Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Idrija leta 1730. Rudnik živega srebra je bil v vzponu, na Idrijci še niso stale zidane, pač pa lesene klavže, mesto je imelo pranger. O magazinu in gledališču še ni bilo sledu, stali sta cerkvi svete trojice in svete Barbare ter grad Gewerkenegg. Ta je bil namenjen upravi rudnika, za skladiščenje živega srebra in hrane, takrat pa se je v njem odvijal odmeven kazenski proces proti tihotapski tolpi z živim srebrom. Med obsojenci je bila tudi Marina Melhiorca doma iz Šebrelj na Cerkljanskem, ženska, ki je tožnikom, sodnikom in biričem na procesu precej mešala štrene.
Del življenja, ne le tihotapke z živim srebrom, pač pa tudi za zdaj najstarejše poimensko znane prekupčevalke s čipkami z Idrijsko-Cerkljanskega, je iz arhivov obudila zgodovinarka in slovenistka, višja kustosinja Mestnega muzeja Idrija, Marija Terpin Mlinar. Manjšo opombo o tihotapki Marini Melhiorci je najprej zasledila v knjigi Zgodovina Idrije Mihaela Arka iz leta 1931. Del arhiva o sodnih zapiskih kazenskega procesa je našla v Zgodovinskem arhivu Ljubljana, v idrijski enoti. V Štajerskem deželnem arhivu v Gradcu pa večino fasciklov s procesa proti tatovom in tihotapcem, ki je na idrijskem gradu potekal v letih od 1729 do 1731.
Zapisi o idrijskem sodnem procesu proti tihotapski tolpi z živim srebrom se na neki toki končajo in tako iz njih ne izvemo, kakšna je bila dokončna usoda tihotapke Marine Melhiorce. Čeprav velik del njenega življenja ostaja neznan, pa je del tega zdaj zaživel v predstavi z naslovom Ne bojim se ne hudiča, ne biriča. Dramsko besedilo zanjo, ki temelji na resničnih dogodkih, je napisala zdaj žal že pokojna Alenka Bole Vrabec in pred leti zgodbo o Melhiorci predstavila tudi igralki Metki Pavšič. Ta je sprejela izziv v ponekod pretresljivem in tudi zaradi narečja, v katerega ga je priredila Marica Brezavšček, zelo zahtevnem besedilu.
V Idriji so s predstavo obudili resnični sodni proces proti tihotapki in prvi poimensko znani prekupčevalki z idrijsko čipko
Idrija leta 1730. Rudnik živega srebra je bil v vzponu, na Idrijci še niso stale zidane, pač pa lesene klavže, mesto je imelo pranger. O magazinu in gledališču še ni bilo sledu, stali sta cerkvi svete trojice in svete Barbare ter grad Gewerkenegg. Ta je bil namenjen upravi rudnika, za skladiščenje živega srebra in hrane, takrat pa se je v njem odvijal odmeven kazenski proces proti tihotapski tolpi z živim srebrom. Med obsojenci je bila tudi Marina Melhiorca, doma iz Šebrelj na Cerkljanskem, ženska, ki je tožnikom, sodnikom in biričem na procesu precej mešala štrene.
Del življenja, ne le tihotapke z živim srebrom, pač pa tudi za zdaj najstarejše poimensko znane prekupčevalke s čipkami z Idrijsko-Cerkljanskega, je iz arhivov obudila zgodovinarka in slovenistka, višja kustosinja Mestnega muzeja Idrija, Marija Terpin Mlinar. Manjšo opombo o tihotapki Marini Melhiorci je najprej zasledila v knjigi Zgodovina Idrije Mihaela Arka iz leta 1931. Del arhiva o sodnih zapiskih kazenskega procesa je našla v Zgodovinskem arhivu Ljubljana, v idrijski enoti. V Štajerskem deželnem arhivu v Gradcu pa večino fasciklov s procesa proti tatovom in tihotapcem, ki je na idrijskem gradu potekal v letih od 1729 do 1731.
Zapisi o idrijskem sodnem procesu proti tihotapski tolpi z živim srebrom se na neki točki končajo in tako iz njih ne izvemo, kakšna je bila dokončna usoda tihotapke Marine Melhiorce. Čeprav velik del njenega življenja ostaja neznan, pa je del tega zdaj zaživel v predstavi z naslovom Ne bojim se ne hudiča, ne biriča. Dramsko besedilo zanjo, ki temelji na resničnih dogodkih, je napisala zdaj žal že pokojna Alenka Bole Vrabec in pred leti zgodbo o Melhiorci predstavila tudi igralki Metki Pavšič. Ta je sprejela izziv v ponekod pretresljivem in tudi zaradi narečja, v katerega ga je priredila Marica Brezavšček, zelo zahtevnem besedilu.
Idrija leta 1730. Rudnik živega srebra je bil v vzponu, na Idrijci še niso stale zidane, pač pa lesene klavže, mesto je imelo pranger. O magazinu in gledališču še ni bilo sledu, stali sta cerkvi svete trojice in svete Barbare ter grad Gewerkenegg. Ta je bil namenjen upravi rudnika, za skladiščenje živega srebra in hrane, takrat pa se je v njem odvijal odmeven kazenski proces proti tihotapski tolpi z živim srebrom. Med obsojenci je bila tudi Marina Melhiorca doma iz Šebrelj na Cerkljanskem, ženska, ki je tožnikom, sodnikom in biričem na procesu precej mešala štrene.
Del življenja, ne le tihotapke z živim srebrom, pač pa tudi za zdaj najstarejše poimensko znane prekupčevalke s čipkami z Idrijsko-Cerkljanskega, je iz arhivov obudila zgodovinarka in slovenistka, višja kustosinja Mestnega muzeja Idrija, Marija Terpin Mlinar. Manjšo opombo o tihotapki Marini Melhiorci je najprej zasledila v knjigi Zgodovina Idrije Mihaela Arka iz leta 1931. Del arhiva o sodnih zapiskih kazenskega procesa je našla v Zgodovinskem arhivu Ljubljana, v idrijski enoti. V Štajerskem deželnem arhivu v Gradcu pa večino fasciklov s procesa proti tatovom in tihotapcem, ki je na idrijskem gradu potekal v letih od 1729 do 1731.
Zapisi o idrijskem sodnem procesu proti tihotapski tolpi z živim srebrom se na neki toki končajo in tako iz njih ne izvemo, kakšna je bila dokončna usoda tihotapke Marine Melhiorce. Čeprav velik del njenega življenja ostaja neznan, pa je del tega zdaj zaživel v predstavi z naslovom Ne bojim se ne hudiča, ne biriča. Dramsko besedilo zanjo, ki temelji na resničnih dogodkih, je napisala zdaj žal že pokojna Alenka Bole Vrabec in pred leti zgodbo o Melhiorci predstavila tudi igralki Metki Pavšič. Ta je sprejela izziv v ponekod pretresljivem in tudi zaradi narečja, v katerega ga je priredila Marica Brezavšček, zelo zahtevnem besedilu.
V Idriji so s predstavo obudili resnični sodni proces proti tihotapki in prvi poimensko znani prekupčevalki z idrijsko čipko
Idrija leta 1730. Rudnik živega srebra je bil v vzponu, na Idrijci še niso stale zidane, pač pa lesene klavže, mesto je imelo pranger. O magazinu in gledališču še ni bilo sledu, stali sta cerkvi svete trojice in svete Barbare ter grad Gewerkenegg. Ta je bil namenjen upravi rudnika, za skladiščenje živega srebra in hrane, takrat pa se je v njem odvijal odmeven kazenski proces proti tihotapski tolpi z živim srebrom. Med obsojenci je bila tudi Marina Melhiorca, doma iz Šebrelj na Cerkljanskem, ženska, ki je tožnikom, sodnikom in biričem na procesu precej mešala štrene.
Del življenja, ne le tihotapke z živim srebrom, pač pa tudi za zdaj najstarejše poimensko znane prekupčevalke s čipkami z Idrijsko-Cerkljanskega, je iz arhivov obudila zgodovinarka in slovenistka, višja kustosinja Mestnega muzeja Idrija, Marija Terpin Mlinar. Manjšo opombo o tihotapki Marini Melhiorci je najprej zasledila v knjigi Zgodovina Idrije Mihaela Arka iz leta 1931. Del arhiva o sodnih zapiskih kazenskega procesa je našla v Zgodovinskem arhivu Ljubljana, v idrijski enoti. V Štajerskem deželnem arhivu v Gradcu pa večino fasciklov s procesa proti tatovom in tihotapcem, ki je na idrijskem gradu potekal v letih od 1729 do 1731.
Zapisi o idrijskem sodnem procesu proti tihotapski tolpi z živim srebrom se na neki točki končajo in tako iz njih ne izvemo, kakšna je bila dokončna usoda tihotapke Marine Melhiorce. Čeprav velik del njenega življenja ostaja neznan, pa je del tega zdaj zaživel v predstavi z naslovom Ne bojim se ne hudiča, ne biriča. Dramsko besedilo zanjo, ki temelji na resničnih dogodkih, je napisala zdaj žal že pokojna Alenka Bole Vrabec in pred leti zgodbo o Melhiorci predstavila tudi igralki Metki Pavšič. Ta je sprejela izziv v ponekod pretresljivem in tudi zaradi narečja, v katerega ga je priredila Marica Brezavšček, zelo zahtevnem besedilu.
Igor Harb je filmski kritik, prevajalec in so-ustvarjalec podkasta O.B.O.D. Z Gašperjem Andrinkom govorita o tem, zakaj bi lahko Pravzaprav ljubezen (Love Actually), ki je izšel pred 20 leti, znova posneli, zakaj je pravzaprav sploh dosegel takšen fenomen, zakaj tako radi gledamo božične filme. Ker pa je bil ravno v studiu je na hitro pokomentiral šel filmsko leto 2023 in izdal, katerega filma se najbolj veseli leta 2024.
Hrestač – Božična zgodba je zadnji dve desetletji nedvomna uspešnica na odru SNG Opera in balet Ljubljana, kar dokazujejo vedno razprodane predstave. Priljubljeni balet je sicer v ljubljanskem Baletu prvič zaživel novembra 2002, od takrat je doživel več kot 180 ponovitev. A ne gre za čisto klasičnega Hrestača, ampak sodobno različico, ki jo je sredi osemdesetih prejšnjega stoletja ustvaril madžarski koreograf in režiser Youri Vàmos. Ta je Hrestača nadgradil z legendarno Božično zgodbo Charlesa Dickensa.
Napoleon Bonaparte je 14. oktobra 1809 v Schönbrunnu pri Dunaju razglasil Ilirske province in ena izmed šestih civilnih provinc je bila tudi Kranjska. Ilirske province so obstajale le štiri leta, a so pustile na ljudeh velik pečat. V ljudskem izročilu se je ohranilo veliko pripovedi, spominov in krajev iz tistega obdobja, povezanih s francosko zasedbo. Nekatere so zgodovinsko utemeljene, druge so postale legenda. O navzočnosti Francozov med ljudmi pripoveduje razstava Gorenjskega muzeja v Stebriščni dvorani Mestne hiše v Kranju z naslovom Bi ga zibali ali zvrnili? 210 let od konca Ilirskih provinc. Na ogled bo do konca februarja prihodnje leto.
Shakespeare se z decembrsko premiero uprizoritve komedije Kar hočete, v režiji Janusza Kice, vrača na oder ljubljanske Drame, kjer je bil prvič uprizorjen natanko pred sto leti.
Knjiga Planinske založbe, ki jo je ob 130. obletnici Planinske zveze Slovenije napisal urednik za planinsko zgodovino pri Planinskem vestniku Dušan Škodič, osvetljuje začetke organiziranega planinstva in alpinizma na Slovenskem.
V Muzeju novejše zgodovine Celje je še do 8. februarja na ogled kulturno-antropološka razstava o pogubnih navadah in boljših praksah o tem, kar delamo vsi in delamo vsak dan, z naslovom Stran pa ne bomo metal. Razstava spomni na vnovično uporabo stvari, na to, da se stvari lahko popravi ali shrani. Zamisel za razstavo je prišla iz evropskega projekta Throwaway, ki ga koordinira Hiša evropske zgodovine iz Bruslja. Tam so pripravili razstavo o smeteh, v Celju pa so šli v drugo smer in obiskovalcem razstave pokazali, da se da tudi drugače, ne samo smetiti.
Kaj nam razkriva razstava v muzeju MAO, Struktura modernosti: Iskanja Edvarda Ravnikarja, osrednji dogodek v nizu prireditev, ki so jih pripravili v Ravnikarjevem letu 2023?
V Ljubljani ta teden poteka festival animiranega filma Animateka, ki letos praznuje 20. obletnico. Jubilejno izdajo posvečajo nedavno umrlemu britanskemu animatorju in režiserju Paulu Bushu. Sicer pa ima 20. izdaja Animateke zares bogat program, ki vključuje številne novosti, med drugimi nov tekmovalni program VR animacije oziroma filma navidezne resničnosti.
V Ravnikarjevem letu predstavljamo tri zgodbe o ustvarjalnosti in dediščini arhitekta Edvarda Ravnikarja. V prvi zgodbi smo predstavili kompleks Trga Republike, nadaljujejmo pa z zgodbo o njegovih skicah in risbah, ki predstavljajo Ravnikarjev fantazijsko bogat notranji svet. Nekatere med njimi lahko doživimo na razstavi 'Iskanja v risbi, spoznanja v misli ', v Veliki sprejemni dvorani CD, kjer so zaživele v novi povečani obliki, odtisnjene na tkanino in obešene na strop.
39. Slovenski knjižni sejem tudi letos poteka na stari, novi lokaciji, na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani. Prinaša 266 dogodkov, je tako največja kulturna prireditev v Sloveniji in tudi največja knjigarna. Schwentnerjevo nagrado za pomemben prispevek k razvoju založništva in knjigotrštva, ki so jo podelili na slavnostni otvoritvi, je prejel Miha Kovač.
Ob Ravnikarjevem letu bomo v treh zgodbah, skozi tri zanimive razstave, osvetlili lik arhitekta Edvarda Ravnikarja, ki kljub svojemu pionirskemu delu v arhitekturi, urbanizmu, oblikovanju, publicistiki ter pedagoškemu delu, ostaja za širšo javnost še vedno neznanka. V prvi zgodbi predstavljamo njegovo najbolj monumentalno delo. Kompleks Trga republike, največji odprt prostor obdan z zanimivimi stavbami - Cankarjevim domom, stolpnicama TR2 in TR3, Maksimarketom, prizidkom k Šubičevi gimnaziji ter manjšimi trgi, prehodi in pasažami. Prav ta urbana prepletenost daje naši prestolnici tisti živ utrip mesta.
V Mali galeriji na Slovenski cesti 35, v samem jedru naše prestolnice je na ogled razstava, ki namesto razstavljenih predmetov ponuja digitalno publikacijo, ki so jo nekdanje študentk umetnostne zgodovine Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, poimenovale Razstave v Jakopičevem paviljonu med letoma 1919 in 1945. Jakopičev paviljon, ki je bil vse do druge svetovne vojne osrednje razstavišče sodobne likovne umetnosti je ustanovi in ga vodil slikar Rihard Jakopič.
"Zgodbe v Skalpelu so sooblikovale moj notranji svet in odzive na zunanji svet. Moj svet so bogatile. Vse zgodbe pacientov so postale tudi moje zgodbe in zgodbe moje družine. In vsi pacienti so postali moja širša družina."
V prestolnici pa tudi v Mariboru, Novem mestu in Celju se v sredo, 8. novembra, začenja 34. Ljubljanski mednarodni filmski festival – Liffe. Prinaša izbor 89 celovečernih in 14 kratkih filmov.
V rimski palači Bonaparte so odprli razstavo del Mauritsa Cornelisa Escherja, največjo razstavo njegovih del v zgodovini, vsaj v Italiji, kjer je svojo umetniško pot tudi začel. Eden najbolj priljubljenih umetnikov 20. stoletja je morda najbolj samosvoje znal upodobiti nemirnega duha 20. stoletja – njegovo zaverovanost v znanost in hrepenenje po odkrivanju ozadja resničnosti. Kaj vse je še mogoče v prihodnjih tednih videti v italijanskih galerijah?
Gentrifikacija. Beseda, ki jo v zadnjih tednih pogosto slišimo. Gentrificirati, piše v Franu, pomeni s pozidavo, prenovo spreminjati pretežno bivalne mestne predele z lokalnim prebivalstvom v predele s turistično storitveno pomembnostjo višjega razreda. Zakaj se, zlasti ob omembi prenovljenega Centra Rog, večkrat omenja gentrifikacijo, ne pa, na primer revitalizacijo? Razmišljajo arhitekti Miloš Kosec, Boris Bežan in Andraž Keršič.
Spomin sveta se imenuje Unescov register, namenjen pa je predstavitvi pisne in dokumentarne dediščine, ki jo hranijo kulturne in druge ustanove z vsega sveta. Trenutno je na seznamu vpisanih 494 enot pisne in dokumentarne dediščine svetovnega formata. Leta 2020 pa je bil pod okriljem Nacionalne komisije za Unesco ustanovljen tudi naš Nacionalni odbor Spomin sveta. Njegova naloga je bila, da med slovensko dokumentarno dediščino izbere deset enot, ki so jih na nacionalno listo uvrstili dve leti pozneje. In teh deset najimenitnejših dokumentov, ki pričajo o slovenstvu in slovenskem narodu, je zdaj na ogled na razstavi Spomin Slovenije v Narodnem muzeju Slovenije.
V Ljubljani se odpira Center Rog, kreativno središče, kjer si lahko vse izdelaš sam. Objekt ima v pritličju devet proizvodnih laboratorijev, med drugim tekstilnega, steklarskega in lesarskega. Pet bivalnih delovnih prostorov v najvišjem nadstropju bo namenjenih bivanju in delu tujih gostov s ciljnih področij Centra Rog. Sogovornika: - Renata Zamida, vodja Centra Rog - Uroš Topič, mladi ustvarjalec in vodja enega od laboratorijev
Kriplov zagovor je avtobiografska predstava, ob kateri tudi tisti, ki so deklerativno brez predsodkov, trčijo ob kakšne svoje nezavedne predsodke. Igralec Simon Šerbinek se v predstavi čustveno in miselno razgali ter z veliko mero samoironije družbeno kritično naslovi vprašanje različnih invalidnosti, pa tudi norosti in samomora.
V Erbergovih paviljonih v Dolu pri Ljubljani je do 29. oktobra odprta razstava ilustratorja Uroša Hrovata. Knjige z njegovimi ilustracijami so osemkrat prejele naslov “Moja najljubša knjiga”, nekajkrat je bil med nominiranci za nagrado “Desetnica”, od leta 2003, ko je začel delovati internetni bibliografski sistem Cobiss pa se med likovnimi ustvarjalci ves čas nahaja na prvem mestu po izposoji v slovenskih knjižnicah.
Neveljaven email naslov