Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Inti Pucihar je sedemnajstletni gimnazijec, ki se z glasbo srečuje že od malih nog. Sprva se je sicer učil igranja klavirja, vendar že po mesecu dni ugotovil, da ima raje tolkala.
Inti: »Najprej sem se ukvarjal z glasbenimi pripravnicami, potem sem začel z učenjem klavirja, kjer sem se obdržal le en mesec, nato pa s petimi leti pričel z igranjem tolkal.«
Nadaljeval je šolanje, svoje znanje o tolkalih pa še poglobil z vstopom na Konservatorij za glasbo in balet Ljubljana, kjer se pobližje spoznava z vibrafonom in marimbo. Nastopanje mu vsekakor ni tuje, na klavirju ga pogosto spremlja oče – Jaka Pucihar, trenutno pa v sodelovanju z mlajšim bratom Lianom pripravlja koncert za marimbo in orkester. Poleg marimbe in vibrafona, Inti poprime tudi za lesene paličice, se usede pred bobne in se pridruži bendu, s katerim spremlja šansonjerko Vito Mavrič.
Svoje razmišljanje o Intijevem ustvarjanju je preko telefona z nami delil Intijev profesor tolkal in komorne glasbe – Simon Klavžar.
Simon Klavžar: »Inti je zelo ognjevit dijak, v smislu načina muziciranja. V sebi ima zelo divjo energijo, ki jo s pridom izkorišča pri igranju, kar pomeni, da mu zelo dobro uspe interpretirati kar igra.«
Vibrafon je glasbilo iz družine melodičnih tolkal, ki ima kot »igralno ploskev« razporejene kovinske plošče, podobno kot ksilofon ali marimba. Od marimbe pa se razlikuje po tem, da ima namesto lesenih kovinske plošče, pod vsako pa se nahaja resonator – na eni strani zaprta cev, uglašena z lastno frekvenco plošče, ki ojača in podaljša ton. Vibrafon ima tudi pedalo, podobno klavirskemu, s katerim dušimo zvok. Nanj pa igramo z dvema, s štirimi ali šestimi palicami.
Marimba izhaja z afriške celine in je starejša kot vibrafon ter predstavlja največji inštrument v družini paličnih tolkal. Po zgledu je podobna ksilofonu, le da je večja, ima večji razpon tonov (pet oktav) in večje tipke, ki so lesene. Marimba ima topel, temen in polen zvok, ki pa se ga ne da podaljševati.
Inti: »Z glasbo lahko nekako izražam vse kar je v meni, vsa svoja čustva. Skozi to lahko izražam in pritegnem občinstvo. Brez glasbe ne vem kako bi preživel. Je neka radost v življenju in z njo se ves čas ukvarjam.«
Zanimajo ga vse vrste tolkal, najraje pa igra vibrafon in marimbo
Inti Pucihar je sedemnajstletni gimnazijec, ki se z glasbo srečuje že od malih nog. Sprva se je sicer učil igranja klavirja, vendar že po mesecu dni ugotovil, da ima raje tolkala.
Inti: »Najprej sem se ukvarjal z glasbenimi pripravnicami, potem sem začel z učenjem klavirja, kjer sem se obdržal le en mesec, nato pa s petimi leti pričel z igranjem tolkal.«
Nadaljeval je šolanje, svoje znanje o tolkalih pa še poglobil z vstopom na Konservatorij za glasbo in balet Ljubljana, kjer se pobližje spoznava z vibrafonom in marimbo. Nastopanje mu vsekakor ni tuje, na klavirju ga pogosto spremlja oče – Jaka Pucihar, trenutno pa v sodelovanju z mlajšim bratom Lianom pripravlja koncert za marimbo in orkester. Poleg marimbe in vibrafona, Inti poprime tudi za lesene paličice, se usede pred bobne in se pridruži bendu, s katerim spremlja šansonjerko Vito Mavrič.
Svoje razmišljanje o Intijevem ustvarjanju je preko telefona z nami delil Intijev profesor tolkal in komorne glasbe – Simon Klavžar.
Simon Klavžar: »Inti je zelo ognjevit dijak, v smislu načina muziciranja. V sebi ima zelo divjo energijo, ki jo s pridom izkorišča pri igranju, kar pomeni, da mu zelo dobro uspe interpretirati kar igra.«
Vibrafon je glasbilo iz družine melodičnih tolkal, ki ima kot »igralno ploskev« razporejene kovinske plošče, podobno kot ksilofon ali marimba. Od marimbe pa se razlikuje po tem, da ima namesto lesenih kovinske plošče, pod vsako pa se nahaja resonator – na eni strani zaprta cev, uglašena z lastno frekvenco plošče, ki ojača in podaljša ton. Vibrafon ima tudi pedalo, podobno klavirskemu, s katerim dušimo zvok. Nanj pa igramo z dvema, s štirimi ali šestimi palicami.
Marimba izhaja z afriške celine in je starejša kot vibrafon ter predstavlja največji inštrument v družini paličnih tolkal. Po zgledu je podobna ksilofonu, le da je večja, ima večji razpon tonov (pet oktav) in večje tipke, ki so lesene. Marimba ima topel, temen in polen zvok, ki pa se ga ne da podaljševati.
Inti: »Z glasbo lahko nekako izražam vse kar je v meni, vsa svoja čustva. Skozi to lahko izražam in pritegnem občinstvo. Brez glasbe ne vem kako bi preživel. Je neka radost v življenju in z njo se ves čas ukvarjam.«
681 epizod
Mladim se kultura pogosto zdi zatežena, dolgočasna, starinska in nedostopna. In medtem ko nekateri zavijajo z očmi, ko morajo s šolo na kakšno od kulturnih prireditev, vzamejo drugi stvari v svoje roke. Kulture se lotijo na svoj, inovativen način, ki pritegne tudi njihove sovrstnike. O kulturi mladih in za mlade v oddaji KULTUROMAT, ki je na sporedu vsako soboto ob 10.30. Pridružite se nam, če vas zanima, kaj se splača prebrati, poslušati, si ogledati, kje biti zraven in kje ne.
Inti Pucihar je sedemnajstletni gimnazijec, ki se z glasbo srečuje že od malih nog. Sprva se je sicer učil igranja klavirja, vendar že po mesecu dni ugotovil, da ima raje tolkala.
Inti: »Najprej sem se ukvarjal z glasbenimi pripravnicami, potem sem začel z učenjem klavirja, kjer sem se obdržal le en mesec, nato pa s petimi leti pričel z igranjem tolkal.«
Nadaljeval je šolanje, svoje znanje o tolkalih pa še poglobil z vstopom na Konservatorij za glasbo in balet Ljubljana, kjer se pobližje spoznava z vibrafonom in marimbo. Nastopanje mu vsekakor ni tuje, na klavirju ga pogosto spremlja oče – Jaka Pucihar, trenutno pa v sodelovanju z mlajšim bratom Lianom pripravlja koncert za marimbo in orkester. Poleg marimbe in vibrafona, Inti poprime tudi za lesene paličice, se usede pred bobne in se pridruži bendu, s katerim spremlja šansonjerko Vito Mavrič.
Svoje razmišljanje o Intijevem ustvarjanju je preko telefona z nami delil Intijev profesor tolkal in komorne glasbe – Simon Klavžar.
Simon Klavžar: »Inti je zelo ognjevit dijak, v smislu načina muziciranja. V sebi ima zelo divjo energijo, ki jo s pridom izkorišča pri igranju, kar pomeni, da mu zelo dobro uspe interpretirati kar igra.«
Vibrafon je glasbilo iz družine melodičnih tolkal, ki ima kot »igralno ploskev« razporejene kovinske plošče, podobno kot ksilofon ali marimba. Od marimbe pa se razlikuje po tem, da ima namesto lesenih kovinske plošče, pod vsako pa se nahaja resonator – na eni strani zaprta cev, uglašena z lastno frekvenco plošče, ki ojača in podaljša ton. Vibrafon ima tudi pedalo, podobno klavirskemu, s katerim dušimo zvok. Nanj pa igramo z dvema, s štirimi ali šestimi palicami.
Marimba izhaja z afriške celine in je starejša kot vibrafon ter predstavlja največji inštrument v družini paličnih tolkal. Po zgledu je podobna ksilofonu, le da je večja, ima večji razpon tonov (pet oktav) in večje tipke, ki so lesene. Marimba ima topel, temen in polen zvok, ki pa se ga ne da podaljševati.
Inti: »Z glasbo lahko nekako izražam vse kar je v meni, vsa svoja čustva. Skozi to lahko izražam in pritegnem občinstvo. Brez glasbe ne vem kako bi preživel. Je neka radost v življenju in z njo se ves čas ukvarjam.«
Zanimajo ga vse vrste tolkal, najraje pa igra vibrafon in marimbo
Inti Pucihar je sedemnajstletni gimnazijec, ki se z glasbo srečuje že od malih nog. Sprva se je sicer učil igranja klavirja, vendar že po mesecu dni ugotovil, da ima raje tolkala.
Inti: »Najprej sem se ukvarjal z glasbenimi pripravnicami, potem sem začel z učenjem klavirja, kjer sem se obdržal le en mesec, nato pa s petimi leti pričel z igranjem tolkal.«
Nadaljeval je šolanje, svoje znanje o tolkalih pa še poglobil z vstopom na Konservatorij za glasbo in balet Ljubljana, kjer se pobližje spoznava z vibrafonom in marimbo. Nastopanje mu vsekakor ni tuje, na klavirju ga pogosto spremlja oče – Jaka Pucihar, trenutno pa v sodelovanju z mlajšim bratom Lianom pripravlja koncert za marimbo in orkester. Poleg marimbe in vibrafona, Inti poprime tudi za lesene paličice, se usede pred bobne in se pridruži bendu, s katerim spremlja šansonjerko Vito Mavrič.
Svoje razmišljanje o Intijevem ustvarjanju je preko telefona z nami delil Intijev profesor tolkal in komorne glasbe – Simon Klavžar.
Simon Klavžar: »Inti je zelo ognjevit dijak, v smislu načina muziciranja. V sebi ima zelo divjo energijo, ki jo s pridom izkorišča pri igranju, kar pomeni, da mu zelo dobro uspe interpretirati kar igra.«
Vibrafon je glasbilo iz družine melodičnih tolkal, ki ima kot »igralno ploskev« razporejene kovinske plošče, podobno kot ksilofon ali marimba. Od marimbe pa se razlikuje po tem, da ima namesto lesenih kovinske plošče, pod vsako pa se nahaja resonator – na eni strani zaprta cev, uglašena z lastno frekvenco plošče, ki ojača in podaljša ton. Vibrafon ima tudi pedalo, podobno klavirskemu, s katerim dušimo zvok. Nanj pa igramo z dvema, s štirimi ali šestimi palicami.
Marimba izhaja z afriške celine in je starejša kot vibrafon ter predstavlja največji inštrument v družini paličnih tolkal. Po zgledu je podobna ksilofonu, le da je večja, ima večji razpon tonov (pet oktav) in večje tipke, ki so lesene. Marimba ima topel, temen in polen zvok, ki pa se ga ne da podaljševati.
Inti: »Z glasbo lahko nekako izražam vse kar je v meni, vsa svoja čustva. Skozi to lahko izražam in pritegnem občinstvo. Brez glasbe ne vem kako bi preživel. Je neka radost v življenju in z njo se ves čas ukvarjam.«
Dijaki, ki se odločijo za plesanje baleta na Konservatoriju za glasbo in balet imajo natrpane urnike, odpovedati se morajo marsikateri zabavi in po navadi jim ne ostane prav nič ćasa za lenarjenje. Ker pa jih ples razveseljuje, jim to ne predstavlja večjih težav. O življenju z baletom se je Lea Ogrin opgovarjala z mladimi baletniki iz Srednje glasbene in baletne šole v Ljubljani.
Mladim se kultura pogosto zdi zatežena, dolgočasna, starinska in nedostopna. In medtem ko nekateri zavijajo z očmi, ko morajo s šolo na kakšno od kulturnih prireditev, vzamejo drugi stvari v svoje roke. Kulture se lotijo na svoj, inovativen način, ki pritegne tudi njihove sovrstnike. O kulturi mladih in za mlade v oddaji KULTUROMAT, ki je na sporedu vsako soboto ob 10.30. Pridružite se nam, če vas zanima, kaj se splača prebrati, poslušati, si ogledati, kje biti zraven in kje ne.
V Slovenskem šolskem muzeju je na ogled razstava o latinščini v javni osnovni šoli, ki prikazuje zgodovino pouka tega jezika od leta 1958 dalje, ko je splošni zakon o šolstvu uzakonil enotno osemletno osnovno šolo in gimnazijo iz osemletne spremenil v štiriletno šolo. Ljubljanska in mariborska klasična gimnazija sta postali splošni gimnaziji, v osnovne šole pa je torej prvič prišla latinščina. V oddaji Kulturomat pa nismo ostali v letu 1958, temveč smo z mladimi govorili o tem, kako danes gledajo na znanje latinskega jezika in na jezikovno pestrost, izvedeli smo, zakaj latinščina ni mrtvi jezik, in pogledali še v prihodnost jezikov, tudi slovenščine. Pripravila: Špela Šebenik
Pridružili smo se sedmošolcem iz Osnovne šole Cvetka Golarja, ki so si v škofjeloškem kinu ogledali norveški film Vratar Liverpoola, ki ga je za njih pripravila Art kino mreža, v okviru Nacionalnega filmsko-vzgojnega programa. Zakaj potrebujemo filmsko vzgojo in kako se gleda filme, bomo razmišljali v soboto malo deseti. Pripravila Lea Ogrin.
Mladim se kultura pogosto zdi zatežena, dolgočasna, starinska in nedostopna. In medtem ko nekateri zavijajo z očmi, ko morajo s šolo na kakšno od kulturnih prireditev, vzamejo drugi stvari v svoje roke. Kulture se lotijo na svoj, inovativen način, ki pritegne tudi njihove sovrstnike. O kulturi mladih in za mlade v oddaji KULTUROMAT, ki je na sporedu vsako soboto ob 10.30. Pridružite se nam, če vas zanima, kaj se splača prebrati, poslušati, si ogledati, kje biti zraven in kje ne.
Minuli teden je bil za mladinsko literaturo zelo pester. V polnem teku je 5. mladinski literarni festival Bralnice pod slamnikom. Poteka v Domžalah, Novi Gorici, Kobaridu, Trzinu, Moravčah, Tolminu… Slogan festivala je povzet po reku Alberta Einsteina : Mir lahko dosežemo le z razumevanjem. Hkrati pa spodbuja tudi k strpnosti, multikulturnosti in medgeneracijskem sodelovanju. Podelili pa so tudi nagrado desetnica, ki jo za najboljše slovensko otroško ali mladinsko književno delo podeljuje Društvo slovenskih pisateljev. Letos jo je prejel Mate Dolenc za roman Mali princ z otoka.
Mladim se kultura pogosto zdi zatežena, dolgočasna, starinska in nedostopna. In medtem ko nekateri zavijajo z očmi, ko morajo s šolo na kakšno od kulturnih prireditev, vzamejo drugi stvari v svoje roke. Kulture se lotijo na svoj, inovativen način, ki pritegne tudi njihove sovrstnike. O kulturi mladih in za mlade v oddaji KULTUROMAT, ki je na sporedu vsako soboto ob 10.30. Pridružite se nam, če vas zanima, kaj se splača prebrati, poslušati, si ogledati, kje biti zraven in kje ne.
Kaj bi storili, če bi na železniški postaji našli star kovček brez lastnika? Bi takoj pomislili na teroriste ali bi vas premagala radovednost in bi pokukali vanj? Kovček, poln pisem ljudi, ki so s trebuhom za kruhom odšli v tujino, najdeta tudi glavna junaka dijaške predstave Diaspora*. Temo, ki jo nakazuje že naslov, so v petje, ples in glasbo zavili dijaki Šolskega centra Velenje in Glasbene šole GVIDO ter tako na nevsiljiv in zelo gledljiv način spregovorili o strpnosti in sprejemanju drugačnosti.
Ob svetovnem dnevu Zemlje, ki smo ga obeležili 22. aprila, so po Sloveniji potekale mnoge prireditve, na katerih so nagradili tiste, ki živijo okolju prijazno in tako pomagajo varovati naš planet. Svoj delež prispevajo tudi otroci. Prek vrtcev ter osnovnih in srednjih šol jih je v preteklem letu več kot 12 tisoč sodelovalo v projektih društva Planet Zemlja, med katerimi so Eko bere, Eko generacija, Zeleno pero, Od mladega raziskovalca do znanstvenika, Planetu prijazna šola/vrtec. S prejemnicami zlatega priznanja Zeleno pero za najboljši novinarski prispevek na temo okolja se je pogovarjala Andreja Gradišar.
Cankarjev dom v Ljubljani je med 13. In 19. aprilom gostil Transgeneracije, festival sodobnih umetnosti mladih. Razstava 50-ih likovnih in fotografskih del dijakov z različnih šol, 9 gledaliških predstav, 12 plesnih točk, recital haikujev, vse to je bilo na meniju letošnjih Transgeneracij, mi pa bomo v Kulturomatu predstavili Mladinsko gledališko skupino Slovenskega prosvetnega društva Bilka iz Bilčovsa, ki je na festivalu nastopila s predstavo 500 milj. Z mladimi zamejci z avstrijske Koroške se je pogovarjala Špela Šebenik.
Našli so se na šoli, prijeli za glasbila in mikrofone, obudili tradicijo in nastopili z Lovšinom. Blank Page je šolska glasbena skupina z Gimnazije Moste, ki jo sestavljajo dijaki: Igor Dacko (kitara, vokal), Luka Škrabec (kitara, vokal), Rok Vrtovec (klavir, vokal), Maj Kobilica z Gimnazije Šentvid (bobni) in osnovnošolec Jadran Avsenak (bas kitara). Fantje igrajo priredbe in tudi avtorske skladbe, prejšnji petek so nastopili na šoli, gost na koncertu pa je bil nihče drug kot Pero Lovšin – tudi Pankrti so namreč svojo legendarno glasbeno pot začeli prav na Gimnaziji Moste. Prisluhnite fantom iz skupine Blank Page. Od kod to ime, pa tudi izveste v oddaji.
Gledališki oder je prostor, kjer ima domišljija prosto pot in kjer vaše sanje lahko za kratek čas postanejo resničnost. Mladi igralci imajo to možnost na 13. Otroškem festivalu gledaliških sanj, ki poteka vse do 10. aprila. Festival jim omogoča novo bogato izkušnjo nastopanja zunaj svoje osnovne šole in zunaj svojega kraja v Slovenskem mladinskem gledališču pred številno publiko. Med nastopajoče se je pomešal Dejan Petek.
Prireditev Veseli tobogan je v svoji dolgi zgodovini večkrat menjala obliko, a bistvo ostaja enako – glasba in veselje. Glasbeno in veselo bo tudi to nedeljsko popoldne, saj se bomo ob 17.05 na OŠ Brezovica pri Ljubljani skupaj z učenci, ki sodelujejo v pevskih zborih, s solisti, z recitatorji, učiteljicami in Milanom Krapežem spustili po »veselem toboganu«. Šolo je med tednom obiskala Špela Šebenik in se prepričala, da se otroci veselo in skrbno pripravljajo na svoj nastop.
Tokrat se bomo sprehodili po poteh stare vere. Ste mogoče že kdaj slišali za kačarje ali pa Peruna oziroma Kresnika? Staroverstvo je osredotočeno na spoštovanje rodu, okolja in elementov, ki nam pomagajo preživeti. Obiskali smo staroslovanski semenj in pogledali v svet starih običajev, simbolov in prepričanj.
Slovenija je polna zmajev, to prepoznavajo tudi turistični delavci, ki zmaje predstavljajo kot našo znamenitost. Ampak, kateri zmaji so prebivali v naših krajih in kakšne zgodbe so povezane z njimi? Zmaje so poznale vse stare kulture, pa tudi v srednjem veku so se ljudje bali zmajev – pa so bili vsi zmaji vedno zlobni? Na taka in podobna vprašanja vam bomo odgovorili v tokratni oddaji Kulturomat. Pripravlja Lea Ogrin.
Mladim se kultura pogosto zdi zatežena, dolgočasna, starinska in nedostopna. In medtem ko nekateri zavijajo z očmi, ko morajo s šolo na kakšno od kulturnih prireditev, vzamejo drugi stvari v svoje roke. Kulture se lotijo na svoj, inovativen način, ki pritegne tudi njihove sovrstnike. O kulturi mladih in za mlade v oddaji KULTUROMAT, ki je na sporedu vsako soboto ob 10.30. Pridružite se nam, če vas zanima, kaj se splača prebrati, poslušati, si ogledati, kje biti zraven in kje ne.
Na OŠ dr. Franja Žgeča Dornava velikokrat odmeva glasba, v Kulturomatu lahko zato spoznate nekaj njihovih pevcev in glasbenikov. V pevskem zboru sodeluje 48 učencev, veliko izmed njih pa igra tudi kakšen inštrument. Veste, kakšna je razlika med blok flavto in prečno flavto? Poleg glasbe na šoli živi tudi gledališče. Igrišče za gledališče je projekt, v okviru katerega se bodo maja učenci predstavili z gledališko igro Pika Nogavička.
Ljubezen ne šteje kromosomov, podprimo ljudi z downovim sindromom je naslov dobrodelne prireditve, ki bo danes v Cankarjevim domom z neposrednim prenosom na prvem programu televizije Slovenija. Tudi tokrat bo rdeča nit ustvarjalnost otrok z downovim sindromom. Na odru se bodo, v sodelovanju s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija, predstavili mladi umetniki. Vzdušje na generalki je preveril Dejan Petek.
»Mama mi kot otroku ni pustila brati stripov, ker je menila da poneumljajo«, je povedala ena izmed mladih ustvarjalk, ki jo zanimata strip in animacija. Zakaj so stripi včasih na slabem glasu? Kako je s stripi danes – se selijo na internet? Kako pa se lotimo ustvarjanja dobrih stripov? O stripu bomo govorili v tokratni oddaji Kulturomat, ki jo je navdihnil letošnji Prešernov nagrajenec Miki Muster. Pripravlja Lea Ogrin.
Mladim se kultura pogosto zdi zatežena, dolgočasna, starinska in nedostopna. In medtem ko nekateri zavijajo z očmi, ko morajo s šolo na kakšno od kulturnih prireditev, vzamejo drugi stvari v svoje roke. Kulture se lotijo na svoj, inovativen način, ki pritegne tudi njihove sovrstnike. O kulturi mladih in za mlade v oddaji KULTUROMAT, ki je na sporedu vsako soboto ob 10.30. Pridružite se nam, če vas zanima, kaj se splača prebrati, poslušati, si ogledati, kje biti zraven in kje ne.
Neveljaven email naslov