Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Pobuda Gledališki tolmač slovenska gledališča približuje gluhim

23.04.2019

Zamisel za pobudo Gledališki tolmač se je porodila pri Društvu gluhih in naglušnih v Ljubljani. S tem namreč ne želijo le omogočiti gluhim vstopa v svet gledališke umetnosti, pač pa tudi ozaveščati slišeče prebivalstvo o pomenu socialne vključenosti invalidov.

Pobuda Gledališki tolmač slovenska gledališča približuje gluhim

 “Danes so z nami v občinstvu tudi gluhi otroci, ki ne slišijo tako kot mi, zato se tudi sporazumevajo drugače kot mi. Mi uporabljamo besede, gluhi pa gibe, s katerimi izražajo svoje misli. Tako kot zdajle Natalija. To je kretnja za žogico in to je kretnja za boben.”

S tem, malce drugačnim uvodom se je prejšnji teden v Lutkovnem gledališču v Ljubljani začela predstava Žogica Marogica. To je ena izmed štirih gledaliških predstav, živo tolmačenih v znakovni jezik gluhih, ki temelji na uporabi rok, mimike obraza, oči in ustnic ter gibanju telesa. Uroš Korenčan, direktor ljubljanskega lutkovnega gledališča, pravi, da ni prvič, da so se srečali s svetom gluhih:

 “Ena izmed težav ali pa zadreg, s katerimi se spopada gledališče, še posebno lutkovno, ki temelji na močni likovnosti, je, kako prevajalca, ki prevaja v jezik kretenj, čim bolj nemoteče vključiti v scenografijo, da bi v resnici predstavo lahko skupaj gledali tako gluhi kot slišeči. Mislim, da nam bo danes to pri Žogici Marogici uspelo.”

In je – ob pomoči tolmačke za slovenski znakovni jezik Natalije Spark. Natalija ni tolmačila le predstave, pač pa tudi moja vprašanja in odgovore sogovornikov. Med njimi je bila tudi prva gluha režiserka za gledališče in film v Sloveniji Lada Lištvanova, ki je prevzela delo s tolmači in pripravo tolmačev na sodelovanje v predstavi. Lada Lištvanova:

“Prva predstava, ki smo jo prevedli v znakovni jezik, je namenjena odraslim, njen naslov pa je Mazohistka. Prišlo je gluho občinstvo in vsi so bili navdušeni. Že zato, ker so se počutili enakovredne slišečim. To, da lahko gredo v kulturni dom in si ogledajo predstavo tako kot slišeči, da imajo tolmača, da razumejo, jim zelo veliko pomeni. Veste, gluhi imajo veselje do kulture, slovenska kultura jih zanima, žal pa jim ni dostopna. Zato si tako želijo, da bi lahko ne glede na to, da so gluhi, šli v gledališče. Seveda pa potrebujejo tolmača. S tem se počutijo enakovredne.”

Ena izmed značilnosti znakovnega jezika je tudi to, da nima enake slovnice kot govorni jezik na istem geografskem območju in se razvija v skupnosti gluhih. Vse to je bilo treba upoštevati pri pripravi gledaliških tolmačev, pravi Lada Lištvanova, ki jo je iz Češke pred desetimi leti pripeljala ljubezen. Lada je bila že kot otrok navdušena nad gledališčem. Med zdaj prevedenimi štirimi predstavami so tri za odrasle in ena za otroke. Lada Lištvanova:

“Moram reči, da je najtežja pesmica. Zanjo je bilo res treba veliko veliko vaje, ker je ne moreš dobesedno prevesti iz slovenskega govornega jezika v znakovnega. Znakovni jezik ima drugačno slovnično strukturo kot slovenski govorni jezik in to je bil najtežji del predstave.”

Predstavo Žogica Marogica, tolmačeno v znakovni jezik gluhih, si je ogledal tudi predsednik Društva gluhih in naglušnih Ljubljana Gorazd Orešnik:

 “Iskreno vam moram povedati: star sem 55 let in prvič v življenju sem videl predstavo, ki jo razumem, ker je v znakovnem jeziku. Ko sem bil majhen, nisem imel te možnosti. Gluh sem, ne slišim, danes pa sem to predstavo tako videl kot slišal.”

 Zamisel za pobudo Gledališki tolmač se je porodila prav pri Društvu gluhih in naglušnih v Ljubljani. S tem namreč ne želijo le omogočiti gluhim vstopa v svet gledališke umetnosti, pač pa tudi ozaveščati slišeče prebivalstvo o pomenu socialne vključenosti invalidov. Gorazd Orešnik:

“Znakovni jezik je moj jezik, materni jezik. Zame je okno v svet. Slišeči se pogovarjate, govorite, moj jezik pa so roke. Najbolj pogrešamo slovenske filme – teh ne razumemo, ne vemo, kaj se dogaja v njih. Saj so možni podnaslovi, ampak za nas je slovenska beseda tuji jezik, ne razumemo ga stoodstotno. Za nas je samo znakovni jezik tisti, ki nam daje vso vsebino. Zelo dobro bi bilo, če bi obstajal gumb na daljincu – podobno kot za podnaslove. Pritisnili bi gumb, pa bi imeli tolmača. Tako bi lahko gledali tudi slovenske filme. Verjamem, da so zanimivi, mi pa nimamo nič od njih. Pravzaprav ne moremo biti enakopravni preostali, slišeči družbi.”

Z neenakopravnostjo se gluhi srečujejo tudi v šolskem sistemu. Gluhi otroci so popolnoma normalni, pozitivni in predvsem zelo bistri, saj so zaradi svoje hibe razvili druge sposobnosti. Da bi bilo zanje bolje, če bi hodili v redni šolski program, seveda ob zagotovljenem tolmaču v znakovni jezik, pa je po predstavi povedal Andrej Sekirnik:

“Prišel sem s sinom Lovrom, ki se je rodil gluhonem. Ima sicer polžev vsadek, vendar mu kretanje bolj ustreza kot govor.”

Lovro ima predstave zelo rad. Po navadi Zavod za gluhe in naglušne kakšno organizira, za tolmačenje pa poskrbijo kar tolmačke iz vrtca. Andrej Sekirnik:

“Lovro strašansko uživa v lutkah, ker je vizualni tip –  po navadi so gluhonemi vizualni in tudi če si ne bi pomagali z gibi, bi marsikaj razumeli. Povezovali bi stvari in si ustvarili svojo zgodbo. Toda vsak prevod, vsak trud je dobrodošel. Pravzaprav je Lovro vedel, kam gre, ker so že bili tukaj. Ko sem mu povedal, da greva gledat lutke, je točno vedel, kako in kaj. Ti otroci so res nekaj posebnega. Imajo neverjeten spomin in intuicijo in seveda se še posebno veselijo, saj se ne zgodi vsak dan, da gredo na predstavo.”

Tokrat je bila tolmačica za znakovni jezik Natalija Spark, Natalija je odraščala z gluhimi starši in je prva v Sloveniji gluhim omogočila dostop do terapije v njihovem jeziku. Žogica Marogica je njena prva tolmačena predstava za otroke. Natalija Spark:

 “V gledališču moraš pridobiti občinstvo. Če ga ne pridobiš – pri gluhih, ki so zelo mimični, se vidi, da gledajo v prazno – potem veš, da nekaj ni v redu. Druga težava je interpretacija besedila. Včasih so to kakšni umetniški govori, dvogovori, simbolika, ki je gluhi ne razumejo. Vse to moramo prej predelati, obdelati, dodelati in jim prilagoditi, da bodo razumeli vsebino povedanega. V gib lahko spravimo vsako besedo, ali pa jo črkujemo, ampak to ni bistveno. Bistveno je, da gluhi igro ponotranjijo in razumejo. To je najtežji del.”

O tem, kako naporno je samo tolmačenje predstave živo, ko mora tolmač na primer prevesti v znakovni jezik besedilo več igralcev, pa Natalija Spark pravi:

“Pravzaprav moraš znati vso predstavo na pamet. Če je ne znaš, se lahko hitro izgubiš – že tako se lahko. Igralci včasih besedilo pozabijo in potem ne vemo, kaj zdaj. V takem položaju se moraš sam znajti. Načelno moraš znati besedilo na pamet in če se kaj zatakne, se je treba znajti, pokažeš malo drugače in spet zapelješ v pravo smer.”

V sklopu pobude Društva gluhih in naglušnih Ljubljana Gledališki tolmač bo danes ob 20-ih v SNG Nova Gorica na sporedu še zadnja iz niza gledaliških predstav s tolmačem za gluhe. To bodo Realisti Jureta Karasa, tolmačka pa bo Karin Brumen.

 


Pobuda Gledališki tolmač slovenska gledališča približuje gluhim

23.04.2019

Zamisel za pobudo Gledališki tolmač se je porodila pri Društvu gluhih in naglušnih v Ljubljani. S tem namreč ne želijo le omogočiti gluhim vstopa v svet gledališke umetnosti, pač pa tudi ozaveščati slišeče prebivalstvo o pomenu socialne vključenosti invalidov.

Pobuda Gledališki tolmač slovenska gledališča približuje gluhim

 “Danes so z nami v občinstvu tudi gluhi otroci, ki ne slišijo tako kot mi, zato se tudi sporazumevajo drugače kot mi. Mi uporabljamo besede, gluhi pa gibe, s katerimi izražajo svoje misli. Tako kot zdajle Natalija. To je kretnja za žogico in to je kretnja za boben.”

S tem, malce drugačnim uvodom se je prejšnji teden v Lutkovnem gledališču v Ljubljani začela predstava Žogica Marogica. To je ena izmed štirih gledaliških predstav, živo tolmačenih v znakovni jezik gluhih, ki temelji na uporabi rok, mimike obraza, oči in ustnic ter gibanju telesa. Uroš Korenčan, direktor ljubljanskega lutkovnega gledališča, pravi, da ni prvič, da so se srečali s svetom gluhih:

 “Ena izmed težav ali pa zadreg, s katerimi se spopada gledališče, še posebno lutkovno, ki temelji na močni likovnosti, je, kako prevajalca, ki prevaja v jezik kretenj, čim bolj nemoteče vključiti v scenografijo, da bi v resnici predstavo lahko skupaj gledali tako gluhi kot slišeči. Mislim, da nam bo danes to pri Žogici Marogici uspelo.”

In je – ob pomoči tolmačke za slovenski znakovni jezik Natalije Spark. Natalija ni tolmačila le predstave, pač pa tudi moja vprašanja in odgovore sogovornikov. Med njimi je bila tudi prva gluha režiserka za gledališče in film v Sloveniji Lada Lištvanova, ki je prevzela delo s tolmači in pripravo tolmačev na sodelovanje v predstavi. Lada Lištvanova:

“Prva predstava, ki smo jo prevedli v znakovni jezik, je namenjena odraslim, njen naslov pa je Mazohistka. Prišlo je gluho občinstvo in vsi so bili navdušeni. Že zato, ker so se počutili enakovredne slišečim. To, da lahko gredo v kulturni dom in si ogledajo predstavo tako kot slišeči, da imajo tolmača, da razumejo, jim zelo veliko pomeni. Veste, gluhi imajo veselje do kulture, slovenska kultura jih zanima, žal pa jim ni dostopna. Zato si tako želijo, da bi lahko ne glede na to, da so gluhi, šli v gledališče. Seveda pa potrebujejo tolmača. S tem se počutijo enakovredne.”

Ena izmed značilnosti znakovnega jezika je tudi to, da nima enake slovnice kot govorni jezik na istem geografskem območju in se razvija v skupnosti gluhih. Vse to je bilo treba upoštevati pri pripravi gledaliških tolmačev, pravi Lada Lištvanova, ki jo je iz Češke pred desetimi leti pripeljala ljubezen. Lada je bila že kot otrok navdušena nad gledališčem. Med zdaj prevedenimi štirimi predstavami so tri za odrasle in ena za otroke. Lada Lištvanova:

“Moram reči, da je najtežja pesmica. Zanjo je bilo res treba veliko veliko vaje, ker je ne moreš dobesedno prevesti iz slovenskega govornega jezika v znakovnega. Znakovni jezik ima drugačno slovnično strukturo kot slovenski govorni jezik in to je bil najtežji del predstave.”

Predstavo Žogica Marogica, tolmačeno v znakovni jezik gluhih, si je ogledal tudi predsednik Društva gluhih in naglušnih Ljubljana Gorazd Orešnik:

 “Iskreno vam moram povedati: star sem 55 let in prvič v življenju sem videl predstavo, ki jo razumem, ker je v znakovnem jeziku. Ko sem bil majhen, nisem imel te možnosti. Gluh sem, ne slišim, danes pa sem to predstavo tako videl kot slišal.”

 Zamisel za pobudo Gledališki tolmač se je porodila prav pri Društvu gluhih in naglušnih v Ljubljani. S tem namreč ne želijo le omogočiti gluhim vstopa v svet gledališke umetnosti, pač pa tudi ozaveščati slišeče prebivalstvo o pomenu socialne vključenosti invalidov. Gorazd Orešnik:

“Znakovni jezik je moj jezik, materni jezik. Zame je okno v svet. Slišeči se pogovarjate, govorite, moj jezik pa so roke. Najbolj pogrešamo slovenske filme – teh ne razumemo, ne vemo, kaj se dogaja v njih. Saj so možni podnaslovi, ampak za nas je slovenska beseda tuji jezik, ne razumemo ga stoodstotno. Za nas je samo znakovni jezik tisti, ki nam daje vso vsebino. Zelo dobro bi bilo, če bi obstajal gumb na daljincu – podobno kot za podnaslove. Pritisnili bi gumb, pa bi imeli tolmača. Tako bi lahko gledali tudi slovenske filme. Verjamem, da so zanimivi, mi pa nimamo nič od njih. Pravzaprav ne moremo biti enakopravni preostali, slišeči družbi.”

Z neenakopravnostjo se gluhi srečujejo tudi v šolskem sistemu. Gluhi otroci so popolnoma normalni, pozitivni in predvsem zelo bistri, saj so zaradi svoje hibe razvili druge sposobnosti. Da bi bilo zanje bolje, če bi hodili v redni šolski program, seveda ob zagotovljenem tolmaču v znakovni jezik, pa je po predstavi povedal Andrej Sekirnik:

“Prišel sem s sinom Lovrom, ki se je rodil gluhonem. Ima sicer polžev vsadek, vendar mu kretanje bolj ustreza kot govor.”

Lovro ima predstave zelo rad. Po navadi Zavod za gluhe in naglušne kakšno organizira, za tolmačenje pa poskrbijo kar tolmačke iz vrtca. Andrej Sekirnik:

“Lovro strašansko uživa v lutkah, ker je vizualni tip –  po navadi so gluhonemi vizualni in tudi če si ne bi pomagali z gibi, bi marsikaj razumeli. Povezovali bi stvari in si ustvarili svojo zgodbo. Toda vsak prevod, vsak trud je dobrodošel. Pravzaprav je Lovro vedel, kam gre, ker so že bili tukaj. Ko sem mu povedal, da greva gledat lutke, je točno vedel, kako in kaj. Ti otroci so res nekaj posebnega. Imajo neverjeten spomin in intuicijo in seveda se še posebno veselijo, saj se ne zgodi vsak dan, da gredo na predstavo.”

Tokrat je bila tolmačica za znakovni jezik Natalija Spark, Natalija je odraščala z gluhimi starši in je prva v Sloveniji gluhim omogočila dostop do terapije v njihovem jeziku. Žogica Marogica je njena prva tolmačena predstava za otroke. Natalija Spark:

 “V gledališču moraš pridobiti občinstvo. Če ga ne pridobiš – pri gluhih, ki so zelo mimični, se vidi, da gledajo v prazno – potem veš, da nekaj ni v redu. Druga težava je interpretacija besedila. Včasih so to kakšni umetniški govori, dvogovori, simbolika, ki je gluhi ne razumejo. Vse to moramo prej predelati, obdelati, dodelati in jim prilagoditi, da bodo razumeli vsebino povedanega. V gib lahko spravimo vsako besedo, ali pa jo črkujemo, ampak to ni bistveno. Bistveno je, da gluhi igro ponotranjijo in razumejo. To je najtežji del.”

O tem, kako naporno je samo tolmačenje predstave živo, ko mora tolmač na primer prevesti v znakovni jezik besedilo več igralcev, pa Natalija Spark pravi:

“Pravzaprav moraš znati vso predstavo na pamet. Če je ne znaš, se lahko hitro izgubiš – že tako se lahko. Igralci včasih besedilo pozabijo in potem ne vemo, kaj zdaj. V takem položaju se moraš sam znajti. Načelno moraš znati besedilo na pamet in če se kaj zatakne, se je treba znajti, pokažeš malo drugače in spet zapelješ v pravo smer.”

V sklopu pobude Društva gluhih in naglušnih Ljubljana Gledališki tolmač bo danes ob 20-ih v SNG Nova Gorica na sporedu še zadnja iz niza gledaliških predstav s tolmačem za gluhe. To bodo Realisti Jureta Karasa, tolmačka pa bo Karin Brumen.

 


23.04.2024

Mladost mesta rdečega prahu

Mesto rdečega prahu je vzdevek, ki se je kar nekaj desetletij držal Jesenic in ki danes zagotovo ne velja več, saj že pogled na dolino pokaže, da je rdeči prah že zdavnaj preraslo zelenje. Jesenice marsikdo povezuje tudi s priseljevanjem, da je to mesto, v katero se je v 60. letih prejšnjega stoletja priselilo veliko delavcev iz republik nekdanje Jugoslavije, in seveda s hokejem.


22.04.2024

Od korzeta do žaketa

V Mestnem muzeju Ljubljana si vse do 23. februarja prihodnje leto lahko ogledate razstavo Od korzeta do žaketa: Oblačilni videz Ljubljančanov, 1850–1950. Razstava je zasnovana kot sprehod skozi zgodovino oblačenja in združuje približno štiristo kosov iz tekstilne zbirke muzeja.


18.04.2024

Likovna umetnost izraža duh časa: kam in kako gremo?

Beneški bienale je bil ustanovljen leta 1895 kot mednarodna razstava umetnosti mesta Benetke. Že prvo leto je dosegel svetovno prepoznavnost z več kot 200.000 obiskovalci, sodelovali pa so umetniki iz šestnajstih držav. Leta 1932 se mu je prvi pridružil Mednarodni filmski festival, ki je danes najstarejši filmski festival na svetu. Dve leti pozneje se je pridružil še Mednarodni gledališki festival, po drugi svetovni vojni pa tudi plesni in glasbeni ter bienale arhitekture. Po šestih desetletjih ostaja Beneški bienale največja svetovna razstava sodobne vizualne umetnosti. Zakaj je Beneški bienale še vedno pomemben in kakšen pomen ima v današnjem času?


16.04.2024

Mala Drama: Te igre je konec

Na odru Male Drame so prejšnji teden krstno uprizorili črno komedijo Te igre bo konec avtorja Matjaža Zupančiča, ki je predstavo tudi režiral. To bo tudi zadnja premiera v dvorani, ki je po prenovi stavbe ne bo več. Zupančičeva igra, nominirana za nagrado Slavka Gruma 2023, prinaša duhovit in pronicljiv pogled na apokaliptične čase, v katerih živimo, uprizoritev pa je svojevrsten hommage Mali drami, ki je v skoraj šestih desetletjih delovanja postala institucija zase in s to zadnjo premiero zaključila svoje delovanje.


15.04.2024

61. knjižni sejem otroških knjig Bologna: Meka ilustratorskih idej

Prejšnji četrtek se je končal 61. knjižnega sejma otroških knjig Bologna, ki vsako leto ponuja priložnost predstavitve otroške in mladinske literature za založnike in ilustratorje z vsega sveta. Posebno priložnost je letos imela Slovenija kot častna gostja, ki se je na sejmu promovirala z razstavo ilustratorskih del petinpetdesetih slovenskih umetnikov s simboličnim naslovom 'In kaj sledi potem'.


09.04.2024

Festival dijaške umetnosti: Transgeneracije

Prejšnji teden se je v Ljubljani začel že tradicionalni festival dijaške umetnosti, ki nosi ime Transgeneracije. Namen festivala je spodbujanje dijakov na vseh področjih umetniškega izražanja. V prvem delu dogajanja smo si lahko v Cankarjevem domu ogledali deset gledaliških in plesnih produkcij dijakov iz cele države. Program gledaliških in plesnih predstav se je sicer že zaključil, sledi mu razstava likovnih, fotografskih in videodel, ki bo na ogled med 15. in 20. aprilom v sprejemni dvorani Cankarjevega doma.


09.04.2024

Slovenija, častna gostja na 61.Bolognskem knjižnem sejmu

Slovenija je častna gostja na največjemu sejmu otroške in mladinske literature na svetu, kjer je nastopila s številnimi slovenskimi založniki, uredniki, literati, prevajalci in seveda ilustratorji. Na tem sejmu se že vrsto let in tudi letos samostojno predstavljata založbi Mladinska knjiga in Morfem, nacionalno stojnico pa so morali dodatno povečati, da so omogočili prostor tudi založbam KUD Sodobnost International, Muck Blažina, Pivec, Zala, Malinc, Miš in Sanje.


08.04.2024

Uroš Dokl: Pri rolkanju gre za občutek svobode

V Mariboru so podelili Glazerjeve nagrade za dosežke na področju umetnosti in kulture. Nagrado za življenjsko delo je prejela akademska slikarka Ida Brišnik Remec. Glazerjeve listine za posamezne dosežke akademski slikar Gregor Pratneker, ena najvidnejših slovenskih sopranistk sodobnega časa Nika Gorič in muzejski svetovalec Uroš Dokl, ki je v prostor umestil in v muzejski arhiv zapisal zgodovino rolkanja v štajerski prestolnici.


02.04.2024

Ob dnevu knjig za otroke: Ni vseeno, kaj beremo otrokom

Na drugega aprila, dan rojstva danskega pravljičarja Hansa Christiana Andersena, med drugim zaznamujemo mednarodni dan knjig za otroke.


25.03.2024

Film Stekleničarji režiserja Nemanje Vojinovića

Blizu glavnega mesta Srbije je naselje Vinča, kjer je v prazgodovini živela družba, znana po svojem poselitvenem vzorcu, ritualnem vedenju in kmetijski tehnologiji. A Vinča, ki je tako rekoč del Beograda, je večkrat omenjena ne zaradi vinčanske neolitske kulture, ampak zaradi raziskovalnega jedrskega reaktorja, v katerem so se jugoslovanski znanstveniki ukvarjali s projektom atomske bombe.


22.03.2024

Poezija povezuje pod cvetočimi magnolijami

Branje pesmi nam lahko da nekaj presenetljivega: vdahnemo besede, izdahnemo izkušnjo. Besede nekoga drugega se nas dotaknejo, povzročijo spremembo, za hip morda tudi mi vidimo, razumemo več. Tako je v slovenski poslanici ob svetovnem dnevu poezije razmišljala pesnica Veronika Dintinjana. Po državi so se vrstila javna branja poezije in povezala je tudi Maribor, kjer pa se ta svetovni dan ne prepleta le z začetkom pomladi, ampak tudi z rojstnim dnevom ruškega pesnika Janka Glazerja. Občina Maribor Glazerjeve nagrade, najvišja občinska priznanja na področju kulture podeljuje od leta 1987. Letošnjo za življenjsko delo bo 5. aprila, ko podelijo tudi Glazerjeve listine za dosežke na področju kulture v krajšem časovnem obdobju, prejela akademska slikarka Ida Brišnik Remec.


19.03.2024

Odprtje retrospektivne razstave Nekje drugje Tukaj fotografa Klavdija Slubana

Kitajska, Rusija, Latvija, Srbija, Gvatemala, Peru. To je le nekaj krajev ali bolje prostorov, ki jih vidimo na fotografijah Klavdija Slubana. Ter seveda Francija in Slovenija. Sluban je namreč francoski fotograf slovenskega rodu, ki je otroštvo preživel v Livoldu, vasici pri Kočevju, nato pa se je vrnil v Pariz. Zdaj razstavlja v Ljubljani, v Galeriji Jakopič je na ogled njegova največja pregledna razstava doslej, ki nosi naslov Nekje drugje Tukaj. Skupaj s kuratorko razstave, dr. Marijo Skočir sta zasnovala povsem nov izbor ciklov, ki na več kot 150 fotografijah predstavlja vrhunce Slubanovega ustvarjanja. Retrospektivni pregled več kot tridesetih let fotografskega dela se začne s ciklom fotografij o zaporih za mladoletnike, te obiskuje od leta 1995, in konča s snegom, ki je zanj neskončen vir navdiha. Razstavo, ki bo na ogled do 25. avgusta, spremlja obsežna fotomonografija, ki je na voljo tudi kot posebna izdaja.


12.03.2024

Bolj zadenejo resnične teme kot fikcija

Kako živi eno največjih smetišč na svetu v Vinči nedaleč od Beograda, kdo so performativni deloholiki oziroma obsedeni z delom, kakšno je življenje evangeličanske duhovnice Jane in zakaj ptice močvirnice v jezerih ekvadorskih Andov storijo skupinski samomor?


11.03.2024

Trsta ne damo!

Monografija z naslovom "Trsta ne damo!" pojasnjuje nekatere novo vidike tržaškega vprašanja, ki je zaznamovalo odnose med Jugoslavijo in Italijo po 2. svetovni vojni. Zgodovinar dr. Federico Tenca Montini, ki preučuje mejno območje med Italijo in Slovenijo, je analiziral arhive v Ljubljani, Zagrebu in Beogradu. Knjiga poleg zgodovinskih faktov osvetljuje širši kontekst odnosov med narodi na tem območju, pomaga pa tudi pri razumevanju aktualnih mejnih vprašanj v Evropi in po svetu.


05.03.2024

Sveže na policah otroške in mladinske literature: od zgodovinske fikcije do nemega stripa

Preverjamo, katere mladinske knjižne novosti slovenskih avtorjev v kratkem prihajajo na police knjigarn in knjižnic. Z njihovimi avtorji se pogovarjamo o tem, kakšni bralci so mladi in kako je pisati zanje. Mlade pa sprašujemo, kaj jih pri knjigah najbolj pritegne.


04.03.2024

Solidarnost, skupnost, veselje: 25. Festival Rdeče Zore

V Ljubljani se je začel 25. mednarodni feministični in kvir festival Rdeče Zore. Na različnih lokacijah po Ljubljani in v Mariboru bodo do 10. marca na ogled performensi, koncerti, razstave in filmi, ki opozarjajo na zgrešene reprezentacije in nevidnost žensk, kvir, nebinarnih in trans oseb, ne le v družbi, temveč tudi znotraj kulturne industrije. Pogovarjali smo se z organizatorko Sašo Nemec, med drugim tudi o izvoru imena 'Rdeča Zora'.


02.03.2024

Festival Fabula: Kar nas oblikuje

Z literarnim večerom, na katerem je gostoval španski avtor Pol Guasch se je včeraj začel letošnji festival Fabula. Naš največji praznik literature je uvedel že dogodek Fabula pred Fabulo, na katerem je bil gost, sicer le na daljavo, najbolj prevajan sodobni romunski pisatelj Mircea Cartarescu, ki je v pogovoru omenil, kako pomembno je humorno in sanjavo dojemanje sveta.


26.02.2024

Rachel Bright: Obožujem to kar počnem

Rachel Bright je angleška pisateljica, pesnica in ilustratorka otroških knjig. Slovenska založba Morfen je izdala osem njenih zgodb, ki jih je ilustriral angleški ilustrator Jim Field, v slovenščino pa jih je s polno mero rim, ritma in humorja odlično prevedel Milan Dekleva. Pravljice Rachel Bright so otrokom celega sveta predstavljene tudi v animiranih televizijskih serijah. Med prestižnimi nagradami je popularna avtorica prejela tudi knjižnega oskarja.


20.02.2024

Suzana Brborović: Slikanje na platno je kot obisk arheološkega najdišča

Suzana Brborović si je že od nekdaj želela postati umetnica. Z večkrat nagrajeno akademsko se pogovarjamo o pomenu umetnosti v Sloveniji in Nemčiji, kjer je do nedavnega živela, o posebnem ustvarjalnem procesu, pri katerem ji občasno pomaga tudi enoletni sin, in želji, da ustvarja slike, ki so privlačne za misel in oko.


19.02.2024

32. Dnevi komedije: Šale o zelo resnih stvareh

Knežje mesto je te dni središče gledališkega dogajanja. Žarometi 32. Dnevov komedije so uperjeni v osem tekmovalnih in štiri spremljevalne predstave, pa tudi v okrogle mize in delavnice. Svojo vlogo imajo tudi gledalci, ki izbirajo komedijantko ali komedijanta večera in najboljšo komedijo festivala. Vse naštete povezujejo komedija, novo vpraševanje o žanru v slovenskem prostoru in nastavljanje zrcala naši realnosti.


Stran 4 od 121
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov