Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ana Hribar, igralka v Lutkovnem gledališču Ljubljana, se je spomnila zgodbe iz Indonezije, po kateri sta pred leti potovala s partnerjem, in tega, kako sta v morju otoka Gili Trawangan zaplavala v roj meduz. "Prva stvar, na katero sem pomislila, je bila, kakšna je prva pomoč pri ožigu meduze. Točno! Urin pomaga, sem v paniki vlekla iz partnerja in tako nekako se je zdelo tudi njemu."
Prva stvar, na katero je pomislila Ana Hribar, igralka v Lutkovnem gledališču Ljubljana, je bila, da pri ožigu meduze pomaga urin
Ana Hribar, igralka v Lutkovnem gledališču Ljubljana, se je spomnila dogodka s potovanja po Indoneziji, po kateri sta pred desetimi leti potovala s partnerjem. Ker sta oba ljubitelja morja, podvodnega življenja in snorkljana, sta se odločila še za obisk otokov Gili, ki so znana turistična destinacija za potapljače.
Z Balija, iz mesta Amed, sta se na Gili Trawangan, po precej razburkanem morju podala kar z lokalnim ribičem v njegovem lesenem čolničku, ki je vmes iz morja potegnil še ogromnega tuna. Ko so prišli na otok, na katerem je mrgolelo turistov, sta se takoj odločila preveriti, kaj tam skriva svet pod morsko gladino.
“Želela sem videti želve, katerih ogled ponujajo turistični čolnički, a partner je temu nasprotoval, češ da bova želve pa že sama videla v morju.”
Ko sta zaplavala v morje, ju je najprej presenetil močan tok.
“Ko pa sva plavala naprej, nama je naenkrat pogled zameglil ogromen roj meduz, ki so nenadoma in popolnoma nepričakovano prišle v najin predel. Roj je bil vse gostejši in prva stvar, na katero sem v strahu pomislila, je bila misel na to, da se nisem pozanimala pri domačinih, na kaj morava pod vodo paziti.”
Ana Hribar je, ko je zaplavala med meduze, začutila pike oziroma ožige po rokah in nogah, kar sicer ni bilo prehudo, dokler je ni meduza ožgala v zgornjo ustnico.
“Kakšna je prva pomoč pri ožigu meduze? Točno. Urin pomaga, sem v paniki vlekla iz partnerja in tako nekako se je zdelo tudi njemu.”
“Lahko rečem, da mi je bilo v tistem trenutku popolnoma vseeno, kaj so si zdaj ti ljudje mislili. In nauk te zgodbe je: Najprej zdravje, potem kultura.”
Ana Hribar, igralka v Lutkovnem gledališču Ljubljana, se je spomnila zgodbe iz Indonezije, po kateri sta pred leti potovala s partnerjem, in tega, kako sta v morju otoka Gili Trawangan zaplavala v roj meduz. "Prva stvar, na katero sem pomislila, je bila, kakšna je prva pomoč pri ožigu meduze. Točno! Urin pomaga, sem v paniki vlekla iz partnerja in tako nekako se je zdelo tudi njemu."
Prva stvar, na katero je pomislila Ana Hribar, igralka v Lutkovnem gledališču Ljubljana, je bila, da pri ožigu meduze pomaga urin
Ana Hribar, igralka v Lutkovnem gledališču Ljubljana, se je spomnila dogodka s potovanja po Indoneziji, po kateri sta pred desetimi leti potovala s partnerjem. Ker sta oba ljubitelja morja, podvodnega življenja in snorkljana, sta se odločila še za obisk otokov Gili, ki so znana turistična destinacija za potapljače.
Z Balija, iz mesta Amed, sta se na Gili Trawangan, po precej razburkanem morju podala kar z lokalnim ribičem v njegovem lesenem čolničku, ki je vmes iz morja potegnil še ogromnega tuna. Ko so prišli na otok, na katerem je mrgolelo turistov, sta se takoj odločila preveriti, kaj tam skriva svet pod morsko gladino.
“Želela sem videti želve, katerih ogled ponujajo turistični čolnički, a partner je temu nasprotoval, češ da bova želve pa že sama videla v morju.”
Ko sta zaplavala v morje, ju je najprej presenetil močan tok.
“Ko pa sva plavala naprej, nama je naenkrat pogled zameglil ogromen roj meduz, ki so nenadoma in popolnoma nepričakovano prišle v najin predel. Roj je bil vse gostejši in prva stvar, na katero sem v strahu pomislila, je bila misel na to, da se nisem pozanimala pri domačinih, na kaj morava pod vodo paziti.”
Ana Hribar je, ko je zaplavala med meduze, začutila pike oziroma ožige po rokah in nogah, kar sicer ni bilo prehudo, dokler je ni meduza ožgala v zgornjo ustnico.
“Kakšna je prva pomoč pri ožigu meduze? Točno. Urin pomaga, sem v paniki vlekla iz partnerja in tako nekako se je zdelo tudi njemu.”
“Lahko rečem, da mi je bilo v tistem trenutku popolnoma vseeno, kaj so si zdaj ti ljudje mislili. In nauk te zgodbe je: Najprej zdravje, potem kultura.”
V Atriju ZRC SAZU v Ljubljani je do nedelje, 19. maja, na ogled razstava fotografij z naslovom Po deželi stečkov, s katero predstavljajo raziskovalni projekt, ki se posveča srednjeveškim nagrobnikom predvsem na območju Bosne in Hercegovine. Razstava je nastala ob zagonu projekta Unde venis, ki naj bi razvozlal enigmo te izredne dediščine, ki je od leta 2016 na seznamu Unescove kulturne dediščine.
Med 6. in 8. majem se v Hiši filma v Gorici obeta tretja izvedba simpozija Vzhod/Zahod Meja skozi film in zgodovino, ki prek gibljivih podob raziskuje avdiovizualno dediščino ob slovensko-italijanski meji. Letos se osredotoča na pomen lokalnih filmskih kultur in čezmejnih filmskih praks ter vlogo televizije v širšem čezmejnem prostoru.
V Celju je v novi podobi zasijala Pelikanova hiša. Gre za stavbo, v kateri je več desetletij živel in deloval znameniti celjski fotograf čeških korenin, Josip Pelikan. Med drugim so v njej uredili Pelikanove delovne prostore ter družinsko stanovanje, saj želijo izjemno fotografsko dediščino predstaviti tudi širši javnosti.
Pri založbi Učila je izšel biografski roman Whitney Houston: pevka, ki je z glasom očarala svet. Prvenec nemške avtorice Hanne Faber ni običajen biografski roman. Eno najuspešnejših pevk vseh časov je želela predstaviti iz bolj osebne perspektive, saj javnost v resnici nikoli ni izvedela, kdo je Whitney Houston kot oseba. Z nelinearnim pripovedovanjem zgodb pisateljica poskrbi za dramatično napetost in bralca drži v pričakovanju do konca.
Krstna uprizoritev igre Teci, Maša, teci, igralke, dramatičarke in pisateljice Drage Potočnjak, govori o sodobni družini slovenskega tajkuna, nekdanjega ministra in osamosvojitelja. Avtorico je zanimal notranji ustroj družine, ker kot pravi, država je na nek način povečana družina in skozi to lahko prepoznamo današnjo stvarnost. Nina Šorak, režiserka uprizoritve na Malem odru Mestnega gledališča ljubljanskega upa, da celoten kontekst odpira več ko samo neko družbeno politično dramo, da odpira neka vprašanja in da vzpostavlja naš odnos do tega, saj dramsko dogajanje ni šele od danes.
Mesto rdečega prahu je vzdevek, ki se je kar nekaj desetletij držal Jesenic in ki danes zagotovo ne velja več, saj že pogled na dolino pokaže, da je rdeči prah že zdavnaj preraslo zelenje. Jesenice marsikdo povezuje tudi s priseljevanjem, da je to mesto, v katero se je v 60. letih prejšnjega stoletja priselilo veliko delavcev iz republik nekdanje Jugoslavije, in seveda s hokejem.
V Mestnem muzeju Ljubljana si vse do 23. februarja prihodnje leto lahko ogledate razstavo Od korzeta do žaketa: Oblačilni videz Ljubljančanov, 1850–1950. Razstava je zasnovana kot sprehod skozi zgodovino oblačenja in združuje približno štiristo kosov iz tekstilne zbirke muzeja.
Beneški bienale je bil ustanovljen leta 1895 kot mednarodna razstava umetnosti mesta Benetke. Že prvo leto je dosegel svetovno prepoznavnost z več kot 200.000 obiskovalci, sodelovali pa so umetniki iz šestnajstih držav. Leta 1932 se mu je prvi pridružil Mednarodni filmski festival, ki je danes najstarejši filmski festival na svetu. Dve leti pozneje se je pridružil še Mednarodni gledališki festival, po drugi svetovni vojni pa tudi plesni in glasbeni ter bienale arhitekture. Po šestih desetletjih ostaja Beneški bienale največja svetovna razstava sodobne vizualne umetnosti. Zakaj je Beneški bienale še vedno pomemben in kakšen pomen ima v današnjem času?
Na odru Male Drame so prejšnji teden krstno uprizorili črno komedijo Te igre bo konec avtorja Matjaža Zupančiča, ki je predstavo tudi režiral. To bo tudi zadnja premiera v dvorani, ki je po prenovi stavbe ne bo več. Zupančičeva igra, nominirana za nagrado Slavka Gruma 2023, prinaša duhovit in pronicljiv pogled na apokaliptične čase, v katerih živimo, uprizoritev pa je svojevrsten hommage Mali drami, ki je v skoraj šestih desetletjih delovanja postala institucija zase in s to zadnjo premiero zaključila svoje delovanje.
Prejšnji četrtek se je končal 61. knjižnega sejma otroških knjig Bologna, ki vsako leto ponuja priložnost predstavitve otroške in mladinske literature za založnike in ilustratorje z vsega sveta. Posebno priložnost je letos imela Slovenija kot častna gostja, ki se je na sejmu promovirala z razstavo ilustratorskih del petinpetdesetih slovenskih umetnikov s simboličnim naslovom 'In kaj sledi potem'.
Prejšnji teden se je v Ljubljani začel že tradicionalni festival dijaške umetnosti, ki nosi ime Transgeneracije. Namen festivala je spodbujanje dijakov na vseh področjih umetniškega izražanja. V prvem delu dogajanja smo si lahko v Cankarjevem domu ogledali deset gledaliških in plesnih produkcij dijakov iz cele države. Program gledaliških in plesnih predstav se je sicer že zaključil, sledi mu razstava likovnih, fotografskih in videodel, ki bo na ogled med 15. in 20. aprilom v sprejemni dvorani Cankarjevega doma.
Slovenija je častna gostja na največjemu sejmu otroške in mladinske literature na svetu, kjer je nastopila s številnimi slovenskimi založniki, uredniki, literati, prevajalci in seveda ilustratorji. Na tem sejmu se že vrsto let in tudi letos samostojno predstavljata založbi Mladinska knjiga in Morfem, nacionalno stojnico pa so morali dodatno povečati, da so omogočili prostor tudi založbam KUD Sodobnost International, Muck Blažina, Pivec, Zala, Malinc, Miš in Sanje.
V Mariboru so podelili Glazerjeve nagrade za dosežke na področju umetnosti in kulture. Nagrado za življenjsko delo je prejela akademska slikarka Ida Brišnik Remec. Glazerjeve listine za posamezne dosežke akademski slikar Gregor Pratneker, ena najvidnejših slovenskih sopranistk sodobnega časa Nika Gorič in muzejski svetovalec Uroš Dokl, ki je v prostor umestil in v muzejski arhiv zapisal zgodovino rolkanja v štajerski prestolnici.
Na drugega aprila, dan rojstva danskega pravljičarja Hansa Christiana Andersena, med drugim zaznamujemo mednarodni dan knjig za otroke.
Blizu glavnega mesta Srbije je naselje Vinča, kjer je v prazgodovini živela družba, znana po svojem poselitvenem vzorcu, ritualnem vedenju in kmetijski tehnologiji. A Vinča, ki je tako rekoč del Beograda, je večkrat omenjena ne zaradi vinčanske neolitske kulture, ampak zaradi raziskovalnega jedrskega reaktorja, v katerem so se jugoslovanski znanstveniki ukvarjali s projektom atomske bombe.
Branje pesmi nam lahko da nekaj presenetljivega: vdahnemo besede, izdahnemo izkušnjo. Besede nekoga drugega se nas dotaknejo, povzročijo spremembo, za hip morda tudi mi vidimo, razumemo več. Tako je v slovenski poslanici ob svetovnem dnevu poezije razmišljala pesnica Veronika Dintinjana. Po državi so se vrstila javna branja poezije in povezala je tudi Maribor, kjer pa se ta svetovni dan ne prepleta le z začetkom pomladi, ampak tudi z rojstnim dnevom ruškega pesnika Janka Glazerja. Občina Maribor Glazerjeve nagrade, najvišja občinska priznanja na področju kulture podeljuje od leta 1987. Letošnjo za življenjsko delo bo 5. aprila, ko podelijo tudi Glazerjeve listine za dosežke na področju kulture v krajšem časovnem obdobju, prejela akademska slikarka Ida Brišnik Remec.
Kitajska, Rusija, Latvija, Srbija, Gvatemala, Peru. To je le nekaj krajev ali bolje prostorov, ki jih vidimo na fotografijah Klavdija Slubana. Ter seveda Francija in Slovenija. Sluban je namreč francoski fotograf slovenskega rodu, ki je otroštvo preživel v Livoldu, vasici pri Kočevju, nato pa se je vrnil v Pariz. Zdaj razstavlja v Ljubljani, v Galeriji Jakopič je na ogled njegova največja pregledna razstava doslej, ki nosi naslov Nekje drugje Tukaj. Skupaj s kuratorko razstave, dr. Marijo Skočir sta zasnovala povsem nov izbor ciklov, ki na več kot 150 fotografijah predstavlja vrhunce Slubanovega ustvarjanja. Retrospektivni pregled več kot tridesetih let fotografskega dela se začne s ciklom fotografij o zaporih za mladoletnike, te obiskuje od leta 1995, in konča s snegom, ki je zanj neskončen vir navdiha. Razstavo, ki bo na ogled do 25. avgusta, spremlja obsežna fotomonografija, ki je na voljo tudi kot posebna izdaja.
Kako živi eno največjih smetišč na svetu v Vinči nedaleč od Beograda, kdo so performativni deloholiki oziroma obsedeni z delom, kakšno je življenje evangeličanske duhovnice Jane in zakaj ptice močvirnice v jezerih ekvadorskih Andov storijo skupinski samomor?
Monografija z naslovom "Trsta ne damo!" pojasnjuje nekatere novo vidike tržaškega vprašanja, ki je zaznamovalo odnose med Jugoslavijo in Italijo po 2. svetovni vojni. Zgodovinar dr. Federico Tenca Montini, ki preučuje mejno območje med Italijo in Slovenijo, je analiziral arhive v Ljubljani, Zagrebu in Beogradu. Knjiga poleg zgodovinskih faktov osvetljuje širši kontekst odnosov med narodi na tem območju, pomaga pa tudi pri razumevanju aktualnih mejnih vprašanj v Evropi in po svetu.
Preverjamo, katere mladinske knjižne novosti slovenskih avtorjev v kratkem prihajajo na police knjigarn in knjižnic. Z njihovimi avtorji se pogovarjamo o tem, kakšni bralci so mladi in kako je pisati zanje. Mlade pa sprašujemo, kaj jih pri knjigah najbolj pritegne.
Neveljaven email naslov