Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Politika je postala medijski spektakel, s katerim se prikazuje le njeno površje, politika z vsebino pa se večinoma še vedno ali vse bolj dogaja za zaprtimi vrati. O depolitizirani politiki in o uprizarjanju moškosti in ženskosti v politiki se je Tatjana Pirc pogovarjala s sociologinjo, raziskovalko, publicistko in novinarko Dejo Crnović, avtorico knjige Politika kot medijski performans, ki je pred dnevi izšla pri založbi ZRC:
Naloga politike ni, da nas zabava
Politika je postala medijski spektakel. Kaj jo je depolitiziralo, zakaj v njej zmaguje domačijskost? Kako političarke in politiki uprizarjajo svoje ženskosti in moškosti? Tudi na ta vprašanja išče odgovore dr. Deja Crnović, sociologinja, raziskovalka, publicistka in novinarka, avtorica knjige Politika kot medijski performans, v kateri je največ pozornosti posvetila Borutu Pahorju in njegovi nenavadni kampanji leta 2012. Pod drobnogled je vzela še Danila Türka, Lojzeta Peterleta, Katarino Kresal, Alenko Bratušek in Ljudmilo Novak. Politika je vse bolj personalizirana, uprizarjanje spola in razreda pa nadomešča ideološke opredelitve. "V politiki ima delitev na levo in desno slabšalni prizvok, zato je v njej cel kup nadstrankarskih akterjev in akterk."
''V takem prostoru postanejo uprizarjanja spola in razreda zelo pomembna, saj se na kaj drugega ne moremo več opreti, ko se odločamo, koga bi volili.''
Katere ženskosti in moškosti so zadnje čase v politiki bolj zaželene?
''Ženskam vse škodi, vse se lahko uporabi proti njim. Najvarnejši način uprizarjanja je tradicionalna ženskost, da je mati, da je žena ... Od žensk v politiki se ne pričakuje kompetenc, zastopanja vrednot, ampak je njena vloga, čeprav je v javnem prostoru, še vedno zelo tradicionalna.''
Pri moškostih pa je stvar bolj kompleksna. V zadnjem desetletju v ospredje spet prihaja retromoškost. Dr. Deja Crnović v knjigi, ki temelji na njeni doktorski disertaciji, omenja tudi banalizacijske sile. Če želi politik (ali medij) pridobiti veliko volivk in volivcev, se mora znebiti ostrine, vsega, kar razvaja, ukvarjati se mora s temami, ki so vsem všeč, kar pomeni, da pušča ob strani pomembne teme, da ostane brez vsebine.
''Zdi se mi, da javnost lažje odpusti politiku slab zakon kot pa slabo zakonsko zvezo.''
Dr. Deja Crnović opozarja, da se javnost preveč ukvarja z zvezdniškimi političarkami in politiki, zato gre mimo nje veliko pomembnih stvari.
''Največja nevarnost je, da dovolimo, da se stvari dogajajo mimo nas. Politikom smo podelili to možnost, da delujejo brez odgovornosti.''
Z vsem tem se politika depolitizira; to je politika, v kateri se političarke in politiki opredeljujejo kot nelevi, nedesni, nadstrankarski, neideološki.
''To pomeni, da nas ne zastopajo, da večinoma zastopajo interese kapitala.''
Kaj bi se moralo zgoditi, da bi naredili korak naprej?
''Politika bi se morala politizirati, začeti bi se morali spraševati, katere vrednote kdo zastopa. Ko se ukvarjamo s tem, katera političarka ali politik nam je bolj všeč, izvolimo v parlament ljudi, ki ne zastopajo naših interesov, interesov javnega dobrega.''
Politika je postala medijski spektakel, s katerim se prikazuje le njeno površje, politika z vsebino pa se večinoma še vedno ali vse bolj dogaja za zaprtimi vrati. O depolitizirani politiki in o uprizarjanju moškosti in ženskosti v politiki se je Tatjana Pirc pogovarjala s sociologinjo, raziskovalko, publicistko in novinarko Dejo Crnović, avtorico knjige Politika kot medijski performans, ki je pred dnevi izšla pri založbi ZRC:
Naloga politike ni, da nas zabava
Politika je postala medijski spektakel. Kaj jo je depolitiziralo, zakaj v njej zmaguje domačijskost? Kako političarke in politiki uprizarjajo svoje ženskosti in moškosti? Tudi na ta vprašanja išče odgovore dr. Deja Crnović, sociologinja, raziskovalka, publicistka in novinarka, avtorica knjige Politika kot medijski performans, v kateri je največ pozornosti posvetila Borutu Pahorju in njegovi nenavadni kampanji leta 2012. Pod drobnogled je vzela še Danila Türka, Lojzeta Peterleta, Katarino Kresal, Alenko Bratušek in Ljudmilo Novak. Politika je vse bolj personalizirana, uprizarjanje spola in razreda pa nadomešča ideološke opredelitve. "V politiki ima delitev na levo in desno slabšalni prizvok, zato je v njej cel kup nadstrankarskih akterjev in akterk."
''V takem prostoru postanejo uprizarjanja spola in razreda zelo pomembna, saj se na kaj drugega ne moremo več opreti, ko se odločamo, koga bi volili.''
Katere ženskosti in moškosti so zadnje čase v politiki bolj zaželene?
''Ženskam vse škodi, vse se lahko uporabi proti njim. Najvarnejši način uprizarjanja je tradicionalna ženskost, da je mati, da je žena ... Od žensk v politiki se ne pričakuje kompetenc, zastopanja vrednot, ampak je njena vloga, čeprav je v javnem prostoru, še vedno zelo tradicionalna.''
Pri moškostih pa je stvar bolj kompleksna. V zadnjem desetletju v ospredje spet prihaja retromoškost. Dr. Deja Crnović v knjigi, ki temelji na njeni doktorski disertaciji, omenja tudi banalizacijske sile. Če želi politik (ali medij) pridobiti veliko volivk in volivcev, se mora znebiti ostrine, vsega, kar razvaja, ukvarjati se mora s temami, ki so vsem všeč, kar pomeni, da pušča ob strani pomembne teme, da ostane brez vsebine.
''Zdi se mi, da javnost lažje odpusti politiku slab zakon kot pa slabo zakonsko zvezo.''
Dr. Deja Crnović opozarja, da se javnost preveč ukvarja z zvezdniškimi političarkami in politiki, zato gre mimo nje veliko pomembnih stvari.
''Največja nevarnost je, da dovolimo, da se stvari dogajajo mimo nas. Politikom smo podelili to možnost, da delujejo brez odgovornosti.''
Z vsem tem se politika depolitizira; to je politika, v kateri se političarke in politiki opredeljujejo kot nelevi, nedesni, nadstrankarski, neideološki.
''To pomeni, da nas ne zastopajo, da večinoma zastopajo interese kapitala.''
Kaj bi se moralo zgoditi, da bi naredili korak naprej?
''Politika bi se morala politizirati, začeti bi se morali spraševati, katere vrednote kdo zastopa. Ko se ukvarjamo s tem, katera političarka ali politik nam je bolj všeč, izvolimo v parlament ljudi, ki ne zastopajo naših interesov, interesov javnega dobrega.''
Kompleks Križank je ena osrednjih arhitekturnih znamenitosti ter kulturnih prizorišč naše prestolnice. Takšne, kot jih poznamo danes, so dokoncno prenovili in odprli 10. junija 1955. Prenova Križank je bila Plečnikovo zadnje delo, samo ureditev prostora pa so kasneje dograjevali tudi drugi arhitekti.
Kino Otok - Isola Cinema je eden najbolj trdoživih filmskih festivalov. Poteka v Izoli, a ker je lahko vsako mesto tudi otok, se festivalu s projekcijami letos pridružujejo še štirje otoški sateliti art kinematografi v Cerknici, Idriji, Sežani in Tolminu. Skupaj je v program uvrščenih 120 filmov.
Opozarjamo na knjigo in razstavo dveh dokumentarističnih fotografov. Knjigo Istanbul: Obrazi svobode, ki jo predstavlja fotografinja Manca Juvan. In razstavo Kot tu in onkraj, ki jo pripravlja fotograf Borut Krajnc.
V tokratnih Kulturnicah Nina Zagoričnik predstavlja letošnje prejemnike Plečnikove nagrade, medalj in študentskih štipendij, ki so jih maja razglasili na vrtu Plečnikove hiše v Ljubljani. Plečnikovo nagrado so prejeli Matjaž Bolčina, Ernest Milčinović in Jan Žonta iz ARP studia za projekt šolske knjižnice na Osnovni šoli Vič. Medalje pa so šle v roke ustvarjalcev projekta enote Čebelica v Vrtcu Kočevje, projekta Krater – tipologija mestne divjine in projekta slovenskega paviljona na mednarodni arhitekturni razstavi v Benetkah leta 2021 z naslovom "Skupno v skupnosti: 70 let zadružnih domov kot družbene infrastrukture".
Cenzura je izčrpna in večno aktualna tema. V zgodovini srečevanj med Slovenci in cenzuro je obdobje med vladavino Jožefa II. in prvo svetovno vojno, ki je prinesla konec monarhije, eno najbolj zanimivih in dinamičnih. Ob odprtju razstave Slovenci in cesarska cenzura od Jožefa II. do prve svetovne vojne v Narodni in univerzitetni knjižnici se bomo vprašali, kako so cenzurirali slovenske avtorje od Linharta do Cankarja, pa tudi, kateri pisatelj je s pisanjem v zapor spravil največ svojih urednikov.
S podelitvijo zlatih palm se izteka še zadnji, enajsti dan, najbolj prestižnega filmskega festivala v francoskem Cannesu. Kako se bo odločila žirija med mojstri kot so Wim Wenders, Wes Anderson, Ken Loach, Nuri Bilge Ceylan, Aki Kaurismaki ali med režiserkami kot sta Aliče Rohrwacher ali mnogo mlajša Remata Toulaye Sy iz Tunizije, edina s prvencem v glavnem tekmovalnem programu. Najbrž težko, razmišlja Nina Zagoričnik, ki se oglaša iz Cannesa.
V senci nekaterih dreves se začenja 19. Knjižnica pod krošnjami. Koordinatorka in vodja Gaja Naja Rojec v branje priporoča delo Janet Frame z naslovom Vstopate v človeško srce.
V mestu na francoski rivieri se odvija kultni filmski festival, kjer se filmi potegujejo za zlato palmo.
Narobe obrnjen pisoar na podstavku, performans hoje v ravni črti, instalacija iz odpadnih materialov in slika, polita z barvo. Pa antični tempelj, renesančna freska, baročni kip in realistični portret. Kateri produkti človekovega kreativnega uma nosijo umetniško vrednost in kdo o tem odloča? Obstaja jasna in trdna meja med umetnostjo in obrtjo ali po drugi strani med umetnostjo in provokacijo? Je nek predmet, ki prestopi galerijski prag, samodejno umetniško delo? Lahko umetna inteligenca ustvarja umetnost?
Piran je znova filmsko prizorišče. V teh dneh snemajo mladinski film Tartinijev ključ v režiji Vincija Voguea Anžlovarja. Zgodba je nastala po knjižni predlogi Romana Kukoviča, ki jo recenzije opisujejo kot "Ko Poletje v školjki sreča DaVincijevo šifro". V mladinski kriminalki, kjer se dogodki zapletajo v kotičkih obmorskega starega mesta, se srečujeta dobro in zlo, socialna neenakost, obenem pa se med junaki tkejo trdne vezi prijateljstva, sodelovanja ter prvih ljubezni.
Če sanjarite o francoskem rogljičku in kavi ter ob tem dodate še film, se je treba odpraviti na Azurno obalo. Jutranjo razglednico s svetovno znanega filmskega festivala v Cannesu je poslala Nina Zagoričnik.
Docent doktor Igor Žunkovič poučuje na oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo na filozofski fakulteti univerze v Ljubljani. Raziskovalno se ukvarja z dramatiko, kulturno zgodovino in sodobno literarno teorijo. Je avtor knjige Evolucija in literatura ter prevajalec knjig Kako se literatura igra z možgani Paula Armstronga in O izvoru zgodb Briana Boyda. Kljub širokemu opusu in zanimanju pa se rad vedno znova vrača k izbranemu klasiku, ki vam ga tokrat priporoča v branje. Igor Žunkovič, ki se raziskovalno veliko ukvarja z deli Gregorja Strniše, v branje priporoča njegovo dramo Driada.
Nina Zagoričnik neposredno ob otvoritvi slovenskega pavilijona na 18. beneškem arhitekturnem bienalu.
Največji in najprestižnejši med festivali bo letos za en dan krajši, a še vedno z istim številom devetnajstih filmov v glavnem tekmovalnem programu. Kot se za gostiteljico spodobi, ima Francija največ filmov in koprodukcij v vseh programih festivala, med njimi pa ni niti enega iz Rusije ali Ukrajine. Razlog je znan, ni pa znano, zakaj se selektorji tudi letos niso odločili za poslane slovenske filme.
Nad Novo Gorico ob slovenko-italijanski meji so leta 1978 postavili napis iz kamnov NAŠ TITO, ki vse od takrat sproža polemike. Kamne so večkrat premikali, napis uničili ali spremenili. Tako je na pobočju Sabotina že pisalo NAŠ MIR, SLO, celo NAŠ FIDO.
Gradbišča so prostori, kjer za ograjo skupaj sobivajo ljudje različnih profilov: gradbeni delavci, projektanti, investitorji, vodje gradbišč in mnogi drugi. Delajo v vseh letnih časih na vročem soncu, snegu ali v deževnem vremenu. Ali sploh še kje obstaja kakšno mesto brez gradbišč? Najbrž ne, pravi arhitektka Maruša Zorec, ki s svojim timom sodelavcev spremlja potek dela na šestih različnih gradbiščih po Sloveniji. Vsako od njih nosi zgodbo že od prej, pri vseh primerih gre za prenovo in ne za novo gradnjo objektov.
Dokumentarni film ima vedno neko moč, da nagovori in spodbudi k razmišljanju, pravi scenarist in režiser Miha Čelar, avtor novega dokumentarnega filma Konoplja osvobaja. Film s humornimi šalami glasbenika in rokenrol filozofa Ramba Amadeusa prikaže zgodbe aktivistov iz različnih delov sveta, od Amerike, Srbije, Španije do Švice, v ospredju pa je zgodba Janka Pirca, lastnika družbe Konoplja osvobaja, ki je po obsodbi zaradi vzgoje in uporabe osmih sadik, s katerimi je želel pomagati bolnemu sinu in ženi, prvi v Sloveniji dosegel oprostilno sodbo na vrhovnem sodišču. Miha Čelar, scenarist in režiser filma v branje priporoča knjigo Belo se pere na devetdeset Bronje Žakelj.
V Kinodvoru bo nocoj premiera dokumentarnega filma IZGINJANJE. Avtorica Andrina Mračnikar, koroška režiserka in scenaristka v filmu raziskuje, zakaj slovenski jezik in slovenska kultura čedalje bolj izginjata iz vsakdanjega življenja v njeni južnokoroški domovini. "Vsi moji dokumentarni filmi so politični in pripovedujejo o uporu, čeprav je izhodišče vedno osebno", pravi režiserka.
Knjižno priporočilo posreduje predsednica društva Šolski ekovrtovi in doktorica okoljskih znanosti na področju kmetijstva Anamarija Slabe.
Popularni galerijski prostori in muzeji iz leta v leto privabljajo več obiskovalcev, tudi v tržaškem muzeju Revoltella, v katerem so pravkar odprli razstavo Homage Miroju. Veliko zanimanje je za Rembrandtove grafike v Narodni galeriji, največje presenečenje pa je bila v hipu razprodana razstava nizozemskega slikarja Jana Vermeerja v amsterdamskem Rijksmuseumu. V dveh dneh so prodali 450.000 vstopnic. Gre pri tem za prestiž ali dobro organiziran kulturni turizem in koga danes nagovarjajo Miro, Rembrandt ali Vermeer?
Neveljaven email naslov