Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V izjemno obsežnem opusu Pabla Picassa zavzemajo pomembno poglavje grafike in z njimi povezane knjižne ilustracije. Njegove ilustracije, nastale okoli srede prejšnjega stoletja, vse iz zasebne zbirke v Italiji, so na ogled na razstavi ''Picasso: Črka v risbo'', ki bi morala biti v Moderni galeriji, a so jo spet postavili v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova.
Med svežimi knjižnimi izdajami pa sta tudi romana Romana Rozine in Gorana Gluvića in prvenec Tadeje Krečič Scholten.
Razstava in literatura
V izjemno obsežnem opusu Pabla Picassa so pomembno poglavje grafike in z njimi povezane knjižne ilustracije – na obeh področjih se je, kot je zanj značilno, izkazal za pionirja.
Ustvarjal je v jedkanici, suhi igli, gravuri, lesorezu, linorezu, litografiji in grafične tehnike med seboj tudi mešal. Znan je po posebni tehniki akvatinte s sladkorjem, s katero je dosegal širok razpon sivin. Kdaj si je pomagal celo s prsti. K ilustraciji pa so ga vodila tudi poznanstva – v Parizu se je namreč vsaj toliko kot s slikarji družil s književniki in založniki. V raznih likovnih eksperimentih je posebej zanimivo njegovo raziskovanje odnosa med besedo in podobo. Z risbo je ne le interpretiral, temveč vstopal v književnost.
V Moderni galeriji v Ljubljani so se mu konec septembra poklonili z razstavo Črka v risbo, odprtje pa je tik pred zdajci prekrižalo hudo neurje, ki je poškodovalo desno galerijsko krilo. Picassove ilustracije iz okoli sredine prejšnjega stoletja, vse iz zasebne zbirke v Italiji, so zdaj končno na ogled, in sicer v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova. Tam je razstava Picasso: Črka v risbo na ogled do 20. februarja.
Med svežimi izvirnimi književnimi deli zbirk Nova slovenska knjiga in Prvenci založbe Mladinska knjiga so romani in zbirka kratkih zgodb.
Sto let slepote je obsežen roman Romana Rozine, v katerem z rodbinsko sago o družini Knap v rudarskih revirjih tematizira ''slovensko dvajseto stoletje'', vanj pa vpleta številne dogodke iz resnične zgodovine.
Goran Gluvić v novem romanu z naslovom Požri se, Robi z veliko mero grotesknega humorja in ironije popisuje zgodbo novinarja Robija, večnega upornika, ki se v življenju loteva različnih podvigov, v mladosti ustanovi punkovski band, v zrelih letih pa politično stranko in postane celo minister.
Nikoli ni prepozno je naslov knjižnega prvenca prevajalke in ustvarjalke z našega 3. programa, programa ARS, Tadeje Krečič Scholten. Gre za zbirko kratkih zgodb, ki pripovedujejo o ljudeh različnih starosti, ki živijo na različnih koncih naše celine, v različnih časih in različnih kulturnih okoljih. Čeprav ima večina zgodb s pisano paleto likov, ki jih življenje tako ali drugače postavi pred izziv ali na preizkušnjo, v naslovu pregovore, rekla ali povedi (Ljubo doma, kdor ga ima, Prvega ne pozabiš nikoli, Enkrat ni nobenkrat), se zgodbe ne razvijajo v skladu z izkušnjo, ki jo prinašajo.
V izjemno obsežnem opusu Pabla Picassa zavzemajo pomembno poglavje grafike in z njimi povezane knjižne ilustracije. Njegove ilustracije, nastale okoli srede prejšnjega stoletja, vse iz zasebne zbirke v Italiji, so na ogled na razstavi ''Picasso: Črka v risbo'', ki bi morala biti v Moderni galeriji, a so jo spet postavili v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova.
Med svežimi knjižnimi izdajami pa sta tudi romana Romana Rozine in Gorana Gluvića in prvenec Tadeje Krečič Scholten.
Razstava in literatura
V izjemno obsežnem opusu Pabla Picassa so pomembno poglavje grafike in z njimi povezane knjižne ilustracije – na obeh področjih se je, kot je zanj značilno, izkazal za pionirja.
Ustvarjal je v jedkanici, suhi igli, gravuri, lesorezu, linorezu, litografiji in grafične tehnike med seboj tudi mešal. Znan je po posebni tehniki akvatinte s sladkorjem, s katero je dosegal širok razpon sivin. Kdaj si je pomagal celo s prsti. K ilustraciji pa so ga vodila tudi poznanstva – v Parizu se je namreč vsaj toliko kot s slikarji družil s književniki in založniki. V raznih likovnih eksperimentih je posebej zanimivo njegovo raziskovanje odnosa med besedo in podobo. Z risbo je ne le interpretiral, temveč vstopal v književnost.
V Moderni galeriji v Ljubljani so se mu konec septembra poklonili z razstavo Črka v risbo, odprtje pa je tik pred zdajci prekrižalo hudo neurje, ki je poškodovalo desno galerijsko krilo. Picassove ilustracije iz okoli sredine prejšnjega stoletja, vse iz zasebne zbirke v Italiji, so zdaj končno na ogled, in sicer v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova. Tam je razstava Picasso: Črka v risbo na ogled do 20. februarja.
Med svežimi izvirnimi književnimi deli zbirk Nova slovenska knjiga in Prvenci založbe Mladinska knjiga so romani in zbirka kratkih zgodb.
Sto let slepote je obsežen roman Romana Rozine, v katerem z rodbinsko sago o družini Knap v rudarskih revirjih tematizira ''slovensko dvajseto stoletje'', vanj pa vpleta številne dogodke iz resnične zgodovine.
Goran Gluvić v novem romanu z naslovom Požri se, Robi z veliko mero grotesknega humorja in ironije popisuje zgodbo novinarja Robija, večnega upornika, ki se v življenju loteva različnih podvigov, v mladosti ustanovi punkovski band, v zrelih letih pa politično stranko in postane celo minister.
Nikoli ni prepozno je naslov knjižnega prvenca prevajalke in ustvarjalke z našega 3. programa, programa ARS, Tadeje Krečič Scholten. Gre za zbirko kratkih zgodb, ki pripovedujejo o ljudeh različnih starosti, ki živijo na različnih koncih naše celine, v različnih časih in različnih kulturnih okoljih. Čeprav ima večina zgodb s pisano paleto likov, ki jih življenje tako ali drugače postavi pred izziv ali na preizkušnjo, v naslovu pregovore, rekla ali povedi (Ljubo doma, kdor ga ima, Prvega ne pozabiš nikoli, Enkrat ni nobenkrat), se zgodbe ne razvijajo v skladu z izkušnjo, ki jo prinašajo.
Velenjčan, ki ga je srečala v Litvi, je kriv, da je Ono Čepaityte Gams življenje vodilo v Velenje, kjer zdaj živi že 17 let. Srečali smo jo v Muzeju Velenje, kjer kot kustosinja pedagoginja skrbi za pedagoške dejavnosti in prireditve. Večkrat jo kdo vpraša o njenem imenu Ona, ki pa je v Litvi in drugih dveh baltskih državah precej pogosto. Mi pa smo jo vprašali po njenem knjižnem priporočilu.
Letos smo praznovali 150 let od rojstva Frana Saleškega Finžgarja, avtorja povesti davnih dedov Pod svobodnim soncem. Ena največkrat ponatisnjenih, kar 40-krat, in najbolj branih knjig na Slovenskem je sprva izhajala v Domu in svetu kot podlistek, v knjižni obliki pa je izšla leta 1912. Že takrat je pisatelj razmišljal, da bi bil roman ilustriran, to je želel uresničiti v prvi knjižni izdaji, a je knjiga zaradi finančnih težav založbe izšla brez ilustracij. Ilustrirana knjižna izdaja romana Pod svobodnim soncem je bila uresničena šele leta 1951, avtor ilustracij pa je bil Slavko Pengov. Te dni pa je pri založbi Škrateljc po zgodovinskem romanu, ki poudarja junaško zgodovino Slovanov, izšel strip. Ilustriral ga je Damijan Stepančič, besedilo je priredil Goran Vojnović.
V tokratni epizodi bomo spoznali Pariz kot mesto ljubezni skozi raziskovalno delo slovenske rezidentke na Cité internationale des arts Tjaše Črnigoj. Išče zgodbe brezdomcev, ki nimajo prostora za emocionalno in seksualno življenje.
Hinko Smrekar je bil mojster družbeno-politične satire in karikature, vsestranski likovnik, ki je ustvarjal po naročilu za publikacije ? časopise in knjige. Ustvarjal je predvsem risbe s tušem, občasno dodal akvarel, pastel ali gvaš, pa grafike. Ustvarjal pa je tudi nekaj kipov in oljnih slik. Nekatere zgodbe težko razvozlamo, ker tudi časopisov ni. V Narodni galeriji drugi del razstave o Hinku Smrekarju predstavlja obdobje po prvi svetovni vojni do njegove usmrtitve leta 1942. Do 13. februarja 2022 je na razstavi Hinko Smrekar, II. del na ogled skupaj približno 200 orginalnih del, tudi nekaj kipov.
V poletju pred tremi leti je Metka Dolanc v nesreči izgubila mlajšega brata. Po tragediji, ki je zaznamovala vso družino, po dneh, ko se je počutila, kot bi ji kdo pred oči dal roke in ji dejal, da naj tako gleda svet – zdaj po treh letih pridejo tudi dnevi, ko smrt brata ni več prva jutranja misel. Pomagalo ji je tudi to, da je o tem napisala pravljico Želvice, čeprav pravi, ji pisanje prej nikoli ni bilo blizu. S pravljico pa je Metka Dolanc poskušala spodbuditi tudi k temu, da bi se o teh temah, o žalovanju in smrti več pogovarjali z najmlajšimi.
Igralec, televizijski voditelj, YouTuber je v Priporočilo združil tri predloge. Foto: Darja Štravs Tisu
V Muzeju za arhitekturo in oblikovanje je na ogled razstava Iščem stanovanje, sto let organizirane stanovanjske gradnje. Zasnovana je kot informativna pot po javnem prostoru Ljubljane. Z vprašanji, ki jih odpira, poskuša oblikovati eno izmed možnih izhodišč ne samo politične in arhitekturne debate, temveč tudi družbene. Razstavo so pripravili s podporo Stanovanjskega sklada Republike Slovenije. Kustosi razstave so arhitekti Ajda Bračič, Andraž Keršič, dr. Miloš Kosec in dr. Bogo Zupančič, direktor MAO.
Na novi osrednji razstavi ''Ljudska umetnost med domom in svetom: Zbirki SEM in ljudske umetnosti NSK skupine Irwin'' v Slovenskem etnografskem muzeju slovenska ljudska umetnost sreča globalno ljudsko umetnost zbirke državljanov države NSK (Neue Slowenische Kunst).
Kaj v branje priporoča Goran Vojnović, vsestranski ustvarjalec, pisatelj, ki ga poznamo po več knjižnih in filmskih uspešnicah, najbolj po prvencu Čefurji raus?
Kratkek 15-minutni film Kazenski strel režiserja Roka Bička je bil predstavljen na pravkar končanem 24. Festivalu slovenskega filma Portorož. Gre za filmsko adaptacijo ene izmed zgodb iz romana Črna mati zemla hrvaškega pisatelja Kristiana Novaka. Povsod tam, kjer je vaško igrišče, so tudi zgodbe o odraščanju, prijateljstvu in pripadnosti. Osrednja tematika filma je medvrstniško nasilje. Potreba po pripadanju se lahko prenese ne le na nogometni klub, tudi na družino in šolski razred. Včasih je bila igra na igriščih splošen trend, pri čemer so dečki postali fantje. Danes se je po besedah režiserja igra verjetno preselila na družabna omrežja.
VIII. Bienale slovenske neodvisne ilustracije – Bienale neodvisnih bo med 19. oktobrom in 20. novembrom na razstavi v Kinu Šiška v Ljubljani gostil 25 avtorjev in avtoric, ki ustvarjajo v medprostorih sodobne ilustracije, umetniških praks in oblikovanja. Spomnimo pa se še na to, da se je na današnji dan, 19.oktobra, pred sto let, v Radljah ob Dravi, rodil arhitekt Oton Jugovec, ki je zasnoval projekte kot so Nuklearni inštitut v Podgorici pri Ljubljani, Kulturni dom Španski borci, Baza 20 v Kočevskem rogu, med večjimi stanovanjskimi stavbami pa je tudi naselje Selo ob Zaloški cesti v Ljubljani. Pa vendar še danes prav posebno pozornost svetovne arhitekturne javnosti privablja Jugovčeva nenavadna – kot šotor- razpeta streha, ki jo že od daleč opaziš sredi zelenega travnika v Otoku na Dobravi pri Škocjanu. Ta streha je bila zgrajena samo zato, da ščiti arheološke ostanke tlorisa nekdanje cerkve svetega Mihaela.
O Prešernu vemo že skoraj vse – pa vemo tudi, kako je dišal, ko se je sprehajal po ulicah Ljubljane? Morda bo tudi ta podatek prinesel projekt ODOTHEKA, v katerem so se povezali slovenski in poljski raziskovalci, ki nameravajo razviti mednarodno knjižnico muzejskih in zgodovinskih vonjev. V projektu, ki se bo začel 1. decembra, bodo v treh letih skušali analizirati 10 zgodovinskih predmetov iz slovenskih in poljskih zbirk, izolirati njihove vonje, te reproducirati in arhivirati. Prva dva predmeta bosta Prešernova tobačnica, ki jo hranijo v Narodnem muzeju Slovenije, in da Vincijeva slika Dama s hermelinom, ki jo hranijo v Narodnem muzeju v Krakovu. Gre za prvi projekt te vrste na globalni ravni, v okviru katerega nameravajo slovenski in poljski raziskovalci razviti kemijsko analitično metodologijo, ki jo bodo potem lahko uporabljali po vsem svetu.
Kaj priporoča Miha Colner, umetnostni zgodovinar, ki deluje kot kustos v Galeriji Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki?
Pogovor s Katarino Jazbec, režiserko kratkega filma Ne morete me avtomatizirati. Film pripoveduje o pristaniških delavcih, ki opravljajo nevarno delo, obdani s samovozečimi vozili in daljinsko vodenimi žerjavi. So še edini, ki delo opravljajo fizično. Ogledate si ga lahko na Festivalu slovenskega filma v Portorožu.
Z razstavo Damnatio memoriae se v Galeriji Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki predstavlja v Zagrebu živeči in delujoči fotograf in umetnik Darije Petković. V ciklusu Damnatio memoriae se posveča načinom konstitucije spomina z vizualnimi sredstvi.
V letošnjem letu praznujemo 50. obletnico prihoda Františka Foita v Velenje. Foit je bil češki raziskovalec in umetnik, ki se je v svojem življenju dvakrat odpravil v Afriko. Prvič skupaj z biologom dr. Jiřijem Baumom, drugič s svojo soprogo Ireno. To potovanje naj bi trajalo nekaj mesecev, a se je zavleklo za več kot 20 let, tudi zato, ker so ju v današnji Demokratični republiki Kongo zaradi antropoloških doprsnih kipov označili za ljudožerca. Po vrnitvi v Evropo sta prišla v Velenje in Foit je Muzeju Velenje tudi odstopil svojo afriško zbirko, ki je zdaj na ogled na Velenjskem gradu.
Nataša Bučar več kot dvajset le deluje na filmskem področju, pet let pa vodi Slovenski filmski center. Tudi njeno priporočilo je povezano s svetom sedme umetnosti.
Akademija za gledališče, radio, film in televizijo je dobila nove prostore v impozantni stavbi slovenskega arhitekta Ivana Vurnika. Zgradbe ne opazimo takoj, saj stoji pravokotno na Aškerčevo ulico v Ljubljani. Stavba je v notranjosti razdeljena na gledališki, filmski in televizijski del. Avtorja nove notranje zasnove sta arhitekta Teja Savelli in Tine Kljun.
Na razstavi In zdaj nekaj popolnoma drugačnega 12 v Projektnem prostoru Aksioma v Ljubljani bo umetniški tandem Nika Oblak & Primož Novak predstavil delo z naslovom Neskončnost (digitalna), ki se posveča vplivu komunikacijskih sredstev na življenje posameznika.
Konec maja je minilo 380 let od rojstva Janeza Vajkarda Valvasorja, prihodnje leto pa se bomo spominjali 350. obletnice polihistorjevega prihoda na grad Bogenšperk. Tudi zato so se v Javnem zavodu Bogenšperk odločili, da obletnici počastijo z odprtjem nove stalne razstave, na kateri so zajeli celoten opus Valvasorjevega življenja in dela, ki temelji na najnovejših spoznanjih o baronu, do katerih so v zadnjih letih prišli slovenski zgodovinarji. Kot poudarja kustos razstave doktor Jernej Kotar, gre za največji in najzahtevnejši razstavni projekt v zgodovini muzeja. V enem izmed sklopov na razstavi spoznamo tudi njegov rod. Do pred kratkim se je mislilo, da potomcev po polihistorju ni, sinovi so vsi postali menihi, po hčerah se rod ni prav dolgo nadaljeval. A z odkritjem najmlajše hčerke, katere portret je prikazan tudi na razstavi, se je izkazalo ravno nasprotno, da še vedno živi približno 120 Valvasorjevih potomcev, a nihče izmed njih v Sloveniji.
Neveljaven email naslov
