Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
O 23. Festivalu dokumentarnega filma smo se pogovarjali s programskim direktorjem Simonom Popkom in direktorico Amnesty International Slovenije Natašo Posel.
O 23. Festivalu dokumentarnega filma smo se pogovarjali s programskim direktorjem Simonom Popkom in direktorico Amnesty International Slovenije Natašo Posel
Globalna filmska produkcija, tudi dokumentarnih filmov, je med epidemijo zelo živahna. Kot lahko vidimo, se obdobje koronavirusa delno kaže tudi na Festivalu dokumentarnega filma, ki ga že 23. leto prireja Cankarjev dom.
"Film, ki se najbolj dotika epidemije, je kitajsko-ameriški film z naslovom 76 dni. To je film, ki govori o izbruhu epidemije v Vuhanu. Na neki način je hvalnica zdravstvenemu osebju, ki se je takrat spopadla s čisto neznanim virusom. Je zelo ganljiv film, ki pokaže, kaj lahko naredita čisto osnovna človeška empatija in vljudnost." – programski direktor Simon Popek
Velik poudarek, še posebno v tekmovalnem delu festivala, je tudi letos namenjen človekovim pravicam: "V dokumentarcih tako rekoč ni filma, v katerem ne bi našel kakšen takšen element. Na primer v zadnjem letu je velika produkcija filmov na temo žensk in njihovih pravic."
Kot pravi Nataša Posel, direktorica Amnesty International Slovenije, lahko vse filme letošnjega tekmovalnega sklopa povežemo tudi z aktualnim dogajanjem v Sloveniji: "Kršitve in grožnje za človekove pravice, ki jih posamezniki velikokrat lahko dojemamo kot nekaj abstraktnega, nam dokumentarni filmi približajo in zmorejo prikazati te kompleksne položaje v polni zgodbi. Zgodba dokumentarnega filma je resnično dragocena in veliko bolj razloži vse skupaj."
"Recimo dokumentarec Primer spolne zlorabe. Gre za področje, s katerim se ukvarjamo tudi skupaj z drugimi nevladnimi organizacijami in končno smo prišli do točke, ko sta v državnem zboru v obravnavi kar dva predloga zakona, ki bosta, upajmo, v naš pravni red upeljala model soglasja kot opredelitev posilstva, ki temelji na modelu 'Ne pomeni ne'. Potem je film Nemesis. Razmer v tem filmu ne moremo popolnoma enačiti z razmerami pri nas, a vendar mora človek ob njem pomisliti na dogajanje okoli Roga. Podobno je aktualen tudi film Acasa, moj dom, ki s posegom oblasti v življenje romske družine prikaže, kako večinska skupnost velikokrat diktira življenje manjšin."
Dvajset celovečernih in štiri kratke dokumentarne filme si bo zaradi epidemije mogoče ogledati na platformi Cinesquare.net. Med festivalom pa si bo na www.fdf.si in družabnih omrežjih Cankarjevega doma mogoče ogledati tudi pogovore programskega direktorja festivala Simona Popka z režiserji oziroma filmskimi ustvarjalci.
O 23. Festivalu dokumentarnega filma smo se pogovarjali s programskim direktorjem Simonom Popkom in direktorico Amnesty International Slovenije Natašo Posel.
O 23. Festivalu dokumentarnega filma smo se pogovarjali s programskim direktorjem Simonom Popkom in direktorico Amnesty International Slovenije Natašo Posel
Globalna filmska produkcija, tudi dokumentarnih filmov, je med epidemijo zelo živahna. Kot lahko vidimo, se obdobje koronavirusa delno kaže tudi na Festivalu dokumentarnega filma, ki ga že 23. leto prireja Cankarjev dom.
"Film, ki se najbolj dotika epidemije, je kitajsko-ameriški film z naslovom 76 dni. To je film, ki govori o izbruhu epidemije v Vuhanu. Na neki način je hvalnica zdravstvenemu osebju, ki se je takrat spopadla s čisto neznanim virusom. Je zelo ganljiv film, ki pokaže, kaj lahko naredita čisto osnovna človeška empatija in vljudnost." – programski direktor Simon Popek
Velik poudarek, še posebno v tekmovalnem delu festivala, je tudi letos namenjen človekovim pravicam: "V dokumentarcih tako rekoč ni filma, v katerem ne bi našel kakšen takšen element. Na primer v zadnjem letu je velika produkcija filmov na temo žensk in njihovih pravic."
Kot pravi Nataša Posel, direktorica Amnesty International Slovenije, lahko vse filme letošnjega tekmovalnega sklopa povežemo tudi z aktualnim dogajanjem v Sloveniji: "Kršitve in grožnje za človekove pravice, ki jih posamezniki velikokrat lahko dojemamo kot nekaj abstraktnega, nam dokumentarni filmi približajo in zmorejo prikazati te kompleksne položaje v polni zgodbi. Zgodba dokumentarnega filma je resnično dragocena in veliko bolj razloži vse skupaj."
"Recimo dokumentarec Primer spolne zlorabe. Gre za področje, s katerim se ukvarjamo tudi skupaj z drugimi nevladnimi organizacijami in končno smo prišli do točke, ko sta v državnem zboru v obravnavi kar dva predloga zakona, ki bosta, upajmo, v naš pravni red upeljala model soglasja kot opredelitev posilstva, ki temelji na modelu 'Ne pomeni ne'. Potem je film Nemesis. Razmer v tem filmu ne moremo popolnoma enačiti z razmerami pri nas, a vendar mora človek ob njem pomisliti na dogajanje okoli Roga. Podobno je aktualen tudi film Acasa, moj dom, ki s posegom oblasti v življenje romske družine prikaže, kako večinska skupnost velikokrat diktira življenje manjšin."
Dvajset celovečernih in štiri kratke dokumentarne filme si bo zaradi epidemije mogoče ogledati na platformi Cinesquare.net. Med festivalom pa si bo na www.fdf.si in družabnih omrežjih Cankarjevega doma mogoče ogledati tudi pogovore programskega direktorja festivala Simona Popka z režiserji oziroma filmskimi ustvarjalci.
V Ljubljani bo še do sredine julija na ogled posebna fotografska razstava, ki z najnovejšo tehnologijo reliefnega tiska, z zvočnim opisom in z obširnim opisom v brajici slepim in slabovidnim omogoča posebno doživetje 11 fotografskih umetnin, hkrati pa videčim s pomočjo simulacijskih očal omogoča, da svet okoli sebe, s tem pa tudi fotografije, vidijo tako, kot jih vidijo ljudje z različnimi okvarami vida: od glavkoma do diabetične retinopatije, sive mrene in drugih. Taka simulacija lahko pomaga razumeti izzive, s katerimi se soočajo ljudje z okvaro vida. Zvočno razglednico z razstave pošljemo v Kulturnicah s pomočjo enega izmed avtorjev in obiskovalca, ki ne vidi že od rojstva.
V Mariboru se je končal 32. Festival Lent in ponovno dokazal, zakaj je največji poletni festival na prostem v Sloveniji. Na več kot 200 dogodkih so gostili nastopajoče iz 30-ih držav, ki so v štajersko prestolnico prinesli pestro paleto umetnosti, glasbe, gledališča in filma. 36. mednarodni festival folklore Folkart je povezal preteklost s sedanjostjo, dogajanje pa se je delno vrnilo h koreninam – na prenovljeni Lent. V sklepni razglednici se pogovarjamo z nastopajočimi, organizatorji, sodelujočimi in obiskovalci.
V Mariboru se je s povorko in velikim odprtjem na osrednjem prizorišču sinoči začel največji mednarodni festival folklore v državi – 36. Folkart. Predhodnik Festivala Lent, ki je v letošnji izvedbi že vstopil v drugo festivalsko polovico, je v Maribor pripeljal pisano bero svetovne nesnovne kulturne dediščine Indije, Nove Zelandije, Paname, Portugalske in Črne Gore. Slovenske barve zastopa mariborska Akademsko folklorna skupina Študent.
V četrtek se bo v Hrastniku začel edini festival delavskega filma v Sloveniji in eden redkih tovrstnih na svetu Kamerat. Kot poklon zasavskemu uporništvu bo letošnji festival odprla skupina Laibach. Prvo industrializirano območje Slovenije in zibelka slovenskega proletariata bo do nedelje v znamenju delavskih filmov, ki si jih bo mogoče ogledati tudi v nekdanji kompresorski postaji in rudniškem rovu.
V Moderni galeriji v Ljubljani se je začel 10. trienale sodobne umetnosti U3. Kustos Tevž Logar je tokratno edicijo naslovil Proti toku časa, na ogled pa so umetniška dela, ki so nastala v zadnjih petih letih, z njimi pa želi podati tudi neposreden odsev današnjega časa.
Vprašanje arhitekturne identitete na primerih prostorskih intervencij v občini Sveta Trojica v Slovenskih goricah je enoletni študijski projekt, ki ga je študentom vseh petih letnikov Fakultete za arhitekturo zastavila docentka Mojca Gregorski. Svoje ideje so predstavili na tradicionalni vsakoletni odprti razstavi za javnost.
V Ljutomeru, kjer je Karl Grossmann leta 1905 posnel prvi slovenski film Odhod od maše v Ljutomeru, se je že 20. leto zapored sklenil Grossmanov festival fantastičnega filma in vina. Poleg pestrega nabora grozljivk so se obiskovalci lahko udeležili raznih delavnic in koncertov ter se razvajali ob pestri kulinarični ponudbi. Kaj je najbolj navdušilo letošnje obiskovalce, kdo so bili slavnostni gostje in kdo je dobil "hudega mačka"?
Cyrano de Bergerac je naslov predstave, ki se je v zgodovino Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana pred njegovo prenovo zapisala kot zadnja predstava, ki so jo igrali na starem odru. Kolektiv se bo zdaj s kostumi, reflektorji in drugimi odrskimi pripomočki za nekaj časa preselil v Šiško, na Litostrojsko cesto 56 oziroma v halo L56, kjer bodo vse službe Drame ostale do konca celovite prenove, ki je gledališče ni doživelo vse od začetka leta 1911. Takrat je bilo to nemško gledališče poimenovano kot Jubilejno gledališče cesarja Franca Jožefa. O motivih za njegovo graditev pa nam je več povedala kustosinja, pedagoginja in teatrologinja na Slovenskem gledališkem inštitutu Sandra Jenko, ki v svoji znanstveni monografiji prikazuje razvoj nemškega gledališča v Ljubljani.
Živimo v prostoru, za katerega bi lahko rekli, da je izgubil svoje poslanstvo poslušanja drug drugega. Po večini izginja tudi neki pristen stik z naravo. Na to skozi gib in zvočnost na odru opozarjata koreografinja in plesalka Urška Centa in dramski igralec Domen Novak, ki v sklopu cikla Noches de Tablao v Štihovi dvorani Cankarjevega doma predstavljata zvočno-gibalno predstavo Tam, v vrtu.
Kje bi sredi Ljubljane našli del Azije? Najbrž ni edina lokacija, je pa odličen namig za obisk Slovenski etnografski muzej, kjer je na ogled razstava Azija sredi Ljubljane: Življenje Skuškove zbirke. Ta ne predstavlja samo zbirke predmetov, ampak tudi neverjetno zgodbo Ivana in Tsuneko oziroma Marije Skušek. Spoznala sta se na Kitajskem, pozneje prišla v Ljubljano, za njima pa je prišlo tudi 75 zabojev z izjemno zbirko kitajskih in japonskih predmetov. Želela sta si vzpostaviti Azijski muzej, v katerem bi tudi javnost lahko občudovala predmete, od rezljanih kosov pohištva, porcelana do takrat povsem vsakdanjih predmetov. To se ni zgodilo in vse do smrti sta živela z zbirko, ki je zdaj na ogled na razstavi v Slovenskem etnografskem muzeju.
Majhna in zatohla podstrešna soba, cimra v sosednji sobi, mrzla kava in neplačane položnice na mizi, zjutraj študentska služba številka ena, po kosilu študentska služba številka dve, ob vikendih in nekaterih drugih priložnostih študentska služba številka tri. Razmišljanje o lastnih sanjah in prihodnosti zamenjajo skrbi za naslednjo najemnino in reševanje težavnih človeških odnosov.
Danes, včeraj in jutri zgodovina piše, je pisala in bo pisala manjše in večje zgodbe. Nekaj tistih spregledanih, morda z obrobja, morda pa s prepiha, bomo lahko ob torkih ob 20.00 na prvem sporedu TV Slovenija spremljali v šestdelni dokumentarni seriji Zgodbe s prepiha. Gre za zahteven, delno animiran projekt šestih zgodb iz zgodovine Ljubljane, od zadnje čarovnice Anice Gorjup, ki je bila sežgana na grmadi, pa do razburljivega življenja velikega umetnika karikatur Hinka Smrekarja.
Nina Zagoričnik se javlja iz 77. mednarodnega filmskega festivala v Cannesu. Za zlato palmo se letos poteguje 22 filmov, ki jih ocenjuje žirija pod vodstvom režiserke Grete Gerwig. Dobitnika in preostale nagrajence bodo razglasili v soboto. Kakšno je dogajanje v francoski meki filmov?
Vsa slovenska vozila potujočih knjižic na leto prevozijo 131 tisoč kilometrov, kar je več, kot če bi trikrat obkrožila svet. Obiskuje jih 20 tisoč članov, ki si na leto izposodijo približno 700 tisoč enot gradiva. Obiskujejo 830 postajališč v 90-ih slovenskih občinah in 15 postajališč na Hrvaškem, Madžarskem in v Italiji. Ljubljanska in mariborska potujoča knjižnica letos zaznamujeta 50 let delovanja, prvi bibliobus pa je na slovenske ceste zapeljal leta 1973 v Kopru. Kakšen je vozni park slovenskih potujočih knjižnic in kako drugačno je delo v potujoči knjižnici od dela v navadni, smo izvedeli tudi na Festivalu potujočih knjižnic, ki je potekal prejšnji četrtek v Ljubljani.
Začenja se 77. mednarodni filmski festival v francoskem Cannesu. Na festival se je v uradni tekmovalni program uvrstila tudi slovenska manjšinska koprodukcija Mož, ki ni mogel zamolčati režiserja in scenarista Nebojše Slijepčevića. Sicer pa tudi letošnji dogodek, na katerem bosta premierno prikazana epski Megalopolis Francisa Forda Coppole ter saga Kevina Costnerja Horizon: An American Saga, pričakuje številne filmske zvezde svetovnega slovesa.
V Atriju ZRC SAZU v Ljubljani je do nedelje, 19. maja, na ogled razstava fotografij z naslovom Po deželi stečkov, s katero predstavljajo raziskovalni projekt, ki se posveča srednjeveškim nagrobnikom predvsem na območju Bosne in Hercegovine. Razstava je nastala ob zagonu projekta Unde venis, ki naj bi razvozlal enigmo te izredne dediščine, ki je od leta 2016 na seznamu Unescove kulturne dediščine.
Med 6. in 8. majem se v Hiši filma v Gorici obeta tretja izvedba simpozija Vzhod/Zahod Meja skozi film in zgodovino, ki prek gibljivih podob raziskuje avdiovizualno dediščino ob slovensko-italijanski meji. Letos se osredotoča na pomen lokalnih filmskih kultur in čezmejnih filmskih praks ter vlogo televizije v širšem čezmejnem prostoru.
V Celju je v novi podobi zasijala Pelikanova hiša. Gre za stavbo, v kateri je več desetletij živel in deloval znameniti celjski fotograf čeških korenin, Josip Pelikan. Med drugim so v njej uredili Pelikanove delovne prostore ter družinsko stanovanje, saj želijo izjemno fotografsko dediščino predstaviti tudi širši javnosti.
Pri založbi Učila je izšel biografski roman Whitney Houston: pevka, ki je z glasom očarala svet. Prvenec nemške avtorice Hanne Faber ni običajen biografski roman. Eno najuspešnejših pevk vseh časov je želela predstaviti iz bolj osebne perspektive, saj javnost v resnici nikoli ni izvedela, kdo je Whitney Houston kot oseba. Z nelinearnim pripovedovanjem zgodb pisateljica poskrbi za dramatično napetost in bralca drži v pričakovanju do konca.
Krstna uprizoritev igre Teci, Maša, teci, igralke, dramatičarke in pisateljice Drage Potočnjak, govori o sodobni družini slovenskega tajkuna, nekdanjega ministra in osamosvojitelja. Avtorico je zanimal notranji ustroj družine, ker kot pravi, država je na nek način povečana družina in skozi to lahko prepoznamo današnjo stvarnost. Nina Šorak, režiserka uprizoritve na Malem odru Mestnega gledališča ljubljanskega upa, da celoten kontekst odpira več ko samo neko družbeno politično dramo, da odpira neka vprašanja in da vzpostavlja naš odnos do tega, saj dramsko dogajanje ni šele od danes.
Neveljaven email naslov