Tokrat predstavljamo tri knjižna nadaljevanja iz Hiše sanjajočih knjig, kjer domuje založba Sanje, obiskali pa smo še razstavo Ko zapoje kovina v Narodnem muzeju Slovenije.

Knjižna nadaljevanja založbe Sanje in razstava Ko zapoje kovina v Narodnem muzeju Slovenije.

Založba Sanje je predstavila tri knjižna nadaljevanja. Zbrane zgodbe Kurta Vonneguta so mozaičen prikaz silnega duha, humorja, humanosti in ustvarjalne spretnosti kultnega ameriškega pisatelja. Celotno zbirko sta uredila njegova življenjska prijatelja Dan Wakefield in Jerome Klinkowitz. Pri založbi Sanje je zdaj izšel še drugi del obsežne zbirke, ki je, kot so zapisali pri založbi  “praznik za njegove privržence, izziv za akademike in slastna vaba za nove bralke in bralce.” Knjiga Izginotja na mesečini je drugi del tetralogije Zrcalka francoske pisateljice Christelle Dabos (Kristel Dabo). Nadaljuje se zgodba o malce nerodni junakinji Ofeliji, ki ima dva nenavadna darova: zgodovino predmeta lahko prebere zgolj z dotikom, skozi zrcala pa lahko prehaja med različnimi prostori. V prvem delu so jo družinske starešinke zaročile s hladnim Thornom iz mogočnega klana Zmajev. Proti svoji volji je primorana zapustiti svoj dom na Animi in mu slediti na Oblakovo, v lebdečo prestolnico Pola, ujeto v ledeni oklep zime, kjer veljajo drugačna pravila, sovražnike pa je težko ločiti od prijateljev. Ljubitelje fikcije pa je razveselilo nadaljevanje kultnega znastvenofantastičnega romana Franka Herberta Peščeni planet. Knjigo Mesija s peščenega planeta je prevedel Matjaž Juričak in velja za najkontroverznejši del sage o Sipini. Pronicljiva pripoved o moči, korupciji in (zlo)rabi oblasti bralcev ne pušča ravnodušnih in meče novo luč na dogodke iz prve knjige.

“Sedaj me bodo vsi sovražili, ampak Vonnegut je pisal, kako se naj moški in ženska razumeta. Zato so te zgodbe tako pravljične in očarljive. Vseskozi so drame, teatralizmi, razburjanja ali pa neke zavore, ki sledijo diktatu šeg, kako je treba pristopiti ali ne pristopiti, kaj je treba ignorirati, kaj slišati. Da ni treba izrecno napisati za vsako stopnjevanje.” – Branko Gradišnik, prevajalec knjige Zbrane zgodbe

Pridobivanje in obdelovanje kovin ima v slovenskem prostoru zelo dolgo in razgibano zgodovino. Korenine tega bogatega izročila segajo tudi 4000 let pred našim štetjem, v čas koliščarjev na Ljubljanskem barju, v času antike so bili pri nas pomembni centri pridobivanja in obdelave kovin, v času novega veka pa so metalurške dejavnosti prerasle v eno najpomembnejših gospodarskih panog na Slovenskem. Razstava Ko zapoje kovina je nastala ob 100-letnici Univerze v Ljubljani in na njej poleg bogate 6 tisočletne snovne dediščine metalurgije na Slovenskem v atriju Narodnega muzeja Slovenije predstavljajo tudi vrhunsko znanje, zbrano pod okriljem Univerze, kjer se je metalurgija uveljavila kot ena najstarejših študijskih smeri.