Karikatura, predvsem politična, je bolj kot vsa druga umetnost podvržena vsakdanjim kritikam in komentarjem. Zastopa karikaturistov pogled na svet in dokler je le-ta predstavljen na smešen, vendar ne žaljiv način, je vsekakor dobrodošla spremljevalka našega vsakdana. Velikokrat se zdi neopazna, vendar ima lahko velik vpliv na javnost, lahko je kot močno orožje. Karikatura je med nami zato, da na bolj ali manj drzen in piker način beleži sedanjost in na zabaven način spodbuja k razmišljanju. To je umetnost, ki je sposobna nenehno presenečati in šokirati. Predstavljamo jo z mladimi karikaturisti v tokratnem Kulturomatu. Avtorica oddaje je Liana Buršič

Zdi se, da ima karikatura že od nekdaj pomembno vlogo v političnem in kulturnem dogajanju, največkrat kot kritičen, oster, krut, nekoliko zloben, kdaj tudi krivičen odziv na aktualna dogajanja. Karikatura lahko v rokah karikaturista postane močno orožje, ki poudarja vrline, vendar pa pogosteje odkriva napake. S svojim pojavljanjem v množičnih občilih posega v družbeno dogajanje, oblikuje javna mnenja in je nasploh nepogrešljiva spremljevalka našega vsakdanjika.

Tekom zgodovine so se pojavljale razne definicije karikature. Beseda kot taka se je prvič pojavila v zvezi z risbami Carraccijev in skic človeškega obraza z deformiranimi potezami. Prvotnemu pomenu besede »caricare« – pretiravati – je bilo kasneje dodano »preobložiti s karakterističnimi črtami«. Bila je definirana tudi kot razvedrilo, ki je burleska karakterjev ali pretiravanje človekove narave. Karikatura pa je bila definirana tudi kot vsako močno deformiranje. Tem opredelitvam so se s časom pridružile nove kot: karikatura mora poleg spreminjanja oblike upoštevati tudi redukcijo oziroma shematizacijo. V glavnem pa se beseda uporablja za deformacijo podobe človeškega obraza in telesa.

Portretna karikatura zahteva najvišje risarsko znanje in je tudi najoprijemljivejši prikaz, kako je lahko nekaj oblikovano iz skrbno opazovane narave, prikaz kako se lahko risar poglobi v bistvo človeka, ki ga portretira. Likovno oblikovanje doseže višek vedno v dveh stvareh: v najskromnejši možni izbiri značilnih oblik obraza in v stopnjevanju le-teh. Karikaturist lahko oboje poudari še z držo in kretnjami celotne figure.

Pravi preporod karikature na Slovenskem pa se je zgodil ob prelomu 20. stoletja s karikaturisti in deli Hinka Smrekarja, Maksima Gasparija, Gvidona Biroolla in kasneje Franceta Podrekarja, Nikolaja Pirnata, Milka Bambiča in drugih. Vse od začetka dvajsetega stoletja naprej ima karikatura v likovni ustvarjalnosti v slovenski likovni umetnosti precej vidno vlogo.

Hinko Smrekar je bil pozoren karikaturist, ki je zadeval v kritična mesta družbe. Prizanašal ni niti kolegom niti občinstvu. Na risbi iz leta 1910 je upodobil obešene slovenske umetnike: kiparja Svetoslava Peruzzija, slikarje Maksima Gasparija, Riharda Jakopiča ter Ivana Groharja. Upodobil je tudi sebe in se z napisom na karikaturi pošalil na svoj račun: »No, tega pač ni škoda! Je pa prašanje, če spada sem?«

Današnji slovenski  karikaturisti objavljajo karikature v vseh razpoložljivih časopisih, revijah ter tudi kot ilustracije k humorističnim knjigam. Odlični so, a manjka jim podmladka. Obstaja pa. Eden prepoznavnejših je idejni vodja Slovenskega festivala karikature – Boris Oblak (avtokarikatura) ki goji posebno strast do portretne karikature 

pogovarjali pa smo se tudi s hčerko karikaturista Matjaža Poklukarja, ki tudi riše karikature in portrete,  Evo Poklukar (avtoportret).

O karikaturi kot umetnosti z velikim potencialom, ki nastavlja ogledalo tako posamezniku kot družbi v tokratnem Kulturomatu.