Med epidemijo, ko so vse kulturne ustanove zaprle svoja vrata, morda že kdo pogreša kakšen večer, preživet ob predstavi, v gledališču, morda kakšen znani glas ali le dobro zgodbo. Takšno brez korone. Zato smo na Valu 202 ustvarjalce in ustvarjalke v naših gledališčih prosili, naj nam zaupajo kakšno svojo zgodbo, prigodo iz življenja. Prvo nam je povedal igralec Aljoša Ternovšek, član igralskega ansambla Prešernovega gledališča Kranj.

Ustvarjalce in ustvarjalke v naših gledališčih smo prosili, naj nam povedo kakšno prigodo iz življenja. Prvo nam je povedal igralec Aljoša Ternovšek, član igralskega ansambla Prešernovega gledališča Kranj

Aljoša Ternovšek se je spomnil anekdote s potovanja po Južni Ameriki, kjer je dva meseca pohajkoval s Sebastijanom Cavazzo in Lotosom Šparovcem. V Ekvadorju so se odločili, da se povzpnejo na 5897 metrov visok vulkan Cotopaxi. Na snežni meji so si nataknili dereze, si nadeli alpinistične pasove in se navezali v dve navezi po tri ljudi. Po precejšnjem naporu, ko so končno osvojili vrh in se začeli spuščati, pa se je zgodba šele začela.

“In mene po pol ure spuščanja pritisne na WC, na veliko potrebo. Začnem razmišljati, kaj naj naredim. V navezi smo, kar pomeni, da če grem jaz na WC, bom ta dva človeka ustavil. Treba je dati dol vse, in potem nazaj gor, kar bi trajalo od 20 minut do pol ure. In potem si rečem, ne bom težil, gremo naprej, saj bom zdržal.”

Zgodba igralca Aljoše Ternovška se konča z naukom: “Če res ni treba, nima smisla iz sebe delati mučenika. Dajmo spoštovati samega sebe. Mojih dveh kolegov iz naveze verjetno ne bi motilo, če bi morala počakati 20 minut ali pa pol ure, da jaz opravim svojo veliko potrebo.”