Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Tihotapstvo je dejavnost, ki je bila ob mejah vedno prisotna. Na šverc oziroma na črno so rekli tisti, ki so čez mejo prinesli kakšno bolj ali manj nujno stvar. Prav Na šverc pa se imenuje razstava, namenjena tihotapstvu na Goriškem po drugi svetovni vojni, ki je postavljena v prostorih nekdanjega maloobmejnega prehoda na Pristavi. Tega je Goriškemu muzeju v upravljanje predala občina. Etnolog in kustos v Goriškem muzeju Rok Bavčar je ob pripravi razstave o tihotapljenju na Goriškem po drugi svetovni vojni posnel približno 30 pričevanj, ki jih na razstavi lahko tudi slišite. Zgodbe pripovedujejo živeči z obeh strani meje, prav tako jugoslovanski in italijanski miličniki in cariniki.
V stavbi nekdanjega maloobmejnega prehoda na Pristavi v Novi Gorici je urejen muzej tihotapstva posvečen švercanju na Goriškem po drugi svetovni vojni
Tihotapstvo je dejavnost, ki je bila ob mejah vedno prisotna. Na šverc oziroma na črno so rekli tisti, ki so čez mejo prinesli kakšno bolj ali manj nujno stvar. Prav Na šverc pa se imenuje razstava, posvečena malemu švercu na Goriškem po drugi svetovni vojni, ki je postavljena v prostorih nekdanjega maloobmejnega prehoda na Pristavi.
V tistih prvih povojnih časih so se v torbah in vozovih znašle bolj nujne reči, zdravila, riž, v Mirnu, kjer je meja potekala čez pokopališče, so za namen tihotapljenja uporabili tudi truge, kakšno malenkost so si čez mejo izstrelili kar ob pomoči frače.
“Po letu 1955, ko dobijo obmejni prebivalci prepustnice, ta šverc postane nacionalni šport. Nacionalni, ampak zimski šport, ker pozimi se je dalo več skriti.”
Artikli postanejo raznorazni, od gradbenega materiala, čevljev, tistega, kar se ni dobilo pri nas ali pa je bilo pri nas slabše kakovosti. V Italijo se je hodilo tudi po konfete, pa obleke za birme ali krste. Eno od skrivališč za avtoradie, ure, kalkulatorje in walkmane so bili pralni praški.
Posebna zgodba je bila tudi s kavo, ki si jo sicer tako kot nekatere druge stvari lahko prinesel čez mejo, a le v omejenih količinah. Če si želel čez mejo prinesti več, pa je bilo treba plačati ali prešvercati. In kava naj bi menda bila v Jugoslaviji sredstvo podkupovanja, valuta, s katero se je dalo skrajšati čakalne vrste.
“En gospod mi je dejal, da je s tridesetimi kilogrami kave gostincu plačal poročno gostijo.”
Etnolog in kustos v Goriškem muzeju Rok Bavčar je ob pripravi razstave o tihotapljenju na Goriškem po drugi svetovni vojni posnel približno 30 pričevanj, ki jih na razstavi lahko tudi slišite. Zgodbe pripovedujejo živeči z obeh strani meje, prav tako jugoslovanski in italijanski miličniki in cariniki.
Tihotapstvo je dejavnost, ki je bila ob mejah vedno prisotna. Na šverc oziroma na črno so rekli tisti, ki so čez mejo prinesli kakšno bolj ali manj nujno stvar. Prav Na šverc pa se imenuje razstava, namenjena tihotapstvu na Goriškem po drugi svetovni vojni, ki je postavljena v prostorih nekdanjega maloobmejnega prehoda na Pristavi. Tega je Goriškemu muzeju v upravljanje predala občina. Etnolog in kustos v Goriškem muzeju Rok Bavčar je ob pripravi razstave o tihotapljenju na Goriškem po drugi svetovni vojni posnel približno 30 pričevanj, ki jih na razstavi lahko tudi slišite. Zgodbe pripovedujejo živeči z obeh strani meje, prav tako jugoslovanski in italijanski miličniki in cariniki.
V stavbi nekdanjega maloobmejnega prehoda na Pristavi v Novi Gorici je urejen muzej tihotapstva posvečen švercanju na Goriškem po drugi svetovni vojni
Tihotapstvo je dejavnost, ki je bila ob mejah vedno prisotna. Na šverc oziroma na črno so rekli tisti, ki so čez mejo prinesli kakšno bolj ali manj nujno stvar. Prav Na šverc pa se imenuje razstava, posvečena malemu švercu na Goriškem po drugi svetovni vojni, ki je postavljena v prostorih nekdanjega maloobmejnega prehoda na Pristavi.
V tistih prvih povojnih časih so se v torbah in vozovih znašle bolj nujne reči, zdravila, riž, v Mirnu, kjer je meja potekala čez pokopališče, so za namen tihotapljenja uporabili tudi truge, kakšno malenkost so si čez mejo izstrelili kar ob pomoči frače.
“Po letu 1955, ko dobijo obmejni prebivalci prepustnice, ta šverc postane nacionalni šport. Nacionalni, ampak zimski šport, ker pozimi se je dalo več skriti.”
Artikli postanejo raznorazni, od gradbenega materiala, čevljev, tistega, kar se ni dobilo pri nas ali pa je bilo pri nas slabše kakovosti. V Italijo se je hodilo tudi po konfete, pa obleke za birme ali krste. Eno od skrivališč za avtoradie, ure, kalkulatorje in walkmane so bili pralni praški.
Posebna zgodba je bila tudi s kavo, ki si jo sicer tako kot nekatere druge stvari lahko prinesel čez mejo, a le v omejenih količinah. Če si želel čez mejo prinesti več, pa je bilo treba plačati ali prešvercati. In kava naj bi menda bila v Jugoslaviji sredstvo podkupovanja, valuta, s katero se je dalo skrajšati čakalne vrste.
“En gospod mi je dejal, da je s tridesetimi kilogrami kave gostincu plačal poročno gostijo.”
Etnolog in kustos v Goriškem muzeju Rok Bavčar je ob pripravi razstave o tihotapljenju na Goriškem po drugi svetovni vojni posnel približno 30 pričevanj, ki jih na razstavi lahko tudi slišite. Zgodbe pripovedujejo živeči z obeh strani meje, prav tako jugoslovanski in italijanski miličniki in cariniki.
Umetnica Meta Grgurevič združuje sodobno umetnost in znanje s področij mehanike in elektrotehnike. V središču njenega novega projekta z naslovom "Praskanje za zlatom", ki je na ogled v ljubljanski Galeriji Cukrarna, je pol milimetra veliko zrno zlata.
Tokrat gremo v oddaji Prostor pogledat, kje in kako se spreminja slovenski obalni pas od Ankarana do Pirana. V Žusterni so z uradno otvoritvijo kopalne sezone odprli nov obmorski park, arhitekti biroja APR iz Ljubljane razvijajo projekt nove mestne plaže Kopra, nekdanje skladišče soli Libertas, ki leži tik ob Koprski ladjedelnici, pa bo prenovljen v nov sodobni kulturni center. O slovenski obali, o njenem ravnovesju med naravo, morjem in urbanim razmišljajo osebno in profesionalno arhitekturna zgodovinarka Neža Čebron Lipovec ter arhitekta Matjaž Bolčina in Andraž Keršič.
Razstava sodobne grafične produkcije v Gradu Tivoli in poletni festival
Nina Zagoričnik gosti tržaško pisateljico Evelino Umek, avtorico knjige Po sledeh fate morgane, biografskega romana o Marici Nadlišek Bartol, urednici prvega ženskega lista Slovenka, ki je v Trstu izhajal med letoma 1897 in 1900. Po romanu so pod režijsko taktirko Magde Lapajne posneli tudi televizijski igrano-dokumentarni celovečerni film. Scenarij zanj je napisala Evelina Umek, ki se je z delom in življenjem pisateljice Marice Nadlišek Bartol seznanila že v osnovni šoli. Evelina Umek je sicer avtorica številnih romanov in knjig za otroke, ustvarila je TV serijo o Radovednem tačku ter številne radijske in televizijske oddaje za otroke in mladino.
V Mariboru se je končal 30. Festival Lent. Ta njegova jubilejna izvedba je bogatila mesto s pestrim kulturnim dogajanjem in spremljevalnim programom od 24. junija do 2. julija. V devetih dneh je sodelovalo več kot tisoč nastopajočih – folkloristi so obarvali mestne ulice, odmevna imena pa so razprodala koncerte. Nastopajoči iz 29 držav in 29 prizorišč; nekateri deli festivala so vsebinsko in organizacijsko že kar festival sami zase, kot na primer Folkart, letos že 34., Ana Desetnica in Jazz Lent.
Tina Konec je umetnica, ki je v vsakem pomenu besede povezana z naravo, to odslikavajo tudi njena umetniška dela. Pred kratkim se je vrnila z rezidenčnega bivanja v Londonu, kjer so jo navdihovali mladi umetniki, predvsem umetnice, ter vse zelene površine britanske prestolnice.
Mnoge stavbe med nami določajo naš vsakdan. V svojih osnovnih družbenih funkcijah, kot so zdravstvo, šolstvo, bivalni prostori, parki ter druge javne vsebine, vežejo skupaj celotno družbo. V pasaži Name in Kino Komuna je v izložbenih oknih na ogled razstava Prostori vztrajanja, dveh slovenskih raziskovalnih fotografov Petra Žargija in Tadeja Zupančiča. Vsak od njiju v okviru okolja, v katerem živi in ga odlično pozna, skozi svoj objektiv beleži in hkrati dokumentira - Peter slovenski in Tadej londonski modernizem. Zupančič raziskuje in dokumentira dediščino nekdanje slavne britanske socialne države, Žargi pa modernizem tudi onkraj njegove pojavnosti v najbolj vsakdanjem smislu. Kurator razstave je Miloš Kosec, oblikoval pa jo je Dan Adlešič.
Jubillejni 25. mednarodni festival uličnega gledališča Ana Desetnica med 23. junijem in 3. julijem z žanrsko različnimi predstavami in intervencijami gostuje v 13-ih mestih.
Nova Gorica bo med 28. junijem in 8. julijem 2021 znova v znamenju saksofona, v različnih kontekstih klasičnih skladb, džeza in raznovrstnih drugih sodobnih slogov. 25. Mednarodno srečanje saksofonistov SAXGO22 v mesto in bližnjo okolico prinaša festival z najdaljšo tradicijo v Novi Gorici, mednarodno tekmovanje saksofonistov in mojstrski tečaj s priznanim saksofonskim kvartetom Zahir iz Francije. f(x)=ax3+bx2+cx+d pa je naslov novega projekta, ki ga bo v Aksiomi v Ljubljani med 28. junijem in 22. julijem na ogled postavil spletni umetnik z udeležbo na najrazličnejših razstavah in festivalih po svetu Igor Štromajer.
Že 30. zapored je poletje v Mariboru v znamenju Festivala Lent. Ko so ga v mariborskem Narodnem domu leta 1993 pripravili prvič, so želeli dokazati, da Maribor ni sivo mesto, ampak polno ustvarjalnosti. Formula, ki je vključevala prizorišča ob Dravi in brezplačno dostopnost najrazličnejših vsebin, se je izkazala za pravo, festival pa je doslej obiskalo skoraj 12 milijonov ljudi. Predvsem zadnja leta se je širil v notranjost mesta, načrti za njegov ponovno "obvodnejši" značaj pa še niso zamrli.
Boštjan Nipič - Nipke, draveljski raper, je član kolektiva Dravle Records, tako kot njegov prijatelj in producent Damjan Jović. Skupaj sta ustvarila tako prvenec Nipke z vrsto že dobro znanih uspešnic kot drugi album z naslovom Retro, ki je ob 15-letnici njunega sodelovanja izšel 28. maja letos. Kakšen je njegov namig za poletne dni?
V oddaji Prostor nekaj premislekov o sodobnem slovenskem podeželju, kaj ga definira in kakšno ima prihodnost. Nekatere dobro premišljene umestitve v prostor kaže tudi razstava: 11x ena podeželska dvokapnica 2014-2022, v Galeriji DESSA na Židovski, v Ljubljani. Tam je bila Nina Zagoricnik;
Z Večerom ljubezni se bo v Divaški jami začel letošnji festival Sanje, ki ga založba Sanje pripravlja že 21-o leto. Prvi je bil v ljubljanskem parku Zvezda, leta 2010 se je festival preselil v Goriška Brda, leta 2020 pa se je razširil še na Kras. Na njem se je zvrstilo že več kot 5000 dogodkov. Ob 25-letnici založbe Sanje bodo izšle tri festivalske knjige. Povezuje jih tudi rdeča nit 21. festivala Sanje, ki bo tako kot vsako leto tudi tokrat ponudil vrhunec z večernimi dogodki – 23. in 24. junija na Krasu, 25. in 26. junija v Goriških Brdih – in prepletal besede poetov, pripovednikov in govorcev z glasbo.
Že tradicionalno s Poletno nočjo, tokrat s sloganom Besedam moč!
Fotografska pot Letizie Battaglia, ki je rada poudarjala, da "ni fotografinja, temveč oseba, ki fotografira", se je začela, ko je pri 40-ih letih zapustila moža, se prvič počutila svobodno in opolnomočeno ter začel sebe in hčere preživljati sama. Rodila se je v Palermu, za katerega je vedno govorila, da ga ljubi in sovraži hkrati. Bila je ena prvih italijanskih fotoreporterk, znana predvsem po neposrednih, nazornih in pogosto strašljivih prizorih posledic dejanj in okrutnosti sicilijanske mafije. Letizii sami njene lastne fotografije tragedij, ki jih je za seboj puščala sicilijanska mafija, nikakor niso bile pri srcu, priljubljen motiv so bili otroci, predvsem deklice, v katerih je videla sebe. Razstava njenih fotografij v Galeriji Jakopič predstavlja celoten opus njenega dela, med po večini črno-belimi fotografijami je kar nekaj takih, ki so na ogled prvič. Razstavo fotografij zaokrožajo dokumentarna filma z naslovom La Mia Battaglia in Amore Amaro, ter obsežen razstavni katalog. Letizia Battaglia je umrla v Palermu prav med pripravo razstave, ki bo na ogled do 2. oktobra.
Cirkus je v mestu in vse do 20. junija si lahko ogledate predstave slovenskih in tujih cirkuških izvajalcev, ki gostujejo na letošnjem mednarodnem festivalu sodobne klovnade in novega cirkusa Klovnbuf. Da je cirkus za vsakogar, pravijo pri združenju Cirkokrog, ki je v soboto na igrišči Športnega društva Tabor pripravilo dan skupnostnega cirkusa Človek na loncu. Cirkokrog je skupina cirkuških pedagogov in pedagoginj, ki že vrsto let razvijajo cirkus kot medij dela z ljudmi.
“Bolje ispasti budala nego iz voza.” Tudi to je lahko dobro priporočilo, sicer pa smo vas s tem citatom spomnili na strip o Alanu Fordu, ob branju katerega je najbrž kar nekaj generacij osvojilo osnove nekdanje srbohrvaščine. Za prve slovenske izvode stripa je v 90-ih letih poskrbel Branko Gradišnik, pred časom pa je pri založbi Graffit izšla nova, slovenska izdaja legendarnega stripa, ki ga je iz italijanščine prevedel naš današnji sogovornik v knjižnem priporočilu.
Študentje in mentorji Fakultete za arhitekturo Univerze v Ljubljani vabijo na ogled letošnje pregledne razstave projektov fakultete. Kot pravijo, je prostor naš in vsakokratno vsakogaršnji.
Pred dvema dnevoma so v Hrastniku predstavili program drugega festivala delavskega filma Kamerat. Tudi letos bodo projekcije filmov v izjemnih ambientih industrijske dediščine. Tam je bil tudi Gorazd Rečnik, ki se je ogledal tudi eno od prizorišč, kjer bodo letos prikazovali filme – rudarski rov.
Neveljaven email naslov
