Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Idrija leta 1730. Rudnik živega srebra je bil v vzponu, na Idrijci še niso stale zidane, pač pa lesene klavže, mesto je imelo pranger. O magazinu in gledališču še ni bilo sledu, stali sta cerkvi svete trojice in svete Barbare ter grad Gewerkenegg. Ta je bil namenjen upravi rudnika, za skladiščenje živega srebra in hrane, takrat pa se je v njem odvijal odmeven kazenski proces proti tihotapski tolpi z živim srebrom. Med obsojenci je bila tudi Marina Melhiorca doma iz Šebrelj na Cerkljanskem, ženska, ki je tožnikom, sodnikom in biričem na procesu precej mešala štrene.
Del življenja, ne le tihotapke z živim srebrom, pač pa tudi za zdaj najstarejše poimensko znane prekupčevalke s čipkami z Idrijsko-Cerkljanskega, je iz arhivov obudila zgodovinarka in slovenistka, višja kustosinja Mestnega muzeja Idrija, Marija Terpin Mlinar. Manjšo opombo o tihotapki Marini Melhiorci je najprej zasledila v knjigi Zgodovina Idrije Mihaela Arka iz leta 1931. Del arhiva o sodnih zapiskih kazenskega procesa je našla v Zgodovinskem arhivu Ljubljana, v idrijski enoti. V Štajerskem deželnem arhivu v Gradcu pa večino fasciklov s procesa proti tatovom in tihotapcem, ki je na idrijskem gradu potekal v letih od 1729 do 1731.
Zapisi o idrijskem sodnem procesu proti tihotapski tolpi z živim srebrom se na neki toki končajo in tako iz njih ne izvemo, kakšna je bila dokončna usoda tihotapke Marine Melhiorce. Čeprav velik del njenega življenja ostaja neznan, pa je del tega zdaj zaživel v predstavi z naslovom Ne bojim se ne hudiča, ne biriča. Dramsko besedilo zanjo, ki temelji na resničnih dogodkih, je napisala zdaj žal že pokojna Alenka Bole Vrabec in pred leti zgodbo o Melhiorci predstavila tudi igralki Metki Pavšič. Ta je sprejela izziv v ponekod pretresljivem in tudi zaradi narečja, v katerega ga je priredila Marica Brezavšček, zelo zahtevnem besedilu.
V Idriji so s predstavo obudili resnični sodni proces proti tihotapki in prvi poimensko znani prekupčevalki z idrijsko čipko
Idrija leta 1730. Rudnik živega srebra je bil v vzponu, na Idrijci še niso stale zidane, pač pa lesene klavže, mesto je imelo pranger. O magazinu in gledališču še ni bilo sledu, stali sta cerkvi svete trojice in svete Barbare ter grad Gewerkenegg. Ta je bil namenjen upravi rudnika, za skladiščenje živega srebra in hrane, takrat pa se je v njem odvijal odmeven kazenski proces proti tihotapski tolpi z živim srebrom. Med obsojenci je bila tudi Marina Melhiorca, doma iz Šebrelj na Cerkljanskem, ženska, ki je tožnikom, sodnikom in biričem na procesu precej mešala štrene.
Del življenja, ne le tihotapke z živim srebrom, pač pa tudi za zdaj najstarejše poimensko znane prekupčevalke s čipkami z Idrijsko-Cerkljanskega, je iz arhivov obudila zgodovinarka in slovenistka, višja kustosinja Mestnega muzeja Idrija, Marija Terpin Mlinar. Manjšo opombo o tihotapki Marini Melhiorci je najprej zasledila v knjigi Zgodovina Idrije Mihaela Arka iz leta 1931. Del arhiva o sodnih zapiskih kazenskega procesa je našla v Zgodovinskem arhivu Ljubljana, v idrijski enoti. V Štajerskem deželnem arhivu v Gradcu pa večino fasciklov s procesa proti tatovom in tihotapcem, ki je na idrijskem gradu potekal v letih od 1729 do 1731.
Zapisi o idrijskem sodnem procesu proti tihotapski tolpi z živim srebrom se na neki točki končajo in tako iz njih ne izvemo, kakšna je bila dokončna usoda tihotapke Marine Melhiorce. Čeprav velik del njenega življenja ostaja neznan, pa je del tega zdaj zaživel v predstavi z naslovom Ne bojim se ne hudiča, ne biriča. Dramsko besedilo zanjo, ki temelji na resničnih dogodkih, je napisala zdaj žal že pokojna Alenka Bole Vrabec in pred leti zgodbo o Melhiorci predstavila tudi igralki Metki Pavšič. Ta je sprejela izziv v ponekod pretresljivem in tudi zaradi narečja, v katerega ga je priredila Marica Brezavšček, zelo zahtevnem besedilu.
Idrija leta 1730. Rudnik živega srebra je bil v vzponu, na Idrijci še niso stale zidane, pač pa lesene klavže, mesto je imelo pranger. O magazinu in gledališču še ni bilo sledu, stali sta cerkvi svete trojice in svete Barbare ter grad Gewerkenegg. Ta je bil namenjen upravi rudnika, za skladiščenje živega srebra in hrane, takrat pa se je v njem odvijal odmeven kazenski proces proti tihotapski tolpi z živim srebrom. Med obsojenci je bila tudi Marina Melhiorca doma iz Šebrelj na Cerkljanskem, ženska, ki je tožnikom, sodnikom in biričem na procesu precej mešala štrene.
Del življenja, ne le tihotapke z živim srebrom, pač pa tudi za zdaj najstarejše poimensko znane prekupčevalke s čipkami z Idrijsko-Cerkljanskega, je iz arhivov obudila zgodovinarka in slovenistka, višja kustosinja Mestnega muzeja Idrija, Marija Terpin Mlinar. Manjšo opombo o tihotapki Marini Melhiorci je najprej zasledila v knjigi Zgodovina Idrije Mihaela Arka iz leta 1931. Del arhiva o sodnih zapiskih kazenskega procesa je našla v Zgodovinskem arhivu Ljubljana, v idrijski enoti. V Štajerskem deželnem arhivu v Gradcu pa večino fasciklov s procesa proti tatovom in tihotapcem, ki je na idrijskem gradu potekal v letih od 1729 do 1731.
Zapisi o idrijskem sodnem procesu proti tihotapski tolpi z živim srebrom se na neki toki končajo in tako iz njih ne izvemo, kakšna je bila dokončna usoda tihotapke Marine Melhiorce. Čeprav velik del njenega življenja ostaja neznan, pa je del tega zdaj zaživel v predstavi z naslovom Ne bojim se ne hudiča, ne biriča. Dramsko besedilo zanjo, ki temelji na resničnih dogodkih, je napisala zdaj žal že pokojna Alenka Bole Vrabec in pred leti zgodbo o Melhiorci predstavila tudi igralki Metki Pavšič. Ta je sprejela izziv v ponekod pretresljivem in tudi zaradi narečja, v katerega ga je priredila Marica Brezavšček, zelo zahtevnem besedilu.
V Idriji so s predstavo obudili resnični sodni proces proti tihotapki in prvi poimensko znani prekupčevalki z idrijsko čipko
Idrija leta 1730. Rudnik živega srebra je bil v vzponu, na Idrijci še niso stale zidane, pač pa lesene klavže, mesto je imelo pranger. O magazinu in gledališču še ni bilo sledu, stali sta cerkvi svete trojice in svete Barbare ter grad Gewerkenegg. Ta je bil namenjen upravi rudnika, za skladiščenje živega srebra in hrane, takrat pa se je v njem odvijal odmeven kazenski proces proti tihotapski tolpi z živim srebrom. Med obsojenci je bila tudi Marina Melhiorca, doma iz Šebrelj na Cerkljanskem, ženska, ki je tožnikom, sodnikom in biričem na procesu precej mešala štrene.
Del življenja, ne le tihotapke z živim srebrom, pač pa tudi za zdaj najstarejše poimensko znane prekupčevalke s čipkami z Idrijsko-Cerkljanskega, je iz arhivov obudila zgodovinarka in slovenistka, višja kustosinja Mestnega muzeja Idrija, Marija Terpin Mlinar. Manjšo opombo o tihotapki Marini Melhiorci je najprej zasledila v knjigi Zgodovina Idrije Mihaela Arka iz leta 1931. Del arhiva o sodnih zapiskih kazenskega procesa je našla v Zgodovinskem arhivu Ljubljana, v idrijski enoti. V Štajerskem deželnem arhivu v Gradcu pa večino fasciklov s procesa proti tatovom in tihotapcem, ki je na idrijskem gradu potekal v letih od 1729 do 1731.
Zapisi o idrijskem sodnem procesu proti tihotapski tolpi z živim srebrom se na neki točki končajo in tako iz njih ne izvemo, kakšna je bila dokončna usoda tihotapke Marine Melhiorce. Čeprav velik del njenega življenja ostaja neznan, pa je del tega zdaj zaživel v predstavi z naslovom Ne bojim se ne hudiča, ne biriča. Dramsko besedilo zanjo, ki temelji na resničnih dogodkih, je napisala zdaj žal že pokojna Alenka Bole Vrabec in pred leti zgodbo o Melhiorci predstavila tudi igralki Metki Pavšič. Ta je sprejela izziv v ponekod pretresljivem in tudi zaradi narečja, v katerega ga je priredila Marica Brezavšček, zelo zahtevnem besedilu.
O premieri Malega Princa na odru Lutkovnega gledališča Ljubljana ter o razstavi z naslovom ''v megli - in the fog '' - razstavi mlade umetnice Tine Konec v Ravnikar Gallery Space na Prešernovi v Ljubljani – novem galerijskem prostoru, ki je zasnovan z namenom, da bi predstavil mlade, pa seveda tudi že uveljavljene umetnike z željo, da bi z novimi pristopi zgradila novo svežo umetnostno sceno mesta.
Slovensko stalno gledališče v Trstu je tik pred novo premiero. V duhu Cankarjevega leta, ki je slovensko kulturo zaznamoval lani, so na oder postavili Kralja na Betajnovi in s tem sklenili niz prireditev, ki so jih namenili velikemu slovenskemu pisatelju in dramatiku. V Drami Slovenskega narodnega gledališča Ljubljana bodo novo leto začeli s premiero drame Antona Pavloviča Čehov ''Ivanov''. ''Finžgarjev Spiedermann'' je nov stripovski album Domna Finžgarja, ki je tako kot prvenec Protiarhitekt izšel pri Stripburgerju.
Izvode, ki govorijo o zgodovinskih dogodkih. Svetovne in slovenske časopise, ki so izšli ob prelomnih zgodovinskih trenutkih, bo v Cankarjevem domu predstavila razstava ''Časopis, prvi odtis zgodovine'' z izborom iz zbirke starih časopisov in revij Alija Žerdina, ob 60-letnici časopisa Delo.
Fotografska razstava L’Espace infini avtorice Ane Kučan bo v Cankarjevem domu predstavila edinstvenost Versajskih vrtov, ki so bili leta 1979 skupaj s palačo vpisani na Unescov seznam svetovne dediščine. Mestno gledališče ljubljansko leto 2020 v tem tednu začenja s premierama komedije in drame. Na veliki oder prihaja Cankarjeva satirična komedija Za narodov blagor v režiji Matjaža Zupančiča, na Malo sceno pa znanstvenofantastična glasbena drama Karaoke v režiji Jureta Novaka.
Zgodbe umetnosti in ustvarjalcev. Kaj prinaša prvi konec tedna leta 2019?
Slovenski arhitekt Ivan, Johan, John, Janez Jager v Sloveniji še vedno manj znan kot njegova dva sodobnika Maks Fabiani in Jože Plečnik, v ZDA pa velja za enega prvih arhitekturnih in urbanističnih teoretikov. Medtem, ko je Plečnik ustvarjal v Ljubljani je Janez Jager intenzivno sodeloval pri urbanistični ureditvi mesta Minneapolis.
''Ne glej nazaj, okej?'' je naslov razstave sodobne vizualne umetnosti v Umetnostni galeriji Maribor. Zelo raznovrstna umetniška dela, ki raziskujejo spomin, preteklost in identiteto predstavlja 18 mladih v mednarodnem svetu uveljavljenih umetnikov iz različnih držav, med njimi so tudi slovenski ustvarjalci. V Galeriji Murska Sobota so na letošnji zadnji razstavi na ogled slike domačega umetnika Franca Mesariča, ki ob svojem 80. življenjskem jubileju praznuje tudi 60-letnico svojega ustvarjanja. Na razstavi, ki bo odprta do 17.januarja 2019, si lahko ogledate Mesaričeva dela zadnjih treh desetletij.
Leta 2015 smo pri nas dobili prav poseben muzej – muzej, v katerem oživi domišljija in v katerem so doma lutke. Lutkovni muzej, ki je skupni projekt Ljubljanskega gradu in ljubljanskega Lutkovnega gledališča obiskovalce popelje v zgodovino slovenske lutkovne umetnosti vse od leta 1910 naprej. Muzej je letos prejel tudi posebno nagrado Otroci v muzejih, ki nagrajuje izvirnost in odličnost približevanja kulturne dediščine otrokom. Podeljujeta jo Evropska muzejska akademija in Mednarodno združenje otroških muzejev.
Tudi letošnja najdaljša noč bo tokrat že petič tudi Noč kratkih filmov. V sedmih programskih sklopih bodo izbrane filme različnih žanrov predvajali v Slovenski Kinoteki in 15ih dvoranah Art Kino Mreže, pa tudi na 2. programu Televizije Slovenija. Dogodek Noč kratkih filmov je nastal na pobudo Slovenskega filmskega centra. Pet dam je naslov klasične slikarske razstave petih umetnic iz različnih držav, ki je na ogled v razstavišču Kibela v Mariboru.
Nove knjižne izdaje: Leninov park - kriminalni roman Tadeja Goloba, avtorja uspešnice Jezero, je izdala novomeška založba Goga ; Zbrane zgodbe (1. knjiga) enega največjih pisateljevanašega časa Kurta Vonneguta, Peščeni planet - kultni znanstvenofantastični roman Franka Herberta, Nordijska mitologija angleškega pripovednika Neila Gaimana in nova izdaja mednarodne uspešnice Walterja Moersa 13 1 življenj kapitana Sinjedlakca pa je izdala Založba Sanje.
Sloves kuharske knjige z najdaljšo tradicijo v Evropi, ima prav naša Velika slovenska kuharica, ki je zrasla iz prvotne Slovenske kuharice in velja za največjo slovensko knjižno uspešnico vseh časov. Ob 150-ti obletnici njenega prvega izida so pri Cankarjevi založbi izdali jubilejno 30-to izdajo. Za prenovo dela, ki je sicer postalo kulturna dediščina reda šolskih sester, je tokrat poskrbela sestra Bernarda Gostečnik.
Tokrat govorimo o premiernih predstavah. Črni petek je plesno glasbena predstava plesalca in koreografa Branka Potočana in dua Silence v produkciji Zavoda Vitkar v Stari elektrarni v Ljubljani, Razgaljeno, plesno-gledališka predstava, pod katero se podpisuje uveljavljena slovenska koreografinja Rosana Hribar v produkciji Zavoda Flota v Plesnem Teatru Ljubljana, Shakespearov Macbeth v režiji Januša Kice pa v novem prevodu Srečka Fišerja prihaja na oder Slovenskega stalnega gledališča Nova Gorica.
Dve premieri v SNG Drama Ljubljana: igra Stephena Karama ''Ljudje'' v režiji Nine Šorak in krstna uprizoritev igre ''V imenu matere'' Iva Svetine v režiji Ivice Buljana. Premiera igre Martina Shermana ''Rožnati trikotnik'' v režiji Alena Jelena v Cankarjevem domu pa je nastala v soprodukciji ŠKUCa, Cankarjevega doma in Zavoda Kolaž.
Danes v kulturnicah o dveh povsem različnih predstavah, ki vsaka na svoj način podreza v življenje in njegove težave. Najprej o mladinski operi Všeč si mi, potem pa še o predstavi gledališča Glej Starci 1.2.
''Na moje oči: Zgodbe iz Iraka'' je naslov razstave, ki jo bodo danes odprli v Jakopičevi galeriji v Ljubljani. Razstava je bila konec leta 2017 premierno predstavljena v centru sodobnih umetnosti DOX v Pragi, predstavlja pa podobo današnjega življenja v Iraku, kot jo vidijo skozi objektiv iraški fotografi – natančneje: fotografske zgodbe predstavljajo predstavniki mlajše generacije: Aram Karim, Bnar Sardar, Hawre Khalid, Seivan M. Salim, Rawsht Twana in Ali Arkady. Dodane so jim zgodbe iz fotografskega arhiva Twana Abdullaha, čigar delo sega v obdobje med letoma 1974 in 1992, ter videnja dveh italijanskih fotografov, ki sta živela in delala v Iraku – Daria Bosia in Stefana Carinija.
Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega bo premiera krstne uprizoritve drame ''Tih vdih'' avtorja in režiserja Nejca Gazvode. Tokrat se pisatelj, dramatik, filmski in gledališki režiser ter scenarist predstavlja v dvojni vlogi, saj je po naročilu MGL-ja izvirno besedilo napisal, nato pa predstavo tudi zrežiral. ''Izumitelj na zemlji'' je naslov nove predstave gledališča Anton Podbevšek Teater iz Novega mesta. Premiera predstave, ki je posvečena 120. obletnici rojstva pesnika in esejista ter začetnika slovenske književne avantgarde Antona Podbevška, bo 29. novembra v novomeškem poklicnem gledališču.
V Muzeju sodobne umetnosti Metelkova v Ljubljani bodo danes odprli glavno spremljevalno razstavo letošnjega mednarodnega festivala animiranega filma Animateka. Na razstavi z naslovom ''VR/360°/ Igre na Animateki'' bo do 9. decembra prvič v Sloveniji na ogled sodobna avtorska animacija s področja virtualne animirane resničnosti, 360-stopinjskih filmov in interaktivnih videoiger. Nekatera dela iz mednarodnega izbora čakajo, da jih raziščemo, druga pa vabijo k dejavni vključitvi v virtualni svet. Razstava napoveduje letošnji 15. mednarodni festival animiranega filma Animateka v Ljubljani, ki se bo začel v ponedeljek, 3. decembra. V različnih sklopih se bo do 9. decembra zvrstilo 400 filmov.
Neveljaven email naslov