Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Četrtega januarja je minilo 150 let od rojstva slikarja Matije Jame, ki velja za največjega krajinarja med slovenskimi impresionisti. Ker je bil tako predan krajini in podeželju, so v njegovem opusu le redki primerki drugih slikarskih žanrov, tudi portretov, ki jih za javnost ni slikal. Impresionizem je umetniški slog, ki se je razvil v Franciji na prehodu iz 19. v 20. stoletje, in še danes imajo impresionisti na svetovnih razstavah večji odmev od drugih predstavitev. Tudi pri nas sodi četverica slikarjev Ivan Grohar, Rihard Jakopič, Matija Jama in Matej Sternen med najbolj priljubljene umetnike v Narodni galeriji. O življenju in delu svetovljanskega umetnika se pogovarjamo s kustosom Andrejem Smrekarjem.
Mineva sto petdeset let od rojstva impresionističnega slikarja, ki je bil v svoji generaciji najbolj svetovljanski
Četrtega januarja je minilo 150 let od rojstva slikarja Matije Jame, ki velja za največjega krajinarja med slovenskimi impresionisti. Ker je bil tako predan krajini in podeželju, so v njegovem opusu le redki primerki drugih slikarskih žanrov, tudi portretov, ki jih za javnost ni slikal. Impresionizem je umetniški slog, ki se je razvil v Franciji na prehodu iz 19. v 20. stoletje, in še danes imajo impresionisti na svetovnih razstavah večji odmev od drugih predstavitev. Tudi pri nas sodi četverica slikarjev Ivan Grohar, Rihard Jakopič, Matija Jama in Matej Sternen med najbolj priljubljene umetnike v Narodni galeriji, pove kustos Andrej Smrekar.
"Matija Jama je odraščal svetovljansko. Skoraj kot dete je izgubil očeta, tako se je mati drugič poročila in so se preselili Pod Trančo, kjer je danes tabla, da je to njegova rojstna hiša, pa ni. Srednjo šolo je potem obiskoval v Zagrebu, kamor so se preselili. Tam je začel študirati pravo, pozneje se je odločil za slikarstvo v Münchnu, k čemur so ga spodbujali tudi gimnazijski učitelji."
V Münchnu, ki se je uveljavil kot evropsko umetniško središče, je pozorno spremljal razstave, poskušal je priti na akademijo in bil, tako kot preostali trije, tudi on učenec v münchenski zasebni šoli slikarja Antona Ažbeta, kjer se je srečal s francoskim in nemškim impresionizmom.
"Pri Ažbetu so se dobivali naši slikarji, a Ažbe je odigral simbolno funkcijo. Tu je bilo precej govora že o slovenski umetnosti. Naši impresionisti so prva generacija, ki pride domov slikat in hoče doma slikati."
Najbolj prepoznavni motivi Matije Jame so prav Vrbe v megli, pa Hrvaški kmet v soncu in Most čez Dobro, pa poznejši motivi kola. Drugače je s portreti. Andrej Smrekar pravi, da kolikor imajo pogled v njegovo kariero, se portreti na razstavah ne pojavljajo. Jama je bil predan krajini in žanru, kjer je krajina pomemben element. Izjema sta Portret Lea Souvana in njegove sestre Portret Rozi z otrokoma. Oba sta na ogled v stalni zbirki Narodne galerije v Novem krilu.
Nekaj portretov pa je na ogled tudi na manjši razstavi iz cikla Odstiranja, ki so v Narodni galeriji Slovenije za javnost dostopni do 1. februarja.
Četrtega januarja je minilo 150 let od rojstva slikarja Matije Jame, ki velja za največjega krajinarja med slovenskimi impresionisti. Ker je bil tako predan krajini in podeželju, so v njegovem opusu le redki primerki drugih slikarskih žanrov, tudi portretov, ki jih za javnost ni slikal. Impresionizem je umetniški slog, ki se je razvil v Franciji na prehodu iz 19. v 20. stoletje, in še danes imajo impresionisti na svetovnih razstavah večji odmev od drugih predstavitev. Tudi pri nas sodi četverica slikarjev Ivan Grohar, Rihard Jakopič, Matija Jama in Matej Sternen med najbolj priljubljene umetnike v Narodni galeriji. O življenju in delu svetovljanskega umetnika se pogovarjamo s kustosom Andrejem Smrekarjem.
Mineva sto petdeset let od rojstva impresionističnega slikarja, ki je bil v svoji generaciji najbolj svetovljanski
Četrtega januarja je minilo 150 let od rojstva slikarja Matije Jame, ki velja za največjega krajinarja med slovenskimi impresionisti. Ker je bil tako predan krajini in podeželju, so v njegovem opusu le redki primerki drugih slikarskih žanrov, tudi portretov, ki jih za javnost ni slikal. Impresionizem je umetniški slog, ki se je razvil v Franciji na prehodu iz 19. v 20. stoletje, in še danes imajo impresionisti na svetovnih razstavah večji odmev od drugih predstavitev. Tudi pri nas sodi četverica slikarjev Ivan Grohar, Rihard Jakopič, Matija Jama in Matej Sternen med najbolj priljubljene umetnike v Narodni galeriji, pove kustos Andrej Smrekar.
"Matija Jama je odraščal svetovljansko. Skoraj kot dete je izgubil očeta, tako se je mati drugič poročila in so se preselili Pod Trančo, kjer je danes tabla, da je to njegova rojstna hiša, pa ni. Srednjo šolo je potem obiskoval v Zagrebu, kamor so se preselili. Tam je začel študirati pravo, pozneje se je odločil za slikarstvo v Münchnu, k čemur so ga spodbujali tudi gimnazijski učitelji."
V Münchnu, ki se je uveljavil kot evropsko umetniško središče, je pozorno spremljal razstave, poskušal je priti na akademijo in bil, tako kot preostali trije, tudi on učenec v münchenski zasebni šoli slikarja Antona Ažbeta, kjer se je srečal s francoskim in nemškim impresionizmom.
"Pri Ažbetu so se dobivali naši slikarji, a Ažbe je odigral simbolno funkcijo. Tu je bilo precej govora že o slovenski umetnosti. Naši impresionisti so prva generacija, ki pride domov slikat in hoče doma slikati."
Najbolj prepoznavni motivi Matije Jame so prav Vrbe v megli, pa Hrvaški kmet v soncu in Most čez Dobro, pa poznejši motivi kola. Drugače je s portreti. Andrej Smrekar pravi, da kolikor imajo pogled v njegovo kariero, se portreti na razstavah ne pojavljajo. Jama je bil predan krajini in žanru, kjer je krajina pomemben element. Izjema sta Portret Lea Souvana in njegove sestre Portret Rozi z otrokoma. Oba sta na ogled v stalni zbirki Narodne galerije v Novem krilu.
Nekaj portretov pa je na ogled tudi na manjši razstavi iz cikla Odstiranja, ki so v Narodni galeriji Slovenije za javnost dostopni do 1. februarja.
Parki se ne rojeva kar tako čez noč in če se že, vedno zajemajo manjše ali večje območje, so krajinsko urejeni za določen namen ali zavarovani zaradi izjemnih oz. kulturnih vrednot. Zgodovina parkov je neverjetna dolga in bogata, začetki sodobnih mestnih parkov pa segajo v 18.stoletje in so se razvili najprej v Angliji. In tudi danes, še tako majhna na novo urejena parkovna površina - kot je Park slovenske himne v Kranju – lahko predstavlja nekaj izjemnega.
Poletje je čas, ko je na ulicah slišati govorice v številnih različnih jezikih, kar s sabo prinese tudi glasbo sveta. Ulica je od nekdaj prostor za izražanje oziroma izvajanje umetniških ustvarjalnih dejavnosti, kot so glasba, gledališče, ples, risanje, cirkus in druge, ki jih lahko mimoidoči spremljajo in prostovoljno denarno ali kako drugače podprejo. Ulica je stičišče različnih kultur, kar omogoča povezovanje ljudi, v sprejemanju drugačnosti. Tokratna zvezda s ceste je Kolumbijec Camilo, ki ga lahko na ljubljanskih ulicah srečate kot glasbenika, včasih pa tudi kot klovna.
Pred začetkom tretjega festivala delavskega filma Kamerat, s katerim v Hrastniku dajejo novo življenje zapuščenim rudniškim prostorom, pogledamo, kakšna bo bera letošnjih delavskih filmov, pogovarjamo se tudi s 97-letnim kinooperaterjem, ki je kar 75 let v različnih državah in pod različnimi režimi vrtel filme v Hrastniku.
Ste bili kdaj na gledališki predstavi, ki se vas je povsem dotaknila in se je živo spominjate? Morda ste ujeli kak performans ali happening. Se vam je kdaj zgodilo, da so nastopajoči želeli prepričati publiko v sodelovanje in ravno vi ste se kar naenkrat znašli na odru med asistiranjem igralcu? Kaj je danes glavni namen gledališča in v čem se bistveno razlikuje od filma?
V Logatcu se začenja že 10. poletni glasbeni festival Cantabile, ki bo gostil 8 vrhunskih glasbenih dogodkov ter prepoznavne glasbene ustvarjalce iz različnih koncev Slovenije in Izraela. Kaj pa v branje priporoča dirigent orkestra Cantabile in umetniški vodja festivala Marjan Grdadolnik?
'Arhitektura je umetnost, neposredno določa naš skupni in zasebni prostor zaznamuje okolje in naš vsakdan,' so zapisali člani žirije Plečnikovih nagrad 2023, ki so avtorjem enote Čebelica Vrtca Kočevje, podelili Plečnikovo medaljo. Na eni strani kot industrijska stavba, na drugi kot odprti čebelnjak predstavlja otroško mesto v malem za 350 otrok. Vrtec je nova stavba, sestavljena iz več med seboj ločenih delov: otroško igrišče, notranja atrija, strešni vrt, vstopni trg za otroke s spremstvom, vstopni trg za zaposlene in povsem ločeno gospodarsko dvorišče. S Plečnikovo medaljo nagrajeni Vrtec Kočevje, enota Čebelica, ter zgodba o kočevskem lesu z gostoma Ano Kreč in Juretom Hrovatom.
Poletna noč je vsakoletni tradicionalni gala koncert, ki predstavlja bogato dediščino slovenske zabavnoglasbene zakladnice v izvedbi velikega revijskega orkestra. Tokrat bo posvečen izjemnemu avtorskemu opusu kantavtorja Tomaža Domicelja, ki je marca letos praznoval 75 let. Z razlogom je letošnja Poletna noč dobila tudi naziv po eni izmed njegovih najbolj prepoznavnih pesmi, Srečen dan. Pred koncertom se je z njim pogovarjal Tomaž Purkart.
Ples je ena od najstarejših umetniških zvrsti. Prek ritualnih začetkov, šablonskih oblik in klasičnih koreografij je prešel do koreografiranega plesa brez koreografije, ekspresivnega plesa, plesa na tišino ter celo plesa brez giba. A kakorkoli pogledamo, vedno velja, da ples pripoveduje zgodbo. Kako pa te zgodbe slišati in razumeti?
Če vas pot na morje pelje na, ali mimo Cresa, si lahko v tamkajšnjem muzeju do konca julija ogledate razstavo, posvečeno tovarni za predelavo rib Plavica, ki jo je muzej pripravil v sodelovanju z ZRC SAZU. Zgodovino tovarn ribjih konzerv, in to, kako so vplivale na družbo, že nekaj let raziskuje kulturologinja dr. Iva Kosmos, raziskovalka na Inštitutu za kulturne in spominske študije na ZRC SAZU, ki je tudi ena od soavtoric knjige Zgodbe iz konzerve o zgodovini predelave in konzerviranja rib na severovzhodnem Jadranu. Kaj pa Iva Kosmos priporoča v branje? Za roman Ujemi zajca obstaja izjemno zanimanje, prevodi se vrstijo, Lano Bastašić pa razglašajo za Eleno Ferrante Balkana.
Klovna ne bo? Brez skrbi. Klovn ni odšel nikamor, samo omislil si je svoj domači šotor in nekaj časa od daleč opazoval Svet. Mesto za vragolije mu je posodil Klovnbuf – 16. mednarodni festival sodobne klovnade in novega cirkusa. Kako stati na rokah in hoditi? Kako žonglirati z nogami in kako postaviti pravi cirkuški šotor? Imamo pri nas sploh cirkuški podmladek in kakšne so razmere za mlade cirkusante?
Ko se je 24. februarja 2022 začela ruska agresija na Ukrajino, je bil prvi gost v studiu Vala 202, ki je dogajanje postavil v kontekst bil zunanjepolitični novinar Radia Slovenija Miha Lampreht.
Idejo za branje ima Nika Gabrovšek, producentka in programska svetovalka Klovnbufa, mednarodnega festivala sodobne klovnade in novega cirkusa. Letošnji festival, ki bo že 16. po vrsti, se bo začel ta ponedeljek s celodnevnim programom na Kongresnem trgu in v parku Zvezda v Ljubljani. Od 9-ih do 21-ih bodo tam na sporedu cirkuške predstave in delavnice za mlade in stare, na katerih boste lahko naučili veščin žongliranja, ravnotežja in zračnih disciplin. To bo šele začetek festivala, ki bo vse do 25. junija na različnih prizoriščih v Ljubljani ponudil pisane dogodke.
Kompleks Križank je ena osrednjih arhitekturnih znamenitosti ter kulturnih prizorišč naše prestolnice. Takšne, kot jih poznamo danes, so dokoncno prenovili in odprli 10. junija 1955. Prenova Križank je bila Plečnikovo zadnje delo, samo ureditev prostora pa so kasneje dograjevali tudi drugi arhitekti.
Kino Otok - Isola Cinema je eden najbolj trdoživih filmskih festivalov. Poteka v Izoli, a ker je lahko vsako mesto tudi otok, se festivalu s projekcijami letos pridružujejo še štirje otoški sateliti art kinematografi v Cerknici, Idriji, Sežani in Tolminu. Skupaj je v program uvrščenih 120 filmov.
Opozarjamo na knjigo in razstavo dveh dokumentarističnih fotografov. Knjigo Istanbul: Obrazi svobode, ki jo predstavlja fotografinja Manca Juvan. In razstavo Kot tu in onkraj, ki jo pripravlja fotograf Borut Krajnc.
V tokratnih Kulturnicah Nina Zagoričnik predstavlja letošnje prejemnike Plečnikove nagrade, medalj in študentskih štipendij, ki so jih maja razglasili na vrtu Plečnikove hiše v Ljubljani. Plečnikovo nagrado so prejeli Matjaž Bolčina, Ernest Milčinović in Jan Žonta iz ARP studia za projekt šolske knjižnice na Osnovni šoli Vič. Medalje pa so šle v roke ustvarjalcev projekta enote Čebelica v Vrtcu Kočevje, projekta Krater – tipologija mestne divjine in projekta slovenskega paviljona na mednarodni arhitekturni razstavi v Benetkah leta 2021 z naslovom "Skupno v skupnosti: 70 let zadružnih domov kot družbene infrastrukture".
Cenzura je izčrpna in večno aktualna tema. V zgodovini srečevanj med Slovenci in cenzuro je obdobje med vladavino Jožefa II. in prvo svetovno vojno, ki je prinesla konec monarhije, eno najbolj zanimivih in dinamičnih. Ob odprtju razstave Slovenci in cesarska cenzura od Jožefa II. do prve svetovne vojne v Narodni in univerzitetni knjižnici se bomo vprašali, kako so cenzurirali slovenske avtorje od Linharta do Cankarja, pa tudi, kateri pisatelj je s pisanjem v zapor spravil največ svojih urednikov.
S podelitvijo zlatih palm se izteka še zadnji, enajsti dan, najbolj prestižnega filmskega festivala v francoskem Cannesu. Kako se bo odločila žirija med mojstri kot so Wim Wenders, Wes Anderson, Ken Loach, Nuri Bilge Ceylan, Aki Kaurismaki ali med režiserkami kot sta Aliče Rohrwacher ali mnogo mlajša Remata Toulaye Sy iz Tunizije, edina s prvencem v glavnem tekmovalnem programu. Najbrž težko, razmišlja Nina Zagoričnik, ki se oglaša iz Cannesa.
V senci nekaterih dreves se začenja 19. Knjižnica pod krošnjami. Koordinatorka in vodja Gaja Naja Rojec v branje priporoča delo Janet Frame z naslovom Vstopate v človeško srce.
V mestu na francoski rivieri se odvija kultni filmski festival, kjer se filmi potegujejo za zlato palmo.
Neveljaven email naslov