Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pri Cankarjevi založbi, kjer je pesnik nekoč tudi urednikoval, je izšla zbirka z naslovom Domu in rodu: gre za večinoma še neobjavljeno poezijo Toneta Pavčka.
V Slovenskem mladinskem gledališču pa bo nocoj premierno uprizorjena igra Drame princes.
“Vse v tisk!” je zaklical priljubljeni pesnik Tone Pavček, ko se je od tega sveta že poslavljal, a tudi v zadnjih dneh življenja neutrudno pisal, pisal, pisal. Zdaj so njegove po večini še neobjavljene pesmi zares natisnjene: Cankarjeva založba, v kateri je nekoč urednikoval, je namreč nedavno izdala, danes pa tudi uradno predstavila posthumno zbirko, ki, kot si je avtor sam zaželel, nosi naslov Domu in rodu. Peter Kolšek je poezijo razvrstil v tematske svežnje, prvi in ključni izbor gradiva pa je opravila pesnikova hči, sicer dramska igralka Saša Pavček, ki je napisala obširno in ganljivo spremno besedo.
“Konec je treba končati, vsako delo je treba zaključiti, sem se naučila iz očetovih naukov, to misel je rad in avtoritativno ponavljal. Pesnik te knjige konca ni želel sprejeti, ne telesnega ne duhovnega, ker je imel toliko pesmi v sebi, ker je v njem kar naprej vrelo. Bil je dionistični bard, v katerem pesniški ogenj ni in ni pojenjal tudi v že povsem ugašajočem telesu. Eros, pesniški in življenjski, ga je gnal z neustavljivo močjo, kljub dotiku in spoznanju prekozemeljskega je hotel še malo postati med nami, še bi se rad zaljubil, še bi pel!” – odlomek iz uvodnika Saše Pavček
Pot gre ravna po sredi stvarstva
od vijolic, kopriv do žita in trt
čez osvojena in zapravljena carstva
rada v življenje, nerada v smrt.
Skozme gre navpično in vodoravno,
da sam postajam hoja in pot,
saj so bile na njej odtisnjene davno
bose sledi mojih otroških nog.
Vrabci brezdomci še vejo zanje,
z njimi nekoč sem drobtine delil,
zdaj mi dajejo v darilo spoznanje,
da dom, tudi mrzel, je darežljiv.
Pot gre od doma in k njemu se vrne
kakor lastovka ali zgubljeni sin.
Silne razdalje neka dlan strne
in v vozel zaveže za star opomin.
Pot gre, vodnica, skoz moje žitje
vseskozi ob trtju in trnju v večer.
Tja se, majhno, majceno bitje,
vračam domov kot potok v izvir.
Tone Pavček
Pri Cankarjevi založbi, kjer je pesnik nekoč tudi urednikoval, je izšla zbirka z naslovom Domu in rodu: gre za večinoma še neobjavljeno poezijo Toneta Pavčka.
V Slovenskem mladinskem gledališču pa bo nocoj premierno uprizorjena igra Drame princes.
“Vse v tisk!” je zaklical priljubljeni pesnik Tone Pavček, ko se je od tega sveta že poslavljal, a tudi v zadnjih dneh življenja neutrudno pisal, pisal, pisal. Zdaj so njegove po večini še neobjavljene pesmi zares natisnjene: Cankarjeva založba, v kateri je nekoč urednikoval, je namreč nedavno izdala, danes pa tudi uradno predstavila posthumno zbirko, ki, kot si je avtor sam zaželel, nosi naslov Domu in rodu. Peter Kolšek je poezijo razvrstil v tematske svežnje, prvi in ključni izbor gradiva pa je opravila pesnikova hči, sicer dramska igralka Saša Pavček, ki je napisala obširno in ganljivo spremno besedo.
“Konec je treba končati, vsako delo je treba zaključiti, sem se naučila iz očetovih naukov, to misel je rad in avtoritativno ponavljal. Pesnik te knjige konca ni želel sprejeti, ne telesnega ne duhovnega, ker je imel toliko pesmi v sebi, ker je v njem kar naprej vrelo. Bil je dionistični bard, v katerem pesniški ogenj ni in ni pojenjal tudi v že povsem ugašajočem telesu. Eros, pesniški in življenjski, ga je gnal z neustavljivo močjo, kljub dotiku in spoznanju prekozemeljskega je hotel še malo postati med nami, še bi se rad zaljubil, še bi pel!” – odlomek iz uvodnika Saše Pavček
Pot gre ravna po sredi stvarstva
od vijolic, kopriv do žita in trt
čez osvojena in zapravljena carstva
rada v življenje, nerada v smrt.
Skozme gre navpično in vodoravno,
da sam postajam hoja in pot,
saj so bile na njej odtisnjene davno
bose sledi mojih otroških nog.
Vrabci brezdomci še vejo zanje,
z njimi nekoč sem drobtine delil,
zdaj mi dajejo v darilo spoznanje,
da dom, tudi mrzel, je darežljiv.
Pot gre od doma in k njemu se vrne
kakor lastovka ali zgubljeni sin.
Silne razdalje neka dlan strne
in v vozel zaveže za star opomin.
Pot gre, vodnica, skoz moje žitje
vseskozi ob trtju in trnju v večer.
Tja se, majhno, majceno bitje,
vračam domov kot potok v izvir.
Tone Pavček
Srebrne igre 1984, razstava o edinih olimpijskih igrah, ki jih je pred natanko štirimi desetletji gostila naša nekdanja skupna država, so s številnimi razstavnimi predmeti, informacijami in zgodbami seveda predvsem dokument časa, ustvarjen v petih sobah Muzeja novejše in sodobne zgodovine v Ljubljani. Toda vsakdo, ki je vsaj malo čustveno navezan na osemdeseta leta prejšnjega stoletja ali pa na sam sarajevski spektakel, ki se ga je prijela ponarodela izjava takratnega šefa mednarodnega olimpijskega komiteja, da gre za "najbolje organizirane zimske olimpijske igre v zgodovini olimpijskega gibanja", bo za ogled razstave potreboval veliko več časa in mogoče tudi kakšen robček.
BUMfest je edini slovenski mednarodni festival tolkalnih skupin. Ta je, kot vsako leto do zdaj, potekal v Žalcu. Na 16. BUMfestu so nastopile tri slovenske zasedbe, avstrijska in premierno tudi portugalska.
Z vsako generacijo je Slovencev v Trstu za tretjino manj, pravi tržaški profesor in politični geograf Milan Bufon. Decembra je izšla njegova druga knjiga s katero zaključuje dolgoletno raziskavo o Slovencih na Tržaškem. Tokrat se je osredotočil na mestno središče oziroma na zgodbo nekoč največje slovenske urbane skupnosti. Pisatelj in politik Ivan Tavčar ni zaman rekel: "Ljubljana je srce, Trst pa so pljuča slovenstva". O obsežni publikaciji "Tržaški Slovenci", ki skupnost spremlja vse cvetoče rasti do asimilacije, ki jo spodjeda še danes, se je z avtorjem Milanom Bufonom pogovarjala naša dopisnica Špela Lenardič.
Zasedba mladih gledaliških ustvarjavcev Odprta scena je v dvorani Hupa Brajdič v podhodu Ajdovščina v Ljubljani premierno uprizorila predstavo Zadnja večerja.
Poslednja bitka Pohorskega bataljona se je končala 8. januarja 1943 ob 15. uri, ko je okoli 2000 pripadnikov okupatorske vojske obkolilo bataljonski tabor pri Osankarici. Spopad se je začel malo pred poldnevom, ubitih je bilo 69 borcev, poslednjega so okupatorji ujeli in usmrtili kot talca.
Igor Harb je filmski kritik, prevajalec in so-ustvarjalec podkasta O.B.O.D. Z Gašperjem Andrinkom govorita o tem, zakaj bi lahko Pravzaprav ljubezen (Love Actually), ki je izšel pred 20 leti, znova posneli, zakaj je pravzaprav sploh dosegel takšen fenomen, zakaj tako radi gledamo božične filme. Ker pa je bil ravno v studiu je na hitro pokomentiral šel filmsko leto 2023 in izdal, katerega filma se najbolj veseli leta 2024.
Hrestač – Božična zgodba je zadnji dve desetletji nedvomna uspešnica na odru SNG Opera in balet Ljubljana, kar dokazujejo vedno razprodane predstave. Priljubljeni balet je sicer v ljubljanskem Baletu prvič zaživel novembra 2002, od takrat je doživel več kot 180 ponovitev. A ne gre za čisto klasičnega Hrestača, ampak sodobno različico, ki jo je sredi osemdesetih prejšnjega stoletja ustvaril madžarski koreograf in režiser Youri Vàmos. Ta je Hrestača nadgradil z legendarno Božično zgodbo Charlesa Dickensa.
Napoleon Bonaparte je 14. oktobra 1809 v Schönbrunnu pri Dunaju razglasil Ilirske province in ena izmed šestih civilnih provinc je bila tudi Kranjska. Ilirske province so obstajale le štiri leta, a so pustile na ljudeh velik pečat. V ljudskem izročilu se je ohranilo veliko pripovedi, spominov in krajev iz tistega obdobja, povezanih s francosko zasedbo. Nekatere so zgodovinsko utemeljene, druge so postale legenda. O navzočnosti Francozov med ljudmi pripoveduje razstava Gorenjskega muzeja v Stebriščni dvorani Mestne hiše v Kranju z naslovom Bi ga zibali ali zvrnili? 210 let od konca Ilirskih provinc. Na ogled bo do konca februarja prihodnje leto.
Shakespeare se z decembrsko premiero uprizoritve komedije Kar hočete, v režiji Janusza Kice, vrača na oder ljubljanske Drame, kjer je bil prvič uprizorjen natanko pred sto leti.
Knjiga Planinske založbe, ki jo je ob 130. obletnici Planinske zveze Slovenije napisal urednik za planinsko zgodovino pri Planinskem vestniku Dušan Škodič, osvetljuje začetke organiziranega planinstva in alpinizma na Slovenskem.
V Muzeju novejše zgodovine Celje je še do 8. februarja na ogled kulturno-antropološka razstava o pogubnih navadah in boljših praksah o tem, kar delamo vsi in delamo vsak dan, z naslovom Stran pa ne bomo metal. Razstava spomni na vnovično uporabo stvari, na to, da se stvari lahko popravi ali shrani. Zamisel za razstavo je prišla iz evropskega projekta Throwaway, ki ga koordinira Hiša evropske zgodovine iz Bruslja. Tam so pripravili razstavo o smeteh, v Celju pa so šli v drugo smer in obiskovalcem razstave pokazali, da se da tudi drugače, ne samo smetiti.
Kaj nam razkriva razstava v muzeju MAO, Struktura modernosti: Iskanja Edvarda Ravnikarja, osrednji dogodek v nizu prireditev, ki so jih pripravili v Ravnikarjevem letu 2023?
V Ljubljani ta teden poteka festival animiranega filma Animateka, ki letos praznuje 20. obletnico. Jubilejno izdajo posvečajo nedavno umrlemu britanskemu animatorju in režiserju Paulu Bushu. Sicer pa ima 20. izdaja Animateke zares bogat program, ki vključuje številne novosti, med drugimi nov tekmovalni program VR animacije oziroma filma navidezne resničnosti.
V Ravnikarjevem letu predstavljamo tri zgodbe o ustvarjalnosti in dediščini arhitekta Edvarda Ravnikarja. V prvi zgodbi smo predstavili kompleks Trga Republike, nadaljujejmo pa z zgodbo o njegovih skicah in risbah, ki predstavljajo Ravnikarjev fantazijsko bogat notranji svet. Nekatere med njimi lahko doživimo na razstavi 'Iskanja v risbi, spoznanja v misli ', v Veliki sprejemni dvorani CD, kjer so zaživele v novi povečani obliki, odtisnjene na tkanino in obešene na strop.
39. Slovenski knjižni sejem tudi letos poteka na stari, novi lokaciji, na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani. Prinaša 266 dogodkov, je tako največja kulturna prireditev v Sloveniji in tudi največja knjigarna. Schwentnerjevo nagrado za pomemben prispevek k razvoju založništva in knjigotrštva, ki so jo podelili na slavnostni otvoritvi, je prejel Miha Kovač.
Ob Ravnikarjevem letu bomo v treh zgodbah, skozi tri zanimive razstave, osvetlili lik arhitekta Edvarda Ravnikarja, ki kljub svojemu pionirskemu delu v arhitekturi, urbanizmu, oblikovanju, publicistiki ter pedagoškemu delu, ostaja za širšo javnost še vedno neznanka. V prvi zgodbi predstavljamo njegovo najbolj monumentalno delo. Kompleks Trga republike, največji odprt prostor obdan z zanimivimi stavbami - Cankarjevim domom, stolpnicama TR2 in TR3, Maksimarketom, prizidkom k Šubičevi gimnaziji ter manjšimi trgi, prehodi in pasažami. Prav ta urbana prepletenost daje naši prestolnici tisti živ utrip mesta.
V Mali galeriji na Slovenski cesti 35, v samem jedru naše prestolnice je na ogled razstava, ki namesto razstavljenih predmetov ponuja digitalno publikacijo, ki so jo nekdanje študentk umetnostne zgodovine Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, poimenovale Razstave v Jakopičevem paviljonu med letoma 1919 in 1945. Jakopičev paviljon, ki je bil vse do druge svetovne vojne osrednje razstavišče sodobne likovne umetnosti je ustanovi in ga vodil slikar Rihard Jakopič.
"Zgodbe v Skalpelu so sooblikovale moj notranji svet in odzive na zunanji svet. Moj svet so bogatile. Vse zgodbe pacientov so postale tudi moje zgodbe in zgodbe moje družine. In vsi pacienti so postali moja širša družina."
V prestolnici pa tudi v Mariboru, Novem mestu in Celju se v sredo, 8. novembra, začenja 34. Ljubljanski mednarodni filmski festival – Liffe. Prinaša izbor 89 celovečernih in 14 kratkih filmov.
V rimski palači Bonaparte so odprli razstavo del Mauritsa Cornelisa Escherja, največjo razstavo njegovih del v zgodovini, vsaj v Italiji, kjer je svojo umetniško pot tudi začel. Eden najbolj priljubljenih umetnikov 20. stoletja je morda najbolj samosvoje znal upodobiti nemirnega duha 20. stoletja – njegovo zaverovanost v znanost in hrepenenje po odkrivanju ozadja resničnosti. Kaj vse je še mogoče v prihodnjih tednih videti v italijanskih galerijah?
Neveljaven email naslov