbi že (pomembno dolgi) dve desetletji.
»To je vir arhivskega spomina in gre tudi za primerjalno gradivo, čeprav zaradi hitrosti informacij kdaj tudi kaj umanjka. Tudi zato na današnji dan opozarjamo na ogroženost delovanja Postaje DIVA in apeliramo na kulturno politiko, torej odločevalce, da pokažejo pripravljenost na sodelovanje in da poiščemo sistemsko rešitev. Znotraj strukture Ministrstva za kulturo in njihovih direktoratov namreč ne moremo najti domicila: po njihovih merilih ne gre ne za umetniški projekt ne za kulturno dediščino.«
27. 10.: Svetovni dan avdiovizualne dediščine
Ana Čigon: Ana na postaji, video-uprizoritev v Projektni pisarni Zavoda za sodobno umetnost
Šiška Deluxe: premiera komedije Jana Cvitkoviča v Kinu Šiška
Danes obeležujemo svetovni dan avdiovizualne dediščine in z njim vred vseh tistih dokumentov, ki pričajo o zgodovinskih dogodkih tega in minulega stoletja in brez katerih bi umetnost, kulturo in družbo bistveno teže razumeli. UNESCO je svetovni dan arhivov prvič razglasil leta 2005, letos pa so v središču ogroženi arhivi in zaščita identitet sveta: zgodovinski dokumenti so namreč občutljivi, pogosto dotrajani, v nekaterih primerih celo uničeni.
Pod okriljem Arhiva Republike Slovenije deluje filmski arhiv, v katerem beležijo do 11.000 enot slovenskih filmov. Leta izkušenj so strokovnemu osebju prinesla spoznanje, da je filmski trak pravzaprav eden bolj trpežnih nosilcev. S kakšnimi izzivi pa se v Slovenskem filmskem arhivu zadnje čase najpogosteje srečujejo? Tatjana Rezec Stibilj pojasnjuje, da …
” … že od leta 1968 skrbimo za zaščito in uporabo tako gradiva na filmskem traku kot tudi na vseh drugih nosilcih. Poleg filmskega traku je sedaj že precej obširna zbirka video kaset, kot smo jo poimenovali, tu gre sicer za zbirko vseh elektronskih/digitalnih nosilcev, hranimo pa tudi spisovno gradivo. Poleg tega hranimo tudi gradiva vseh filmskih podjetij, od Triglav filma do Slovenskega filmskega centra, hranimo fotografije, skratka … gradiva je pri nas veliko, ljudi za obdelavo pa bolj malo. Vseh skupaj nas je šest, pokrivamo vsa strokovna arhivska in tehnična dela. To bo kmalu naše najbolj pereče vprašanje: kako bomo uspeli obvladati to veliko količino gradiva s tako majhnim številom ljudi?”
Svetovnemu dnevu avdiovizualne dediščine se posveča tudi vizualna umetnica in videastka Ana Čigon. Njena aktualna uprizoritev Ana na Postaji (na ogled bo danes ob 20. uri na Metelkovi 6 v Ljubljani) gledalcu in umetniku omogoča emancipiran vstop v odprti arhiv. In od kod naziv Ana na Postaji? Postaja DIVA je ime spletnega in fizičnega arhiva video oziroma novo-medijske umetnosti, ki deluje v sklopu SCCA. Kustosinja in direktorica Zavoda za sodobno umetnost Barbara Borčič poudarja, da gre za živi arhiv, retrospektiva, ki jo Postaja DIVA omogoča, pa je pot do razumevanja sprememb v ne nujno le umetnostno-zgodovinskem kontekstu.
»Kot je dejal naš sodelavec in kolega Neven Korda, je arhiviranje stalno kopiranje. Arhiv moraš ves čas tehnološko nadgrajevati, da lahko slediš (novim) možnostim, ki jih ponuja tehnologija«,
dodaja Barbara Borčič. Morebitna ukinitev katerega od omenjenih arhivov bi pomenila okrnitev zgodovinskega gradiva kot celote. Poleg tega Zavod za sodobno umetnost za hrambo video produkcije skrbi že (pomembno dolgi) dve desetletji.
»To je vir arhivskega spomina in gre tudi za primerjalno gradivo, čeprav zaradi hitrosti informacij kdaj tudi kaj umanjka. Tudi zato na današnji dan opozarjamo na ogroženost delovanja Postaje DIVA in apeliramo na kulturno politiko, torej odločevalce, da pokažejo pripravljenost na sodelovanje in da poiščemo sistemsko rešitev. Znotraj strukture Ministrstva za kulturo in njihovih direktoratov namreč ne moremo najti domicila: po njihovih merilih ne gre ne za umetniški projekt ne za kulturno dediščino.«
Meta Hočevar je arhitektka in scenografka, avtorica cele vrste gledaliških predstav v Sloveniji in tujini. Letos je izšel njen literarni prvenec Drobnarije, čudoviti okruški iz njenega življenja in časa.
Priporoča dr. Tanja Roženbergar, kustosinja za obrt in trgovino v Slovenskem etnografskem muzeju, ki je pred kratkim skupaj z Marijo Mojco Terčelj prejela odlikovanje za vodenje razstavnega projekta La Doctora: Življenje in delo slovenske znanstvenice v Paragvaju.
Hiše naših dedov je naslov projekta, ki povezuje 13 starih hiš na Zgornjem Gorenjskem. Predstavitev je včeraj potekala na Pocarjevi domačiji v Zgornji Radovni nad Mojstrano. Domačija je prejela nagrado Europa Nostra, ki jo Evropska unija podeluje za izjemne dosežke na področju kulturne dediščine v Evropi. O starosti hiše veliko povedo ohranjene listine, najstarejša nosi letnico 1605. Leta 1993 odkupil Triglavski narodni park in jo uredil v muzej, ki je danes odprt za javnost.
Dušan Jelinčič, pisatelj, novinar, alpinist in zaveden tržaški Slovenec, za Baško grapo pravi, da je njegov morda tretji ali četrti dom. Njegov oče je mlada leta preživel v Podmelcu pri Kneži, dom na Črni prsti je poimenovan po njem. In tudi zato, ker ko govorimo o Dušanu Jelinčiču, ne moremo mimo njegovega očeta Zorka, je bila ena izmed projekcij dokumentarnega filma Tržaške prikazni, O besedah in vetru v življenju Dušana Jelinčiča v Podbrdu. Film, posnet na pobudo in po scenariju pisatelja in literarnega kritika Robija Šabca, je režiral Dušan Moravec, nastal pa je v produkciji Friendly Production ter v koprodukciji z RTV Slovenija in Zavodom Vesnik.
Klara Kuk je ena izmed najbolj perspektivnih mladih gledaliških igralk. V letošnji sezoni jo gledamo na treh gledaliških odrih: na Ptuju, v Mini teatru in na odru Mestnega gledališča ljubljanskega. V predstavi Kdo se boji Virginije Woolf, ameriškega dramatika Edwarda Albeeja, igra skupaj z Benjaminom Krnetičem mlad zaljubljeni par. V predstavi Idiot Fjodora Mihajloviča Dostojevskega pa se je vživela v lik Aglaje, ki je v svojih rosnih dvajsetih do ušes zaljubljena v dobroto in iskrenost Miškina. Vmes, pravi Klara Kuk, pa najraje bere, še posebej, če tisti dan pada dež.
Na Igu je zrasel nov arheološki park, ki predstavlja edinstveno kulturno dediščino. Rekonstrukcija naselbine s petimi hišami predstavlja vas iz tretjega tisočletja pred našim štetjem, ki deluje kot muzej na prostem. Pri tem projektu je šest let intenzivno delalo pet sodelavcev z Inštituta za arheologijo, med njimi tudi Elena Leghissa.
V Ljubljani se je danes z umetniškim programom začel letošnji mednarodni festival Sonica. Festival eksperimentalne elektronske glasbe in zvočnih umentnosti s poudarkom na umetniških izrazih, ki združujejo glasbo in zvok z drugimi umetniškimi oblikami, bo že štirinajstič pretresal sodobne smernice na presečišču umetnosti, tehnologije in glasbe. Na petih festivalskih prizoriščih v Ljubljani se bodo do sobote, 24. septembra, vrstili zvočni dogodki, instalacije, avdio-vizualni performansi, koncerti, DJ-seti in konferenca. Sodelovalo bo več kot 20 tujih in domačih umetnikov.
S svojim velikanskim opusom se je zapisal med največje slovenske igralce. Nastopil je v več kot 100 gledaliških predstavah in prav toliko filmih. Je neizbrisljivo vtkan v slovensko gledališko in filmsko krajino. Star je bil 80 let.
V današnjem poletnem namigu se bomo spomnili na čebele. Na letošnji svetovni dan čebel je pri nas namreč izšla knjiga Skrivnosti gospodične Medične, Uporaba čebeljih pridelkov skozi zgodbo iz vsakdanjega življenja. Avtorica te je Nika Pengal, mednarodno priznana čebelarka in apiterapevtka, ki je knjigo napisala skupaj s partnerjem Anžetom Gallusom Petelinom. In prav s čebelami bo povezan današnji knjižni namig Nike Pengal, ki je še vedno ena mlajših apiterapevtk pri nas.
Nocoj se v SNG Drama začenja Cementfest, festival treh gledaliških uprizoritev, beograjske, zagrebške in ljubljanske, ki sta jih po drami Cement nemškega dramatika Heinerja Mullerja zasnovala režiser Sebastjan Horvat in dramaturg Milan Ramšak Markovič. Vsaka od uprizoritev tematizira drug vidik te drame, vse tri pa je na oder postavil Sebastijan Horvat.
Obsežen razstavni projekt izhaja iz umetniškega opusa slovenskega slikarja Anteja Trstenjaka (1894–1970), ki je študiral in dve desetletji živel v Pragi, se nekaj časa navdihoval pri bogati kulturi Lužiških Srbov in se v zadnjem delu življenja ustalil v Mariboru. Zaradi njegove razgibane življenjske poti je tudi njegov umetniški opus razdrobljen in ga hranijo vse sodelujoče ustanove. Tematika razstave, o kateri govori kustosinja Andreja Borin, se vrti okoli narodne noše in njenih upodobitev v določenem prostoru in času, nagovarja pa tudi teme pripadnosti in identitete ter razmišlja o vlogi ženske in njenem položaju v družbi. Razstava je dopolnjena z deli sodobnih umetnikov in tako je etnografska razstava dobila povezavo z današnjim časom.
V Narodni galeriji si še do 2. oktobra lahko ogledamo razstavo o gluhem akademskem kiparju povojne generacije Ivanu Štreklju, ki je živel med letoma 1916 in 1975. Ustvarjal je zunanje plastike, ženske akte in portrete. Pomemben del razstave so donacije, največ njegovih del pa hrani Zveza društev gluhih in naglušnih Slovenije. V okviru njihovega projekta Prilagajanje in izdajanje knjig v slovenskem znakovnem jeziku je izšla slikanica Neslišni zvoki dleta – Ivan Štrekelj, gluhi kipar, ki jo je napisala tiflopedagoginja dr. Aksinja Kermauner. Z njo, s koordinatorico projekta Aleksandro Rijavec in z avtorico razstave mag. Matejo Breščak se je pogovarjal Žiga Bratoš.
Kantavtor Andrej Šifrer že petinštirideset let skrbi, da Slovenci zastrižemo z ušesi, ko nas opozori na pomembne stvari. Velja za legendo med slovenskimi glasbeniki, saj je avtor številnih ponarodelih skladb. Na devetnajstih ploščah se je nabralo veliko skladb, ki so že ponarodele, kar je za vsakega ustvarjalca največja nagrada. V današnjem poletnem namigu bo ob orisu osebnega poletnega razpoloženja delil tudi dva namiga za širjenje obzorij duha.
Tokrat pogledujemo proti otoku Lido, kjer festivalski vrvež, kot pravi Nina Zagoričnik, ne poneha. Do konca Beneške Mostre so v glavnem tekmovalnem programu preostali še štirje filmi in kopica v vzporednih programih.
O filmski premieri na sarajevskem festivalu dokumentarnega filma pod okriljem Al Jazeere Balkans ter o grozljivih in nepredstavljivih dogodkih med obstreljevanjem Sarajeva.
Nismo želeli uglasbiti Bartolove ideje, ampak se temeljito poglobiti v besedilo ter označiti ključne elemente in probleme, ki se nam zdijo aktualni.
Tobias Putrih je mednarodno uveljavljen slovenski umetnik, živi v ameriški zvezni državi Massachusetts, kjer na eni od univerz predava študentom arhitekture umetnost ustvarjanja. V svojem delu povezuje različna področja od arhitekture do znanosti, dizajna in zdaj tudi jeklarstva s kiparstvom. Svoj zadnji projekt “Industrija jekla” te dni razstavlja v Galeriji Ravne. Kakšen pa je njegov poletni namig?
Tam, kjer se Kanal Grande izliva v Beneško laguno, stoji Punta Dogana, nekoč carinarnica, danes sodoben galerijski prostor. Okoli stavbe tik ob vodi, nas pelje ozka pot, s širokim pogledom na ves zaliv.
Neveljaven email naslov