Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Prejšnji četrtek se je v Ljubljani začel 26. bienale oblikovanja, ki nosi naslov Skupno znanje. Osrednja tema je kriza na področju informacij. Vse do 9. februarja prihodnjega leta bo v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje v Fužinah na ogled obsežna razstava, ob njej pa letošnji bienale prinaša tudi šest projektov v različnih institucijah kot so muzej, knjižnica, časopisna hiša, univerza, dom starejših občanov, botanični vrt, ki so odprle vrata oblikovalcem.
26. bienale oblikovanja postavlja v ospredje informacijsko krizo
Letošnji bienale oblikovanja postavlja v ospredje informacijsko krizo in se ukvarja z informacijskim, grafičnim in strateškim oblikovanjem. S krizo na področju informacij pa se kaže tudi kriza institucij, ki posredujejo znanje in informacije in morajo v današnjem svetu odgovoriti na vprašanje, kako to znanje in informacije uporabno, čitljivo in razumljivo posredovati uporabnikom.
“K tej temi smo pristopili z vizionarskim ali pa celo utopičnim konceptom H. G. Wellsa, ki si je zamislil trajno svetovno enciklopedijo, imenovano svetovni možgani. Gre za idejo sistema znanja, v katerem bi bila zbrana in vsem prosto dostopna vse znanje in modrost človeštva. Ko bi ljudje po vsem svetu imeli dostop do istih dejstev in informacij, bi sprejemali boljše odločitve in se zaradi enotnega vira izogibali konfliktom in živeli v miru. Wells je knjigo napisal leta 1938, potem pa vemo, kaj se je zgodilo. Danes imamo dostop do nekakšnega skupnega znanja, ki mu rečemo Wikipedija, imamo svetovni splet, pa ne živimo v miru, ne sami s seboj ne s svetom.”
Kustosa letošnjega bienala sta Thomas Geisler in Aline Lara Rezende, ki sta postavila tudi obširno razstavo v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje, na kateri nastopajo vsi mednarodni mentorji, ki letos sodelujejo pri drugih projektih BIA 26. Razstavljenih je več kot sto del z vsega sveta. Ob tem pa letošnji bienale prinaša tudi šest projektov oziroma izzivov, primerov sodelovanja z drugimi institucijami, ki z oblikovalci po navadi ne sodelujejo, so pa del skupnega znanja. To so knjižnica, muzej, dom starejših občanov, botanični vrt, časopisna hiša, univerza.
Odprtja letošnjega bienala oblikovanja se je udeležil tudi Deyan Sudjic, direktor Londonskega muzeja oblikovanja. Kot pravi, je zanimivo, da ko je bil mlad, so vsi oblikovalci hoteli biti Philippe Stark, oblikovati stole ali druge stvari. Danes pa so mladi oblikovalci čisto drugačni. Zanimajo jih klimatske spremembe, problem plastike – so generacija oblikovalcev aktivistov.
Prejšnji četrtek se je v Ljubljani začel 26. bienale oblikovanja, ki nosi naslov Skupno znanje. Osrednja tema je kriza na področju informacij. Vse do 9. februarja prihodnjega leta bo v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje v Fužinah na ogled obsežna razstava, ob njej pa letošnji bienale prinaša tudi šest projektov v različnih institucijah kot so muzej, knjižnica, časopisna hiša, univerza, dom starejših občanov, botanični vrt, ki so odprle vrata oblikovalcem.
26. bienale oblikovanja postavlja v ospredje informacijsko krizo
Letošnji bienale oblikovanja postavlja v ospredje informacijsko krizo in se ukvarja z informacijskim, grafičnim in strateškim oblikovanjem. S krizo na področju informacij pa se kaže tudi kriza institucij, ki posredujejo znanje in informacije in morajo v današnjem svetu odgovoriti na vprašanje, kako to znanje in informacije uporabno, čitljivo in razumljivo posredovati uporabnikom.
“K tej temi smo pristopili z vizionarskim ali pa celo utopičnim konceptom H. G. Wellsa, ki si je zamislil trajno svetovno enciklopedijo, imenovano svetovni možgani. Gre za idejo sistema znanja, v katerem bi bila zbrana in vsem prosto dostopna vse znanje in modrost človeštva. Ko bi ljudje po vsem svetu imeli dostop do istih dejstev in informacij, bi sprejemali boljše odločitve in se zaradi enotnega vira izogibali konfliktom in živeli v miru. Wells je knjigo napisal leta 1938, potem pa vemo, kaj se je zgodilo. Danes imamo dostop do nekakšnega skupnega znanja, ki mu rečemo Wikipedija, imamo svetovni splet, pa ne živimo v miru, ne sami s seboj ne s svetom.”
Kustosa letošnjega bienala sta Thomas Geisler in Aline Lara Rezende, ki sta postavila tudi obširno razstavo v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje, na kateri nastopajo vsi mednarodni mentorji, ki letos sodelujejo pri drugih projektih BIA 26. Razstavljenih je več kot sto del z vsega sveta. Ob tem pa letošnji bienale prinaša tudi šest projektov oziroma izzivov, primerov sodelovanja z drugimi institucijami, ki z oblikovalci po navadi ne sodelujejo, so pa del skupnega znanja. To so knjižnica, muzej, dom starejših občanov, botanični vrt, časopisna hiša, univerza.
Odprtja letošnjega bienala oblikovanja se je udeležil tudi Deyan Sudjic, direktor Londonskega muzeja oblikovanja. Kot pravi, je zanimivo, da ko je bil mlad, so vsi oblikovalci hoteli biti Philippe Stark, oblikovati stole ali druge stvari. Danes pa so mladi oblikovalci čisto drugačni. Zanimajo jih klimatske spremembe, problem plastike – so generacija oblikovalcev aktivistov.
Po petindvajsetih letih in več kot sto ponovitvah se na lutkovni oder vrača oživljena predstava Napravite mi zanj krsto. V Centru kulture Španski borci pa bo na sporedu predstava, ki temelji na srčnem utripu.
Že od sredine junija pa do 1. marca prihodnje leto si v Galeriji Cankarjevega doma v Ljubljani lahko ogledate razstavo Ideja – znanost in tehnologija antične Grčije. Gre za prvo potujočo razstavo Znanstvenega centra in tehnološkega muzeja NOESIS iz Soluna. Galerija Cankarjevega doma pa je njena prva gostiteljica izven matične Grčije. Kot so zapisali v obširnem katalogu, ki spremlja razstavo: »Prikazuje vse tehnološke dosežke, ki so starogrški svet povzdignili na globalno prepoznavno raven ter opredelili zahodno in posledično sodobno civilizacijo.«
Ivanu Franku ali ukrajinski enciklopediji, kot so mu tudi rekli, je posvečenih več muzejev. Eden je v njegovi rojstni vasi, drugi v Karpatih, kamor je hodil na oddih, glavni pa je Nacionalni literarni spominski muzej Ivana Franka v Lvovu, znan tudi kot Frankova hiša, pri katerem so pripravili tudi labirint Franko od A do Z, ki potuje po evropskih mestih in tako ljudi, ki za Franka niso še nikoli slišali, opozori na tega ukrajinskega genija.
Filmogled: na vprašanje ‘ Katero glasbo si je zapomnila zaradi filma ali kateri film zaradi glasbe?’, odgovarja Ženja Leiler, namestnice odgovornega urednika Delo, tokrat v vlogi filmske kritičarke.
Festival Oktober Jazz v Kulturnem domu v Novi Gorici letos gosti šest mednarodnih zasedb, med njimi tudi pihalni kvintet orkestra Zračnih sil Združenih držav Amerike v Evropi - Winds Aloft. Julija je naslov opere neiztrohnjene ljubezni, ki nastaja v produkciji Zavoda Novo mesto. Libreto romantične zgodbe pesnika Franceta Prešerna in njegove ljubezni Julije je napisal Igor Grdina, glasbo pa Aleš Makovac.
Prve koptske tkanine so v Evropo prinesli v 17. stoletju. V Egipčanskem muzeju v Torinu hranijo več teh iz časa Napoleonovega pohoda v Egipt, naš Narodni muzej pa ima že vse od leta 1890 triinpetdeset koptskih tkanin, ki jih je takrat Deželni muzej za 260 florintov kupil od slikarja Karla Blumauerja iz Linza, ta pa jih je pridobil od zbiratelja teh tkanin Nemca, doktorja Franza Bocka. Zbirka je zdaj po konserviranju na Konservatorsko-restavratorskem oddelku Pokrajinskega muzeja Ptuj razstavljena v Narodnem muzeju Slovenija.
Na vprašanje, katero glasbo ste si zapomnili zaradi filma ali film zaradi glasbe, odgovarja Simon Popek, direktor filmskega festivala Life in filmski kritik.
Samo Pivač, javnosti bolj znan kot Samuel Blues, in Miha Erič sta izvirna in nadarjena glasbenika v mlajših vrstah slovenske rock-blues glasbene scene. Oba sta multiinstrumentalista, oba sta sodelovala in še sodelujeta z različnim glasbeniki, v duetu pa sta kitarist Samuel Blues in mojster ustne harmonike Miha Erič nastopila na različnih prizoriščih. In kakšni sta njuni priporočili?
Knjižnica slepih in slabovidnih je za marsikoga, ki ima okvaro vida, edini stik z literaturo in poezijo sploh. Del, prilagojenih v braillovo pisavo, imajo za zdaj na razpolago 1.500, zvočna knjižnica z zapisi v formatu mp3 pa ima približno 5.600 del domačih in tujih avtorjev. A to je še vedno malo. Če pri nas na leto izide med 6000 in 8000 leposlovnih del in jih v zvočno obliko preberejo le približno 250, je to glede na želje in potrebe uporabnikov veliko premalo. Splošna ocena je, da bralcem zvočnih knjig bolj ustrezajo moški, nižji glasovi, med bralci pa je običajno več žensk. Zdaj je bralcev in bralk zvočnih knjig 25, od tega aktivnih 17, nekaj pa je tudi občasnih, ki na primer pridejo in preberejo učbenike za matematiko, fiziko in so na tem področju strokovnjaki. Ker pa ni vsakdo, ali bolje, vsak glas primeren za branje knjig, so pred časom za bralce zvočnih knjig pripravili tudi delavnico, prvo te vrste.
V Ljubljani se bo začel drugi festival glasbenega filma Naj se rola z naslovom Ikonične zgodbe na velikem platnu, v Trbovljah pa pripravljajo 12. festival novomedijske umetnosti Speculum Artium z naslovom Okno v svet.
Jernej Lorenci, ki je pred dvema letoma za predstavo Kralj Ubu prejel prestižno evropsko nagrado za novo gledališko realnost premio europa, je znan po inovativnem in svojstvenem pristopu h gledališču. Nocoj bo na velikem odru SNG Drame na sporedu njegov avtorski projekt Pogovori o ljubezni.
Prešernovo mesto je bilo že od nekdaj mesto likovnih umetnosti. Nekdaj so avtorje podpirale tudi tovarne, ki so imele svoje razstavne prostore in denar za odkup umetnin. In čeprav so prišli časi, ko so podjetja drugo za drugim propadla, je umetnost vedno znova vstajala in preživela. Za to sta zaslužna tudi Likovno društvo Kranj ter pobudnik in umetniški vodja Mednarodnega festivala likovnih umetnosti, akademski slikar Klavdij Tutta. Festival, letos s temo Črno in Belo, že osmo leto prinaša na ogled velika imena tuja likovne umetnosti, kot so Dali, Picasso, Banksy in Dado, pa tudi domača – prav vsak si lahko brezplačno ogleda umetnine več kot 120-ih avtorjev iz petindvajsetih držav.
V Filmogledu na na vprašanje, katero glasbo ste si zapomnili zaradi filma, ali kateri film zaradi glasbe’, odgovarja umetnik Matej Andraž Vogrinčič.
V fokusu letošnjega festivala sodobnih umetnosti, Mesto žensk so tudi videastke, ženske ustvarjalke v filmu in videu. Če bi vas nekdo ustavil na cesti in prosil, da se spomnite kakšne ženske filmske ustvarjalke zadnjih 25 let, kako dolg bi bil odgovor? O tem smo se pogovarjali s filmarko in vodjo programa v Slovenski kinoteki Varjo Močnik, ter umetnico, ki ustvarja na področju videa, filma, performansa in novih medijev Ano Čigon.
V Filmogledu na vprašanje ‘ste si kdaj zapomnili film zaradi glasbe ali glasbo zaradi filma’, odgovarja Nerina Kocijančič, filmska kritičarka in publicistka. Izbrala je glasbo iz treh filmov režiserja Jima Jarmusha: Stranger than paradise, Bolj čudno kot raj, Dead Man, Mrtvec in Broken Flowers, Strti cvetovi.
Društvo za promocijo žensk v kulturi je tudi letos pripravilo festival sodobnih umetnosti Mesto žensk – in to jubilejnega. Čeprav je bilo pri prvem veliko odklonilnih odzivov in so mu različne avtorice prerokovale kratko življenjsko dobo, bo izvedba letošnjega že 25-a. V zadnjih letih se je na področju ženskih umetnic marsikaj spremenilo in šlo na bolje, strukturne možnosti za delovanje umetnic so še vedno slabe. Večina je samozaposlenih v kulturi in njihov status je izjemno prekaren.
Slovenija je edina država na svetu, ki ima na kvadratni kilometer površine največ zvonikov, vseh skupaj več kot dva tisoč. Z zvoniki pa so seveda povezane tudi stolpne ure, ki so s svojim mehanizmom v preteklosti olajšale delo zvonarjem. Do zdaj se je z najstarejšo pri nas ponašala ljubljanska mestna hiša, zdaj pa se lahko tudi z najimenitnejšo. Uro, ki je lani praznovala tristo let in ki jo je leta 1718 izdelal Bavarec Balthazar Hoffman, je namreč temeljito prenovil in restavriral Samo Kukovičič, edini restavrator za mehanske ure pri nas. Pravi, da gre rotovška ura prav z lahkoto tudi ob bok drugim evropskim astronomskim uram, saj njeno urno kolesje poganja kroglo, ki nas spomni na to, kateri del dneva je, svetli ali temni, in da je vesel, da je Mestna občina Ljubljana prepoznala vrednost, ki jo imajo stolpne ure kot del naše nepremične kulturne dediščine.
Jože Plečnik je bil globoko veren človek in sakralna arhitektura mu je pomenila vrhunec, s katerim se je z ustvarjanjem približal božjemu. In čeprav ga v prvi vrsti poznamo kot velikega arhitekta, je oblikoval tudi majhne predmete, ki so bistveni prav za cerkveno liturgijo. Njegovi kelihi, moštrance, ciboriji in zakramentarij so pred dnevi pripotovali iz Vatikanskih muzejev, v katerih so bili premierno predstavljeni čez poletje in so že na ogled v Mestnem muzeju v Ljubljani, na razstavi Plečnik in sveto.
Na vprašanje, katero glasbo ste si zapomnili zaradi filma ali film zaradi glasbe, odgovarja režiserka Gaja Möderndorfer. Njen kratki film Nežka, je bil uvrščen v tekmovalni program mednarodnega festivala kratkih filmov Drama v Grčiji, je prejel prvo mednarodno nagrado za najboljši južnoevropski film.
Neveljaven email naslov
