Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
O razliki med ostalimi prostori, ki nas obdajajo in prostorom igre v teatru, bodo razmišljali arhitektka, gledališka režiserka in scenografka Meta Hočevar, dramaturg in gledališki teoretik Tomaž Toporišič ter Sebastijan Horvat, gledališki režiser.
O razliki med prostori, ki nas obdajajo, in prostorom igre v teatru razmišljajo scenografinja Meta Hočevar, gledališki teoretik Tomaž Toporišič ter gledališki režiser Sebastijan Horvat
"Prostor je vedno prisoten v mislih, v realnem svetu in v fantaziji. Brez njega ni nič, je lahko dokaz, alibi, je krivec ali rešitelj, in terorizira tudi. Ko vstopiš v gozd ali v hišo, ti pokaže, kje si, in te usmerja, kam se lahko obrneš, kam lahko greš. Prostor omejuje in osvobaja, ne govori, je pa zelo zgovoren," piše Meta Hočevar v svoji novi knjigi Prostori mojega časa. Arhitektka, gledališka režiserka in scenografka, ki za vsak prostor pravi, da ima svoje življenje, ki mu ga dajejo ljudje.
"Govorimo o napolnjenem ali praznem prostoru. Zadnji nas preseneča, ker je drugačen in nima zgodbe, predvsem pa nima dotikov."
Zato se naši sogovornici zdi zatekanje v umetnost nujno. S tem pa ne misli le na umetnike, ampak na človeka nasploh, saj ne gre za to, kaj moraš vedeti, ampak kaj moraš videti, saj le tako lahko vzbudiš svoja čustva. Zdaj, ko se je prostor na neki način izpraznil, ker se je življenje preselilo v domove, se Meti Hočevar zdi zanimivo vprašanje, kaj naj počnemo s praznim prostorom in z vso umetnostjo.
"Res je, da vsa gledališča ustvarjajo predstave, delajo tisto, kar je najpomembnejše. Ampak navzven je vse mrtvo. Ni gledališča, ni avtobusov, ni ničesar."
O razliki med prostori, ki nas obdajajo, in prostorom igre v teatru sta razmišljala tudi dramaturg in gledališki teoretik Tomaž Toporišič ter Sebastijan Horvat, gledališki režiser.
O razliki med ostalimi prostori, ki nas obdajajo in prostorom igre v teatru, bodo razmišljali arhitektka, gledališka režiserka in scenografka Meta Hočevar, dramaturg in gledališki teoretik Tomaž Toporišič ter Sebastijan Horvat, gledališki režiser.
O razliki med prostori, ki nas obdajajo, in prostorom igre v teatru razmišljajo scenografinja Meta Hočevar, gledališki teoretik Tomaž Toporišič ter gledališki režiser Sebastijan Horvat
"Prostor je vedno prisoten v mislih, v realnem svetu in v fantaziji. Brez njega ni nič, je lahko dokaz, alibi, je krivec ali rešitelj, in terorizira tudi. Ko vstopiš v gozd ali v hišo, ti pokaže, kje si, in te usmerja, kam se lahko obrneš, kam lahko greš. Prostor omejuje in osvobaja, ne govori, je pa zelo zgovoren," piše Meta Hočevar v svoji novi knjigi Prostori mojega časa. Arhitektka, gledališka režiserka in scenografka, ki za vsak prostor pravi, da ima svoje življenje, ki mu ga dajejo ljudje.
"Govorimo o napolnjenem ali praznem prostoru. Zadnji nas preseneča, ker je drugačen in nima zgodbe, predvsem pa nima dotikov."
Zato se naši sogovornici zdi zatekanje v umetnost nujno. S tem pa ne misli le na umetnike, ampak na človeka nasploh, saj ne gre za to, kaj moraš vedeti, ampak kaj moraš videti, saj le tako lahko vzbudiš svoja čustva. Zdaj, ko se je prostor na neki način izpraznil, ker se je življenje preselilo v domove, se Meti Hočevar zdi zanimivo vprašanje, kaj naj počnemo s praznim prostorom in z vso umetnostjo.
"Res je, da vsa gledališča ustvarjajo predstave, delajo tisto, kar je najpomembnejše. Ampak navzven je vse mrtvo. Ni gledališča, ni avtobusov, ni ničesar."
O razliki med prostori, ki nas obdajajo, in prostorom igre v teatru sta razmišljala tudi dramaturg in gledališki teoretik Tomaž Toporišič ter Sebastijan Horvat, gledališki režiser.
Publicistka in novinarka Nadina Štefančič odgovarja na vprašanje, katero glasbo si je zapomnil zaradi filma ali kateri film zaradi glasbe.
Četrti celovečerni film režiserja Andreja Košaka Vsi proti vsem s premiero v ljubljanskem Koloseju začenja svojo pot po slovenskih kinodvoranah. Obrazi analognega / Kvantizacija rdeče je naslov prikaza filmskega in videoopusa Mihe Vipotnika (1976–2018), ki sta ga pripravila Zavod za sodobno umetnost SCCA-Ljubljana in Slovenska kinoteka v sodelovanju s TV Slovenija. Miha Vipotnik, slikar in režiser z večmedijsko in interdisciplinarno prakso, je pionir eksperimentalne videoumetnosti in medijske prakse pri nas in njen promotor po svetu. V Slovenski kinoteki bodo do junija s projekcijami in spremljevalnimi dogodki enkrat na mesec popeljali skozi umetnikov štiridesetletni opus.
V Filmogledu na vprašanje, katero glasbo si je zapomnil zaradi filma ali kateri film zaradi glasbe, odgovorja režiser in scenarist Gregor Božič.
»Človeštvo je sredi sprememb, kakršnih še ni doživelo,« je v svoji zadnji knjigi 21 nasvetov za 21. stoletje zapisal Harari, izraelski zgodovinar, filozof in mislec, ki o sebi razmišlja tako, da razmišlja o svetu, v katerem živi. Prav delo omenjenega pisatelja je navdihnilo tudi festival, na katerem bodo sogovorniki na različnih dogodkih razpravljali o tem, kakšna bosta Slovenija in svet leta 2050.
V Filmogledu na vprašanje, katero glasbo si je zapomnil zaradi filma ali kateri film zaradi glasbe, odgovorja arhitekt in urednik Miloš Kosec
Razstava Tadeja Vaukmana Ritual očiščenja in knjižne novosti Cankarjeve založbe.
V začetku štiridesete sezone delovanja Cankarjevega doma, je Veliko sprejemno dvorano preplavila oprema, ki je sicer že nekaj časa shranjena v očem skritih prostorih impozantne stavbe. Zaprašeni magnetofonski trakovi, stari klasični gledališki reflektorji, dia- in videoprojektorji so v družbi scenskih elementov in kostumov vnovič zažareli v polnem sijaju. Po razstavi Vintage CD, se je z avtorico razstave, tehnično direktorico Cankarjevega doma Karmen Klučar, sprehodil Matevž Polajnar.
V Filmogledu na vprašanje, katero glasbo si je zapomnil zaradi filma ali kateri film zaradi glasbe, odgovorja oblikovalec Tomato Košir, soavtor naslovnice sobotnega Dnevnikovega Objektiva.
S Ptujem, ki je bilo na naših tleh največje in najpomembnejše mesto v rimskem cesarstvu, se arheologija ukvarja že več kot 150 let. V vseh teh letih so tam odkrili tudi veliko različnih rimskih posod in drugih kuhinjskih pripomočkov, ki so jih Rimljani uporabljali pri pripravi in shranjevanju hrane. Prav na podlagi teh lahko izvemo veliko tudi o tem, kakšna je bila rimska kuhinja. S to temo se ukvarja arheolog Ivan Žižek, kustos v Pokrajinskem muzeju Ptuj-Ormož.
“Dajte dekletu pravi čevelj in osvojila bo lahko ves svet,” je nekoč dejala Marilyn Monroe in ni bila daleč od resnice. Čevlji oblikujejo našo podobo, jo dopolnjujejo, predvsem pa nosijo našo težo in naše zgodbe. Morda niti ne pomislite, kaj vse so doživeli vaši čevlji, kje vse ste z njimi stopali, kje pustili svoj odtis, koliko spomina je zajetega v enem samem paru čevljev. Je čevelj tisti, ki oblikuje človeka ali oblikuje človek čevelj? Več z dr. Janjo Žagar, ki je v Slovenskem etnografskem muzeju v Ljubljani pripravila razstavo Bosi. Obuti. Sezuti.
Farmacevt Milan Plešec vedi, ki poleg zgodovine alkimije zajema tudi zgodovino botanike, kemije, magije, etnologije in kuharske umetnosti, ni posvetil le svoje profesionalne poti, pač pa tudi ljubiteljsko. Več kot 30 let zbira lekarniške predmete z vsega sveta, njegovo zasebno zbirko pa si je mogoče ogledati v Lekarniškem in alkimističnem muzeju v Radovljici, ki ga je uredil skupaj s hčerko Aniko, etnologinjo in kulturno antropologinjo ter vodjo muzeja, ki je res enkraten vpogled v 2000 let farmacije s poudarkom na našem ozemlju.
Ne bi se prav veliko zmotili, če bi rekli, da je delo Pedagogika zatiranih Paula Freira najpomembnejše pedagoško delo druge polovice 20. stoletja. Freire je knjigo napisal leta 1968, pred kratkim pa smo dobili tudi njen slovenski prevod. Zakaj šele po več kot 50 letih? Izredni profesor za filozofijo vzgoje na Pedagoški fakulteti v Kopru, doktor Tomaž Grušovnik, avtor spremne besede v knjigi, pravi, da najbrž tudi zato, ker je delo napisano v brazilski portugalščini, za katero prav veliko prevajalcev pri nas ni. Delo Pedagogika zatiranih je prevedla Blažka Müller, izšlo pa je v zbirki Temeljna dela Založbe Krtina.
V Mariboru odpirajo dve razstavi o mariborskem arhitektu in urbanistu Ljubu Humku, v Novo Gorico pa se vrača knjižni sejem Knjige pod jelkami. V novogoriškem narodnem gledališču bodo na malem odru jutri premierno uprizorili muzikal ameriškega dramatika in skladatelja Jasona Roberta Browna z naslovom Zadnjih pet let.
Na vprašanje, kateri film si je zapomnil zaradi glasbe ali katero glasbo zaradi filma, odgovarja Igor Prassel, programski direktor in ustanovitelj Animateke, mojster animacije in stripa.
Tokrat predstavljamo tri knjižna nadaljevanja iz Hiše sanjajočih knjig, kjer domuje založba Sanje, obiskali pa smo še razstavo Ko zapoje kovina v Narodnem muzeju Slovenije.
Vseh pet slovenskih potnikov se je na pot proti New Yorku odpravilo iz britanskega pristanišča Southampton
Majda Širca je filmska dokumentaristka in publicistka, trenutno pa pripravlja novi dokumentarni film o fašizmu. Iz neskončnega seznama filmov, ki si jih je ogledala, med drugim izbira glasbo iz filma Caro Diario Nannija Morettija in glasbo iz filma Leningrajski kavboji finskega režiserja Akija Kaurismakija.
Neveljaven email naslov