Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Lani je Ministrstvo za javno upravo dalo v javno obravnavo osnutek predloga sprememb Zakona o javnem naročanju. Med predlaganimi spremembami je ukinitev obveze arhitekturnih natečajev za javne investicije, ki ki presegajo 2,5 milijonov evrov, prav tako arhitekturne natečaje ukinja tudi za vse gradnje na lokacijah, kjer izvedba natečaja zahteva veljaven urbanističen načrt. Kaj bi pomenila sprememba in zakaj je potrebno možnost natečajev ohraniti, razlagata gosta Tomaž Krištof, predsednik Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije in Maruša Zorec, profesorica na Fakulteti za arhitekturo.
"Gotovo je nujno, da institut javnega natečaja ostane. To je funkcija, ki omogoča demokratičen izbor za tako kompleksne rešitve, kot je ukvarjanje s prostorom." - Andraž Keršič, član biroja a2o2 arhitekti
Predlog spremembe Zakona o javnem naročanju predvideva ukinitev obveze arhitekturnih natečajev za javne investicije. Kaj bi pomenila sprememba in zakaj je treba možnost natečajev ohraniti
Lani je Ministrstvo za javno upravo dalo v javno obravnavo osnutek predloga sprememb Zakona o javnem naročanju. Med predlaganimi spremembami je ukinitev obveze arhitekturnih natečajev za javne investicije, ki presegajo 2,5 milijona evrov, prav tako arhitekturne natečaje ukinja tudi za vse gradnje na lokacijah, kjer izvedba natečaja zahteva veljaven urbanističen načrt.
"Natečaji so res najbolj racionalen način porabe sredstev pri gradnjah. Pri natečajih dobi javni naročnik med deset in dvajset različnih projektnih rešitev, na podlagi katerih se odloči, katera najbolj sodi v prostor. Pomembno je, da do odločitve pride na podlagi videnih rešitev." – Tomaž Krištof, predsednik Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije, publicist ter vodja studia Kristof
V javnem interesu mora biti čim bolj kakovostna gradnja javnih stavb. S tem dvigamo kulturo bivanja. Slovenija je v zadnjih 20 letih dokazala, da mehanizem javnega natečaja deluje. Prek natečajev smo že prišli do res dobrih rešitev, ki so bile potem tudi zgrajene. Prvonagrajeni arhitekt je zgradil tudi objekt. Mislim, da smo v Evropi tukaj res dobri, in je škoda, da te prakse ne bi nadaljevali." – Maruša Zorec, profesorica na Fakulteti za arhitekturo, vodja arhitekturnega biroja Arrea in sodelavka pri pomembnih prenovah kulturne dediščine
Z dobro arhitekturo njeni stvaritelji vzgajajo tudi uporabnika. Javni denar in javni interes bi se morala kazati tudi v nameri države, da želi graditi kakovosten prostor za svoje državljane. Maruša Zorec opozarja na to, da je treba graditi "čim boljše vrtce, čim boljše šole, ker ti otroci bodo s tem okoljem zrasli in bodo takšno okolje tudi želeli naprej. Tu je zelo pomembno sporočilo. Apeliramo na vse odgovorne: dajte prosim še enkrat premisliti in obdržati ta način pridobivanja res dobrih rešitev, ker gre za korist ljudi, nikakor ne naše stroke".
Natečaji so priložnost tudi za mlade, še neuveljavljene arhitekte, da s svojimi zamislimi prodrejo na trg in tako dobijo svoje prve posle. V državah, kjer ne poznajo sistema javnega natečaja, to privede do monopola nekaj birojev, ki se na trgu sploh še lahko uveljavljajo. S predlogom ukinitve arhitekturnih projektnih natečajev za javne investicije se ne strinjajo mladi arhitekti, člani biroja a2o2 arhitekti.
"Natečaji so edini način, da mlajše in še nepoznane ekipe pridejo do večjih projektov. Brez možnosti natečaja je to zelo težko." – Špela Zakrajšek
"Pomembno se mi zdi, da izbor rešitve ne predstavlja samo kapital, ker s tem težko zagotavljamo kakovostne posege v prostor." – Žiga Ravnikar
"Če ne bi verjeli v natečaje, jih ne bi delali. Ne moreš vedno računati na zmago. Vseeno smo pripravljeni žrtvovati svoje delo in svoj čas za to, da delamo natečaje." – Klara Bohinc
"Natečaji so hkrati priložnost, da študenti sodelujemo v velikih projektih. Če natečajev ne bi bilo, bi te izkušnje pridobili veliko težje, zdaj jih lahko pridobimo že med študijem." – Eva Senekovič
"Gotovo je nujno, da institut javnega natečaja ostane. To je funkcija, ki omogoča demokratičen izbor za tako kompleksne rešitve, kot je ukvarjanje s prostorom." – Andraž Keršič
Lani je Ministrstvo za javno upravo dalo v javno obravnavo osnutek predloga sprememb Zakona o javnem naročanju. Med predlaganimi spremembami je ukinitev obveze arhitekturnih natečajev za javne investicije, ki ki presegajo 2,5 milijonov evrov, prav tako arhitekturne natečaje ukinja tudi za vse gradnje na lokacijah, kjer izvedba natečaja zahteva veljaven urbanističen načrt. Kaj bi pomenila sprememba in zakaj je potrebno možnost natečajev ohraniti, razlagata gosta Tomaž Krištof, predsednik Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije in Maruša Zorec, profesorica na Fakulteti za arhitekturo.
"Gotovo je nujno, da institut javnega natečaja ostane. To je funkcija, ki omogoča demokratičen izbor za tako kompleksne rešitve, kot je ukvarjanje s prostorom." - Andraž Keršič, član biroja a2o2 arhitekti
Predlog spremembe Zakona o javnem naročanju predvideva ukinitev obveze arhitekturnih natečajev za javne investicije. Kaj bi pomenila sprememba in zakaj je treba možnost natečajev ohraniti
Lani je Ministrstvo za javno upravo dalo v javno obravnavo osnutek predloga sprememb Zakona o javnem naročanju. Med predlaganimi spremembami je ukinitev obveze arhitekturnih natečajev za javne investicije, ki presegajo 2,5 milijona evrov, prav tako arhitekturne natečaje ukinja tudi za vse gradnje na lokacijah, kjer izvedba natečaja zahteva veljaven urbanističen načrt.
"Natečaji so res najbolj racionalen način porabe sredstev pri gradnjah. Pri natečajih dobi javni naročnik med deset in dvajset različnih projektnih rešitev, na podlagi katerih se odloči, katera najbolj sodi v prostor. Pomembno je, da do odločitve pride na podlagi videnih rešitev." – Tomaž Krištof, predsednik Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije, publicist ter vodja studia Kristof
V javnem interesu mora biti čim bolj kakovostna gradnja javnih stavb. S tem dvigamo kulturo bivanja. Slovenija je v zadnjih 20 letih dokazala, da mehanizem javnega natečaja deluje. Prek natečajev smo že prišli do res dobrih rešitev, ki so bile potem tudi zgrajene. Prvonagrajeni arhitekt je zgradil tudi objekt. Mislim, da smo v Evropi tukaj res dobri, in je škoda, da te prakse ne bi nadaljevali." – Maruša Zorec, profesorica na Fakulteti za arhitekturo, vodja arhitekturnega biroja Arrea in sodelavka pri pomembnih prenovah kulturne dediščine
Z dobro arhitekturo njeni stvaritelji vzgajajo tudi uporabnika. Javni denar in javni interes bi se morala kazati tudi v nameri države, da želi graditi kakovosten prostor za svoje državljane. Maruša Zorec opozarja na to, da je treba graditi "čim boljše vrtce, čim boljše šole, ker ti otroci bodo s tem okoljem zrasli in bodo takšno okolje tudi želeli naprej. Tu je zelo pomembno sporočilo. Apeliramo na vse odgovorne: dajte prosim še enkrat premisliti in obdržati ta način pridobivanja res dobrih rešitev, ker gre za korist ljudi, nikakor ne naše stroke".
Natečaji so priložnost tudi za mlade, še neuveljavljene arhitekte, da s svojimi zamislimi prodrejo na trg in tako dobijo svoje prve posle. V državah, kjer ne poznajo sistema javnega natečaja, to privede do monopola nekaj birojev, ki se na trgu sploh še lahko uveljavljajo. S predlogom ukinitve arhitekturnih projektnih natečajev za javne investicije se ne strinjajo mladi arhitekti, člani biroja a2o2 arhitekti.
"Natečaji so edini način, da mlajše in še nepoznane ekipe pridejo do večjih projektov. Brez možnosti natečaja je to zelo težko." – Špela Zakrajšek
"Pomembno se mi zdi, da izbor rešitve ne predstavlja samo kapital, ker s tem težko zagotavljamo kakovostne posege v prostor." – Žiga Ravnikar
"Če ne bi verjeli v natečaje, jih ne bi delali. Ne moreš vedno računati na zmago. Vseeno smo pripravljeni žrtvovati svoje delo in svoj čas za to, da delamo natečaje." – Klara Bohinc
"Natečaji so hkrati priložnost, da študenti sodelujemo v velikih projektih. Če natečajev ne bi bilo, bi te izkušnje pridobili veliko težje, zdaj jih lahko pridobimo že med študijem." – Eva Senekovič
"Gotovo je nujno, da institut javnega natečaja ostane. To je funkcija, ki omogoča demokratičen izbor za tako kompleksne rešitve, kot je ukvarjanje s prostorom." – Andraž Keršič
Je pisateljica, prevajalka, literarna kritičarka in raziskovalka na Oddelku za prevajalstvo ljubljanske Filozofske fakultete. Prevaja iz francoščine in arabščine. Je prejemnica nagrade Radojke Vrančič za najboljšega mladega prevajalca. Njen prvenec Kozjeglavka, zbirka kratkih zgodb, je bila na Slovenskem knjižnem sejmu nominirana za najboljši literarni prvenec.
Je pisateljica, prevajalka in urednica. Po zadnji odmevni knjigi Zakaj ne pišem snuje nov roman, nedavno je prispevala spremno besedo k sveže prevedenemu delu Éduarda Louisa Boji in preobrazbe neke ženske, ki je izšlo pri založbi *cf. Od leta 2020 ureja spletni portal Disenz.
Pesnica, skladateljica, performerka in doktorica sociologoje je avtorica sedmih knjig, radijskih oddaj in radijske igre. Je prejemnica dveh nagrad vitez poezije, Zupančičeve ter Jenkove nagrade. V knjigi Kako zveni oblast? preučuje zvočnost birokracije v vsakdanjem življenju. Njena zadnja pesniška zbirka nosi naslov Ampak kdo?
Pisateljica, prevajalka in novinarka je lani izdala svoj prvenec Težka voda, ki je bil nagrajen na 39. Slovenskem knjižnem sejmu. Leta 2018 je izšel njen prevod kratkoprozne zbirke Priročnik za čistilke Lucie Berlin.
Je pesnica in kritičarka, nova predsednica društva LUD Literatura ter urednica zbirke Prišleki, ki išče nova imena in objavlja knjižne prvence. Leta 2020 je prejela Stritarjevo nagrado za literarne kritike.
Pisateljica, literarna kritičarka in prevajalka je izdala že šest romanov ter zbirko kratkih zgodb. Že njen prvenec Koža iz bombaža (2007) je bil nagrajen na Slovenskem knjižnem sejmu, njen tretji roman Sušna doba (2013) pa je dobil nagrado Evropske unije za literaturo. Poleg pisateljevanja tudi prevaja, večinoma afriške avtorje.
Pisateljica, prevajalka, kolumnistka in avtorica sedmih knjig nas je najprej navdušila z zbirko kratkih zgodb Česar ne moreš povedati frizerki. Njen najnovejši roman z naslovom Čmrljev žleb je zanimiv žanrski hibrid družinske sage in kriminalke, ki se dogaja v idilični gorski vasici Strmčnik.
Dr. Henrik Neubauer, baletni plesalec, koreograf, umetniški vodja, zdravnik, operni režiser in profesor operne igre je za svoj obsežni opus na področju opere in baleta prejel že več nagrad in priznanj, letos tudi Prešernovo nagrado za življenjsko delo.
Prešernovo nagrado za življenjsko delo na področju pesnjenja in prevajanja je prejela Erika Vouk. Rodila se je v Mariboru leta 1941 in še danes živi tam, kjer so nastajali fragmenti njene poezije, ki jih je pogosto dokončno osmislila v Belem križu nad Portorožem. Nemogoče je preslišati mediteranski pridih v njeni poeziji in spregledati belino, s katero ovija pesmi in metafore, da bi sredi te navidezne razbarvanosti ustvarila mojstrske lirične miniature polne melanholije in miru, a tudi življenjskega erosa.
Po petmesečnem premoru Radia GA-GA se oddaja z nekoliko drugačnim konceptom, a uveljavljeno zasedbo, vrača na Prvi program Radia Slovenija. Tovrstna radijska satira, ki nastavlja ogledalo družbi in politiki, je bila še nedavno tega za prenekaterega poslušalca obvezen poudarek tedna.
Filmska teoretičarka in publicistka ter kuratorka klasičnih filmov na Televiziji Slovenija Ivana Novak je med pandemijo, ko se je zdelo, da se svet zna ustaviti, začela ustvarjati glasbo Oblik duha. Uglasbila je nekaj pesniških oblik, ki jih je v knjigi Oblike duha zbral in analiziral njen oče, pesnik in prevajalec Boris A. Novak. V njegovi izjemni zbirki z ilustracijami Marjana Mančka, ki je izšla leta 2016, najdemo več kot dvesto verzov sveta in v vsakem je napisal pesem, v kateri oživijo pesniške in glasbene figure – rime, ritem, zvok, tišina ... Ivana Novak pa je po besedilih uglasbila in zapela 9 pesmi, ki so na zgoščenki izšle pri Mladinski knjigi.
Za obsesivno-kompulzivno motnjo, ki se razvije pri približno dveh odstotkih ljudi, so značilne prisilne misli, torej obsesije, in/ali prisilna dejanja, kompulzije, ki prinesejo začasno olajšanje. Med pogostimi simptomi so na primer pretiran strah pred okužbami, pred raznimi odločitvami in napakami, težnja po nenehnem urejanju in preverjanju bodisi predmetov ali odnosov, hoja po točno določeni poti, misli o poškodovanju. A to je le nekaj primerov, saj je obsesivno-kompulzivna motnja zapleten pojav, ki se globoko zažre v življenje. V današnji vse bolj tesnobni družbi se zastavlja vprašanje, kako se o teh stiskah pogovarjati? Morda lahko pot do tega lahko tudi ogled dveh povezanih razstav akademskega slikarja Jake Vatovca z naslovom False Magic v galerijah Škuc in Alkatraz v Ljubljani. Razstavi združujeta medijsko zelo raznoliko produkcijo od svetlobnih učinkov, kratkih videoprodukcij in slikarskih del in tako ponujata subtilen in osebni izraz avtorjevega soočanja s to motnjo
Festival je posvečen kinematografiji Srednje in Vzhodne Evrope. Promovira kinematografijo držav, ki so manj znane ali celo neznane italijanskemu občinstvu, na njem pa tradicionalno sodelujejo tudi slovenski ustvarjalci. Letos s kar tremi celovečerci, dvema kratkometražcema ter animiranim projektom v razvoju.
Neposredno javljanje iz Trsta, kjer poteka 35. mednarodni tržaški filmski festival srednje in vzhodnoevropskega filma, ki je že tradicionalno namenjen tudi slovenskemu filmu. Ob 35-letnici festivala je prav na današnji dan organizirano srečanje Slovenija/Italija – brezmejno filmsko sodelovanje. Slovenski filmski center ga bo organiziral v sodelovanju z GO!2025 Nova Gorica in Gorica, Evropska prestolnica kulture.
Srebrne igre 1984, razstava o edinih olimpijskih igrah, ki jih je pred natanko štirimi desetletji gostila naša nekdanja skupna država, so s številnimi razstavnimi predmeti, informacijami in zgodbami seveda predvsem dokument časa, ustvarjen v petih sobah Muzeja novejše in sodobne zgodovine v Ljubljani. Toda vsakdo, ki je vsaj malo čustveno navezan na osemdeseta leta prejšnjega stoletja ali pa na sam sarajevski spektakel, ki se ga je prijela ponarodela izjava takratnega šefa mednarodnega olimpijskega komiteja, da gre za "najbolje organizirane zimske olimpijske igre v zgodovini olimpijskega gibanja", bo za ogled razstave potreboval veliko več časa in mogoče tudi kakšen robček.
BUMfest je edini slovenski mednarodni festival tolkalnih skupin. Ta je, kot vsako leto do zdaj, potekal v Žalcu. Na 16. BUMfestu so nastopile tri slovenske zasedbe, avstrijska in premierno tudi portugalska.
Z vsako generacijo je Slovencev v Trstu za tretjino manj, pravi tržaški profesor in politični geograf Milan Bufon. Decembra je izšla njegova druga knjiga s katero zaključuje dolgoletno raziskavo o Slovencih na Tržaškem. Tokrat se je osredotočil na mestno središče oziroma na zgodbo nekoč največje slovenske urbane skupnosti. Pisatelj in politik Ivan Tavčar ni zaman rekel: "Ljubljana je srce, Trst pa so pljuča slovenstva". O obsežni publikaciji "Tržaški Slovenci", ki skupnost spremlja vse cvetoče rasti do asimilacije, ki jo spodjeda še danes, se je z avtorjem Milanom Bufonom pogovarjala naša dopisnica Špela Lenardič.
Zasedba mladih gledaliških ustvarjavcev Odprta scena je v dvorani Hupa Brajdič v podhodu Ajdovščina v Ljubljani premierno uprizorila predstavo Zadnja večerja.
Poslednja bitka Pohorskega bataljona se je končala 8. januarja 1943 ob 15. uri, ko je okoli 2000 pripadnikov okupatorske vojske obkolilo bataljonski tabor pri Osankarici. Spopad se je začel malo pred poldnevom, ubitih je bilo 69 borcev, poslednjega so okupatorji ujeli in usmrtili kot talca.
Igor Harb je filmski kritik, prevajalec in so-ustvarjalec podkasta O.B.O.D. Z Gašperjem Andrinkom govorita o tem, zakaj bi lahko Pravzaprav ljubezen (Love Actually), ki je izšel pred 20 leti, znova posneli, zakaj je pravzaprav sploh dosegel takšen fenomen, zakaj tako radi gledamo božične filme. Ker pa je bil ravno v studiu je na hitro pokomentiral šel filmsko leto 2023 in izdal, katerega filma se najbolj veseli leta 2024.
Neveljaven email naslov