Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Vseh pet slovenskih potnikov se je na pot proti New Yorku odpravilo iz britanskega pristanišča Southampton
10. aprila leta 1912 je bilo na ladji na plovbi proti New Yorku tudi pet Slovencev
Opoldne 10. aprila leta 1912 je iz Southamptona proti New Yorku izplula ladja, za katero so takrat rekli, da je še sam bog ne more potopiti. A se je zgodilo ravno to. Zgodba o Titaniku, ki je po trku v ledeno goro končal na dnu morja, je bolj ali manj znana, ni pa znano, da se je na plovbo proti New Yorku vkrcalo tudi pet Slovencev.
Ivan Smiljanić, magister zgodovine in mladi raziskovalec na Inštitutu za novejšo zgodovino, raziskuje tudi zgodovinske zgodbe, povezane z njegovimi domačimi kraji, torej Kranjem in okolico. In prav ti kraji so povezani z nekaterimi potniki Titanika. Ivan Smiljanić je najprej našel podatke, da so bili na ladji Gorenjci in po raziskovanju naprej prišel do uradnega podatka. Na britanski potniški čezoceanski parnik se je vkrcalo pet Slovencev.
“Eden izmed njih je bil tudi Franc Karun, ki se je v Ameriko prvič odpravil že leta 1904 iz Hamburga, si našel delo in po vsej verjetnosti pred Titanikom sem in tja opravil že kar nekaj poti. Karun je v Milje na Gorenjsko prišel še po svojo najmlajšo, Manco, ki je bila prej premajhna za dolgo pot v novi svet, dvojici pa se je na poti pridružil še Karunov svak. Z vlakom so odšli do švicarskega Basla, kjer so kupili vozovnice za 3. razred na prestižni ladji.”
Potop Titanika sta Manca in Franc Karun preživela. Očeta in deklico je tako kot preostalih 705 preživelih do New Yorka odpeljala ladja Karpatija, tam so ju oskrbeli, da sta lahko prišla do doma v Galesburgu. Ivan Smiljanić pravi, da obstajajo poročila o tem, da je nesreča na obeh pustila tako fizične kot psihične posledice.
Vseh pet slovenskih potnikov se je na pot proti New Yorku odpravilo iz britanskega pristanišča Southampton
10. aprila leta 1912 je bilo na ladji na plovbi proti New Yorku tudi pet Slovencev
Opoldne 10. aprila leta 1912 je iz Southamptona proti New Yorku izplula ladja, za katero so takrat rekli, da je še sam bog ne more potopiti. A se je zgodilo ravno to. Zgodba o Titaniku, ki je po trku v ledeno goro končal na dnu morja, je bolj ali manj znana, ni pa znano, da se je na plovbo proti New Yorku vkrcalo tudi pet Slovencev.
Ivan Smiljanić, magister zgodovine in mladi raziskovalec na Inštitutu za novejšo zgodovino, raziskuje tudi zgodovinske zgodbe, povezane z njegovimi domačimi kraji, torej Kranjem in okolico. In prav ti kraji so povezani z nekaterimi potniki Titanika. Ivan Smiljanić je najprej našel podatke, da so bili na ladji Gorenjci in po raziskovanju naprej prišel do uradnega podatka. Na britanski potniški čezoceanski parnik se je vkrcalo pet Slovencev.
“Eden izmed njih je bil tudi Franc Karun, ki se je v Ameriko prvič odpravil že leta 1904 iz Hamburga, si našel delo in po vsej verjetnosti pred Titanikom sem in tja opravil že kar nekaj poti. Karun je v Milje na Gorenjsko prišel še po svojo najmlajšo, Manco, ki je bila prej premajhna za dolgo pot v novi svet, dvojici pa se je na poti pridružil še Karunov svak. Z vlakom so odšli do švicarskega Basla, kjer so kupili vozovnice za 3. razred na prestižni ladji.”
Potop Titanika sta Manca in Franc Karun preživela. Očeta in deklico je tako kot preostalih 705 preživelih do New Yorka odpeljala ladja Karpatija, tam so ju oskrbeli, da sta lahko prišla do doma v Galesburgu. Ivan Smiljanić pravi, da obstajajo poročila o tem, da je nesreča na obeh pustila tako fizične kot psihične posledice.
Slovenska umetnica in gledališka ustvarjalka, dramaturginja in režiserka Lea Kukovičič skupaj z raziskovalci in mednarodno umetniško ekipo ustvarja začasne kolektive in odkriva nova znanja. Njen novi avtorski projekt, ki nastaja, je gibanje za reševanje moških iz patriarhata – Zadnji Hamlet. Lea Kukovičič je letos tudi članica nove tričlanske kuratorske ekipe 25. mednarodnega festivala Mladi levi. Kaj pa so njeni poletni namigi?
Palme nenehno sprožajo razne razprave. Povsod, kjer jih sadimo, spremenijo tradicionalno okolje in ker niso najbolje prilagojene na naše podnebje, povzročajo razne težave.
Mednarodni festival Mladi levi, ki se začne v petek, je eden najopaznejših letnih dogodkov zavoda Bunker, ki vsak konec poletja v Ljubljano pripelje najaktualnejše odrske ustvarjalce z vseh koncev sveta.
V prestolnici se danes začenja osmi FeKK - Festival kratkega filma. V dvanajstih sekcijah bo do 20. avgusta predstavil več kot 160 kratkih filmov iz 35 različnih držav. Festivalski program – tako filmski kot spremljevalni - ima letos naslov Skrivno življenje.
Na prvi pogled se zdijo digitalne tehnologije in čarovništvo na dveh bregovih, a temu ni tako. Na spletu novo hibridno čarovništvo spaja astrologijo, newage duhovnost in še marsikaj. Posebej kvir in žensko-identificiranim čarovnicam je skupna želja, da pretresejo ustaljen sistem in svobodno raziskujejo svojo identiteto.
Poletje je polno takšnih ali drugačnih glasbenih festivalov po vsem svetu. Naš Festival Ljubljana z izjemno bogatim programom praznuje jubilejnih 70 let in je le tri leta mlajši od legendarnih Dubrovniških poletnih iger, ki so nekoč gostile svetovna imena iz sveta teatra in glasbe, med njimi tudi našo slavno pianistko Dubravko Tomšič Srebotnjak. Le malokdo pa ve, da je prav Dubrovnik njeno rojstno mesto.
Doc. dr. Barbara Rajgelj je predavateljica na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani, raziskovalka in aktivistka, ter ena od soustanoviteljic Pravne mreže za varstvo demokracije. Za poletje priporoča ....
Pianistični koncert Ivana Skrta, diplomanta slovitega konservatorija Čajkovski v Moskvi
Žigan Krajnčan je glasbenik, plesalec, koreograf, igralec in performer, ki razvija idejo integralnega ustvarjanja. Trenutno pripravlja glasbeni album Fusion Reactor, na katerem z avtorsko glasbo in plesom potuje med številnimi žanri. Kaj pa Žigan Kranjčan priporoča za poletje?
Prenovljeno otroško igrišče Tivoli je eno najsodobnejših otroških igrišč v Evropi. Otroke vseh starosti čakajo premišljeno izbrana, sodobna in kakovostna igrala, s katerimi zagotavljamo še zabavnejšo, a hkrati varno igro.
Drevi bo na Ljubljanskem gradu premiera slovenskega filma Orkester, režiserja in scenarista Matevža Luzarja. Zgodba v ospredje postavlja pihalni orkester iz Zagorja ob Savi, ki doživi marsikaj, ko se napoti na gostovanje v pobrateno mesto v Avstriji. Orkester so povabili na glasbeni festival, kjer ima napovedan figuralni paradni nastop pihalnih godb. Toda že od samega začetka pa vse do konca filma spremljamo razne, večkrat zelo komične dogodivščine, ki jih doživljajo posamezni člani orkestra, med njimi tudi preplašen mladi šofer avtobusa, nezaupljivi avstrijski gostitelji in še kdo. Zanimivo se ta zgodba o gostovanju orkestra prepleta z dogajanjem v Zagorju, žene so morale ostati doma, a neizmerno uživajo v tej svobodi. Zadnji izziv pa vsi protagonisti v avtobusu doživijo na poti domov ... z avtobusom so nekaj zadeli.
Kako so slišati četrtkovi večeri v izolski Ljubljanski ulici, ko lahko obiskovalci prisluhnejo slovenskim izvajalcem in avtorjem?
Motovunski filmski festival je prostor, kjer nastaja umetnost, je prepričana 20-letna prostovoljka na festivalu Klara Jovanov. Na enem mestu so zbrani filmi, ki premikajo kritično razmišljanje in meje filmske industrije. Festival obiskujejo predvsem ljubitelji filma, ki se ne ženejo za kredibilnostjo ali družbenim statusom. Filmski festival v Motovunu je bil vedno poseben predvsem zaradi lokacije. Selektorka glavnega programa Milena Zajović pravi, da za motovunski festival velja, da je 277 metrov nad realnostjo. “To je nadmorska višina tega griča. Mi se trudimo, da v letih, kakršno je letos, ko okoliščine niso idealne, ko je prisotna tudi negotovost, ustvarimo majhen odmik, kjer se lahko ljudje mentalno in čustveno odpočijejo. Želimo jim prinesti nekaj filmske magije, ki je na tem festivalu res posebna, saj tukaj ljudje ostanejo po 5 dni. In vse, kar se zgodi na Motovunu, tukaj ostane. Obenem pa to ostane v srcu celo leto.” Včasih je bil festival popularna in obvezna poletna destinacija tako tistih, ki so bili povezani s filmsko umetnostjo, kot drugih, ki so si samo želeli drugačnega poletnega odklopa. A tako kot preostali podobni dogodki tudi motovunski ni imun na težke razmere, ki so zajele kulturni sektor. Naslednje leto je na sporedu 25 edicija festivala, nato pa organizatorje čaka veliko odprtih vprašanj, med njimi je tudi o lokaciji - o mestu Motovun, ki je v letih delovanja filmskega festivala postal ena glavnih turističnih destinacij osrčja Istre.
Neveljaven email naslov