Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Roman Čas koz makedonskega pisatelja albanskih korenin Luana Starove je brezčasno delo, prevedeno v več kot 20 jezikov. V Slovenj Gradcu pa se v četrtek, prvega avgusta, začenja četrti mednarodni festival kratkega neodvisnega filma SHOTS.
Roman Čas koz makedonskega pisatelja albanskih korenin Luana Starove je brezčasno delo, prevedeno v več kot 20 jezikov
Cankarjeva založba pa je predstavila tri nove prevode v zbirki Moderni klasiki, med drugim roman Čas koz, ki na tragikomičen način opisuje življenje v Makedoniji po drugi svetovni vojni in predstavlja klasiko makedonske književnost. Kmete z ruralnih območij je oblast takrat namreč preselila v Skopje, kjer bi morali postati nov delavski razred. Ti so v mesto prišli s svojimi kozami, ki so bile edini vir njihovega preživetja.
“Oblast je bila prepričana, da so za neuspeh tranzicije v socializem krive koze, jih razglasila za razrednega sovražnika in jih pobila. Tudi danes lahko komu pade na pamet, da prepove nekaj, kar je življenjsko pomembno za ljudi.” – piska spremne besede Lidija Dimkovska
Izšel je tudi roman Načini smrti južnoafriškega pisatelja Zakesa Mdaja. Ljubezenska zgodba bralca potegne v širšo družbeno-politično zgodbo Južne Afrike, ki je v obdobju po koncu apartheida ujeta v vrtinec nasilja, korupcije, revščine in propadanja sistema. Za konec pa so predstavili še delo francoskega pisatelja Tanguya Viela 353. člen kazenskega zakonika, ki je prvoosebna pripoved 50-letnega obtoženca pred preiskovalnim sodnikom, ki nekega dne v čolnu izpluje v dvoje, vrne pa se sam.
V Slovenj Gradcu se v četrtek, 1. avgusta, začenja četrti mednarodni festival kratkega neodvisnega filma SHOTS.
Roman Čas koz makedonskega pisatelja albanskih korenin Luana Starove je brezčasno delo, prevedeno v več kot 20 jezikov. V Slovenj Gradcu pa se v četrtek, prvega avgusta, začenja četrti mednarodni festival kratkega neodvisnega filma SHOTS.
Roman Čas koz makedonskega pisatelja albanskih korenin Luana Starove je brezčasno delo, prevedeno v več kot 20 jezikov
Cankarjeva založba pa je predstavila tri nove prevode v zbirki Moderni klasiki, med drugim roman Čas koz, ki na tragikomičen način opisuje življenje v Makedoniji po drugi svetovni vojni in predstavlja klasiko makedonske književnost. Kmete z ruralnih območij je oblast takrat namreč preselila v Skopje, kjer bi morali postati nov delavski razred. Ti so v mesto prišli s svojimi kozami, ki so bile edini vir njihovega preživetja.
“Oblast je bila prepričana, da so za neuspeh tranzicije v socializem krive koze, jih razglasila za razrednega sovražnika in jih pobila. Tudi danes lahko komu pade na pamet, da prepove nekaj, kar je življenjsko pomembno za ljudi.” – piska spremne besede Lidija Dimkovska
Izšel je tudi roman Načini smrti južnoafriškega pisatelja Zakesa Mdaja. Ljubezenska zgodba bralca potegne v širšo družbeno-politično zgodbo Južne Afrike, ki je v obdobju po koncu apartheida ujeta v vrtinec nasilja, korupcije, revščine in propadanja sistema. Za konec pa so predstavili še delo francoskega pisatelja Tanguya Viela 353. člen kazenskega zakonika, ki je prvoosebna pripoved 50-letnega obtoženca pred preiskovalnim sodnikom, ki nekega dne v čolnu izpluje v dvoje, vrne pa se sam.
V Slovenj Gradcu se v četrtek, 1. avgusta, začenja četrti mednarodni festival kratkega neodvisnega filma SHOTS.
"Ko enkrat lutkarija zleze pod kožo, si izgubljen, ne moreš več iz tega in konec," se glasi eden izmed citatov Saše Kumpa. Slikar po izobrazbi je v začetku 50. let prejšnjega stoletja postal član ansambla Prešernovega gledališča v Kranju, kjer je služboval kot scenograf, tehnični vodja in vodja lutkovnega odra vse do upokojitve ter v tem času oblikoval več kot 200 scenografij. Zapisal pa se je tudi lutkam. Pravzaprav velja za začetnika lutkarije v Kranju. V prostorih Zavoda za varstvo kulturne dediščine na Tomšičevi ulici številka 7 je zdaj na ogled razstava Lutke dveh prijateljev z lutkami, ki jih je Saša Kump ustvaril za Cveta Severja in za vse druge, ki so se nekoč ukvarjali z lutkami.
Haidy Kancler je v prvi vrsti filmska režiserka. Na zadnjem Festivalu dokumentarnega filma smo lahko gledali njen film Smučarske sanje o puncah iz Afganistana, ki sanjajo, da bi postale profesionalne smučarke in priložnost dobijo v Evropi. Je pa tudi velika ljubiteljica kolesarstva, na specialki in kot navijačica. Že nekaj let, vsako leto tudi na Giru, oblikuje tudi ženske kolesarske drese. Kaj pa Haidy Kancler priporoča v branje? Če ste za dobro kriminalko bo njeno priporočilo pravo za vas..
Francis Kere je Pritzkerjev nagrajenec za leto 2022, prvi arhitekt iz kakšne od afriških držav, ki je kadarkoli prejel najprestižnejšo nagrado v svetu arhitekture. Primerjajo jo celo z Nobelovo nagrado. Rojen v Burkina Fasu, danes pa živi in ustvarja v Berlinu.
Kuratorska razstava v Mestni galeriji Nova Gorica in uvodna razstava sezone 2022/2023 v Ulični galeriji na Vegovi v Ljubljani.
V Muzeju novejše zgodovine Celje je na ogled občasna razstava o ženskah, ki ne govori o znanih posameznicah, ki so pisale zgodovino, ampak o vseh ženskah danes. Avtorica razstave Urška Repar je izbrala teme, ki ženske zadevajo v različnih obdobjih življenja in na različnih področjih. Od odraščanja in bremena, ki ga to prinaša, do dela, tudi tistega neplačanega, poudari tudi zgodovino molka o nasilju nad ženskami. Obiskovalke razstave so po večini ženske, ki se ob ogledu spomnijo svojih izkušenj, posamezni obiskovalci pa na marsikatero temo iz sveta žensk začnejo gledati drugače.
Fakulteta za arhitekturo Univerze v Ljubljani je postala koordinator nove evropske arhitekturne platforme LINA. Osrednja slovenska visokošolska ustanova za arhitekturo je v platformo, ki bo podpirala mlade strokovnjake, povezala 28 evropskih in sredozemskih organizacij.
Bi si mislili, da obstaja fotografija brez fotoaparata? V Mali galeriji Cankarjevega doma se predstavljajo mladi umetniki in umetnice, ki z drznimi eksperimenti v sicer klasične fotografske tehnike vnašajo sveže slikarske ali pa celo kiparske koncepte in še kaj. Na skupinski razstavi Onkraj objektiva, ki se odpre danes, se srečamo z deli Anje Seníčar, Blaža Rojsa, Tilyen Mucik [tíljen múcik], Andreja Lamuta, Jošta Dolinška in Sare Rman.
Mariborski slikar Oto Rimele razstavlja svoja dela v Galeriji mesta Ptuj, v galeriji Cukrarna v Ljubljani pa osrednja letošnja razstava predstavlja izbor del generacijsko različnih umetnic.
O knjižnih novostih Cankarjeve založbe, med njimi tudi avtofikcijski in esejističen roman Dijane Matković Zakaj ne pišem, roman Praznovanje Toneta Peršaka, Tu sem: zgodbe, ki jih ne želimo slišati avtorjev Andraža Rožmana, Nike Kovač in Klare Širovnik ter delo Nevidna moč knjig: branje in učenje v digitalni dobi Alenke Kepic Mohar.
Avtor niza uspešnic zadnja leta živi in ustvarja med Slovenijo in Kanarskimi otoki. Njegova kariera obsega najrazličnejše glasbene zvrsti – od angažiranih folklorno obarvanih pesmi, prek klasičnih popevk, do rocka in bluesa. Za svoje skladbe je prejel številne nagrade na festivalih doma in v tujini. Šest jih je na novo posnel z Big Bandom RTV Slovenija. Sveži posnetki so v pripravi in jih čakamo…
Sloviti berlinski Potsdamer Platz, eden najbolj znanih zgodovinskih nemških prostorov, danes brezosebna mestna četrt, ki je še pred nedavnim imela vizijo, da bi postala novo središče velemesta, zdaj sameva izpraznjena in brez mestnih luči.
Z geslom ''Odprite okna, odprite duri umetnosti in kulturi'' letos poteka 7. Kavč festival – mednarodni festival intimnih sobnih dogodkov. Iz Maribora, kjer se je začel v soboto, se je razširil še v Ljubljano in druge kraje po vsej Sloveniji. Do konca tedna bo zavzel 120 prizorišč ter na domove in v nekonvencionalne prostore pripeljal 105 skupin iz Slovenije in tujine.
Mednarodni plesno-gledališki projekt v Anton Podbevšek Teatru odpira sezono Vključeni in Izključeni; v celjskem gledališču pa festival Dnevi komedije predstavlja izbor komedijskih uprizoritev preteklih dveh sezon.
Smučarske sanje, nov dokumentarni film režiserke Haidy Kancler, se začne v mestu Bamjan. V prestolnici province, ki velja za eno lepših in liberalnejših v Afganistanu, kjer živijo Hazari in kjer radi smučajo tako fantje kot dekleta, kar bi se za večino v Afganistanu zdelo nekaj nepredstavljivega. V filmu spremljamo tri dekleta Faribo, Fatimo in Zakio, navdušene smučarke, ki priložnost, da postanejo učiteljice smučanja, dobijo v Evropi na avstrijskih smučiščih. A s prihodom v Evropo se zgodijo nepredvideni dogodki, kar je filmsko ekipo po eni strani pretreslo, po drugi pa so dogodki scenarij filma popolnoma obrnili. Producent filma, ki je nastajal štiri leta in je bil tako birokratsko kot logistično zelo zahteven, je Boštjan Virc iz produkcijske hiše Studio Virc. Svetovno premiero je film doživel na Festivalu dokumentarnega filma v Solunu, v sredo pa bo sklenil letošnji Festival Dokumentarnega filma v Ljubljani.
Vojno rušenje mest ni samo bombardiranje sten stanovanjskih blokov, uničenje mesta pomeni tudi željo po uničenju družbe. O tem so razmišljali arhitekti Tomaž Krušec, Katarina Čakš, Boris Podrecca in Miloš Kosec.
Letošnji Festival dokumentarnega filma bo po lanski spletni izdaji spet odprl vrata kinodvoran, ob tem pa so za vse, ki filme raje gledate doma, obdržali tudi možnost ogleda nekaterih filmov na spletu.
Valerie Wolf Gang prikazuje večletno umetniško raziskovanje umetne inteligence v povezavi z novimi mediji na razstavi v Galeriji Tobačna 001.
Koliko ulic je v vašem kraju poimenovanih po ženskah? Ko so se v Novem mestu začeli spraševati o tem, je nastal projekt Pozabljena polovica Novega mesta. Tega so leta 2016 začele različne novomeške ustanove, ki so si zadale pomembno nalogo odkriti zgodovinska dejstva o ženskah, ki so delovale v turbulentnem obdobju konec 19. in v začetku 20. stoletja in ki so pomembno sooblikovale družbo in kulturo Novega mesta. Njihove življenjske zgodbe lahko spoznate tudi na tematski pešpoti Pozabljena polovica, ki obudi spomin nanje in na njihovo spregledano vlogo.
Mila Peršin je študentka Akademije za vizualne umetnost, smer konceptualizacija prostora, zanima jo vse, kar je povezano s filmom, od igre in režije do produkcije. Trenutno jo kot mlado igralko spremljamo v televizijski seriji Sekirca v med, z gledališkim režiserjem Matjažem Bergerjem pa bo letos sodelovala pri dveh uprizoritvah Anton Podbevšek Teatra v Novem mestu.
Kultni kiosk K67 arhitekta in oblikovalca Saše Mächtiga od včeraj stoji v vhodni avli kultne stavbe iz 30 let, Palais de Tokyo, ki se nahaja na vrhu popularne ploščadi Trocadero. Gre za prvi kiosk iz obnovljene in tehnološko popolnoma posodobljene proizvodnje. V njem bodo razstavljene publikacije in revije razupite milanske modne znamke Bottega Veneta, ki bo kiosk za svoje promocijske namene postavila še v drugih italijanskih mestih. Številna naročila iz tujine so sprožila izziv za popolnoma novo proizvodnjo kioska, ki pa ohranja prvoten volumenski prostor. "Ohranila ga ni toliko tehnologija, kot človekovo merilo, geometrija in odprta celična struktura."
Neveljaven email naslov